Proti jugu čez Kalahari

Miran Tepeš

Na poti iz Etoshe proti jugu sem se ure in ure vozil skozi plohe po neskončnih rahlo valovitih visokih planotah, ki so jih popestrili le osamljeni griči in hribi. Rastje je na poti proti jugu postajalo vse bolj sušno in vse bolj je prevladovalo bodljikavo grmičevje, a pokrajina je bila zaradi dežja v zadnjem obdobju vseeno zelena.

Proti Windhoeku se je pokrajina spet razgibala in med griči sem prenočišče našel v šotoru v safari kempu.

Noč je bila plohasta in nevihtna, a streha šotora je zdržala in ostal sem na suhem.

Kalahari in Etosha

Miran Tepeš

Včeraj popoldne sem se z avtom odpravil v osrčje Namibije. Iz hladnega priobalnega pasu sem kmalu pripeljal v toplo puščavo. Sonce se v poletni polovici leta navidezno preseli na severno poloblo, zato tukaj nima več tolikšne moči kot v južnem poletju in se puščava zato podnevi manj ogreje, kot bi pričakoval. Temperatura je bila pod 30 stopinj Celzija,

Kot v šolskem geografskem učbeniku sem se vsako uro vožnje znašel v novem podnebnem rastlinskem pasu. Najprej sem se vozil po puščavi, nato po polpuščavi, v Kalahariju je sledila stepa z nizkim grmičevjem in še uro naprej sem se pripeljal v zeleno travno savano z redkimi drevesi.

Notranjost Namibije leži na nadmorski višini med tisoč in dva tisoč metri in dobi proti severovzhodu več dežja, zato je bolj zelena.

Več sto kilometrov sem prevozil po peščenih cestah, kjer sem le redko srečal kakšen avto.

Ceste so lepo zglajene in po njih z lahkoto voziš hitreje od 100 km/h, vendar jame in grabni na cestah niso označeni in nekajkrat se mi je zgodilo, da se pred kakšno večjo lužo nisem uspel ustaviti in voda je potem pljusknila čez avto in sprala prah, ki se je nabral na avtu.

Skoraj vse je kot v učbeniku, le tipičnih afriških živali včeraj ni bilo na spregled. Na travnikih som videl zgolj krave.

Danes sem potoval na sever Namibije proti naravnemu parku Etosha in že zjutraj sem na poti videval antilope, impale, opice, velike ptice, vepre, bivole in mnoge živali, ki jim ne vem imena, ko pa sem pripeljal do Etoshe, je bilo antilop videti še veliko več, družbo pa jim delajo še žirafe, noji, sloni in še nekaj rogatih živali.

Naravni park Etosha se v dolžino rzteza nekaj sto kilometrov in polovico od tega predstavljajo ravnice posušenega slanega jezera.

Včasih so reke tekle v to jezero, potem pa se je jezero tektonsko dvignilo in reke zdaj tečejo drugam. Le ob obilnejšem deževju je dno nekoč velikega jezera na južni strani občasno lahko spet pod vodo.

 

Swalkopmund in Walvis Bay

Miran Tepeš

Včeraj dopoldne smo se s Petro in Robijem ob Atlantiku zapeljali do Swalkopmunda, turističnega mesta kakšnih 30 kilometrov proti severu. Ob obali se med puščavo, cesto in plažami vrstijo turistična naselja kot v Španiji.

Swalkopmund leži ob izlivu reke Swalkop, katere voda se občasno prebije skozi puščavo do Atlantika, te dni pa je korito reke pod mostom suho. V mestu in še posebej ob obali je veliko razkošnih vil bogatih Južnoafričanov in Namibijcev. Nenavaden okus imajo tukajšnji bogataši, če bi si sam izbiral prostor za počitniško domovanje, si ga zagotovo ne bi omislil na robu puščave ob mrzlem oceanu, kjer je veliko dni oblačnih in meglenih.

Popoldne sem Robija in Petro odpeljal na letališče, od koder sta odletela proti domu. Na parkirišču pred letališko stavbo sem spotoma naredil oslarijo in poskrbel za predstavo. Ko sta Petra in Robi iz avta vzela prtljago, sem izstopil še sam, da bi se poslovili. Pri tem pa sem pozabil, da motor še teče in da je avtomatski menjalnik v prestavi.

Avto je speljal, skočil čez robnik in se zaletel v prometni znak. Preden sem uspel skočiti za volan in avto ustaviti, je prometni znak že ležal vodoravno pod avtom. Samodejna vožnja avta je bila dolga le dva metra, a je bila dovolj glasna, da je prihitela policajka in varnostniki. Začuda se nihče ni smejal, le debelo so gledali. Avto sem potem zapeljal nazaj, varnostniki so poravnali znak, s Petro in Robijem smo si stisnili roke in policajka mi je rekla, naj se odpeljem. Tukaj sem jo poceni odnesel, kako pa bo zaradi prask na odbijaču potekal pogovor z rent-a-carjem, bom vedel v ponedeljek.

Le nekaj kilometrov od obale, je toplo in nebo je vseskozi jasno. Vožnji po pesku se nisem mogel upreti. Zapeljal sem se še malo po puščavi, med sipinami in do mokrišč južno od Walvis Bayja.

Danes se bom izkrcal s Skokice in jo za dober teden pustil privezano na boji pred jahtnim klubom. Naslednje tri dni, se bom z avtom odpravil na potep po Kalahariju, po notranjosti Namibije.

Puščava Namib

Miran Tepeš

Najeli smo avto in se zapeljali nekaj sto kilometrov proti notranjosti Namibije.

Že nekaj kilometrov stran od Walvisovega zaliva je podnebje zelo drugačno. Čez obalni pas se stalno vlečejo meglice in oblaki, s hladnega Atlantika pa piha hladen veter, v puščavi pa

je bilo sončno in prav prijetno toplo.

Prvih sto kilometrov puščave je peščenih, potem pa se puščava dvigne v kamnito hribovje, ki ga prepredajo pretežno suhe doline, po nekaterih kanjonih, pa v puščavo pritečejo reke iz hribovja v osrčju Afrike. Nekatere reke se celo prebijejo skozi puščavo in pritečejo vse do Atlantika.

 

Neskončne peščene ceste so kar dobro poravnane in omogočajo hitro vožnjo, ko pa sem

našega terenca poskusil voziti po sipinah, smo se takoj pogreznili v pesek in za pot nazaj je bilo potrebno odkopavati pesek izpod koles.

Na posnetkih z relija Pariz –  Dakar je bila vožnja po sipinah videti bolj enostavno :).

 

Walvis Bay – zaliv kitov

Miran Tepeš

5.4. Zjutraj smo skozi meglo prijadrali do Walvisovega zaliva. Že daleč na morju so nas pozdravljali tjulnji in morski levi, na rtu na vhodu v zaliv pa nam je kolonija morskih levov s svojim rjovenjem zaželela glasno dobrodošlico.

Z barko sem se jim želel čim bolj približati in se mi je pri tem uspelo s kobilico zakopati v pesek. S pomočjo motorja smo uspeli kmalu rešiti, hkrati pa smo naredili nekaj bližnjih posnetkov glasne množice vodnih sesalcev.

Skokico smo potem privezali na bojo pred jahtnim klubom na dnu zaliva za pristaniščem. V prostrani laguni v zaledju mesta je vse belo in rožnato od številnih pelikanov, plamencev (flamingov) in čapelj. S čolnom smo zapluli po laguni, in si ptice ogledali. Videti jih prav od blizu nam ni uspelo, saj so ptice precej plašne.

Proti Walvis Bayju

admin

4.4. Meglena noč in siv meglen dan je za nami. Puščavske sipine se danes skrivajo za megleno zaveso. Veter je zjutraj oslabel, popoldne pa se je južnik vrnil in v noč spet lahko lepo jadramo proti severu. Temno nočno morje iskrijo delfini, ki kot puščice švigajo okoli barke in za seboj puščajo srebrno sled iskrečega planktona. Hladni Bengualski tok nas vseskozi podpira z vozlom hitrosti in zato tudi ob lenobnem jadranju presegamo 6 vozlov hitrosti.

Iz megle na drobno prši, vidljivost po morju je zelo omejena.

Luderitz, Namibija

admin

3.4. Dopoldne smo se v puščavo odpeljali na ogled mesta duhov – Kolmanskopa, starega nemškega rudarskega mesteca, ki ga zdaj opuščenega požira puščava oziroma zasipa puščavski pesek. Mestece je bilo bogato, dokler so v okolici nabirali diamante, potem pa so odkrili večja nahajališča diamantov v Elizabeth Bayju in Oranjemundu in nabiralci diamantov so se preselili tja,

Kolmenkop pa zdaj že nekaj desetletij sameva in je kot tako spet postal turistična zanimivost. Nekaj sto kilometrov puščave Namib je zaradi nahajališč diamantov zaprto območje. V zadnjih letih največ diamantov pridobijo z izkopavanjem in presejanjem peska iz morja ob obali.

Popoldne smo odvezali vrvi in odpluli proti severu proti 240 milj oddaljenemu Walvis Bayju.

Vetra danes ob obali ni bilo na spregled, nekaj milj stran od obale pa nas je pričakal lep jugozahodnik in kar hitro lahko jadramo. Na desni lahko spotoma opazujemo neskončne sipine puščave Namib.

 

2.4. Včeraj na morju vendarle nismo čakali na prehod meje in prvi april nam je minil v lenobnem jadranju in občasno tudi motoriranju proti severu. Da nismo bili zelo počasni, je poskrbel ugodni Bengualski tok,

ki tukaj s približno vozlom hitrosti ob zahodni afriški obali teče proti severu.

Namibijska patruljna ladja pa je bila na srečo le prvoaprilska šala.

Danes zjutraj smo z živahnim vetrom prijadrali v Luderitz, pristaniško mestece na robu puščave Namib. Vstopne formalnosti za Namibijo so bile hito in prijazno opravljene, le nekaj smo morali doplačati, ker so morali uradniki zaradi nas priti na praznični dan v službo.

Po nekaj dneh prezebanja na krovu barke na mrzlem morju se nam je danes zelo prileglo sprehajanje po toplem Luderitzu. Mestece so med svojo vladavino zgradili Nemci, zato bolj spominja na srednjeevropska mesta kot na afriška. Luderitz obkroža kamnita in peščena puščava, v kateri so velika nahajališča diamantov.

admin

1.4. Po včerajšnji dirki je veter ponoči oslabel, da sem moral proti jutru zagnati motor.

Zjutraj nas je na morju zaustavila patruljna ladja namibijske obalne straže. Najprej so preko radija zahtevali naše podatke, potem pa vprašali, če kaj tihotapimo. Kaže, da mi niso verjeli, saj so trije oboroženi marinci potem s čolnom prišli na Skokico in jo totalno premetali. Opozoril sem jih, naj ne razmetavajo, pa so začeli kričati na nas, mahati s puškami in spraševati po drogah. Zapičili so se v Petrino zdravniškn torbo in v mojo zalogo mleka v prahu. Vse vrečke s praški so naluknjali in raztresli po kuhinji. Ko niso našli nič prepovedanega, so re zapičili še v naše potne liste in ugotovili, da so naše namibijske vize veljavne šele od jutri naprej in da smo v Namibijo prišli en dan prezgodaj.

Ukazali so nam, da se moramo vrniti 20 milj nazaj v južnoafriške vode in počakati en dan. Prošnje niso pomagale, jeza in kričanje pa še manj.

admin

31.3. Kristalno jasna in z mesečino obsijana noč nam je skupaj s prijaznim južnikom pripravila lepo dobrodošlico na Atlantiku. Čez dan se je veter okrepil na 25-30 in obrnil na JV, da zdaj po 3-5 m valovih metuljčkamo proti SZ.

Veter se je vse bolj krepil in prepozno sem krajšal jadra, večji val je barko zasukal v stran, glavno jadro je preletelo, strgala se je varovalna vrv, ki naj bi preprečila prelet buma in sila preleta je odlomila škripec škote. Ko se je jadro potem na drugi strani zaustavilo na priponah in križih jambora, tega žal ni preživela še ena od letvic glavnega jadra.

Glavno jadro smo potem sneli, škripec zamenjali, letvico pa “imobilizirali”, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko normalno jadrali.

Proti Namibiji

Miran Tepeš

Ponoči in zjutraj se je precej ohladilo in megla je bila gosta, da se je komaj videlo do sosednjega pomola v marini. Pravo jesensko vzdušje.

Dopoldne smo ogledovali afriške divje živali v rezervatu Buffalofountain, popoldne smo počakali na visoko plimo, da smo se skozi blato v marini prerinili do dvigala, kjer nam je upravnik Frank Skokico dvignil na obalo in z visokotlačnim čistilcem očistil trup barke.

Z Robijem sva potem zamenjala cink anode, razstavila in očistila propeler ter zamenjala še olje v pogonski nogi.

Po dveh urah je bila Skokica spet v vodi in Frank jo je skozi blatne plitvine v marini prerinil do reke, po katere ovinkih smo odpluli do morja.

Vse je šlo po načrtih, celo sonce se je popoldne prikazalo, Petra pa je vmes vrnila izposojeni avto in zdaj že jadramo proti severozahodu. Veter je zadnja dva dni pihal s severa, danes popoldne pa je zapihal z juga in tako naj bi bilo še  naslednjih nekaj dni.

V ponedeljek ali torek naj bi prijadrali do Luderitza, kjer bo naš prvi postanek v Namibiji.

 

Cape Town

Miran Tepeš

Hladno, kislo, jesensko dopoldne smo prebili v Cape Townu in uspeli kupiti vize za Namibijo, medtem ko mi zapletenih izstopnih formalnosti za odhod iz Južne Afrike ni uspelo urediti, ker sem na barki pozabil del dokumentov od Skokice. Ne vem, če bom našel dovolj volje za še eno pot do Cape Towna?

Na poti domov smo se zapeljali skozi naravni park West coast, kjer nam je možakar, ki je

prodajal vstopnice na vhodu rekel, da je v parku sicer veliko živali, a se lahko zgodi, da ne bomo nobene videli.

Lepo popotnico nam je dal, a smo imeli med križarjenjem po parku vendarle dovolj sreče, da smo videli nekaj značilnih štirinožnih in dvonožnih prebivalcev Afrike.

Jutri dopoldne si bomo ogledali še en naravni park na jugozahodu Afrike, kjer nam obljubljajo, da bomo med drugim videli leve, popoldne pa se bomo vendarle nekoliko bolj posvetili tudi Skokici. Dogovoril sem se, da jo bodo dvignili iz vode, da ji bomo lahko očistili trup, cinke ter zamenjali olje v SD nogi.

Port Owen

Miran Tepeš

Dopoldne smo se z Robijem in Petro dobili na letališču v Cape Townu, kamor smo vsak po svoje prileteli iz Evrope. Najeli smo avto in se zapeljali še 180 km proti severozahodu do Velddrifa, kjer nas je v marini Port Owen vsa prašna in polna ptičjih drekcev pričakala Skokica.

Suša vlada na jugozahodu Južne Afrike in rastlinje je čisto posušeno, rjavo in rumeno. Pravijo, da tukaj ni deževalo več 6 mesecev in zato imajo precejšnje omejitve pri porabi vode iz vodovoda. V marini je priklopljena le po dve uri na dan.

Jutrišnji dan naj bi z napovedanim dežjem prinesel nekaj olajšanja, a so nevihtni oblaki pohiteli in že danes zvečer začeli splakovati prah s cest (in Skokice).

Zjutraj se bomo spet odpeljali v Cape Town, saj imamo tam vrsto administrativnih opravkov z izstopnimi formalnostmi, pridobiti pa moramo še vize za Namibijo, kamor bomo odjadrali konec tedna.

Žal nas Namibijci in Južnoafričani obravnavajo podobno nazaupljivo, kot naše oblasti gledajo Afričane v Sloveniji. Postavili se bomo v vrsto pred konzulatom in upali, da dobimo namibijske vize še pred prazniki.

adminLeave a comment on

2.11. Matej je na spletni strani spet usposobil dodajanje slik in med poročila z jadranja okoli juga Južne Afrike sem lahko dodal nekaj fotografij posnetih v zadnjih dveh tednih.

Prva je je bila posneta pri Rtu Dobrega Upanja.

 

31.10.  Vroča sta bila zadnja dva dneva v Južni Afriki, saj je temperatura v Port Ownu čez dan presegala 30 stopinj C in predstavljala kar majhen šok po tednu hladnega vremena na zadnjem delu Indijskega oceana.

Ob pospravljanju barke in krpanju jader sem imel dovolj časa tudi za sprehode in tek po okolici marine.

Zaledje turističnega mesteca je ravninsko in lagunasto in v laguni imajo tudi soline, ki pa jih vse bolj opuščajo.

Na ravninah, ki se raztezajo na desetine kilometrov proti Cape Townu so obsežne farme. Podnebje je tukaj precej bolj suho, kot je na vzhodni obali Južne Afrike. V bistvu je podnebje enako, kot pri nas v Sredozemlju in podobno grmičasta je tudi pokrajina.

adminLeave a comment on

29.10. popoldne: Na morju okoli juga Južne Afrike sem pogosto videl kite, delfine in občasno tjulnje in podobno je bilo tudi danes, ko sem zavil v zaliv Svete Helene, le da so tu prevladovali predvsem tjulnji.

Plovba po reki do marine je bila manj zapletena, kot sem pričakoval. Po telefonu sem od Francka, šefa marine, dobival navodila, kje po reki naj plujem in vmes nikjer nisem nasedel. Pred marino je šef še sam prišel na barko in je on potem krmaril, saj je v marini voda plitva in se je bilo potrebno ponekod s kobilico prebijati skozi blato, da smo prišel do priveza.

Moje letošnje morsko popotovanje je s tem zaključeno. Barka bo tukaj počakala do konca marca, ko se vrnem v Južno Afriko.

Zadnje dni sem razmišljal tudi, da bi vseeno kar nadaljeval z jadranjem do Brazilije. Časovno bi se mi to v treh tednih verjetno tudi izšlo, a le v primeru direktnega jadranja brez postankov v Namibiji, na Sveti Heleni in na Ascesionu. Toda te otoke in Namibijo želim videti, zato bodo za obisk na vrsti prihodnjo pomlad.

 

29.10.  Veter se zadnjo noč ni držal napovedi in je žal zelo opešal. V glavni vlogi za pogon barke sta bila Craftsman in nafta, saj zaradi omejenega časa nisem videl smisla v lovljenju sapic v jadra.

Atlantik se za enkrat kaže v zelo mirni podobi, valovi z juga so precej manjši, kot so bili na Indijskem oceanu. Cameron je ponoči vstal, se igral z igricami na telefonu in želel na krovu pričakati sončni vzhod. Nič se ni dogajalo, zato sem si lahko privoščil nekaj ur brezskrbnega spanca na mirnem morju. Vzhajajoče sonce ja Skokico pozdravilo pri zalivu Saldhan, a sončnega vzhoda Cameron ni dočakal buden.

Vse kaže, da mi bo pred pristanišče Port Owen uspelo pripluti do desetih, še pred viškon plime. Do marine, ki leži v rečnem rokavu, je potrebno pluti kakšno miljo po reki navzgor. Kosija, ki sta bila tu pred dobrim letom s svojo barko Mala, sta po reki navzgor s kobilico občasno rila po blatu.Plima te dni ni najvišja, a upam, da se bo tudi Skokici uspelo pririniti do priveza v marini. Šef marine je rekel, da ob plimi to ne bi smela biti prevelika težava.

adminLeave a comment on

28.10. popoldne:  Veter se je dopoldne spet okrepil na 30 – 40 vozlov, da sva s Cameronom kar hitro jadrala proti Rtu Dobrega upanja ali viharnemu rtu, kot mu tudi pravijo domačini, toda veter je pred znamenitim rtom opešal, in rt

Dobrega upanja je danes pokazal svoj mirnejši obraz. Škoda, da spletna stran še ni popravljena do te mere, da bi lahko objavljal slike, a bom to nadoknadil v prihodnjih dneh.

Popoldne se je jugozahodni veter spet začel krepiti, valov pa ni kaj dosti in jadranje je po enem zelo vetrovnem dnevu zdaj prav sproščujoče. Prvi dan spet na Atlantiku je bil jasen in topel, le morje ni tukaj nič toplejše, kot je bil zadnje dni Indijski ocean.

Zvečer bova jadrala mimo Cape Towna, jutri dopoldne pa bi morala prijadrati pred Port Owen.

 

28.10. zjutraj: Veter se je včeraj popoldne obrnil na vzhodnik in okrepil nad 30 vozlov,

potem pa ustalil pri tridesetih. Morje je postalo vetru primerno precej belo. Vendar je jadranje z vetrom in krmnimi valovi za Skokico in njeno posadko pravi balzam v primerjavi z orcanjem in nabijanjem v valove v preteklih dneh.

Ne pretiravam z jadri, le dve tretjini razvite genove je že dovolj za udobnih sedem vozlov hitrosti.

Rt Agulhas in z njim najjužnejša točka Afrike je zdaj že za krmo Skokice in barko sem preusmeril proti severozahodu in genovo prestavil na levo stran.

Jesen 2015 – Karibi

Miran Tepeš
12.11.
Odštevam ure do odhoda domov.
Pogled na panamske kordiljere
z vrhovi preko 2000 metrov.

Opice mi že na daleč zbežijo izpred objektiva fotoaparata, tale kosmatež pa me je počakal na veji celih 20 minut, da sem šel po fotoaparat na barko in ga slikal.
Mislim, da je lenobno še vedno grizljal isti list kot dvajset minut poprej, ko sem ga prvič videl.

Ponoči tukaj skoraj vsak dan dežuje, dnevi pa so lepi. Pravijo, da zdaj prihaja sušnejše obdobje.

 

11.11.
Po nevihtni noči se je naredil lep dan, ravno pravšnji za sušenje blazin, prezračevanje in pospravljanje po barki.
V preteklih tednih smo na barki žal gostili tudi komarje, hrošče in ščurke. Predvsem slednji, ki smo jih nekje vkrcali skupaj s hrano, so še posebej trdoživi in jih ne zmanjka. Včeraj so fantje iz mesta prinesli pršilo proti golazni, s katerim skušam doseči vse skrite kotičke v omarah in upam, da bo operacija čiščenja zalog hrane in razkuževanja uspešna.

Med pospravljanjem sem na barki dobil obisk dveh podjetnih fantičev v kanuju, ki sta mi prišla ponudit pohane banane. Predvidevam, da je bila to njuna malica. Odveslala sta z nekaj zavojčki piškotov iz zaloge sladkarij, ki jih imam poleg čipsa vedno na barki.

Včeraj sem s fotoaparatom po pragozdu otoka Bastimentos preganjal opice, a mi žal nobene ni uspelo posneti dovolj od blizu. Verjetno bo priložnost za to spet spomladi, ko se vrnem.

Za letos imam več kot dovolj morja, jadranja in vročine. Čas je že, da se vrnem domov v hladnejše okolje, saj prihodnji teden začnemo z zimskimi skakalnimi tekmami.

 

10.11.
Skokica je zdaj varno privezana v marini v zavetju otoka Bastimentos, kjer bo letos prezimila.
Marina se seveda nahaja v zatišni legi, zato vetra v njej ni prav veliko, sonce pa je močno in med pospravljanjem na barki ne gre brez potnega čela.

Tomaža sem potegnil na vrh jambora, da je preveril tirnice rol- genove, za katero se mi je zdelo, da se zatika. Spotoma je naredil še nekaj posnetkov okolice marine.

Denis, Tomaž in Tadej jutri zjutraj odpotujejo proti domu, sam pa tukaj ostanem še dober dan dlje.

Dva dneva, ki sem jih imel za rezervo pri načrtovanju letalskih kart bom poleg vzdrževalnih del na barki namenil še sprehodom po gozdovih in plažah bujnega tropskega otoka. Plaže na vzhodni strani otoka so izpostavljene valovom, zato so priljubljene med deskarji, ki jahajo na valovih.

9.11.
Veter se je sinoči vrnil, da smo lepo jadrali skozi noč, le občasno smo vmes še morali zagnati tudi motor, ko je veter oslabel. Ogledovali smo si z bliski osvetljene nevihtne oblake v okolici iin se na poti izogibali plavajočim ribiškim mrežam, ki so jih kostariški ribiči potegnili daleč na odprto morje.Na srečo, so bile mreže označene z bliskavicami.Zjutraj smo prijadrali do otočja Bocas del Toro in se pri opravljanju panamskih vstopnih formalnosti soočili s številnimi uradniki, ki so najbolj prizadevno doslej poskrbeli, da domov ne bomo prinesli preveč denarja. Ker je vsak od uradnikov zelo pomemben in prizadeven, so si za nas in naše “težave” vzeli skorajda cel dan.Popoldne so bile naše vstopne formalnosti opravljene in odpluli smo še do Red Frog marine na otoku Bastimentos. Pot do marine smo komajda našli, saj se marina nahaja na mestu, kjer so na mojih elektronskih navtičnih kartah narisane plitvine in koreninovci.

8.11.
Včeraj sem imel v načrtu potapljanje med koralami, a smo na atol Albaquerque prijadrali šele zvečer in nam bo atol ostal v spominu predvsem po nočnem iskanju poti med koralnimi grebeni.
Navsezgodaj smo odjadrali naprej proti Panami, popoldne je veter oslabel in kaže, da nas bo skozi noč gnal motor.7.11.
Popoldne smo odjardrali iz Providencije proti jugu in po osmih urah hitrega jadranja prišli do še enega kolunbijskega otoka, St. Andresa.

Ponoči smo se prebijali proti pristanišču mimo številnimi koralnimih grebenov in plitvin, ki so sicer označene s številnimi svetilniki. Težava pa je bila v tem, da je svetilnikov na mojih kartah narisanih precej manj, kot jih je bilo na morju, pa tudi ne na istih mestih, zato smo le počasi naprdovali. Med enim od manevrov, ko smo se umikali plitvini, smo povozili lastno vrv, ki jo zaradi varnosti za vsak primer vlečemo za barko in ta vrv se je zapletla v propeler, da smo pot po cikcakastem kanalu med grebeni nadaljevali spet zgolj na jadra.
Po kakšni milji tipanja v temi se mi je vse skupaj zdelo preveč negotovo, zato smo spustili sidro.
Ponoči mi je pod vodo vrv uspelo odmotati s propelerja, da smo lahko mirno spali.Navsezgodaj zjutraj smo dobili obisk posadke čolna kolumbijske obalne straže. Najprej so nas usmerili na sidrišče pred mestom, potem pa so me ošteli, ker nisem odgovarjal na njihove klice preko radijske postaje. Postaja je bila sicer vključena, a kaže, da sem zjutraj preveč trdno spal, da bi jo slisal.St. Andres je turbo turistični otok, ki vre od življenja. Ob plažah je množica hotelov in lokalov. Tak vrvež zagotovo ni po mojem okusu. Tadeju, Tomažu in Denisu pa so se kar zasvetile oči, ko smo priveslali na kopno.

Pred večerom bomo spotoma obiskali še koralne grebene atola Albaquerque, potem pa nas čaka dva dni jadranja do Paname.

 

6.11.

Včeraj smo prijadrali do Providencije.

V preteklih dneh je bilo na morju med Jamajko in Providencijo kar pestro. Doživeli smo nekaj brezveterij, kjer je jadrom moral pomagati motor, da smo se premikali s spodobno hitrostjo, preživeli smo nekaj hudih nalivov in neviht, ko smo zaradi močnih sunkov vetra jadra skrajšali

na le nekaj kvadratov, pa je šlo še vednio zelo hitro, doživeli smo spokojno noč z ravno prav vetra in tudi obisk velike jate delfinov.

Moji Kisovčani so vsemu navkljub še vedno precej dobro razpoloženi :).

Providencija je prijazen, hribovit tropski otok, porasel s palmami in bujnim zelenjem, vse naokoli pa je pred valovi zaščiten s koralnimi grebeni.

4.11.
Plohe so do jutra izzvenele in naredl se je lep sončen dan. Popoldne je jugovzhodnik nekoliko popustil, zmanjšali so se valovi in jadranje je zdaj udobno.3.11.
Večino noči in dopoldneva so nas preganjale nevihte z nalivi. Vetra imamo končno v izobilju in glede na napoved je pred nami nekaj dni športnega jadranja. Zjutraj smo osvojili otoček Pedro Cay, na katerega obale so morje in ptiči nanesli cele skladovnice školjk. Vsi uživamo med valovi.
2.11.
Bob Marley nas je pričakal v svoji hiši nad Kingstonom. No, ne ravno osebno, temveč v obliki slik, risb in video posnetkov. Njegova hiša je zdaj spremenjena v muzej, ljubitelji regija z vsega sveta pa prihajajo na obisk. Zdi se mi, da bi se mi bolj uvrstili v kategorijo radovednežev kot ljubiteljev.

Popoldne smo nabavili hrano in pijačo, zdaj pa spet čakamo na carinika in policaje, da bomo lahko odjadrali na 6 dni in 700 milj dolgo pot proti Panami.
Vmes se bomo čez tri dni za dan ali dva ustavili na kolumbijskem otoku Providencia.Marko se je danes izkrcal in zvečer odleti proti Evropi.

 

 

 

 

1.11.
Čez hrib smo se zjutraj odpeljali na severno stran Jamajke in pot potem nadaljevali mimo številnih hotelov po turistični magistrali proti zahodu do Montego Bay-a.

Cesta čez hribe v osrčju Jamajke je ozka in pot skozi soteske in gozdove zelo spominja na jurski park, le da so namesto dinozavrov po ozki cesti nasproti vozili veliki tovornjaki s priklopniki, da včasih nisem vedel, kje se je na cesti ob nasproti vozečem tovornjaku našel prostor še za naš avto.

Spotoma smo se ustavili tudi pri reki Dunn in se ohladili med njenimi slapovi in brzicami.

Ogled Jamajke brez boba zagotovo ne bi bil popoln. “Danes smo se počutili zelo olimpijsko :)”

31.10.
Včeraj zvečer smo se ustavili v Port Bowdnu na JV Jamajke, kjer naj bi bil po podatkih iz navtičnega vodiča morski mejni prehod, pa so nam vojaki iz vojaške baze, v kateri smo pristali, prijazno povedali, da ne bodo streljali na nas in da je v vodiču napaka ter nas preusmerili v Kingston, kamor smo prišli danes zjutraj.

Uradniki so nas danes tukaj pustili čakati do popoldneva, preden so se pojavili na barki. Potem smo morali za cel zvezek različnih obrazcev, preden so nam v potne liste pritisnili vizume in nas spustili v deželo slavnih atletov. Policaj je celo vedel, da je njihova rojakinja Marlene Ottey nastopala za Slovenijo, vsi pa smo se smejali njegovi opazki, da sem že zelo star mož, saj sem celo za eno leto starejši kot njihova država.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali na izlet do gusarske prestolnice Royal Harbour, zvečer pa smo si ogledovali miljonski Kingston in skozi prometne in slabo označene ulice nekako našli pot do muzeja Boba Marleya, kjer pa smo obstali pred zaprtimi vrati, saj je muzej ob koncih tedna žal zaprt.

 

30.10.
Ponoči je bilo bolj malo vetra, zato smo si pomagali z motorjem.

Čez dan malo več vetra, da lepo jadramo s spinakerjem.

Moji Zagorjani so pri lovljenju rib postali precej uspešni. Zdaj so že tudi izbirčni in ribe krajše od enega metra snamejo s trneka in jih žive vrnejo morju.
Pravijo, da je to športni ribolov ??
No, zaenkrat se jim na trneke ujamejo le doradi, lovijo pa tune 🙂

Jamajka je že na obzorju.

 

29.10.
Zjutraj smo prispeli na lep haitski otok Vache in se med palmami in koreninovci čez laguno sprehodili do vasice Port Morgan.
Vroče je in vetra zelo malo. Zvečer odjadramo proti Jamajki, kamor pridemo predvidoma v soboto.

28.10.
V ponedeljek so se Denis, Tomaž, Tadej in Marko vkrcali na Skokico.

Dopoldne so oni poskrbeli za nabavo hrane in pijače, sam pa sem Zlato in Jona odpeljal na letališče.

Popoldne smo pri uradnikih opravili vse drage formalnosti za izstop iz Dominikanske republike, potem pa smo Tilnu pomahali v slovo in izpluli iz marine ter skušali pobegniti pred prihajajočo nevihto.

Prvih nekaj ur se nam je uspelo izogibati nevihtam, ponoči pa so nas napadle z vseh strani. Zvočne in svetlobne efekte so spremljali viharni sunki vetra in kipeči valovi, da nam ni bilo dolgčas.
Do jutra so nevihte izzvenele in vzhajajoče sonce je napovedalo lep dan. Žal je veter čez dan opešal, da smo se do večera premikali predvsem s pomočjo motorja.
Plovbo nam je popestril mahi mahi oz. dorado, kot se tej ribi tudi reče, ki ga je moja nova posadka že kar ob prvem poskusu ujela na Jonov trnek.

Večer je prinesel nov veter in lepo nočno jadranje po z mesečino obsijanem morju. Sidro smo proti jutru spustili v Orlovem zalivu na zahodu Dominikanske republike.

Današnje jutranje sonce nas je prebudilo  ob lepi beli peščeni plaži.
Po dopoldanskem potapljanju in plavanju bistri turkizni vodi in po sprehodu po dolgi plaži smo dvignili sidro in odjadrali proti haitijskemu otoku Ille a Vache, kamor bomo prijadrali jutri.

 

26.10.

Na Skokici smo danes zamenjali posadko.

Tilen, Jon in Zlata so odpotovali proti domu. Na barki pa so se mi pridružili Denis, Tomaž, Tadej in Marko.

 

25.10.
Napovedan je bil deževen dan, a je bila napoved na srečo napačna, saj je na vzhodu Hispanole večinoma sijalo sonce.

Lep dan smo izkoristili za potep po otoku. Na spletu smo si ogledali, katere so največje znamenitosti Dominikanske republike in ugotovili, da je polovica od najpriljubljenejših 10 dominikanskih znamenitosti od nas oddaljena manj kot 100 kilometrov.

Začeli smo z ogledom amfiteatra in stare vasice Altos de Chavon ter potem nadaljevali z ogledom bazilike v Higueyu, ki po svojem izgledu zelo spominja na McDonaldsov logotip (oziroma na polovico znaka)..

Vozili smo se med razsežnimi plantažami sladkornega trsa in po pokrajini, ki zelo spominja na afriško savano. Na vzhodu smo se priprljali do morja in si ogledali in preskusili plažo pri Punta Cani. Od desetih naj znamenitosti je kar polovica plaž in na eni od njih, plaži Minitas smo ob lepem sončnem zahodu zaključili dan.

Večer je bil namenjen popravilu oken na barki, da bi ob prihodnjih nalivih manj puščala.

Jutri bo dan za menjavo posadke in pripravo na nadaljevanje poti po morju.

 

 

24.10.
V četrtek smo dopoldne jadrali mimo Ameriških Deviških otokov in popoldne prijadrali do Portorika, kjer je veter oslabel in je jadrom večino noči pomagal motor.
V zadnjem letu nisem imel nobene poti v ZDA, da bi tam v potni list dobil žig, ki je pogoj za vstop v Portoriko, istočasno pa se mi je ameriška viza zdela predraga, zato se v Portoriku nismo ustavili.

Ob severni obali Portorika smo se ponoči izogibali nevihtam in včeraj zjutraj prišli do konca otoka in zavili proti jugozahodu proti južni obali Hispanole.
Čez dan se je zjasnilo in spet se je pojavilo dovolj vetra za lepo jadranje, noč pa so spet popestrili svetlobni in zvočni učinki neviht v okolici.

V drugem delu noči smo neprestano bežali pred nevihto in vendarle suhi prijadrali do Dominikanske republike ter barko zjutraj privezali pred marino Casa de Campo.
Tukajšnje vstopne formalnosti so žal precej zapletene, dolgotrajne in drage, a na jadralskih forumih sem prebral, da so postopki v tukajšnji marini vendarle nekoliko hitrejši, kot v Santo Domingu. Dobri dve uri je trajala papirna vojna in postanki v različnih uradih, na barko pa sem na koncu pripeljal četico osmih uradnikov. Na koncu, ko so policajka, dva vojaka, carinik, sanitarni inšpektor, davčni inšpektor, luški kapitan in kriminalist oddelka proti mamilom zapustili pomol pred barko, je bila moja denarnica lažja za 220 dolarjev.
Popoldne, smo lahko uradno vpluli v razkošno marino in Skokico privezali ob določen pomol, potem pa se je tukaj razbesnela nevihta in nas celo popoldne pošteno prala, da sem od znotraj lahko opazoval, katera okna bo potrebno v prihodnjih dneh dodatno zatesniti.

Zvečer smo se z avtom odpeljali do bližnjega mesta La Romana in si spotoma nehote ogledali celotno turistično naselje Campo de Casa z vsemi golf in teniškimi igrišči. Ulic in križišč v naselju je veliko, smerokazov zelo malo, moj občutek za orientacijo pa me je danes za volanom pustil na cedilu, zato sem večkrat zašel in smo po turističnem naselju naredili veš kot 10 km, preden sem našel pravi izhod iz naselja.

 

21.10.
Do Britanskih Deviških otokov smo preko noči bolj motorirali kot jadrali in v ponedeljek zjutraj prišli do koralnih grebenov na severovzhodu Virgin Gorde. S kobilico smo preskušali globino prehoda pri Saba Rocku in ugotovili, da je preplitev in bo potrebno do notranjega zaliva pluti okoli otokov. Prvi dan na Virgin Gordi so nam začinile številne plohe, potem pa se je vreme naslednje dni spet zjasnilo in osrečil nas je tudi veter.

Če odmislim palme nad belimi peščenimi plažami, me Deviški otoki zelo spominjajo na Dalmacijo s številnimi z grmičevjem poraslimi otoki, z mnoľico zalivov in sidriąč ter z mirnim morjem med otoki .

V torek smo si ogledali balvanske plaže in votline na jugu Gorde in potem  pod večer odjadrali do otoka Jost van Dyke.

Danes smo se zjutraj ustavili na otočku Sandy cay in se na lepi beli plaži igrali z valovi, dokler nas niso pregnali komarji.
Popoldne smo Skokico privezali v marini ja jugozahodu Tortole, od koder bosta jutri svojo pot proti domu začela Iztok in Žiga, ostali pa bomo odjadrali na dvo in pol dnevno pot do Dominikanske republike.

 

18.10.
Potepali smo se po St. Martinu in Sint Maartenu ter si ogledovali njegove znamenitosti.Ob cesti, ki pelje okoli otoka in čez otok so skorajda brez presledka postavljena naselja, kot bi se vozil po neskončni ulici.

Danes smo se tudi mi peskali na plaži v pišu motorjev letal na začetku znamenite vzletne steze tukajšnjega letališča.

Popoldne si bomo privoščili še nekaj kopanja ob plaži, potem pa odjadramo proti zahodu, proti Britanskim Deviškim otokom, kamor bomo verjetno prišli jutri dopoldne. Vetra bo nekaj naslednjih dni bolj malo.

17.10.

Z lepim vzhodnikom smo zjutraj hitro prijadrali na sever St. Martina. Po dopoldanskem postanku ob lepi beli plaži, smo pot nadaljevali do marine Fort Louis, kjer smo pričakali Zlato in Jona.

Počasi spoznavam, da zares držijo poročila drugih jadralcev, da so Karibi na severu precej dražji, kot na jugu. To velja na splošno skoraj za vse, za hrano, priveze, izposojo avtov, …

Iztok, Tilen in Žiga so se popoldne odpeljali na “peskanje” na začetek vzletne steze letališča. Peskanje izgleda tako, da se postaviš na plažo za letalom, ki bo ravno vzletelo in ko letalo potem zažene motorje, te piš vetra oz izpuh motorjev skuša odnesti v vodo, ko se temu upiraš, pa te piš vetra pomešan s peskom s plaže žge po nogah.

Naša družina je popoldne izkoristila za izlet na trdnjavo nad zalivom Marigot.

16.10.
Proti jutru smo odjadrali proti severovzhodu in po osmih urah lepega jadranja Skokico privezali v pristanišču Gustavia na St. Barthu.Ta mondeni francoski otok slovi po tem, da je edini na Karibih, kjer so belci v večini, znan pa je tudi po svoji neobičajni letališki pristajalni stezi, kjer morajo letala pristajati čez greben hriba po klancu navzdol.
Nekaj pikirajočih pristankov manjših potniških letal smo si tudi mi ogledali.Jutri bomo odjadrali proti St. Martinu, kjer se nam bosta na krovu barke pridružila še Zlata in Jon.15.10.
Z Nevisa smo se zjutraj preselili na St. Kitts, kjer smo dopoldne v mestu Basseterre opravili ne najbolj poceni mejne formalnosti, potem pa smo se odpravili na potep po otoku.Kot se za prave Slovence spodobi, smo šli na izlet v hrib, kjer smo si ogledali razsežno angleško trdnjavo Brimstone Hill.

Na prvi pogled mi je utrdba za srednjeveške razmere s številnimi obrambnimi zidovi in topovskimi strelskimi položaji delovala neosvojivo, potem pa sem v muzeju prebral, da so jo leta 1782 po enomesečnem obleganju osvojili Francozi.

Po enem letu gospodovanja na otoku, so Francozi St. Kitts v skladu z mirovnim sporazumom spet prepustili Angležem.

 

14.10.
Včeraj popoldne so mi na policiji povedali, da mejni organi delajo samo dopoldne, ker ni sezona in nam hkrati zapovedali, da dokler nimamo opravljenih formalnosti, ne smemo zapustiti barke.Seveda smo to zapoved delno upoštevali.
Zjutraj smo se odločili, da ne bomo več čakali na mejne carinike in policiste na Antigvi, ki so izvensezonsko obdobje vzeli preveč dobesedno.
Poslovili smo se od lepo obnovljenega starega pristaniškega mesteca, izpluli iz English Harbourja in odjadrali proti zahodu.
Po krajšem postanku pri Joly Harbourju smo se odpravili naprej proti St. Kittsu in Nevisu. Prejšnje dni smo spotoma vadili reševanje iz morja, danes pa je imela moja posadka vročo vajo. Med jadranjem sem poskušal zavezati vrv na bumu, pa je malo večji val toliko nagnil barko, da sem padel v vodo. Iztok, Tilen in Žiga so dokazali, da so se nekaj naučili in me v minuti ali dveh našli med valovi. Seveda sem po tem moral požreti marsikatero zbadljivko 🙂
Vsi skupaj smo potem veselo nadaljevali z jadranjem proti Nevisu, kjer smo že malo po sončnem zahodu spustili sidro. .

 

13.10.
Včeraj smo se pozdravili z oceanskimi valovi in ponoči prijadrali do Deshajesa na severu Guadeloupa.

Namesto jutranje gimnastike smo se potapljali okoli Skokice in s trupa barke strgali školjke, ki so se množično zarasle čez poletje. Popoldne smo čez razgibano morje jadrali do Antigve. Večerne plohe so z barke sprale sol, ki so jo čez dan na palubo metali valovi. Uživamo v vročini:)

12.10.
Včeraj sem z Iztokom, Žigo, in Tilnom priletel na Guadeloupe Zapeljali smo se do marine in Skokico našli tam, kjer smo jo julija zapustili.
Dve tropski nevihti, ki sta šli preko poletja čez Guadeloupe, Skokici nista storili nič žalega, da pa je čez poletje tukaj veliko deževalo, sklepam iz dejstva, da je bilo v barki v prekatih pod tlemi veliko sladke vode. Julija smo pred odhodom žal samo priprli enega od stranskih oken v salonu, posledica pa so mokre sedežne blazine in nekaj deset litrov vode v podpalubju.
Vodo smo izčrpali, barko zunaj oprali in znotraj za silo pospravili, potem pa smo se vkrcali v soparne kabine.

Verjetno bomo potrebovali nekaj dni, da se navadimo na tropsko vročino.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa se bomo odpravili na morje.

 

28.9.
Ste vedeli, da obstaja morje, ki nima obale?
Sargaško morje mu pravijo in leži sredi Atlantika.

Do tega morja sem prišel, ko sem iskal izvor imena alg (sargaške alge oz. sargaška trava), v katere smo se zapletali spomladi, ko smo skozi prostrana polja alg jadrali čez Atlantik.

Ugotovil sem, da te plavajoče alge niso dobile imena po Sargaškem morju temveč je bilo ravno obratno. Sargaso po portugalsko pomeni grozdje in ker alge po svoji obliki (majhne kroglice, ki se držijo stebla) spominjajo na grozdje v začetni fazi rasti, so jih tako poimenovali.

Sargaške alge so na poti čez Atlantik nagajale že prvim morjeplovcem, torej nismo odkrili nič novega.
Glede barve teh alg se strokovnjaki za barve na poti nismo mogli poenotiti, saj sva bila dva barvno slepa, pri Miletu pa nisva vedela, kaj mu lahko verjameva :). Torej, so sargaške alge zelene, rjave ali oranžne?

25.9.
Janez je junija z nami napenjal jadra med privetrnimi Malimi Antili.  Jesenske dni si krajša z urejanjem jadralskih spominov in slik, del katerih je zdaj objavil v svojem spletnem dnevniku s spomladanskega jadranja po Karibih.

 

22.9.
Barko imam privezano na Guadeloupu, zato malo bolj pozorno spremljam vremensko dogajanje nad Atlantskim oceanom.
Vreme na Atlantiku je bilo letošnje poletje bolj mirno kot sicer, saj je severni Atlantik hladnejši od dolgoletnega povprečja, ekvatorialni Pacifik pa je toplejši in takšnemu stanju meteorologi pravijo “El Nino”.
Ciklonom, ki nastanejo nad tropskim delom Atlantika, dajejo meteorologi imena po vrstnem redu začetnic ameriške abecede.  Ciklone razlikujejo po moči vetra. Iz vremenske motnje se najprej razvije tropska depresija, če se veter v ciklonu še krepi in depresija poglablja, nastane tropska nevihta, in če se veter še krepi ter preseže hitrost 100 km/h se tropska nevihta preimenuje v orkan (v Ameriki mu pravijo “hurrican”, v Aziji tajfun), ki ga glede na hitrost vetra spet razvrščajo v 5 stopenj od 1 pa vse do 5 pri najbolj divjih ciklonih.
V vremensko bolj burnih letih lahko celo zmanjka črk abecede za poimenovanje ciklonov in jih potem v nadaljevanju poimenujejo po številkah, a letos bomo verjetno prišli le nekje do sredine abecede. Trenutno smo pri ciklonu Ida, ki je deveti v sezoni.
Dva orkana sta letos nastala nad srednjim Atlantikom, prvi (Danny) je oslabel v tropsko nevihto še preden je dosegel Karibe, drugi (Fred) pa je nastal ob afriški obali in prečesal Zelenortske otoke. Večje škode tam ni povzročil, saj so otoki zaradi sušnega podnebja zelo skromno poraščeni, padavin pa so bili domačini morda celo veseli.
Dve tropski nevihti sta šli druga za drugo v avgustu čez Guadeloupe in severne Karibe, a si ju bodo domačini bolj kot po vetru zapomnili po padavinah. Poletje je bilo na Karibih do avgusta precej suho, zato so bili otočani prvega obilnega deževja veseli, a tropska nevihta Erika, ki je po nekaj dneh sledila Danny-ju, je s seboj prinesla še več dežja in predvsem na Dominiki povzročila veliko škode s hudimi poplavami in zemeljskimi plazovi, ki so odnašali hiše, ceste in mostove.
V oktobru se vreme na Karibih glede na vremenske statistike začne umirjati in upam, da bo tudi letos tako, da naše jesensko jadranje med karibskimi otoki ne bo preveč pustolovsko :).

 

17.9.
Odhod na jesensko jadranje se vendarle vse bolj približuje, še tekma prihodnji teden v Avstriji in nekaj sestankov začetek oktobra v Švici, potem pa bomo pred zimo spet lahko nekaj tednov napenjali jadra po toplih morjih.
Prvi del oktobrskega jadranja bo namenjen tečaju odprtomorskega jadranja, kjer imam na barki prostora še za dva udeleženca za krajši program 11.-17.10. na relaciji Guadeloupe – Les Saintes – Antigva – St. Kitts in Nevis – St. Barth, – St. Maarten.

 

5.9.
Drugo polovico poletja in prvi del jeseni vsako leto preživljam med hribi v družbi s skakalci in tudi letos je podobno, le da nas je pot v začetku septembra tokrat zanesla v bolj ravninsko gozdnato pokrajino v osrednji Rusiji.

Prvič sem v Čajkovskem, mestu ob široki reki Kama, ki se nekaj sto kilometrov južneje izliva v še večjo reko Volgo.

Reke v tem delu Rusije so zelo vodnate in plovne v dolžini nekaj tisoč kilometrov in na njih je vrsta velikih pretočnih elektrarn, ki imajo tudi sisteme plovnih kanalov in zapornic, da se skozi jezove lahko odvija ladijski promet. Tukajšnja vodna elektrarna elektrarma ima več kot 1000 MW moči, torej toliko kot naša Krško in Šoštanj skupaj.  Velike reke so med seboj povezane tudi s plovnimi kanali, da je iz Čajkovskega po rekah mogoče pluti vse do Kaspijskega in Črnega morja na jugu ter do Baltika na zahodni strani in Barentsovega morja na severu..

Za jezovi elektrarn so nastala ogromna jezera in eno takšnih se kot morje v neskončnost razteza tudi za jezom elektrarne pri Čajkovskem.

 

26.7.
Minuli teden je bil namenjen pospešenemu navajanju na kopensko življenje. Zlata in prijatelji so me Takoj po prihodu z morja nagnali visoko v slovenske gore, v naslednjih dneh pa še na izlete s kolesom in tek po gozdovih.

Nisem ravno Tarzan, a nekaj mojih mišic, ki so pretekle tri mesece vlekle vrvi in vrtele vinče, bo v naslednjih mesecih nekoliko ohlapelo, okrepile pa se bodo spet moje “kopenske” okončine 🙂

Čisto brez morja pri meni vendarle še ne gre. Sredi tedna sva z Zlato obiskala otroke, ki počitnikujejjo na Krku.

Jadranje so tam zamenjali drugi vodni športi.

Mojim jadralskim načrtom za prihodnje leto sem nekoliko prilagodil in v bistvu popestril program za jesenski tečaj jadranja.

Po novem si bomo jadralske izkušnje nabirali na poti od Guadeloupa do Britanskih Deviških Otokov in Dominikanske republike.

 

 

Junij in julij 2015 – Karibi

Miran Tepeš
15.7.
Zadnja dva dni naših jadralskih počitnic na zahodu Atlantika je bilo napovedanega veliko dežja, pa je na srečo prevladovalo sonce.Barko smo privezali v marini na Guadeloupu, mi pa smo že odleteli domov.Preko poletja se bomo ukvarjali s smučarskimi skoki, vmes pa bo dovolj časa za raziskovanje lepot Slovenije, kakor tudi za pripravo jesenskih jadralskih poti.

Dodajam še nekaj slik posnetih v preteklih dneh na Martiniku, Dominiki in na otokih okoli Guadeloupa.

14.7.
Skorajda popoln informacijski mrk smo imeli zadnje dni na Skokici, a internet za jadranje vendarle ąe ni popolnoma nujen, zato smo pot do Guadeloupa z lahkoto našli.Zlata in Helena sta si te dni zaľeleli poležavanja na plažah, zato smo na poti proti severu obiskali skoraj vse plaže na Dominiki, Marie Galante in Gossieru, danes pa bomo pospravljali na barki, saj se naše jadralske počitnicw žal končujejo.
Kakšno sliko.in filmček dodam, ko pridem do bolj uporabnega interneta.
10.7.
S potepanjem po dolgem in po čez po Martiniku je bil natrpan naš današnji dan. Dopoldne si je naš ženski del posadke zaželel poležavanja na lepi plaži, zato smo se odpeljali na jug otoka, kjer jih imajo v izobilju.
Prelivajoči se valovi na plaži so bili ravno pravšnji za igranje in drsenje po njih..Potem smo se odpeljali na sever otoka pod vulkan Pelle, se spustili v pravljično deželo v soteski sredi pragozda, se sprehajali med brzicami in slapovi reke in se hladili v njenih tolmunih.Po ovinkasti cesti v osrednjem hribovju otoka smo se skozi pragozd vrnili na naše sidrišče na jugu otoka, kjer smo po dolgem času videli pravi sončni zahod, ko je sonce potonilo v morje.

Doslej je bilo zahodno obzorje na Karibih zvečer vedno oblačno in sonce nam je še pred zahodom izginilo za oblaki.

9.7.
Zjutraj smo odjadrali na ogled Fort de France-a, glavnega mesta Martinika, ki so ga v polurnem taktu preletavale kratke plohe. Sidro smo spustili v mestnem pristanišču in se prilagodili glasbi dežja.

Po vsaki dežni kitici smo naredili premik: najprej s čolnom na obalo in pod streho, potem sprehod po prvih nekaj ulicah in pod streho, pa neuspešno iskanje avta (ni sezone in imajo avte na letališču) in pod streho, še sprehod med bananami na (pokriti) tržnici in obisk restavracije, ki je seveda tudi imela streho.

Ko smo obupali nad rent-a-carji v mestu smo skozi ploho odjadrali do turističnega naselja na drugi strani zaliva, kjer smoi popoldne, ko je minila petindvajseta ploha, odveslali na obalo in si izposodili avto za izlete po notranjosti otoka.

8.7.
Včeraj smo osvojili mondeni Bourg na Svetnikih, danes dopoldne pa smo Skokici spet pustili zadihati in smo po ąportno jadrali mimo Dominike ter ľe popoldne sidro spustili pri Le Carbetu na severozahodu Martinika.

Zaradi ploh je bil veter precej močnejąi, kot so kazale vremenske napovedi, zato smo do Martinika prijadrali dovolj hitro, da se lahko ąe pred večerom izkrcali na eno od pravih karibskih plaž s palmami in ribiči ter si si privoąčili tudi sprehod in tek po drobnem ,temnem, toplem pesku.Na otočju Saintes s(m)o bili začuda v prevladi belci, na Martiniku pa je spet vse postavljeno na pravo mesto in urejeno po Karibsko, saj se sprehajamo med črnci :).
7.7.
Uroš in Marinka sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti, na krovu Skokice pa sta se nam pridružila Helena in Miloš.
Jutro je še malo kislo, a kaže, da zmaguje sonce in bomo kmalu odjadrali proti kakšnih deset milj oddaljenim otokom Des Saintes.

6.7.

Po burni noči se je veter včeraj na sidrišču vendarle toliko unesel, da smo se lahko odpeljali z avtom na izlet po hriboviti notranjosti Guadeloupa.

Sprehajali smo se po tropskem pragozdu, po viseečih mostovih speljanimi visoko med krošnjami dreves in obiskali živalski vrt, kjer se je Jon najbolj spoprijateljil z rakuni, ki so mu jedli skorajda z roke.

Popoldne smo odjadrali do jugozahoda Guadeloupa, kjer smo se ustavili pri svetilniku v Vieux Fortu. Za nadaljevanje poti čez razpihani preliv proti Svetnikom, otokom Les Saintes, je nekako zmanjkalo časa in volje.

Med sidranjem tudi v mirnem vremenu po navadi težim svojim jadralcem, naj z varnostno vrvico pritrdijo odprti sidrni pokrov, da jim ga veter ne bo prevrnil na nogo. Včeraj sem se sam igral s sidrom na premcu, pozabil pripeti varnostno vrvico in veter mi je pokrov prevrnil na nogo in preščipnil prste. Posledica je bila rjovenje in veliko krvi na premcu, potreben pa bo tudi nekajdnevni post od plavanja in tekanja. Se bom pač moral malo bolj posvetiti vzdrževalnim opravilom na barki, ki sem jih do zdaj potiskal ob stran.

Preselili smo se v marino Riviere Sans pri Basse Terre, saj bomo jutri delno zamenjali posadko.

4.7.
Na sidrišču v Deshaiesu so nas celo noč napadali sunki vetra med 30 in 40 vozli. Privezani smo bili sicer varno na bojo, a polaganje in zibanje barke pod udari vetra mi ni bilo prav nič všeč, zato smo zjutraj odjadrali proti jugu ob zavetrni strani otoka.
No, vsaj mislil sem, da je zavetrna, pa smo prišli z dežja pod kap, saj je naše jadranje izgledalo, kot bi v burji jadrali po Velebitskem kanalu.

Veter je bil vseskozi nad 40 vozli, sunki so presegali 50 vozlov hitrosti, valove pa je veter z boka nosil čez barko. Razvite smo imeli le en meter genove, pa je bilo dovolj za spodobno hitrost.
Tako močnega vetra nisem videl v nobeni napovedi in ker ni kazalo, da bo popustil, smo šli po desetih miljah norenja sidrati v zalivček južno od otoka Pigeon.
Jon in Uroš sta spotoma na trnek zahakljala enega mahi mahija, a jima je pobegnil malo preden bi ga lahko spravila na barko.
Danes se ne da normalno jadrati, zato je mladina odšla na izlet po otoku, ta stari pa pazimo, da nam veter s sidrišča ne odpihne barke.
3.7.
Zvečer sva z Jonom pripravljala vabe za ribe, zgodaj zjutraj pa smo odjadrali z Antigve. Veter nas je lepo preganjal na poti, valovi pa so se zlivali čez palubo. Da v jadranju uživam, danes nisem smel pokazati, saj so me pred tem svarili mrki obrazi mojih sopotnic.

Na skakalnicah sem pogosto deľurni krivec, kadar skakalcem zapiha iz neprave smeri, danes pa sem si nakopal hudo zamero, ker sem naredil prevelike valove :(.Jadranje sta si Jon in Uroš popestrila z ribolovom, ki je bil uspešen. Jon je z Uroševo pomočjo ujel svojo prvo malo večjo ribo. Približno polmetrski mahi mahi je že popoldne, takoj po pristanku na severu Guadeloupa, končal v ponvi in potem v želodcih mojih jadralcev.
2.7.
Dan smo začeli z nakupi spominkov, hrane, goriva in ribiškega pribora, potem pa smo se iz marine prestavili nekaj milj južneje ob še eno lepo belo antigvansko plažo, ki jih ima ta otok v izobilju na zahodni strani.Danes na sporedu ni bilo kajtanja, saj kaže, da Urošu včerajšnjih 50 prezmajčkanih kilometrov zadošča še za kakšen dan.

Sprehodili smo se po lagunah v zaledju zaliva in povzpeli do trdnjave na bližnjem griču.Pripravljamo se na jadranje do 50 milj oddaljenega Guadeloupa. Napovedi še nekaj dni ne obetajo, da bi vzhodnik kaj popustil, zato upam, da jutrrijšnjih 25 do 30 vozlov vetra ne bo prehud zalogaj za moje sojadralce.

1.7.
Dopoldne smo jadrali okoli Antigve, Uroš na svoji deski in s pomočjo zajčka, ostali pa smo na Skokici razvili jadra in z vetrom drveli ob otoku in skrbno gledali na navtično karto ter bili pozorni na številne plitvine, grebene in čeri, ki obdajajo Antigvo.Za nameček smo morali vseskozi paziti še na Uroša, ki se je s svojim zmajčkom zajčkom razigrano glisiral okoli barke.
Seveda je bil Uroš veliko hitrejši od nas, a nazadnje smo ga morali pred Joly Harbourjem pobrati iz morja, ko mu je na zavetrni strani otoka zmanjkalo vetra.
Dan smo končali z okusno večerjo v zavetju marine.
30.6.
Danes zapuščamo bele peščene plaže Barbude in se selimo proti jugu na sever Antigve.

29.6.

Barbudo sva danes z Zlato raziskovala na kolesih. Morda na zemljevidu ne zgleda ravno velik otok, a dolge peščene ceste so se nama ob vožnji nazaj proti vetru zdele neskončne.

Barbuda je nizek, koralni in sušen otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, na njem pa je le ena vas, Codrington, v kateri živi okrog tisoč osemsto prijaznih prebivalcev. Ob plažah je zgrajenih nekaj hotelskih naselij, ki pa so preko poletja zaprta.

V Codringtonu imajo letališče in nekaj majhnih vaških trgovin, v katerih sva z Zlato med drugim dobila tudi nekaj sadja, kruha za dodobra izpraznjeno shrambo na Skokici.

Med najinim kolesarskim maratonom se je mladina zabavala z zmajčkom oziroma zajčkom, kot temu pravi Uroš. Jon in Marinka sta zajčkala po plaži, Uroš pa seveda po morju.

Poletje je orkansko obdobje na Karibih. Za letos meteorologi napovedujejo bolj mirno poletje, a vremenske napovedi vseeno spremljam malo bolj pogosti, kot bi jih sicer. Veter je te dni stalno pri dvajsetih vozlih hitrosti, le občasno se pred kakšno ploho malo okrepi.

Orkanov na srečo ni na vidiku.

28.6.
Na zelenem otoku ne živijo samo kaktusi, agave in ptiči, temveč tudi kače, ki se ne zmenijo za copotanje z nogami in se ne pustijo kar tako odgnati s poti. Šele, ko sem uporabil palico, mi je kažo uspelo pregnati v grmovje.

Vzhodnik ne popušča in vseskozi ga je preko 20 vozlov, kar je seveda ugodno za jadranje na sever ali jug.Mi smo odjadrali še malo bolj na sever do Barbude, kjer so nas pričakale neskončne bele plaže in zelo mirno morje za kakavovim rtom na jugovzhodu otoka.
.
Na vseh otokih in sidriščih, kjer se ustavljamo, je pozimi gneča, v tem obdobju pa imamo povsod na sidriščih le malo sosedov.
26.6.
Zjutraj smo v pristanišču opravili vstopne formalnosti in potem odjadrali na vzhod otoka, kjer je Uroš ob Zelenem otoku našel svoj “sanjski spot” za zmajčkanje in potem svojega zmaja spuščal v zrak celo popoldne, da smo imeli nekaj miru pred njim 🙂
.

25.6.
Zadnje dni se moji sojadralci nekako nočejo navaditi na karibski čas, zato hodimo spat s kurami in vstajamo s petelini.
Po jutranjem teku smo zjutraj po atlantski strani Guadeloupa odjadrali proti severu.

Po oceanskih valovih smo se prebijali skozi plohe in moji sojadralci so me zbadali z vprašanji:,”Kdaj bomo začeli dopustniško jadrati?”, kot sem jim obljubil.Kakorkoli že, sami, so si izbrali pot proti severnim otokom, meni je bilo jadranje čisto všeč, do večera pa smo prijadrali do Angleške luke na Antigui in spustili sidro v. mirnem zalivu
24.6.
Posadka na barki se je že zamenjala, Zlati in Jonu sta se pridružila še Marinka in Uroš. Jadranje bo poslej bolj dopustniško.

Za uvod smo se podali z avtom po kmetijski notranjosti Guadeloupa, si ogledali klife na severu otoka in potem še zaplavali z ene od lepih svetlih plaž na zavetrni strani.Nekatere zalive na privetrni strani otoka je morsko grmovje in trava z Atlantika že v celoti prekrila in ker vse to šavje na obali gnije, se od tam širi prav strupen smrad.Zvečer smo si ogledali vremensko napoved in kovali jadralske načrte. Veter se bo jutri okrepil, mi pa jo bomo namesto na jug, mahnili na sever proti Antigui.

Tečaj jadranja – Karibi
23.6.
Odprtomorski jadralni tečaj smo zaključili tako kot se spodobi, s športnim jadranjem proti St. Francoisu na vzhodu Guadeloupa. Moja (Navisova) nova merilna naprava za veter je kazala 7 Bf., atlantski valovi pa so se veselo zlivali čez krov Skokice in poleg nas spet posolili vso opremo, ki jo je včerajšnji dež tako temeljito opral.Janez, Gregor, Aleš in Bogdan zapuščajo barko dobre volje in verjetno bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj.

22.6.

Včeraj smo z Dominike odjadrali na Svetniške otoke južno od Guadeloupa,

Otoki bolj spominjajo na Sredozemlje kot na Karibe, fantje pa so med obiskom mesteca ugotovili, da v restavracijah točijo zlato pivo in še bolj zlato kavo (glede na cene).

Zvečer smo barko privezali v marini na Guadeloupu, da sta se nam na krovu Skokice pridružila še Zlata in Jon.

Po nevihtni noči danes vseskozi dežuje in dežuje in mi vedrimo ter gledamo v nebo, kdaj se bo nehalo zlivati. Volje za odhod na morje v takšnem vremenu ni veliko.

Vremenska napoved za naslednje dni je vendarle veliko boljša..

20.6.
Včerajšnji dan smo preživeli na morju in uživali v športnem jadranju v krepkem vetru. Jadrali smo rahlo proti vetru, a razgibanemu morju in močno skrajšanim jadrom navkljub smo bili hitro na poti, ugodem morski tok pa je poskrbel, da se je naša hitrost jadranja občasno povzpela tudi čez deset vozlov.
Proti jutru smo prijadrali na sever Dominike, kjer bodo fantje nekaj prostih ur preživeli na izletu po notranjosti otoka, jaz pa bom imel čas za nekaj vzdrževalnih popravil na barki- če bom za to našel tudi dovolj volje :).18.6.
Zelo razpihani so bili danes Grenadini.
Dopoldne smo prijadrali do najbolj južnih otokov na naši tokratni poti, do otočkov Tobago Cays, ki jih pred oceanskimi valovi ščiti obroč koralnih grebenov.

V tem času ni ravno gtlavna sezona, a otoki so priljubljeni in tudi v tem času je bilo okoli otokov zasidranih v kar nekaj.bark.
Po otokih smo se sprehajali v družbi leguanov in ptic, po zalivu plavali med želvami in ribami, na koncu pa smo si privoščili še ribji piknik.
Čas je, da se obrnemo nazaj proti severu, da bomo v nedeljo pravočasno prijadrali do Guadeloupa in na krov sprejeli še Zlato in Jona.

17.6.
Ponoči smo odjadrali proti St. Vincentu in sredi dneva obiskali prijazno carinico v Chateaubelairu, kjer sem opravil vstopne formalnosti za St. Vincent in Grenadine, fantje pa so medtem hitro navezali stike z domačini in se pridružili pokušini ruma. Aleš je končno prišel do pristnega tropskega sadja z domačih vrtov v vasi.

Popoldne smo se odpravili na jug proti gnezdu piratov, ki med tukajšnjimi otoki še vedno skrbijo za tradicijo in skrbno opravljajo svojo obrt, le da se zdaj spravljajo na jadralce namesto na trgovske ladje.

Sidro smo za čez noč spustili v zalivu otoka Bequia (po indijansko “oblačni otok”), jutri pa gremo še malo bolj na jug v lovu za pirati in peščenimi tropskimi otoki.

16.6.
Plohe, nevihte in južni veter so nam ponoči prekrižali načrte za jadranje proti St.Vincentu. Vrniti smo se morali na jug Martinika in počakati, da se veter ustali.

Vsi smo še vedno dobre volje, zato nam danes na poti do St. Lucije ni bilo več potrebno preizkušati vodotesnosti naših jadralnih oblek. Veter je zjutraj ponovno obrnil na vzhodnik in z njim smo skorajda preleteli preliv med Martinikom in St. Lucijo.

Skokico smo privezali v marini v Rodney Bay-u in se popoldne z najetim avtom zapeljali po razgibanem otoku proti jugu.

Hribovita narava notranjosti otoka je lepa, naselja pa po karibsko neurejena. Fantje so pričakovali, da bodo ceste boljše in hiše večinoma lepe, kot bi sodilo k turističnemu otoku, a St. Lucija je vendarle postavljena med Karibske otoke, kamor sodi tudi nekaj več prvinskosti.

Stožčasta hriba, ki kraljujeta nad jugom Lucije ini ju imenujejo Pitons, sta naravna znamenitost otoka.

15.6.
Po večernem postanku na otoku Marie Galante, ki leži južno od Guadeloupa, smo ponoči odjadrali na Atlantik in se pozdravili z oceanskimi valovi in lepim vetrom. Spotoma smo se ustavili na Martiniku. Po postanku za kočerjo bomo nadaljevali z jadranjem proti St. Vincentu, kamor naj bi prijadrali jutri.

14.6.
Skokica nas je včeraj pričakala na vodi, tako kot sem jo prejšnji mesec zapustil v marini. Glede na količino prahu, ki je na barki, lahko sklepam, da v minulih tednih tukaj ni prav dosti deževalo.

Z Janezom, Alešom, Gregorjem in Bogdanom smo se zvečer vkrcali v vroče kabine. Mislil sem, da zaradi vročih dni zadnji teden v Sloveniji tukaj ne bomo imeli težav z aklimatizacijo, a kaže, da se bomo na tropsko savno vendarle še morali navaditi.

Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa jo bomo mahnili proti jugu.

11.6.
Konec tedna odpotujemo na Guadeloupe in potem se bomo z barko kar nekaj tednov potepali med Malimi Antili.
Zaenkrat kaže, da bo vreme ugodno. Tudi dolgoročne ameriške vremenske napovedi obetajo, da je verjetnost orkanov na Karibskem morju letošnje leto veliko manjša kot sicer. Severni Atlantik je hladnejši od dolgoletnega povprečja, Pacifik pa toplejši, zato naj bi bilo letos več neurij na Pacifiku in manj na Atlantiku.

Odštevam dneve in ure in komaj že čakam, da bomo na Skokici lahko razpeli jadra.

9.6.
Prejšnji teden sem preživel na smučarskih sestankih ob Črnem morju, zdaj pa sem vendarle našel dovolj časa za ureditev video posnetkov z našega jadranja čez Atlantik prejšnji mesec.
Vidite lahko, da na barki vendarle ni bilo samo dolgčas.

Režiser je raje postal glavni igralec, Iztok se je sprostil, le jaz sem ostal zategnjen :).

31.5.
Pripravil sem nov program oceanskega in odprtomorskega jadranja po Atlantiku in med Karibskimi otoki letos jeseni. Ponujam vam priložnost za spoznavanje z razmerami na oceanu  pridobili boste lahko novie odprtomorske izkušnje in se spoznali tudi z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Četrtek sem preživel med učenci osnovne šole Žužemberk.
S kulturnim programom, ki so ga pripravili in z ogledom naših slik in filmčkov z jadranja med otoki Indijskega oceana in Pacifika smo si vsi skupaj popestrili slovesnosti ob zaključku bralne značke.

Kar dobro sem se moral potruditi, da sem lahko kolikor toliko zadovoljivo odgovoril na številna radovedna vprašanja otrok, tako v povezavi z jadranjem, kot tudi s smučarskimi skoki.

22.5.

Po tednu v Švici sem se zdaj vendarle vrnil domov.. Moje delovne obveznosti so tokrat poskrbele tudi za postopno aklimatizacijo s poletnih Antilov na kislo vreme, kakršnega pač imamo te dni doma.

Večerri ob Ženevskem jezeru so še dajali nekaj primorskih občutkov,, vožnja čez Alpe domov skozi snežne meteže pa me je spomnila, da do poletja v Srednji Evropi vendarle manjka še kakšen mesec.

V prihodnjih dneh bom uredil slike in filmčke z našega jadranja čez Atlantik in kakšnega dodal tudi sem na spletno stran. Seveda bom piskal tudi kakšen posnetek “morskih poljan” za pojasnilo tistim, ki ste dvomili o mojem zdravju, ko sem pisal, da imam sredi Atlantika občutek, kot da jadramo po močvirju :).

Opogumljen z dobro udeležbo na spomladanskem oceanskem tečaju bom pripravil tudi program jadranja za oktober med Malimi Antili. Izmisliti si bom moral neko novo ime namesto tečaja, saj gre pri tem bolj kot za učenje predvsem za pridobivanje novih odprtomorskih izkušenj in spoznavanje z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.

Pomlad 2015 – Čez Atlantik

Miran Tepeš
14.5.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.Mile je želel na vsak način videti arheološko najdišče indijancev iz predkolumbove dobe. Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.

Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.

 

Za peš pot v hribe do delujočega vulkana sva bila prelena, zato sva se po karibski strani otoka zapeljala do plaž na severu, kjer je Mile zelooo užival v opazovanju sončnega zahoda.Danes je na sporedu ogled vzhodnega krila Guadeloupa, popoldne bova uživala v pospravljanju barke, zvečer pa odletiva proti Evropi.

Mile je naračunal, da je od Kanarskih otokov do sem prejadral 3564 morskih milj.

 

12.5.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.Čez hribe sva se zvečer uspešno vrnila na barko in potem  preživela

viharno noč na sidrišču ob sunkih vetra preko 50 vozlov. Z Miletom sva se ponoči izmenjevala na straži na krovu Skokice, saj me je skrbelo, da sidro ne bo zdržalo naletov vetra. Toda sidro se je dobro zakopalo v pesek in je zdržalo medtem, ko so sidra veliko drugih jadrnic orala po zalivu in so se posadke morale večkrat ponovno zasidrati.Zjutraj sva odjadrala proti Guadeloupu in popoldne barko privezala v marini pri mestu Pointe a Pitre.

 

11.5.
Šalil sem se včeraj glede banana republike, danes pa sva jo z Miletom doživela v živo na cestni blokadi ujeta med demonstranti in policaji. Letelo je kamenje, zagoreli so avtomobili, pokali streli, leteli gumijasti naboji in solzivec.

Domačini so zaprli cesto tik preden smo se pripeljali do njihove vasi in protestirali, ker jim oblast noče zgraditi ceste skozi vas. Policaji so njihovo zaporo poskušali odstraniti, pa se vaščani niso strinjali. Dogajanje je postajalo vse bolj glasno, prišlo je 6 posebnih policajev v polni bojni opremi z debelimi puškami, ki so še bolj pokale, vaščani pa so s hriba na njih in na avte na cesti metali kamenje in skale. Policaji so večkrat poskušali odvleči zažgane avte in odpreti cesto, pa so vedno znova zbežali nazaj zaradi kamnometa s hriba nad cesto.Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.

Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.

Pot naju je najprej vodila skozi pragozd in čez hribe na atlantsko stran otoka in potem ob obali do indijanskih vasi plemena Kalinago.

Od vseh otokov Malih Antilov so indijanci edino na Dominiki preživeli španske osvajalske in morilske pohode. Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
V indijanski vasi nama je vodička povedala veliko o zgodovini in sonaravnem življenju indijancev. Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.

Prikupnih indijank, ki sva si jih na podlagi prospektov obetala, v vasi žal nisva videla, pač pa indijanske gospe najinih let, ki so pletle košare in okraske za prodajo turistom.

Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.

Na Borneu sem videl Raflezijo, za katero trdijo, da ima s 70 cm premera največji cvet, a tukaj sva na skali ob potoku videla cvet, ki je zagotovo še večji. Miletu, ki je v gozdu s kamero posnel vsako rožico in vsak list na drevesih, so se ob pogledu na ta cvet zarosila očala.

Mislim, da se mu reče lotosov cvet. Botaniki naj si ga na desni sliki podrobno ogledajo in sporočijo, ali mislim prav 🙂

 

10.5.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.

Danes preko razpenjenega morja vihariva proti Dominiki, za kjer sva v vodiču prebrala in videla, da naju čakajo prikupne indijanke:).

Mile je s svojo kamero vseskozi na lovu za popolnim, valom.

Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.

Indijanke v hribih Dominike greva gledati jutri, žľe danes pa si je Mile za ogrevanje našąel eno malo bolj temnopolto spremljevalko. Na sliki ni Mileta, ker je prosil, da ga izreľžem :).

9.5.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet do severa St. Lucije in po nekaj urah hitrega jadranja sidro spustila v Rodneyevem zalivu. Novi bum je zdrľžal, na spremenjeni sistem krajšav pa se še navajam in sproti prilagajam vrvi in škripce.

Interno regato med Martinikom in St. Lucijo je dobil katamaran na sliki, ki so ga krmarili črnci.

Prvi vtis s St. Lucije je, da je to bolj otok zabav, saj se je glasna glasba iz restavracij na obali razlegala čez zaliv šąe pozno v noč. Podobno pa je tudi s party katamarani, ki so križľarili po zalivu.
Danes greva nazaj na Martinik in si bova na poti proti severu spotoma ogledala še Fort de France.

7.5.
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.

V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Sparcraftov bum sicer ni tako razkošen kot Seldnov, a upam, da bo zdržal vsaj toliko kot prejšnji.
Cena je bila kar huda, a vseeno občutno nižja, kot bi stal novi bum s prevozom iz Evrope.

Zvečer greva iz marine na sidrišče, kjer bova namestila še glavno jadro z vsemi novimi krajšavami, potem pospraviva gradbišče na barki in zjutraj odjadrava na jug proti St. Luciji.

5.5.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Zvečer smo pred seboj zagledali prve luči na hribih Martinika, ponoči pa zapluli v Karibsko morje in mimo jugovzhodnega rta Martinika zavili v zavetje zaliva pred Santa Anne, kjer smo po dobrih štirinajstih dneh spustili sidro.

Končno smo lahko spali na mirni vodi, zjutraj pa so nam dobrodošlico zaželele palme, ki v vetru vihrajo nad plažami na obali.

4.5.
Barbados smo izpustili, ker v vodiču piše, da nima dobrih sidrišč. Do Martinika imamo popoldne še manj kot 100 milj in bomo tja prijadrali proti jutru. Veter je še naprej ugoden in kaže, da mi bo prvič uspelo ocean prejadrati brez ene same ure motornega pogona. Tudi imobilizirani bum se dobro drži.

3.5. popoldne
Iztok je vendarle rešil svojo ribiško čast in na trnek zahakljal polmetersko tuno, ravno prav veliko za zadnje kosilo na Atlantiku.

3.5.
Zelene poljane so se vendarle zredčile in kaže, da bomo bomo vsaj zadnje dva dni doživeli nekaj pravega oceana:). Vzhodnik nas še ni zapustil, celo okrepil se je danes in me skrbi, da nas ne bo odneslo naprej proti Mehiki. Mile in Iztok še naprej neizmerno uživata in se otokov ne veselita.

2.5.

Noč je bila čudovita, vetrovna, valovita in mesec je osvetljeval razpenjeno brazdo, ki jo za seboj pušča Skokica. Po včerajšnjem mirnem dnevu smo zdaj spet hitro na poti. Da bi bil dan ąe lepši, je ľže zjutraj poskrbela ploha in z jader in barke sprala večino rdečega prahu, ki ga je prejšnje tedne nanosil veter iz Sahare. Skoraj 2000 milj je od Sala že ostalo za Skokičinno krmo in le še trije dnevi nas ločijo do prvih otokov na drugi strani Atlantika.

1.5.
Noč je bila mirna za spokojno jadranje, zjutraj pa se je veter spet dvignil.
Včasih zjutraj zadiši po svežem kruhu iz Iztokove krušne pečice. Da pa ne bi shujšali, s toplimi obroki poskrbi Mile.

Darko je tudi za naslednje dni napovedal lep vzhodnik.

Proge morskega grmovja so neskončne. Vseskozi nas ustavljajo in zmanjšujejo možnosti, da bi se na Barbadosu ustavili v ponedeljek podnevi. Kot bi jadrali po močvirju in ne po oceanu.

30.4.
Nekje na morju pred nami so Volvo barke. Dvignili smo še kater jadro, da jih dohitimo :).

Če zanese vso to solato iz Atlantika na Karibe, se jim slabo piše. Vse dni imamo lep veter, le smer niha, da genovo prestavimo včasih desno na  tangun. Kaže, da bomo do Barbadosa prijadrali v ponedeljek.

29.4.
Odkar smo včeraj spremenili kurs proti Karibom, imamo boljši kot vetra in jadramo hitreje. Prej v povprečju 160, zdaj prejadramo 170 nm dnevno.
Oblačen dan je. Zaradi spremembe in podaljšanja poti smo že drugič jadrali čez polovico poti 🙂

28.4.
Pasati so postali skoraj čisto vzhodni in močnejši, zato nas  krepko ziba levo in desno. Spet smo morali krajšati glavno jadro, da do konca ne zlomimo buma. Vsi smo OK.

Popoldne je Iztok spoznal, da je pot do Francoske Gvajane prekratka, zato bo svoje jadranje podaljšal za dva dni in si ogledal Karibe.
Skokico smo namreč obrnili proti severozahodu, proti Baarbadosu in Martiniku, kjer bom lažje dobil nov bom.

27.4.
V morju je vse več grmovja in alg, tako da se moramo pogosto ustavljati in čistiti krmilo in kobilico.
Prve dni smo to počeli ročno, potem pa sem se naučil hitrih obratov proti vetru in jadranja nazaj, da so se grmički trave v dvajsetih sekundah kar sami sneli s podvozja Skokice 🙂

Kako je videti krmilo, ko ga med jadranjem objamejo grmički plavajočih alg, se lepo vidi na desni sliki.

Ponoči smo prejadrali nekako čez polovico naše poti od Afrike do J Amerike.

26.4. zjutraj
Lepo jutro je in mi še naprej mirno jadramo skozi otoke grmovja in alg, ki se zapletajo okoli kobilice in krmila.

25.4.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….

Tudi danes ni bilo sreče z ribolovom. Iztoku je riba “pojedla” še zadnjo vabo. Zdaj prihaja na vrsto skrita (Jonova) zaloga trnkov in vab. Upanje na svežo ribjo pojedino še ostaja :).

24.4.
Dnevi so sivi. Le malo sonca posije skozi oblake. Tokrat je ugoden veter pihal tudi ponoči. Bum smo z dodatno škoto okrepili, da spet lahko jadramo na polno. Ribe so še vedno v morju 🙂

23.4.
Ponoči se je veter malo umiril, čez dan pa okrepil. Lepo napredujemo. Iztok je nahranil še nekaj (pre)velikih rib. Očitno jim plastične vabe kar dobro teknejo.  

22.4. popoldne
Spet imamo dober veter in smo hitri. Iztok je ujel veliko mečarico, a se nas je usmilila in se odtrgala preden jo je zvlekel na barko.

22.4. dopoldne
Včeraj popoldne se nam je ob nepričakovanem sunku vetra in preletu jadra nalomil in skrivil bum :(.
Bum smo imobilizirali, jadra pa skrajšali in krajšave pa uredili na škotine za vsak primer, da našetega buma ne bi preveč obremenili.
Jadrano zmerno, saj ni veliko vetra.
Vsi smo v redu.

21.4.
Naša odprava se po novem imenuje Transatlantik 61. Tako je določil Mile na podlagi letnice rojstva vseh treh članov odprave.
Iztok in Mile sta mi naročila, da moram pisati samo resnico in nič drugega kot resnico, ker na naši barki vlada demokracija ??
Torej, k resnici sodi tudi to, da sta Mile in Iztok ob poskusu odsidranja in izplutja napadla sosednjo barko, a sta Francoza na barki njun napad uspešno odbila :). Kot se za pravega kapitana spodobi, sem bil jaz med tem v podpalubju.

Ponoči smo lepo jadrali in k resnici sodi tudi to, da Iztok pravi, da se je pretežno že navadil na valove. Včeraj so nas namreč ob odhodu s Sala pozdravili veliki oceanski valovi s severa, ki pa so se do jutra že znižali in prilagodili petnajst do dvajset vozlom severovzhodnika, ki nas poganja proti jugozahodu.
Obrise otoka Fogo zjutraj že vidimo pred seboj, a se bomo verjetno ustavili šele popoldne na otoku Brava, če nam bodo valovi to dopustili.

Miren zaliv smo popoldne našli na jugu otoka Brava in si privoščili skok v morje.
Mile in Iztok sta bila prelena za sprehod po otoku, sam pa sem vendarle odplaval do obale in se pri vzponu do vasi na vrhu hriba pridružil ribičem, ki so po stezicah navkreber tovorili ribe, ki so jih v okolici otoka nalovili čez dan. Zelenortski otoki so zelo sušni, Ilha Brava pa vendarle ima nekaj zelenja.

Kmalu bomo zapustili območje zelenortskega interneta in v prihodnjih dneh bodo novice sicer redne, a kratke.

20.4.
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?

Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.

Jadramo proti Fogu na jugu Zelenortskih otokov, kjer je ąe nekaj tednov nazaj lavo bruhal vulkan. Pozimi sem načrtoval,, da bi si to ogledal, a se je vulkan vmes ľe pomiril.

18.4.
Namešal sem nekaj slik in filmov z našega jadranja v prvi polovici aprila:

17.4.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v Palmeiro na severozahodu otoka.
Prejšnjo nedeljo so imeli domačini na trgu afriško žurko in kaže, da Miletu dišijo rožice in hoče žurko doživeti še enkrat.

Iz slik, ki mi jih je poslal Iztok, sklepam, da Miletu in Iztoku tudi v Sta. Mariji ni preveč dolgčas in kaže tudi, da bomo imeli prehrano na poti čez Atlantik prihodnja dva tedna bolje urejeno, kot jo imam sicer pri daljših morskih poteh :).

15.4.
Na Skokici je te dni ostal samo Mile, vsi ostali pa smo odleteli v Evropo.
Nekaj sestankov me čaka te dni v Švici, potem pa se vrnem na Zelenortske otoke in v ponedeljek bomo z Miletom in Iztokom odjadrali čez Atlantik proti Južni Ameriki.

13.4.
Dopoldne nam je postalo dolgčas, pa smo se odločili, da barko zapeljemo na sprehod okoli otoka in po dveh urah jadranja smo sidro spustili na južni strani Sala pred Santa Marijo.

Jug otoka nam je s svojimi obsežnimi svetlimi plažami pokazal čisto drugačen obraz, kot so nam ga kazali drugi otoki in kraji na Zelenortskih otokih. Kot se za bele peščene plaže spodobi, jih tudi tukaj obrobljajo številni hoteli, veter pa skrbi, da je na plažah in morju veliko kajtarjev in deskarjev..

12.4.
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.

Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.

Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.