Včeraj dopoldne smo se s Petro in Robijem ob Atlantiku zapeljali do Swalkopmunda, turističnega mesta kakšnih 30 kilometrov proti severu. Ob obali se med puščavo, cesto in plažami vrstijo turistična naselja kot v Španiji.
Swalkopmund leži ob izlivu reke Swalkop, katere voda se občasno prebije skozi puščavo do Atlantika, te dni pa je korito reke pod mostom suho. V mestu in še posebej ob obali je veliko razkošnih vil bogatih Južnoafričanov in Namibijcev. Nenavaden okus imajo tukajšnji bogataši, če bi si sam izbiral prostor za počitniško domovanje, si ga zagotovo ne bi omislil na robu puščave ob mrzlem oceanu, kjer je veliko dni oblačnih in meglenih.
Popoldne sem Robija in Petro odpeljal na letališče, od koder sta odletela proti domu. Na parkirišču pred letališko stavbo sem spotoma naredil oslarijo in poskrbel za predstavo. Ko sta Petra in Robi iz avta vzela prtljago, sem izstopil še sam, da bi se poslovili. Pri tem pa sem pozabil, da motor še teče in da je avtomatski menjalnik v prestavi.
Avto je speljal, skočil čez robnik in se zaletel v prometni znak. Preden sem uspel skočiti za volan in avto ustaviti, je prometni znak že ležal vodoravno pod avtom. Samodejna vožnja avta je bila dolga le dva metra, a je bila dovolj glasna, da je prihitela policajka in varnostniki. Začuda se nihče ni smejal, le debelo so gledali. Avto sem potem zapeljal nazaj, varnostniki so poravnali znak, s Petro in Robijem smo si stisnili roke in policajka mi je rekla, naj se odpeljem. Tukaj sem jo poceni odnesel, kako pa bo zaradi prask na odbijaču potekal pogovor z rent-a-carjem, bom vedel v ponedeljek.
Le nekaj kilometrov od obale, je toplo in nebo je vseskozi jasno. Vožnji po pesku se nisem mogel upreti. Zapeljal sem se še malo po puščavi, med sipinami in do mokrišč južno od Walvis Bayja.
Danes se bom izkrcal s Skokice in jo za dober teden pustil privezano na boji pred jahtnim klubom. Naslednje tri dni, se bom z avtom odpravil na potep po Kalahariju, po notranjosti Namibije.