25.10. Rt Spartivento

V drugem poskusu sva se ponoči vendarle prebila s Sicilije do Kalabrije na Apeninskem polotoku, a severnika je bilo kar naenkrat veliko in še več.

Med 30 in 40 vozli vetra z boka je Skokico krepko nagibalo in peneči valovi so se prelivali čez palubo. Na srečo je divjanje narave trajalo le dobrih pet ur in po 40 miljah sva prijadrala v zavetje prstov “italijanskega škornja” in veter ter z njim valovi so se postopoma umirili.

Malo pred sončnim vzhodom sva spustila sidro v zavetju rta Spartivento, kjer bova do jutri počakala na prihod jugozahodnika, ugodnega za prečkanje Jonskega morja do Grčije.

Popoldne sva se z Darkom lotila čiščenja podvodnega dela trupa Skokice, saj sem med postankom v Sirakuzi videl, da je barka dobila brado. Med čiščenjem sem ugotovil, da se na trup niso zarastle samo alge, temveč precej na gosto tudi školjke in vitičnjaki, zato za čiščenje ni zadoščala le krpa in krtača, temveč sva morala trup ostrgati tudi s pomočjo lesene lopatke.

Vsega nama ni uspelo očistiti, a Skokica bo z napol očiščenim trupom vendarle vsaj 25 minut hitreje v Grčiji, kot bi bila sicer.

Vse kaže, da bova jutri že zjutraj lahko odjadrala proti 220 milj oddaljenim grškim otokom, ko se nekoliko pomirijo valovi današnjega severovzhodnika.