Madeira

16.6.  Madeira je veliko bolj poseljena, kot sem pričakoval. Glavno mesto Funchal je po številu prebivalcev veliko za pol Ljubljane, z vsemi naselji, ki se skorajda neprekinjeno raztezajo kilometre daleč na obe strani ob obali in po pobočju visoko v hrib, pa je verjetno večje od našega glavnega mesta.

Funchal je tudi turistično mesto z množico razkošnih hotelov ter poslovno središče. Vse skupaj zelo spominja na južni del Tenerifa, le da je otok tukaj še gosteje naseljen.

Glavni cilj najinega obiska na Madeiri ni bil ogled mesta, a med potepanjem po Madeiri sva se veliko vozila po zavitih cestah skozi neskončna naselja. Šele na nadmorski višini nad 800 metrov sva prišla v naravo.

Severozahodna stran otoka zaradi izpostavljenosti vlažnemu oceanskemu vetru dobi veliko padavin in je

precej zelena, poraščena z gozdom in pogosto v oblakih, medtem ko je južna in vzhodna stran otoka bolj suha. V teku stoletij so domačini oziroma njihovi sužnji zgradili namakalni sistem kanalov, ki ga imenujejo Lavada.

Z deževne strani otoka so okoli hriba speljali kanale proti sušnejšemu delu otoka s pomočjo katerih dovajajo vodo do vasi in terasastih polj na južni strani otoka, ki je zaradi namakanja tudi bolj zelena in rodovitna, kot bi ji podnebje to dopuščalo.

Ob teh namakalnih kanalih so v zadnjih letih naredili sprehajalne poti in z Zlato sva danes po teh poteh na nadmorski višini med 1000 in 1400 m prehodila kar dosti kilometrov. V hribih je bila temperatura le okoli 10 stopinj, zato sva morala hoditi nekoliko hitreje, da naju ni zeblo.

Dan sva zaključila s sprehodom po Funchalu, kjer sva med drugim videla tudi kopijo jadrnice Santa Maria, s kakršno je Krištof Kolumb jadral čez Atlantik proti Indiji. Kolumb je bil poročen s hčerko guvernerja Madeire in je zato tukaj preživel kar nekaj let.