Spet na barki; Kremik / Primošten – Jezera (Murter)

Včeraj sva se z Zlato vrnila na Skokico in zamenjala mlado posadko.

Zadnje dni me je sicer skrbelo, kakšno bo njuno prvo malo daljše samostojno jadralsko potepanje, pa je bilo vse v redu. Jurij in Nuša sta barko predala v enakem stanju, kot sta je dobila :).

Poleg sprehoda smo si včeraj v Primoštenu privoščili tudi pico,, danes dopoldne pa sta se Jurij in Nuše odpeljala domov,

midva z Zlato pa sva z maestralom iz marine Kremik odjadrala proti severozahodu, proti Murterju. Veter je imel dovolj zahodno smer, da je bilo ob jadranju ostro v veter večinoma na levih uzdah potrebno le pri Zmajanu enkrat za krajši čas obrniti in jadrati proti jugozahodu, da sva potem lahko spet jadrala neposredno proti Murterju.

Sidro sva popoldne spustila v zavetrnem zalivu južno od Jezer in se zvečer odpravila še na sprehod po Murterju.

Občutno bolj toplo je, kot pred dobrim tednom, le morje se vsaj za moj okus še ni dovolj segrelo.

 

Pred nosom zahaja sonce, za hrbtom pa na nebu že kraljuje luna.

Vrboska – Stari Grad … in domov

Jurij se je lotil čiščenja podvodnega dela Skokice, a po fotografiji sodeč ga čaka še nekaj dela, preden bo odstranil alge, ki so se od lani zarastle na trupu barke.

Veter se je čez noč polegel in v jutranjem brezvetrju smo iz Vrboske odpluli do Starega Grada, kjer sva z Zlato barko za dober teden dni prepustila mlajšima kapitanu in kapitanki, midva pa sva se z ladjo odpeljala do Splita ter potem še z avtom skozi plohe in nevihte proti domu.

Blaca – Bol na Braču – Vrboska (Hvar)

Mirna noč in mirno jutro v zalivu Blaca ter v nadaljevanju končno spet en res topel dan. Le ob skoku v vodo sem občutil, da bo morje verjetno potrebovalo še nekaj dni, da se ogreje na poletno temperaturo.

 

Dopoldne smo se iz zaliva odpravili v hribe proti samostanu Blaca. Lepa pohodniška pot nas je vodila po zeleni dolini, ki se ponekod zoža v sotesko, po pobočjih okoliških hribov pa v zrak nemočno štrlijo mnoga zoglenela debla in rogovile, ki so ostala po požaru, ki je pred leti uničil bujen gozd na zahodu Brača.

 

Po dobre pol ure hoje smo bili pred samostanom. Zlata, Jurij in Nuša so si ogledali notranjost samostana, ki je zdaj muzej, jaz pa sem medtem splezal na hrib nad samostanom.

Popoldne je zapihal maestral, s katerim smo odjadrali ob Braču proti vzhodu in se že dosti pred Bolom okrepil na 25 vozlov, da smo kar hitro metuljčkali ob otoku.

 

Jurij je vmes v zrak poslal svojega drona in nastalo je nekaj lepih zračnih fotografij in ” data-wplink-url-error=”true”>video posnetkov 🙂

 

 

Sidrali smo ob obali pred Zlatnim ratom, vendar je okrepljen maestral kmalu dvignil tudi valove.

Ni nam bilo do guncanja, na sidru, veter pa je bil ugoden za jadranje, zato smo še enkrat dvignili sidro in odjadrali čez preliv do Hvara in se popoldne zasidrali v zavetju zaliva pred Vrbosko.

V mestecu je čutiti turistični utrip, pretirane gneče pa vendarle ni bilo.

 

Sv. Klement – Tatinja (Šolta) – Čiovo – Trogir

Hladni dnevi še kar vztrajajo nad Srednjim Jadranom, a je vsaj vremenska napoved bolj obetavna in upam, da bo sonce vendarle ogrelo tudi morje. Kaže da polarna fronta še kar vztraja nad našimi kraji in se še ni pomaknila bolj proti severu Evrope, kot je to običajno za poletno obdobje, zato tudi frontalni sistemi z dežjem še vedno potujejo preko nas namesto preko severne Evrope.

Pogrešam jutranje plavanje, ko vstaneš iz postelje in brezskrbno skočiš v vodo ter z užitkom v toplem morju zaplavaš po zalivu. Zdaj pa ob vsakem skoku v morje doživim temperaturni šok in plavanje je zelo kratko.

Dež nas je v soboto popoldne “pregnal” s Paklenih otokov. No, dež je bil bolj za izgovor, saj je pihal lep zahodnik, ugoden za našo pot na Šolto.

Sredi poti je dež ponehal, pred Šolto pa se je celo zjasnilo.

Vremenska napoved je obetala severne vetrove, zato sem za sidranje preko noči izbral slikovit zaliv Tatinja na Šolti, ki je dobro zaščiten pred vetrovi in morjem iz vseh smeri, razen iz juga.

Med sprehodom po otoku me je zalila še ena ploha, ki je potem z mavrico okrasila nebo nad Šolto.

Plasti usedlin apnenca so tukaj tanke, zato je v ograjah suhih zidov na Šolti mogoče videti predvsem ploščate kamne, ki bi jih marsikdo z veseljem položil po dvorišču pred hišo namesto tlakovcev :). Iz ploščatih kamnov so narejene stare pastirske hiške nad zalivi in s ploščatimi kamni so krite stare hiše po vaseh.

Toda ko bolj pozorno pogledaš, vidiš, da so s kamenjem krite le še stare razmajane hiše, ki jim streha komajda še stoji, ali pa se že podira. Verjetno imajo tudi tukaj spomeniško zaščito, ki ekonomsko razumno obnovo hiše dovoljuje šele, ko se le ta na pol podre?

 

Ponoči so v sicer brezvetern zaliv Tatinja začeli prihajati neugodni valovi z juga, ki so vse bolj guncali barko in nam niso dovoljevali normalnega spanca. Verjetno je bila kakšna nevihta nad Italijo, ki nam je poslala valove čez Jadran. Ponoči smo dvignili sidro in se preselili med deset milj oddaljene otočke pred Čiovom, kjer je sidrišče dobro zaščiteno tudi pred valovi z juga.

Nočno selitev k Čiovu sem nameraval izvesti na hitro s pomočjo motorja, a ni potekala po željah. Že takoj po izplutju iz zaliva je začel nagajati motor oziroma dovod goriva k motorju. Pred dvema mesecema sem nafto tankal na Lošinju in so mi skupaj z nafto natočili tudi neko umazanijo, ki občasno zamaši cevke za gorivo. Zadnjič smo pred Palagružo menjali oba filtra za nafto, a ni bilo bolje in se je potem izkazalo, da se cevke za dovod goriva iz tanka počasi zamašijo z drobnimi koščki nekakšne spužve. Ko sem jih odstranil, je bilo za nekaj časa v redu, potem pa je bilo po nekaj deset urah delovanja motorja potrebno vajo ponoviti. Zadnja dva tedna je motor občasno spet izgubljal moč, a sem s čistilno akcijo odlašal, dokler se motor ponoči ni ustavil :(.

Razvili smo jadra in v šibkem nočnem vetru počasi jadrali ob Šolti, jaz pa sem se zakopal med cevke za nafto pri tankih in na motorju, jih odstranil, prepihal in očistil. Pri Drveniku smo spet lahko zagnali motor in bili potem hitro pri Čiovu, kjer smo v mirnem zalivu spustili sidro.

Ko sem ravno želel ugasniti motor, se je oglasil alarm za polnjenje akumulatorja. Strgal se je jermen generatorja na motorju. Jelko je šel lahko spat, jaz pa sem v miru noči lahko odvil in nato privil nekaj vijakov in matic ter vmes zamenjal jermen.

Popoldne smo se premaknili na drugo stran Čiova in Skokico privezali ob pomol v marini pred Trogirom. Topel tuš in udobje marine predvsem ženskemu delu posadke zelo ustreza, obnoviti pa je potrebno tudi zaloge vode in nafte na barki.

Seveda se nismo samo tuširali, po starem Trogiru smo se tudi sprehodili in si v mestu privoščili pico.

 

Za privez barke je včasih lahko uporabna tudi trdnjava :).

Rukavac – Rogačič (Vis) – Turšče (Sv. Klement)

V četrtek sem v jutranjem brezvetrju na supu odveslal čez zaliv do Ravnika, da sem si v samoti jutra lahko od znotraj in od zunaj v miru ogledal Zeleno špiljo.

Znotraj je prav takšna, kot sem jo imel v spominu od prejšnjega obiska izpred tridesetih let, dva vhoda, ena velika votlina in v nadaljevanju še ena manjša ter svetlobna odprtina na stropu večje votline. Od zunaj pa je vhod prepreden z vrvmi, bojami in napisi, ki naj bi preprečevali obisk brez plačila vstopnine.

 

Popoldne se je dvignil maestral in odjadrali smo na severno stran Visa ter v zalivu Rogačič barko privezali na vhodu v nekdanji bunker za podmornice in ladje jugoslovanske vojne mornarice.

Proti večeru smo odšli na malo daljši sprehod čez hrib do Visa in v trgovinah nabavili hrano za naslednje dni, privoščili pa smo si tudi sladoled.

 

Tudi v trgovinah v Visu so zaščitne maske spet v modi.

V Visu in v Kutu je navtični turističen utrip kar živahen in ob obali ter na bojah je bilo privezanih veliko jadrnic.

Danes je k nam pred bunker na manjši jadrnici priplul Avstrijec Christoph, da bi na jamboru popravil odtrgani škripec za genaker. Poševna betonska stena pred vhodom v bunker je kar priročna za posege na jamboru, le barko je potrebno dovolj nagniti, da pride jambor v doseg rok. Z Jelčom sva Christophu pomagala potegniti jambor do stene in škripec je bil hitro zamenjan.

Sredi dneva smo z maestralom z Visa odjadrali do Paklenih otokov in Skokico zasidrali v enem od južnih zalivov Svetega Klementa. Ko sem v preteklih letih jadral mimo, sem se že večkrat spraševal, kako so ti lepi in razvejani otoki dobili svoje peklensko ime. Danes sem odgovor našel na eni od informativnih tabel na otoku. V zalivu Soline je peščena plaža, na katero so včasih zvekli lesene čolne in barke in podvodni del premazali z borovo smolo, da niso puščali.

Borovi smoli so rekli “paklina” in po paklini so Pakleni otoki dobili ime.

Podobno kot na Visu, sem tudi na Paklenih otokih z veseljem opazil, da so zalivi z bojami (navkljub plačilu) z barkami veliko bolj zasedeni, kot zalivi brez boj. Na srečo je lepih zalivov in dobrih mirnih sidrišč brez boj (za tiste, ki zaupamo svojim sidrom) še vedno veliko na voljo, v njih pa ni gneče :).

Popoldne je bilo kislo, ploha je z barke sprala sol in prah, mi pa smo vedrili ob palačinkah.

Temperature morja in zraka še vedno prav nič ne spominjajo na visoko poletje.

 

Tiha luka – Ščedro – Rukavac (Vis)

Zadnje tri dni se nas je veter vendarle bolj usmilil, da smo predvsem jadrali in popravili oziroma izenačili razmerje jadranje : motoriranje, ki je bilo v zadnjih treh tednih do sedaj bolj v korist motoriranja.

Včeraj smo s sapicami jadrali in moto-jadrali od Tihe luke mimo Hvara do Ščedra.

Otok mi je bil zadnjič všeč, zato smo se na njem ustavili še enkrat ter spet premerili sprehajalne poti, ki vodijo po otoku. Burja in maestral sta zadnje dni krepko ohladila morje in ozračje, da mi plavanje v mrzli vodi ne predstavlja kakšnega posebnega užitka, ponoči pa se pokrijem z dvema odejama, da me med spanjem ne zebe.

Hladna voda pa očitno ne moti Zlate in Jolande, saj veselo čofotata po zalivih okoli barke, medtem ko z Jelčom raje ostaneva nad vodo in se posvečava veslanju.

Leseno sidro, kakršno so uporabljali nekoč.

Danes zjutraj smo z rahlim vzhodnikom odjadrali proti Korčuli, a je veter na polovici poti obrnil na oštro (južnik) in sem Skokico zato potem usmeril proti Visu, kamor smo prijadrali sredi popoldneva.

Vmes smo se želeli ustaviti pri Zeleni votlini na Ravniku, a so votlino žal zamrežili in dostop s čolnom preprečili z z vrvmi, ki so jih napeljali preko vhoda v jamo, zato smo nadaljevali s plovbo do Rukavca na jugovzhodni strani Visa in si v restavraciji nad plažo privoščili okusno večerjo.

Kaže da Hrvati COVID spet jemljejo bolj resno, saj so nas podobno kot v Bolu tudi tukaj natakarji postregli z zaščitnimi maskami na obrazu.

Bol – Split – Blaca (Brač) – Bol – Tiha luka (Hvar)

V Split sva včeraj zjutraj odjadrala z Zlato, a je bila burja bolj kratkega daha in jadrom je moral kmalu priskočiti na pomoč motor, da sva pravi čas priplula v Split.

Jelko in Jolanda sta popoldne prišlana krov Skokice in odpluli smo nazaj na Brač. Sidro smo spustili v zalivu Blaca, od koder smo danes zjutraj odšli na pohod do samostana Blaca. Po dolini v hrib vodi lepa pohodniška pot speljana skozi ožgane ostanke nekoč bujnega borovega gozda. Obsežen gozdni požar je pred nekaj leti popolnoma preoblikoval podobo zahodnega dela Brača.

Na dnu doline se gozd počasi obnavlja, pobočja pa zdaj zarašča pretežno le trava in grmičevje.

Po slabi uri hoje navkreber smo prišli do samostanskega zaselka Blaca, ki so ga v vdolbini in na terasi pod previsno steno začeli graditi menihi v 15 stoletju, ko so sem s celine pribežali pred Turki.

Samostan je že nekaj desetletij opuščen in v njem so zdaj uredili muzej, ki pa je bil danes žal zaprt. Uživali smo lahko le v sprehodu in lepem razgledu.

Popoldne smo z maestralom odjadrali do Bola, kamor smo se tokrat sprehodili s polno denarnico v žepu, a smo si privoščili le sladoled. Vrniti smo se morali na baeko, saj je pod večer zapihal precej močna burja in za ta veter Skokica ni bila najbolje zasidrana.

Presidrati sem se mislil v bližino Zlatnega rata, a se je burja krepila, po kanalu med Hvarom in Bračem pa so se z odprtega valili kar veliko valovi, ki niso obetali mirnega spanja ob obali Brača, zato smo odjadrali proti hvaru in se zvečer zasidrali v Zalivu Tiha pred Starigradom na Hvaru.

Zavala – Kozja uvala – Sučuraj – Igrane – Bol na Braču

Včeraj zjutraj smo se poslovili od Darka, Jelene in Zavale in v brezvetrju odpluli proti vzhodu ob južni obali Hvara. Cilj je bil Kozja uvala “nekje na vzhodu Hvara”, kjer počitnikujeta Pita in Zoran. Kozjo uvalo sem našel na zemljevidu 18 milj vzhodno od Zavale in tam smo se čez 4 ure zasidrali, le prijateljev v zalivu nismo našli.

Poskusili smo še v sosednjem zalivu, kjer so nam domačini rekli, da je “ovo od uvijek bila Kozja uvala”, prijateljev pa tudi v njej ni bilo. S pomočjo telefona in novih navodil smo potem ugotovili, da je na Hvaru več Kozjih uval in da smo mimo pravega zaliva pluli že pred dvema urama. Vrnili smo se pač za sedem milj do zaliva, ki je na moji navtični karti imenovan Kožija uvala.

Bolj kot se moraš za dosego cilja potruditi, bolj si vesel, ko cilj dosežeš :).

V Kozji uvali št. 3 se je Zlata popoldne natelovadila in naklepetala, jaz sem v Zoranu dobil partnerja za popoldanski tek od zaliva do zaliva, vsi skupaj pa smo dan zaključili z okusno ribjo večerjo. Ribe za večerjo so čez dan pod vodo nalovili Mitre, Zoran in Aljoša.

Danes dopoldne so se za Aljošo in Luko končale jadralske pošitnice. Navsezgodaj smo spet v brezvetju izpluli iz Kozjega zaliva in se po nekaj urah ustavili v Sučuraju, da smo spotoma napolnili izpraznjena vodna tanka in dopolnili zalogo napolitank na barki. Uro pozneje pa sva se z Zlato v Igranah poslovila od najinih mladih sopotnikov.

Skokico sva usmerila proti Braču in sidro popoldne spustila ob plaži kakšen kilometer za znamenitim Zlatnim ratom pri Bolu na Braču.

Popoldne je za nekaj ur zapihal maestral in na morju okoli rta je bilo veliko deskarjev in kajtarjev. Tudi na obalni promenadi proti Bolu je bilo končno mogoče videti nekaj več turistov, a daleč od gneče ki je sicer značilna za sredino poletja.

Z Zlato sva se sprehodila “na sladoled” do Bola, a sva se tam premislila in si v restavraciji privoščila večerjo. Ko sva jo pojedla, sem ugotovil, da sem s seboj vzel napačno denarnico, v kateri ni bilo kreditnih kartic, temveč le 306 kun. Nerodno mi je bilo in Zlata je bila jezna name. Nameraval sem že teči do tri kilometre oddaljene barke po drugo denarnico, a sem natakarja za vsak slučaj vseeno prosil za račun, ki ga je predvsem Zlata kar s strahom pričakovala. Znesek na računu je bil 303 kune :).

Vrnik – Ščedro – Zavala (Hvar)

Ob svitu sem dvignil sidro pred Vrnikom in Skokico mimo še speče Korčule usmeril proti Hvaru.

Računal sem na jadranje z običajnim jutranjim vzhodnikom v Pelješačkem in Korčulanskem kanalu, a sem se uštel. Mrzel veter je pihal z zahoda – točno od spredaj  in mimo speče Korčule ter mimo Pelješca smo pluli s pomočjo motorja, saj moje speče posadke nisem želel vsakih deset minut prekladati z enega roba postelje na drugega, kar bi se zgodilo, če bi jadral ostro v veter in križaril po ozkem kanalu.

Za Pelješcem je izginil tudi zahodnik in morje se je zgladilo. Motor je pel še nekaj ur vse do Zavale na Hvaru, kjer smo dopoldne na krov sprejeli Darka, Jeleno in Lana ter skupaj odpluli do lepega zaliva na južni strani bližnjega otoka Ščedro.

 

Voda v zalivu je bila končno spet normalno topla za plavanje, otok pa ponuja čudovite sprehajalne poti v senci borovcev po dolgem in počez, od zaliva do zaliva.

Dan smo v dobri družbi zaključili ob pici in drugih dobrotah v vaški gostilni v Zavali.

Prežba – Ubli (Lastovo) – Pavja luka (Korčula) – Pržine – Badija – Lumbarda – Vrnik

Veliko smo se spet potepali, ustavljali in sidrali ob otokih in otočkih južne Dalmacije.

Najprej smo včeraj iz našega tunela na Prežbi zavili v luko Ubli na Lastovu, kjer smo v izpraznjene tanke na barki natočili vodo.

Z Lastova smo nato odjadrali s krepko burjo a  je že nekaj milj severno od Lastova od burje ostala le sapica ter veliki nasprotni valovi, proti katerim smo se le počasi prebijali proti Korčuli.

Popoldne smo imeli guncanja po valovih dovolj, zato smo pri Korčuli zavili v zaliv Pavja luka in sidro spustili v levem rokavu zaliva. Burja je ozračje in morje krepko ohladila, da temperatura zdaj tukaj, bolj kot na poletje, spominja na pomlad. Po nekaj toplih tednih se moramo ponoči spet pokriti z odejami.

Danes dopoldne smo se srečali z Urošem, Simono, Nejcem in Karin in potem skupaj odjadrali do Badije. Morje je trenutno premrzlo, da bi užival v plavanju, smo se pa zato sprehodili po otoku in iskali jelene, ki so jih naselili na Badiji. Zadnjič sem bil presenečen, ko sem jih med tekom srečal na gozdni poti, danes pa sem bil na jelene pripravljen in jih ujel v svoj fotoaparat.

Proti večeru smo naše prijateljsko druženje zaključili z jadranjem do Lumbarde, potem pa smo se premaknili še do bližnjega otoka Vrnik, v zavetju katerega smo se zasidrali za čez noč.

 

Zadnjo dnevno svetlobo smo izkoristili za sprehod po Vrniku, ki se od okoliških otokov na vzhodu Korčule precej razlikuje. Otok je naseljen, a hiše na njem so stare in grajene iz kamna. Do sredine dvajsetega stoletja je na njem živelo okrog 250 kamnosekov, ki so skale iz kamnoloma v zaledju vasi preoblikovali v zidake, portale, stebre in druge izdelke iz kamna, iz katerih so zgrajene mnoge hiše in palače ob jadranski obali.

 

Kamnoseške delavnice ob obali zdaj propadajo, stare hiše kamnosekov pa so trdneje grajene, naseljene in dobro kljubujejo zobu časa. Na obseg dela kamnosekov kaže globoka soteska, ki so jo skozi osrednji del otoka izklesali kamnoseki ter griči iz drobirja, odkruškov in kamenja, ki so za kamnoseki ostali na obrobju vasi.