Zbiljsko jezero – Regata ob dnevu samostojnosti

Miran Tepeš

Po nekaj tednih zime in skakalnih tekmovanj sem premor do naslednjih tekem danes izkoristil za udeležbo na regati ob dnevu samostojnosti, ki jo je na Zbiljskem jezeru organiziral JK Kermar.

Jadrali smo na jadrnicah mini 12, ki so pomanjšana kopija večjih regatnih jadrnic. Prvič sem se srečal s takšnimi barkami.

 

Iz fotografij je lepo videti, da vetra ni bilo v izobilju, a barke so se vendarle premikale po mirni gladini Save in v lepem sončnem popoldnevu smo odjadrali pet plovov. Ko sem se prvič s pomola vkrcal v ozek trup jadrnice, je bil občutek negotov, potem pa sem se spoprijateljil z barkami,  vse bolje nastavljal jadra šibkemu vetru in napredoval iz plova v plov.

Jadranje je v bistvu enako kot na velikih jadrnicah, le da vrvi tukaj namesto z vitlom zateguješ le z dvema prstoma :).

Današnje jadranje v bližini doma je bilo namenjeno predvsem zabavi in potešitvi radovednosti, a dan na jezeru se mi je lepo izšel tudi po tekmovalni plati, saj sem se v seštevku vseh plovov na regati uvrstil na drugo mesto, za zmagovalcem Stašom Mlakarjem in pred tretjeuvrščenim Marjanom Tomkiewiczom. Z izjemo prepričljivega zmagovalca smo bili ostali jadralci na regatnem polju precej izenačeni, le po starosti se mi zdi, da sem bil danes med mlajšimi udeleženci regate :).

Odprtomorski tečaji 2020

Miran Tepeš

Za pomlad 2020 pripravljam nekaj odprtomorskih jadralnih tečajev in sicer:

  • od 20. do 26. aprila 2020 od Izole ob istrski obali med dalmatinskimi otoki do Boke Kotorske in Bara v Črni Gori.
  • od 26. aprila do 1. maja od Črne Gore med jonskimi otoki do Peleponeza v Grčiji.
  • od 1. do 6. maja od Peleponeza in med egejskimi otoki do Aten.

Odprtomorski tečaj jadranja je mogoče razumeti tudi kot nekoliko bolj intenzivne jadralske počitnice s postanki na zanimivih hrvaških in grških otokih.

Posamezne tečaje oz. dele poti bo mogoče tudi medsebojno kombinirati.

Podrobnejši plan jadranja bom pripravil v teku zime. Bar in Peleponez imata dobre povezave z letališčema v Podgorici oz. Atenah, od koder je mogoče po ugodnih cenah leteti v Ljubljano.

 

 

 

Izola

Miran Tepeš

Po deževnem tednu na celini sva z Zlato preživela lep konec tedna na morju in v okolici Izole.

Malo sva se sprehajala po hribih in malo jadrala.

Noči so vse hladnejše in že napovedujejo zimo, podnevi pa je sonce vendarle še dovolj toplo za prijetno jadranje. No, s pomočjo ogrevanja je na barki toplo tudi ponoči.

Na morju pred Izolo sva danes z Zlato srečevala veliko malih jadralcev na majhnih jadrnicah, le vetra je bilo premalo, da bi zares napolnil njihova jadra in mislim, da so jim zato danes regato odpovedali.

Z jugom proti domu

Miran Tepeš

Po hudo deževni noči me je zjutraj v nasprotju s pričakovanji že v postelji pozdravilo sonce. Jugo se je na sidrišču pri kampu Lanterna do jutra okrepil na preko 20 vozlov, a sidro je dobro držalo, čeprav je morje tukaj tudi blizu obale globoko kar 18 metrov.

Po zajtrku smo dvignili sidro in odjadrali proti Sloveniji.

Mimo Novigrada smo odjadrali iz zaliva in veter je presegal 30 vozlov, zato je za hitrost jadranja s preko 8 vozli zadoščalo že samo sprednje jadro in glavnega sploh nismo dvignili.

Vetru primerno so nas na odprtem pozdravili tudi 2 – 3 metrski valovi s katerimi smo se prijetno zibali proti severu.

Kmalu smo mimo Savudrije zajadrali v Piranski zaliv in potem močnemu vetru navkljub brez težav pristali na carinskem pomolu v Piranu. Zaradi močnega juga je bil levi piranski pomol pod vodo, na carinskem pomolu pa smo morali bokobrane na barki privezati tik nad vodo, saj je tudi carinski pomol komajda še gledal iz vode.

Jugo tudi v nadaljevanju poti proti Izoli ni popustil, le valovi so se za piransko punto zmanjšali. Sonce so prekrili vse težji oblaki, zato smo z izkrcanjem v marini v Izoli nekoliko pohiteli, da sem še pred dežjem lahko pospravil vsa platna nad kokpitom, ki so nas v preteklih dneh ščitila pred vetrom, dežjem in hladom.

Tea, Andrej, Lojze in Dejan so bili dobra ekipa, ki se je dobro znašla tako na barki, kot na hribu in pohodniških poteh. Vsaj malo jih bom pogrešal :). V petih dneh smo skupaj prejadrali okoli 200 milj ter prehodili preko 1000 višinskih metrov in nekaj deset kilometrov poti po otoških hribih.

Skokica bo zdaj nekaj dni počivala, a z jadranjem letos še nismo končali.

Kamenjak – Rovinj – Vrsar – Valeta

Miran Tepeš

Zjutraj je zapihalo z juga in otoplilo se je, le nebo je bilo nizko in sivo, kar je obetalo kislo vreme.

V zalivu, ki je poleti poln zasidranih bark, je bila tokrat le Skokica. Sprehodili smo se naokoli po Kamenjaku, ki ga prepredajo številne sprehajalne poti in cestice. Ogledali smo si pečine in votline ob obali ter priljubljeni safari bar na griču, Bar je tokrat sameval, le osamljeni kuža je prehlajeno lajal izza ograde.

Dopoldne smo dvignili sidro in s prijetnim jugozahodnikom odjadrali mimo svetilnika Porer proti severozahodu.

Veter je zdržal do Brijonov, kjer se je ulilo, jadra pa so v brezvetrju ohlepno obvisela. Zagnali smo motor in odpluli najprej do Rovinja, kjer smo kupili kruh in si ogledali zaprto bencinsko črpalko.

Obisk črpalke je bil nato uspešnejši v Vrsarju, kjer sem vendarle uspel napolniti tank z nafto.

Popoldne je bilo deževno in brez vetra, sidro pa smo zvečer med nalivom spustili pri Valeti ob izlivu Mirne.

Lubenice

Miran Tepeš

Moji sojadralci so dan začeli s plavanjem v morju (… brrr…) Res da je bil dan lep in sonce je prijetno grelo, a temperature zraka in vode so v novembru daleč od poletnih :).

Dopoldne smo odjadrali proti severu, ko pa je burja oslabela, smo zagnali še motor in kmalu pripluli do Cresa, kjer smo skokico privezali k obali ob robu čudovite prodnate plaže pod Lubenicami.

Po lepo urejeni poti smo se po uri zmerne hoje vzpeli na vrh hriba do slikovite vasice Lubenice, od koder smo imeli lep razgled čez Kvarnerski zaliv.

Po spustu s hriba in večernem kopanju (… brrr…) mojih sojadralcev, smo odpluli do Kamenjaka in sidro spustili v mirnem zalivu Portič na jugu Istre.

Banjole – Tomažina, Lošinj

Miran Tepeš

Mirno noč smo preživeli med otočki pred Banjolami. Vremenska napoved je bila veliko lepša, kot je bilo dejansko stanje na morju. Sončnega vzhoda žal tudi danes nismo videli, saj so nebo zakrivali sivi oblaki, iz katerih je občasno rosilo.

Zjutraj smo z zmerno burjo odjadrali čez Kvarner proti Lošinju. Že ob istrski obali smo dvakrat skrajšali jadra, za Kamenjakom pa nas je 25 do 30 vozlov burje kar hitro poneslo čez zaliv mimo Unij in že po štirih urah jadranja smo sidro dopoldne lahko spustili v zalivu Tomažina na Lošinju.

Jadranje po vzvalovanem morju je bilo manj naporno, kot sem pričakoval, saj so valovi prihajali z boka in se le redko prelivali čez palubo.

Lošinj nas je pozdravil z nalivi, zato smo na bolj suho vreme raje še nekaj ur počakali v zavetju barke. Po hribu navzdol so čez zaliv občasno prihajali krepki sunki burje, zato smo Skokico za vsak primer z vrvmi privezali še na privetrno obalo, da smo se popoldne bolj brez skrbi podali na planinski pohod na Osorščico.

Lepo označena pot nas je sprva vodila skozi grmičevje in gozd, nato pa po skalnem grebenu, kjer nas je krepko bičala hladna burja.

Kislemu vremenu navkljub se je z vrha vseeno odpiral lep razgled po okoliških otokih in preko morja, ki ga je česala burja.

Pri spustu s hriba nas je prehitela noč, a smo se po ozkih stezicah vsi varno vrnili do zaliva in na barko.

Jutranji pogled skozi okno moje kabine je lep 🙂 in veselim se že popoldanskega obiska Lubenic.

Umag – Rovinj – Palud – Banjole

Miran Tepeš

Siv in hladen dan smo prejadrali s pomočjo burje, a veter je bil ob istrski obali luknjast in včasih smo morali vmes zagnati tudi motor.

Če je naš šotor včeraj v dežju nekoliko puščal, je danes dobro opravil svojo nalogo in nas ščitil pred vlažnim hladom in vetrom

Popoldne smo se ustavili v zalivu Sv. Pavla in se sprehodili po ptičjem rezervatu Palud in okoli jezera, kjer pa ptic tokrat nismo videli ravno veliko.

Popoldne se je burja okrepila in še pred večerom smo prijadrali do Banjol, kjer smo sidro spustili med otoki v zavetju obale.

Aktivne jesenske počitnice

Miran Tepeš

V načrtu smo sicer imeli izlet po hribih okoli Izole, pa je popoldne preveč deževalo in za sprehod v dežju ni bilo prave volje.

Tea, Andrej, Lojze in Dejan so se mi na krovu Skokice pridružili ta teden.

Potem ko smo v trgovini nabavili hrano in pijačo za naslednje dni, smo namesto mokrega planinarjenja raje odvezali vrvi in v večer s prebujajočo burjo odjadrali proti jugu. Po obveznih postankih pri mejnih policajih v Piranu in Umagu, smo sidro za čez noč spustili v zalivu južno od Umaga.

Zaključna regata

Miran Tepeš

Toplo jesensko sonce nas je ta konec tedna grelo na Skokici, le vetra je bilo v Piranskem zalivu spet bolj malo, a prelahkega vetra smo se na letošnjih regatah že navadili.

Na Zaključni regati sem na krovu naše barke tokrat jadral v družbi Zlate, Jolande, in Jelka. Ob startu regate je veter izginil in prvo uro smo se bolj sončili kot jadrali, potem pa nas je vendarle osrečil rahel maestral, ki je vsaj malo napihnil naša jadra, da smo se lahko oddaljili od Bernardina in jadrali proti Piranu.

Dva trikotnika smo odjadrali na regatnem polju med Piranom, Savudrijo in Portorožem, se trudili jadrati čim hitreje, a lažje jadrnice smo večinoma lahko gledali le v krmo.

Premalo nas je bilo na krovu in zato smo imeli težave in zamude predvsem pri pospravljanju špinakerja pred Pororožem, kjer smo obračali proti vetru, proti Piranu. Jadranje s spinakerjem pač zahteva več vaje, ko si jo lahko privošči moja posadka.

Soboto smo zaključili z večerjo in razglasitvijo v restavraciji marine v Portorožu. Na šesto mesto v svoji kategoriji (ORC B) smo se tokrat uvrstili na regati, v skupni uvrstitvi v seštevku vseh regat za Pokal Slovenije v letošnji sezoni pa smo se uvrstili na peto mesto, kar je v prvi tretjini sodelujočih in precej boljše, kot sem pričakoval :).

V nedeljo je bilo na morju popolno brezvetrje, mi pa smo topel dan izkoristili za pohod po Strunjanskem polotoku.

Vremenska napoved kaže, da se bo veter zbudil v torek, ko se mi na krovu pridruži nova posadka in bomo lahko z burjo pospešeno odjadrali proti jugu :).

Umag – Piran – Izola

Miran Tepeš

Tudi lepa popotovanja v dobri družbi se enkrat končajo.

Dopoldne smo v Umagu opravili hrvaške izstopne formalnosti, potem pa z opešanim jugom odjadrali do Pirana, kjer smo obiskali še slovenskega policaja.

V Piranu se nam je na krovu pridružil še preostanek družine in prijatelji mojih tokratnih sojadralcev in družno smo potem počasi odjadrali še do Izole, kjer smo v marini privezali Skokico.

Indijansko poletje na morju še kar traja in Skokica zagotovo ne bo dolgo mirovala 🙂

Kamenjak – Vrsar – Umag

Miran Tepeš

Sonce te dni ne vzhaja ravno zgodaj, a je vseeno vstalo pred nami in nas spravilo iz toplih postelj. Rahle sapice z juga so se sprehajale po sidrišču v zavetju Kamenjaka, kar ni dalo slutiti, da je jugo na odprtem morju že prav dobro zapihal.

To smo spoznali šele, ko smo odjadrali iz zaliva in nas je pozdravilo razgibano morje. Prvih nekaj milj v veter okoli juga Istre in mimo svetilnika Porer je bilo poskočnih, potem pa smo premec Skokice obrnili proti severozahodu in se združili z vetrom in valovi ter se udobno zibali in metuljčkali skupaj z njimi.

Lep in topel dan je bil ob istrski obali in proti severu smo napredovali s preko sedmimi vozli hitrosti. Že pred poldnevom smo jadrali mimo naslednjega lepega svetilnika, Svetega Ivana na pučini.

Podobno vreme je napovedano tudi za jutri in da še malo podaljšamo užitvanje na morju in da ne bi bili prehitro doma :), smo se sredi dneva za sprehod in kosilo ustavili v Vrsarju.

Popoldne smo dvignili sidro, med otočki pred Vrsarjem in Porečom odjadrali naprej in barko zvečer privezali ob ne ravno najbolj privlačen pomol nekdanje tovarne cementa pri Umagu. Pomol je sicer zapuščen, a nudi dobro zaščito pred valovi juga.

Osor – Lubenice – Kamenjak

Miran Tepeš

Most v Osorju so zjutraj odmaknili in potem spet primaknili, nas pa je veter namesto na vzhod ponesel proti severu.

Fantje so se namesto jadranja na jug in obiska Velega Lošinja odločili raje za jadranje na sever in vzpon na hrib ter obisk vasi Lubenice.

Do rajskih prodnatih plaž pod Lubenicami smo primetuljčkali z lepim južnim vetrom, za pot v hrib pa je jeseni ravno prav toplo.

Tudi morje je za moje sojadralce še dovolj toplo za plavanje,

meni pa je v morje uspelo priti le do kolen.

Popoldne smo odjadrali proti Istri in zvečer v popolnem brezvetrju sidro spustili v mirnem zalivu pri Kamenjaku.

Funtana – Rovinj – Osor

Miran Tepeš

Včeraj zvečer je bila kapitanija v Umagu že zaprta, zato smo drugi del hrvaških vstopnih formalnosti opravili danes zjutraj na kapitaniji v Rovinju, vmes pa smo preko noči sidrali v zalivu pri Funtani.

Po čudovitem jutranjem jadranju z burinom se je jutranji veter za Rovinjem

spremenil v jugo, proti kateremu smo križarili mimo Brionov do juga Istre, kjer je veter popoldne oslabel in smo čez Kvarner v nadaljevanju motojadrali do Cresa.

Čez noč bomo v Osorju počakali, da nam jutri odprejo vrata (umaknejo most) v Kvarnerič.

Na jug

Miran Tepeš

Popoldne smo iz Izole odjadrali proti jugu. Pestro družbo imam te dni na Skokici. Na krovu so se mi na jadranju pridružili Samo, dva Domna, Matjaž in Aljaž.

Vetra je bilo več, kot so kazale napovedi in jesensko sonce je popoldne še prav prijetno grelo, ko pa se je spustilo k obzorju, se je hitro ohladilo.

Izstopne mejne formalnosti smo opravili v Piranu in potem odjadrali v večer čez Piranski zaliv na Hrvaško.

Barcolana / Barkovljanka 2019

Miran Tepeš

Zjutraj smo pred odhodom proti Trstu še enkrat preverili vremensko napoved, pa se le ta na žalost ni nič spremenila. Še vedno je kazala dopoldansko brezvetrje v Tržaškem zalivu in nekaj popoldanskih sapic z jugozahoda.

 

Zaradi brezvetrja razpoloženje med posadko zjutraj ni bilo ravno prešerno :).

 

 

Z Izijem, Bojanom, Tomažem, Matejom in Lukom na krovu Skokice smo v ranem jutru izpluli iz marine, a smo zaradi brezvetrja morali motorirati od Izole do nekajkilometrske startne črte pred Barkovljami. Vetra tudi tam ni bilo niti za vzorec, da bi še pred startom lahko preskusili lahko genovo, ki sem jo na barko prinesel za to regato.  Zaradi napovedanih popoldanskih sapic z jugozahoda, smo se odločili, da bomo startali na desni strani startne linije, kar je pomenilo, da bo naša pot do prve boje sicer nekoliko daljša, a bomo hkrati lahko jadrali v bolj čistem vetru, ko bo (če bo) prišel z jugozahoda.

V družbi preko 2000 jadrnic smo danes jadrali v Tržaškem zalivu in gneča na regatnem polju je bila po pričakovanju velika. Ob pol enajstih je topovski strel označil start regate in po polževo smo se z ohlapno visečimi jadri podali na pot proti jugu. Vetra ni bilo čutiti, a smo se vseeno pomikali v pravo smer. Naša hitrost je bila prvo uro okrog pol vozla, potem je narastla na en vozel in ko so se začele pojavljati rahle sapice smo “drveli” že z dvema vozloma hitrosti.

Niti polovice prve stranice regatnega trapeza še nismo prejadrali, ko so iz Trsta zadonele topovske salve in ognjemet v čast zmagovalcev regate. Presenečen sem bil, saj desno od nas na regatnem polju nismo videli še nobenega od velikih regatnikov, ki bi jadral proti cilju. Preko telefonov smo potem izvedeli, da so zaradi brezvetrja regato skrajšali za polovico in cilj prestavili k drugi boji.

Skozi cilj je prva prijadrala posadka Gašperja Vinčeca na jadrnici Way of life, pred črnogorskim Shiningom in Scorpiom Iztoka Krumpaka. Slovenski dan na Barkovljanki je zaokrožil še četrti Adriatic Europa s krmarjem Dušanom Puhom.

S skrajšanjem regate so organizatorji osrečili večino od okrog dvajset tisoč sodelujočih jadralcev. Tudi mene je skrbelo, ali bomo v tako rahlem vetru do večera, ko se regata zaključi, sploh uspeli prijadrati do cilja, s to spremembo pa je pravočasen prihod v cilj postal uresničljiv.

Vseskozi smo jadrali ostro v veter, ko je zapihalo malo bolj z desne strani, pa smo lahko genovo na jamboru za pol ure zamenjali s spinakerjem. Naša barka je, bolj kot za regatno jadranje, narejena za resnejše vremenske razmere in zato težka, a smo se vseeno kar dobro kosali z lažjimi barkami in za nami je jadralo veliko več jadrnic kot pred nami.

Strah me je bilo, kako se bomo znašli v gneči na obratu pri prvi boji, kamor se iz različnih delov regatnega polja združijo poti vseh sodelujočih jadrnic, zato smo na boke Skokice namestili bokobrane. Nazadnje smo imeli srečo in promet okoli boje, ko smo mi jadrali tam mimo, ni bil zelo gost in je obrat minil brez bližnjih srečanj. Zaradi rahlih trkov med barkami je treskalo pred nami in za nami.

Na zadnji stranici do cilja je veter spet oslabel, zato sem se skušal izogibati gneči in smo raje jadrali malo bolj naokoli po bolj čistem vetru, kar se nam je na koncu tudi obrestovalo in smo pred ciljem prehiteli še nekaj jadrnic.

 

 

Po prihodu v cilj je bil čas za veselje, fotkanje, razpoloženje je bilo veliko boljše kot pred startom :).

 

Pred nami je regato končalo 350 jadrnic, za krmo Skokice jih je ostalo več kot še štirikrat toliko.

Po štirih urah regatiranja smo se sredi popoldneva že vračali proti Izoli in si ogledovali veliko množico jadrnic, ki so še jadrale proti cilju.

Ob takšnem razgledu sem se zavedel, da smo s 351. mestom vendarle dosegli dober rezultat. Uvrstili smo se v prvo petino sodelujočih. Vetrovne razmere so bile za Skokico prerahle, a smo z dobrim jadranjem vendarle dosegli našo drugo najboljšo uvrstitev na Barcolani. Do 18. ure je do cilja prijadralo 1070 jadrnic, potem pa so organizatorji končali regato.

Regata “Go to Barcolana”

Miran Tepeš

Za ogrevanje pred Barkovljanko smo se danes udeležili regate od Portorožem in Trstom. Vetra žal spet ni bilo v izobilju, a kaže, da smo Skokico zjutraj pred odhodom dovolj dobro izpraznili, da smo med regato več jadrnic gledali v premec kot v krmo.

Iz Portoroža nas je pospremil jugo, ki je potem vse bolj slabel.

Pred Debelim rtičem je brezvetrje ustavilo tudi največje regatnike in ko so se pojavile sapice z jugozahoda, se je regata začela skoraj znova. Rahel zahodnik nas je potem pospremil do Trsta in skozi cilj smo prijadrali nekje na robu prve tretjine sodelujočih jadrnic.

Skorajda celo regato smo danes prejadrali s špinakerjem, kar je bil dober trening za jutrišnjo Barkovljanko, ko je napovedanega še manj vetra kot danes.

 

 

Jesensko jadranje

Miran Tepeš

Poletno skakalno sezono smo v preteklih dneh zaključili z zadnjimi tekmovanji in sestanki, v premoru do zimske sezone pa bomo lahko spet veliko jadrali.

Najprej nas že ta konec tedna v Tržaškem zalivu čaka Barkovljanka – množična regata ki je velik jadralski dogodek in vrhunec naše regatne sezone.

Za cilj postavil sem nam postavil uvrstitev v prvo tretjino, upam pa, da bo v nedeljo na morju vsaj toliko vetra, da bi do cilja sploh lahko prijadrali. Vremenska napoved je glede vetra za ta konec tedna zelo zelo nežna.

Kaže da je tudi moja posadka to regato vzela nekoliko bolj resno in se nas bo na krovu Skokice zbralo dovolj že dan pred Barkovljanko. Prijavil sem nas namreč na regato “Go to Barcolana from Slovenia”,  da bomo lahko malo potrenirali :). Izi pravi, da je tekma najboljši trening.

Za aktivne jadralske počitnice po Istri in kvarnerskih otokih konec oktobra in začetek novembra so prosta še tri mesta.

Proti domu

Miran Tepeš

Mirno noč smo preživeli na sidrišču pri Fažani. Vremenske napovedi so obetale, da bo ob istrski obali zapihal vse močnejši jugo, vendar je bila podobna napoved že za včeraj in vetra ni bilo, zato smo sidro dvignili že pred sončnim vzhodom, da bi čim bolje izkoristili jutranji burin.

Pet do deset vozlov hladnega jutranjega vetra je potem pihalo še celo dopoldne in mi smo po gladkem morju zelo lepo jadrali ob istrski obali.

K odprtomorskemu jadralnemu tečaju sodi tudi astronomska navigacija in uporaba sekstanta, s pomočjo katerega smo ugotovili, da jadramo nekje ob istrski obali 🙂

K tečaju sodijo tudi postopki za reševanje iz vode, vendar prostovoljca, ki bi v hladnem vremenu skočil v morje in se pustil reševati, med člani moje posadke nismo našli. Pomagati smo si morali z bokobrani, ki smo jih reševali iz morja. Pri tem smo bili vsi zelo uspešni in Skokica ni izgubila nobenega bokobrana 🙂

Sredi dneva se je pooblačilo in veter je z zamudo obrnil na jugovzhodnik, da smo na jambor dvignili špinaker in si popestrili jadranje.

Popoldne je z jugozahoda prišel droben dež in megla, zato smo špinaker pospravili. Spet nam je zelo prav nam prišel naš patagonski šotor nad kokpitom, ki nas je ščitil pred dežjem in hladnim vetrom.

Dež se je mimo Savudrije še okrepil, megla zgostila in zapihala je burja. slovenske obale na naši desni v kislem vremenu nismo videli. Skozi meglo se nam je prikazala šele, ko smo pod večer prijadrali do Izole.

Jadralsko popoln dan smo rahlo mokri 🙂 zaključili v marini v Izoli.