Zjutraj smo pred odhodom proti Trstu še enkrat preverili vremensko napoved, pa se le ta na žalost ni nič spremenila. Še vedno je kazala dopoldansko brezvetrje v Tržaškem zalivu in nekaj popoldanskih sapic z jugozahoda.
Zaradi brezvetrja razpoloženje med posadko zjutraj ni bilo ravno prešerno :).
Z Izijem, Bojanom, Tomažem, Matejom in Lukom na krovu Skokice smo v ranem jutru izpluli iz marine, a smo zaradi brezvetrja morali motorirati od Izole do nekajkilometrske startne črte pred Barkovljami. Vetra tudi tam ni bilo niti za vzorec, da bi še pred startom lahko preskusili lahko genovo, ki sem jo na barko prinesel za to regato. Zaradi napovedanih popoldanskih sapic z jugozahoda, smo se odločili, da bomo startali na desni strani startne linije, kar je pomenilo, da bo naša pot do prve boje sicer nekoliko daljša, a bomo hkrati lahko jadrali v bolj čistem vetru, ko bo (če bo) prišel z jugozahoda.

V družbi preko 2000 jadrnic smo danes jadrali v Tržaškem zalivu in gneča na regatnem polju je bila po pričakovanju velika. Ob pol enajstih je topovski strel označil start regate in po polževo smo se z ohlapno visečimi jadri podali na pot proti jugu. Vetra ni bilo čutiti, a smo se vseeno pomikali v pravo smer. Naša hitrost je bila prvo uro okrog pol vozla, potem je narastla na en vozel in ko so se začele pojavljati rahle sapice smo “drveli” že z dvema vozloma hitrosti.

Niti polovice prve stranice regatnega trapeza še nismo prejadrali, ko so iz Trsta zadonele topovske salve in ognjemet v čast zmagovalcev regate. Presenečen sem bil, saj desno od nas na regatnem polju nismo videli še nobenega od velikih regatnikov, ki bi jadral proti cilju. Preko telefonov smo potem izvedeli, da so zaradi brezvetrja regato skrajšali za polovico in cilj prestavili k drugi boji.
Skozi cilj je prva prijadrala posadka Gašperja Vinčeca na jadrnici Way of life, pred črnogorskim Shiningom in Scorpiom Iztoka Krumpaka. Slovenski dan na Barkovljanki je zaokrožil še četrti Adriatic Europa s krmarjem Dušanom Puhom.

S skrajšanjem regate so organizatorji osrečili večino od okrog dvajset tisoč sodelujočih jadralcev. Tudi mene je skrbelo, ali bomo v tako rahlem vetru do večera, ko se regata zaključi, sploh uspeli prijadrati do cilja, s to spremembo pa je pravočasen prihod v cilj postal uresničljiv.

Vseskozi smo jadrali ostro v veter, ko je zapihalo malo bolj z desne strani, pa smo lahko genovo na jamboru za pol ure zamenjali s spinakerjem. Naša barka je, bolj kot za regatno jadranje, narejena za resnejše vremenske razmere in zato težka, a smo se vseeno kar dobro kosali z lažjimi barkami in za nami je jadralo veliko več jadrnic kot pred nami.
Strah me je bilo, kako se bomo znašli v gneči na obratu pri prvi boji, kamor se iz različnih delov regatnega polja združijo poti vseh sodelujočih jadrnic, zato smo na boke Skokice namestili bokobrane. Nazadnje smo imeli srečo in promet okoli boje, ko smo mi jadrali tam mimo, ni bil zelo gost in je obrat minil brez bližnjih srečanj. Zaradi rahlih trkov med barkami je treskalo pred nami in za nami.

Na zadnji stranici do cilja je veter spet oslabel, zato sem se skušal izogibati gneči in smo raje jadrali malo bolj naokoli po bolj čistem vetru, kar se nam je na koncu tudi obrestovalo in smo pred ciljem prehiteli še nekaj jadrnic.



Po prihodu v cilj je bil čas za veselje, fotkanje, razpoloženje je bilo veliko boljše kot pred startom :).
Pred nami je regato končalo 350 jadrnic, za krmo Skokice jih je ostalo več kot še štirikrat toliko.
Po štirih urah regatiranja smo se sredi popoldneva že vračali proti Izoli in si ogledovali veliko množico jadrnic, ki so še jadrale proti cilju.

Ob takšnem razgledu sem se zavedel, da smo s 351. mestom vendarle dosegli dober rezultat. Uvrstili smo se v prvo petino sodelujočih. Vetrovne razmere so bile za Skokico prerahle, a smo z dobrim jadranjem vendarle dosegli našo drugo najboljšo uvrstitev na Barcolani. Do 18. ure je do cilja prijadralo 1070 jadrnic, potem pa so organizatorji končali regato.