23.10. Odkar so mi nepridipravi razsuli spletno stran, se je marikaj zgodilo. V četrtek, ko je Zlata odhajala domov, se je v pristanišču razdivjal viharni veter in spet prestavljal plavajoče pomole z barkami vred. Tudi Skokico je skupaj s še nekaj barkami odtrgalo s priveza, a sem jo uspel rešiti na sidro z le nekaj praskami. V petek se je vreme toliko uneslo,in napoved je kazala na ugoden severovzhodnik, da sem se zjutraj odpravil na pot proti jugu. Severovzhodnika je bilo potem samo za vzorec, prevladovali pa so predvsem južni vetrovi, a na srečo le redko preko 20 vozlov. Ugodnega Agulhaškega toka se zaradi prevelikih in prestrmih nasprotnih valov nisem upal preveč uporabljati, ker je barka občasno hudo treskoma padla čez kakšen val. Jadral sem zato po nevtralnem morju med južnim in severnim tokom. Družbo na krovu mi je delal petnajstletni Cameron,

ki sem si ga prisvojil s sosednje barke v Durbanu. Fant rad jadra, mama hodi v službo, oče pa popravlja svojo barko in jo pripravlja za pot po svetu. Fantu je bilo v marini dolgčas, zato sem predlagal, da se mi lahko pridruži. Z veseljem je šel zraven in tako je bila plovba tudi zame bolj varna, saj je ponoči nekaj ur dežural, da sem lahko spal. Po treh dneh jadranja in motojadranja sva prišla do Port St. Francisa, kjer sva ponoči spustila sidro pred marino, zjutraj pa se vanjo preselila.

Cameron ima tukaj deda, ki sva ga šla obiskati. Čez zaliv je danes pihalo med 30 in 40 vozli zahodnika, ki je penil morje. Upam, da bo veter jutri popustil, da bova šla lahko naprej, a vremenska napoved žal ni ugodna.