Atlantik

11.3.
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.

Prejšnja leta so bile v tem času v pristanišču barke pogosto še zasnežene, letos pa temperature napovedujejo zgodnejšo pomlad.

Še dva tedna skakalnih tekmovanj me čaka, potem pa se bomo odpravili proti toplejšemu delu Atlantika, da bomo na Skokici lahko prezračili jadra.

Odštevam dneve :).

29.3.
Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.

Dan smo z Zlato, Jonom in nono preživeli med delfini, kiti in papigami v Loro parku, pod večer pa sem na jambor namestil dve novi priponi, saj sem zadnjič videl, da je bilo potrganih nekaj žičk v pletenicah.

Tudi prihodnjih nekaj dni bo počitniško delovnih, saj bo potrebno do petka, ko odrinemo na pot na jug, zamenjati še nekaj dotrajane opreme na barki..

1.4.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).

Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).

Še bolj posebne pa so ob Tenerifu leteče pojoče ribe, ki so jih odkrili pred kratkim in so postale že prava atrakcija. Lokalni ornitologi jih intenzivno proučujejo in so zato zaprli morje vzhodno od Tenerifa. Predvidevajo, da so pojoče ribe posledica podvodnih vulkanskih izbruhov in z njimi povezanim sevanjem, ki je najbrž povzročilo mutacije. Te ribe še nimajo znanstvenega imena, preprosto jim pravijo Pavaroti fish.

Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Na zgornji sliki je lepo vidno, kako moji sopotniki sklanjajo glave pred besnimi napadi pojočih rib.

2.4.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂

Včerajšnje dopoldne smo preživeli na popotovanju od ene elektro trgovine do druge, tretje, četrte, … potreben material (50 A varovalko z ohišjem pa sem dobil šele v sedmi. Spotoma smo obiskali ribiško vas Los Abrigos, ki je nekakšna oaza malo bolj zaspanega tradicionalnega življenja med številnimi turističnimi naselji in golf igrišči na jugu Tenerifa.
Popoldne sem se šel električarja in dokončno usposobil novo AlpiNT-ovo vetrno elektrarno na Skokici ter spotoma popravil hladilnik, večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.

Danes popoldne se za moje domače končujejo mini počitnice na Tenerifu, popoldne pa na otok priletijo člani moje nove posadke za pot proti Zelenortskim otokom, ki že vsaj tako nestrpno kot jaz čakajo, da bomo dvignili jadra.
Vremenske napovedi nam obetajo dober veter, a ker se bo severnik krepil, jadranje vendarle ne bo čisto lagodno, toda tega od oceanskega jadranja najbrž nihče niti ne pričakuje.

3.4.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.

Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.

Za prilagajanje na valove je bila današnja etapa ravno prav dolga in razgibana.

4.4.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom. Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.

Z ugaslega vulkana nad La Restingo je lep pogled  na Atlantik.

Pred tremi leti, ko smo bili tukaj, je brbotalo v morju južno od otoka, ko se je z morskega dna dvigal nov vulkanski stožec. Vulkan takrat ni prišel do površja in zdaj je na tem področju mirno.

6.4.
Po kratkem sporočilu preko satalitskega telefona, se posadka počuti dobro. Kljub visokim valovom in kar precej močnemu vetru napredujejo hitro in zanesljivo proti zastavljenemu cilju.

7.4.
Dan se je pričel z manj vetra in se tako tudi nadaljeval. Razpeli smo spinaker in lepo jadrali. Ponoči se je veter nenadejano in hitro okrepil. Nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno, da smo spinaker sneli ne da bi ga poškodovali.

8.4.
Prijetno toplo vreme in ugoden veter za “metuljčkanje proti Zelenortskim otokom. Vsi jadralci uživajo in “se majo fajn”. Predvidoma jutri popoldne naj bi prispeli na zastavljeni cilj.

9.4.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Pričakalo nas je preko štirideset vozlov severnika, ki krepko žvižga med vrvmi na jamboru.

Lepih pet dni smo preživeli na morju in veter nas je večinoma dobro služil.

Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.

10.4.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.

Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.

Popoldne smo sidro spustili v zalivu pred Tarafalom na otoku Sao Vicente.

Res, da se potepamo po otokih, a življenje tukaj zelo spominja na Afriko.

Nič ne kaže, da bo veter v naslednjih dneh popustil, zato bomo morali vsaj še en dan trdo jadrati proti vetru, da bomo prišli do otoka Sal.

11.4.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer  varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Matjaž, Simon, Iztok in Borut so zagotovo bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj, midva z Miletom prav tako.

V programu tečaja sem zapisal, da se bomo pogovorili o jadranju v viharnih razmerah, a da ne morem obljubiti, da jih bomo med tečajem doživeli. No, zadnja dva dni so bile razmere za jadranje med Zelenortskimi otoki precej trde.

Obljubil sem tudi, da bomo iz pomladi na Kanarskih otokih prijadrali v poletje na Zelenortskih otokih. Žal je poletje tukaj te dni zaradi kislega razpihanega vremena hladnejše od pomladi na Kanarskih otokih. Le morje je toplejše.

Ponoči smo dvignili sidro in v divjem vetru najprej nekaj ur jadrali ob miklavževem otoku ter potem pri zadnjem rtu počakali, da je veter v skladu z napovedjo oslabel pod trideset vozlov, da smo kolikor toliko kulturno lahko preorcali še zadnjih šestdeset milj do Sala.

Matjaževe misli ob zaključku tečaja:

Med 2.4 in 13.4.2015 smo se poleg samega oceanskega jadranja, kjer smo dodobra obnovili naše jadralske veščine, naučili mnogo več. Pomembne izkušnje kot so življenje  v skupini, kjer se do sedaj nismo poznali med seboj, medsebojno spoštovanje in tudi potrebno prilagajanje, komuniciranje, reševanje konfliktnih situacij, izvrševanje nalog, vse to je lahko le nadgradnja pridobljenih znanj, ki se pridobivajo na raznoraznih delavnicah in seminarjih.  Z dobro voljo, nekaj poguma in vztrajanjem se lahko doseže marsikaj, kar smo tudi sami spoznali.

Misel, ki sem si jo na tem jadranju potrdil: MANJ JE VEČ. V močnem vetru smo namreč z manjšimi jadri dosegali velike hitrosti, jadrali smo varno in v pravi smeri. Vse to pa mi bo koristilo v poslovnem in zasebnem življenju.

Matjaž Cirar

V preteklih dneh sem imel nekaj časa tudi za premišljevanje o jadralskih načrtih za jesenske mesece. Kaže, da se bomo oktobra in  novembra z družino in prijatelji odpravili proti Maroku in Kanarskim otokom, ki bodo potem odskočna deska za jadranje prihodnje leto. O tem, kam bomo jadrali drugo leto, bom razmišljal pozimi.

Dodajam še nekaj video utrinkov z jadranja od Grenlandije do Španije:

17.7.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.

Včerajšnji topel dan in sonce sva z Miletom izkoristila tudi za pranje najinih jadralskih oblek, na katerih se je v preteklih tednih nabralo precej soli. Pranje oz. tuširanje sva sva opravila po jadralsko, oblečena in s curkom vode iz cevi.

To tuširanje je bilo hkrati tudi preskus vodotesnosti oblačil (pod curki vode iz različnih smeri).
Le v mojem najnovejšem jadralskem kompletu Sandiline sem pod oblačilij ostal popolnoma suh, res pa je, da je ta obleka letošnja in zato skupno manj nošena. To obleko je med jadranjem še bolj resno vseskozi preskušal Mile, ko je na premcu barke s kamero poskušal posneti svoj “popolni val”, valovi pa so se med tem zlivali čez palubo in seveda tudi čez Mileta.

16.7.
Danes sem krpal jadra ter popravljal in pospravljal drugo opremo na barki in tudi jutri bo še tako, potem pa grem kmalu domov. Navkljub temu, da je bila Skokica zadnje mesece na morjih z veliko vetra, škode na opremi ni veliko, saj je bilo jadranja proti vetru za manj kot 20 odstotkov poti.

V prihodnjih dneh bom urejal slike in filmčke s poti in kaj dodal na spletno stran, danes pa Mile za popestritev spet dodaja še nekaj oceanskih misli iz svojega dnevnika:

13.-14.7.: Megla in moje dežurstvo. Malo čez polnoč se Miran zbudi, ker ga je nekam tiščalo in stvar opravi po mornarsko čez ograjo, potem pa me vpraša: “A je ta ladja na desni edina, ki si jo videl, ali je bila še kakšna?”
“Kakšna ladja?”, sem mislil da se zeza, ker jaz nisem opazil nobene. Pogledam skozi okno in zares vidim ladjo, ki se bliža z desne.
“Samo ena je”, odgovorim.

Moram biti bolj pozoren. Megla je zoprna, ladje se hitro pojavijo iz nje in nato enako hitro izginejo. Nekaj časa nič pretresljivega, potem pa se od zadaj pojavi ogromna ladja, ki je zavila za Skokico, nato nekaj časa peljala vzporedno z nami in nato spet spremenila kurz. Verjetno se je izognila Skokici.
Ob 1.50 z roptanjem po kuhinji zbudim Mirana in mu povem, da je na vrsti. “Saj sva bila dogovorjena za ob dveh”, je rekel Miran, “OK, bom pa tudi jaz tebe zbudil deset do štirih”.
“Ne, čez tri ure sva zmenjena. Ob petih!”
Jaz grem spat, Miran pa na krov prinese rog za meglo in začne trobiti. Trobi in trobi. “Misliš, da me slišijo, ali moram bolj na glas” me vpraša in se smeji.
“Ti si nor”, mu odgovorim in skušam zaspati. Tudi sam sem slišal troblje z drugih ladij. Nekajkrat so ladje trobile le nekaj sto metrov od nas, Miran pa nazaj.
Med mojim naslednjim dežurstvom od petih do osmih sem videl le eno ladjo in jo pozorno opazoval. Megla je bila včasih bolj, včasih manj gosta. Vsakih petnajst minut sem si okolico Skokice ogledoval tudi izven zavetja kokpita. Miran pravi, da na ta način polovice ladij nisem opazil, ker se v megli ladja pojavi in izgine iz vidnega polja v dveh minutah. Moje ladje so se pojavljale in v meglo odhajale bolj počasi. Morda Miranovih ta hitrih nisem opazil :).
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)

Ob osmih sem ga komaj zbudil. “OK, čez dve uri boš spet na vrsti”, mi reče Miran.
“Ne, zmenjena sva za tri ure.”
Miran me je pustil spati še precej dlje, da sem se popolnoma naspal. Ko sem se zbudil, je Miran gledal posnetke delfinov, ki jih je med mojim spanjem naredil z Jurijevo podvodno kamero. Včeraj sem pojamral, da imam težave pri podvodnem snemanju, ker zaradi upora vode ne morem držati čaklje s kamero pri več kot 6 vozlih hitrosti barke. Miran je našel rešitev. Na čakljo je spodaj pri kameri privezal vrv, drugi konec vrvi pa spredaj na bitev, da je v bistvu vrv od spodaj vlekla čakljo s kamero in je bilo držanje kamere na čaklji bistveno lažje in mirnejše.
Miranovi posnetki so bili super, a jaz sem hotel delfine pod vodo posneti z boljšo HD kamero z večjo ločljivostjo in to je na ta način postalo mogoče.
Na čakljo sva privezala mojo kamero in čakala, da se spet pojavijo delfini.
Čez nekaj ur so se pred barko spet prišli igrat delfini. Hitro prižgem kamero in snemam. Potem preverim posnetke. Niso slabi, a moram še malo popraviti kot kamere. Jadranje se izteka, a upam, da naju bodo delfini vendarle še kdaj obiskali.

15.7.
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.

Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
No, da ne bo nesporazuma ali zgražanja, na čaklji je bila nameščena kamera in Mile jih je snemal pod vodo, delfini pa so se mu smejali v kamero :).

Barko sva popoldne privezala v marini v bližini Viga, nato pa sva se s kolesi odpravila na izlet in večerjo po mestu in hriboviti okolici. Izlet po hriboviti okolici je nastal spontano (oziroma pomotoma), ker sva zašla s poti iz mesta proti marini. Stranski proizvod večernega kolesarskega ovinka je zgornja slika zaliva pred Vigom in pogleda čez otoke na Atlantik, ki sem jo posnel s hriba nad marino Lagoa.

14.7.
Španske obale se za meglicami še ne vidi, da pa sva blizu dokazuje internetni signal. ki ga preko gsm-a že dobim na barko.
Za pafine sem izvedel, da se jim po slovensko reče arktični papagaji oziroma mormoni. Na to me je opozoril tudi Srečo, ki zadnje mesece preskuša svojo novo barko na Baltskem morju.
Zadnja noč je bila žal spet meglena, ladijski promet pa precej gost in je bilo ladijske sirene za meglo mogoče slišati povsod naokoli. Videl sem luči le dveh ladij, ki sta se kot duhova le nekaj sto metrov pred nami pripeljali iz megle in že čez minuto izginili v megleno noč. Vse skupaj je malo spominjalo na rusko ruleto in lahko sem le upal, da imajo na ladjah dobre radarje in da na radarski zaslon kdo tudi gleda. Moj radar se je žal pokvaril pred nekaj tedni.
Vse do jutra sva lepo in hitro jadrala, potem pa je dopoldne zmanjkalo vetra in sva zagnala motor.
Zjasnilo se je in popoldne je zapihal še severovzhodnik, s katerim zdaj jadrava zadnje milje do severozahoda Španije. Zvečer si bova nekje pri rtu Finistere poiskala sidrišče za čez noč. Res da sije sonce, a toplo ni tako, kot bi od Španije pričakoval. Najbrž bo treba še malo bolj na jug, kamor bova z Miletom v naslednjih dneh bolj po počitniško nadaljevala z jadranjem po zalivih in med otoki ob obali Pirenejskega polotoka do Viga.

13.7.
Megla se je danes popoldne končno dovolj dvignila, da je ladje mogoče videti tudi od daleč. Ker je ladijski promet precej gost, je bila plovba v megli brez radarja kar nekoliko strašljiva.
Lepo jadrava z zahodnikom in bova jutri popoldne že pred špansko obalo. 

12.7.
Dnevi so si podobni, sivi, megleni. Komaj čakam na špansko sonce. Zahodnika je več kot dovolj za hitro jadranje s skrajšanimi jadri. Še dva dni. Barka in posadka OK.

11.7.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.

Verjetno se ustaviva še na naslednjem polotoku na irskem jugozahodu, potem pa se odpraviva čez Biskaj proti 540 milj oddaljeni Španiji.

10.7.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
Jutri se bova z barko še malo potepala po jugozahodu Irske. Mile je menda za jutri naročil sonce in se odločil, da greva gledati puffine, ki gnezdijo na bližnjih otokih. Ne vem, kako se po slovensko reče tem pticam, izgledajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.

Jutri. zvečer bova verjetno odjadrala naprej proti jugu in čez Biskajski zaliv proti Španiji. Vremenska napoved za prihodnje dni je pretežno oblačno in predvsem zmeren zahodnik, kar bo za najino jadranje proti jugu zelo ugodno.

9.7.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.

Na SZ Irske je veliko otokov, marin pa ni in tudi ne interneta ob obali.
Zlata, mi je sporočila, da so marine na jugu Irske, kamor zdaj jadrava.
Kisel dan je na morju, a je vetra dovolj, da sva hitro na poti.

8.7.
Kopno je na vidiku. Izkoristila sva ugoden veter in jadrava ob obali še malo naprej proti jugu, dokler ne najdeva primernega sidrišča s signalom mobilnega interneta, da s pomočjo interneta potem najdeva kakšno marino. Irska ni bila v mojem prvotnem načrtu poti, zato za njeno zahodno obalo nimam prav nobenega vodiča in nobenih informacij.

Tudi tretji in četrti dan sva hitro jadrala, morje pa se je danes že umirilo pod 3m. Do Irske sva prijadrala dan hitreje, kot sva računala, saj sva za 640 milj potrebovala manj kot 4 dni.

7.7.
Noč je bila burna s številnimi plohami, ki so vsaka po svoje premešale veter in valove. Čez dan se je ustalil zahodnik in spet lepo jadrava. Jutri bova prispela na Z Irsko.

6.7.
Uspešno vijugava med valovi in hitro sva na poti: prvi dan sva prejadrala 150 milj, drugi dan pa 183.

Darko sporoča, da morava biti do torka zjutraj na Irskem, ker potem veter obrne v neugodno smer.

5.7.
Kar hitro jadrava po razburkanem morju proti JJV in loviva ravnotežje na močno zibajoči se barki. Jutri bova na pol poti do Irske.

4.7.
Popoldne greva na pot proti Irski, če bova dovolj hitra, pa se morda vmes ustaviva tudi na katerem od škotskih otokov.

Čez dobra dva tedna se nam začnejo poletne tekme v smučarskih skokih in do takrat mora biti barka v Španiji, jaz pa na Poljskem, zato se na poti do Španije ne bova prav velikokrat ustavljala.

Pred odhodom na pot dodajam še nekaj video utrinkov z izleta do Grenlandije.

3.7.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Po nekaj urah se je severozahodnik še nekoliko okrepil in prevladal valove z juga. Morje se je takrat uredilo, a valovi so postali veliki, kot sem jih nazadnje videl pred dvema letoma okoli Horna. Skokica se je krepko zibala, oči so se velikih valov počasi navadile, avtopilot na barki pa jih je obvladoval brez večjih težav, zato sva z Miletom najino vse hitrejše jadranje podaljševala od polotoka do polotoka in po dvesto prejadranih miljah barko danes opoldne privezala v ribiški luki na vulkanskem otočju Vestmannaeyjar.

Gledam vremenske napovedi za prihodnje dni in vidim, da udobne vrnitve z zmernim zahodnikom proti Irski in Španiji ni na vidiku. Za ciklon, ki je prišel z Grenlandije in zadnja dva dni tulil okoli Islandije, napovedujejo, da se bo počasi premikal proti jugovzhodu in nama bo od jutri naprej omogočil, da greva za njim, toda jadrati bova morala z okrog 30 vozli severnika in na vetru primerno razburkanem morju.

2.7. popoldne
Razmere na morju so obvladljive, zato nadaljujeva mimo Rifa proti 80 milj oddaljenemu Keflaviku.

2.7.
Ponoči se je veter obrnil na severnik in navsezgodaj sva odjadrala proti jugovzhodu. Vse vremenske napovedi kažejo, da bo popoldne na SZ Islandije spet viharno. Upam, da bova še pred tem prišla vsaj do 60 milj oddaljenega Rifa.

1.7. –  Iz Miletovega grenlandskega dnevnika:

Grenlandija, 27.6.. Prijadrava iz megle in zagledava prvo ledeno goro. Bila je daleč in se je ni dalo dobro posneti. Saj bo še kakšna. Čez nekaj dolgih ur plovbe daleč pred nama zagledava nekaj, kar bi lahko bila ledena gora. Približujeva se in upava, da se ne motiva. Glavni Miranov cilj je videti ledene gore in stopiti na Grenlandijo, a nekaj mu ni bilo jasno – že nekaj časa plujeva po območju, kjer je bil narisan led, ledu pa ni od nikoder.
Jadrava naprej in končno je pred nama ledena gora, pa ne le ena, temveč več. …

Grenlandija, 28.6. Plujeva med ledenimi gorami in ploščami. Miran predlaga, da poskusiva priti do mesteca Tasiilaq s 1500 prebivalci in tam počakava nekaj dni, da gre napovedani ciklon mimo. Jaz sem vesel, ker bi na ta način lahko v nadaljevanju prečkala Atlantik po daljši poti – 14 dni neprekinjenega oceanskega jadranja, kar je bil moj cilj.
Miran se veseli ledu kot majhen otrok, jaz pa snemam ta led s kamero kot zmešan. …
Vedno več ledu. Malo grozljivo. Vijugamo med velikimi ledenimi gmotami.

OK. zdaj jih je malo manj in kapitan je šel počivat za uro ali dve, jaz pa za krmilom. Naenkrat se kocke ledu spet zgostijo in eno povozim. Miran je bil takoj spet na palubi….

Ful sem že zmrznjen in utrujen, kapitan me je poslal spat, a si raje s kamero še nekaj časa ogledujem ledeno okolico. Postaja vse bolj grozljivo, povsod ledene gmote, a “Miško vozi vezanih očiju”. Ful me zebe in sem se šel notri gret k pečki.

Čez nekaj časa se ni dalo več naprej. ” To je to. Naprej ne gre več. Prišla sva do strnjenega ledu”, je rekel Miran, ki ni mogel verjeti, da smo tako blizu obale, a ne moremo do vasice v kateri “v ledu živi 1500 ljudi”.

Obrnila sva. “Za prvi dve milji med ledom bova potrebovala dve uri, potem pa bo lažje.”

“Mile, pojdi spat!” je bila komanda. S svetlobno hitrostjo sem se spravil v posteljo.

Čez nekaj ur, meni se je zdelo nekaj sekund, me Miran zbudi: “Mile, kit!” Priplezal sem na palubo, pogledal naokoli in ąel nazaj v posteljo. “Mile, pridi, kit je!” ©e enkrat pridem zmeden in zaspan ven in vpraąam: “Kaj je to kit?” “Ja morski kit”, se je smejal Miran.
Takrat sem se dokončno zbudil, pograbil kamero in čakal, da iz vode pride “morski” kit….

Kaj je pa zdaj to? Vračava se po isti poti kot prej, ko tukaj ni bilo ledu, zdaj pa ga je polno povsod naokoli. Končno med ledom vidim kita grbavca in tudi tjulna …
Vse bolj goste so te ledene gmote. Miran je že maher in s Skokico kar s premcem odriva manjše kose ledu, da prideva mimo večjih. Ker je naokoli megla, imam občutek, kot da nas led stiska kot v kakšnem kanalu. Sprašujem se, ali bo tega kdaj konec. Meni je to že rahlo klaustrofobično. …

… Končno sva se losala ledu 🙂

1.7.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.

Čakava, da bo viharni veter z juga danes popustil, da bi morda že jutri lahko nadaljevala s potjo proti jugovzhodu.
Na sliki vetrovne napovedi za jutri je videti, da bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.

Današnji deževni in vetrovni dan na mirnem privezu v zavetju valobrana izkoriščam za urejanje posnetkov in vtisov s poti do Grenlandije.

Zares je bilo slikovito ob zaledeneli obali. Lepo in grozljivo hkrati ob kristalnih zvokih pokajočega ledu, ko so ga valovi trkali med seboj in lomili ledene plošče.

Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.

Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.

Slalomiral sem med ploščami in kosi ledu, a je bilo dovolj prostora za tekočo plovbo. V bistvu je bilo ledu na poti proti Tasiilaqu manj, kot sem pričakoval, dokler zgolj 3 milje pred obalo nisva prijadrala do zgoščenega ledu, kjer med ploščami ni bilo več prostora za barko. Plošče so se zaletavale in zlovešče trle med seboj. Nekaj časa sva plula ob robu tega ledu proti zahodu, a nisva našla prehoda, zato sva se obrnila, saj je vremenska napoved, ki mi jo je poslal Darko, od ponedeljka naprej obetala viharne razmere med Grenlandijo in Islandijo.

Vračala sva se sprva po isti poti, po sledi na GPS-u, a je veter in tok v enem dnevu popolnoma spremenil morsko pokrajino in v vmesnem času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.

Za Miletovo prijazno urednico Janjo s televizije dodajam še nekaj slik Mileta v akciji :).

30.6.
Zares je bil veter, a žal nasprotni. Zjutraj sva se zaletela v močan jugovzhodnik in vse bolj razburkano navzkrižno morje, ki naju je potem odplaknilo proti severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Danes bova verjetno pristala v Petreksfjorduru na severozahodu Islandije.

Nekaj dni nazaj sem napisal, da je glede obiska Grenlandije boljši vrabec v roki, kot golob na strehi. Ko pridem do dovolj hitrega interneta, bom dodal nekaj fotografij, ki bodo pokazale, da tam nisva videla le vrabčka. Narava nama je v dveh dneh ob Grenlandiji prikazala pravi arktični Disneyland :).

29.6.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.

28.6. popoldne
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti  Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
Za ponedeljek načrtujeta pristanek nekje na JZ Islandije. Ker so vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.

28.6.
Pribiižno 10 milj. pred Tasilaqom naju je ustavil strnjen led. Na JZ Grenlandije pa naju ne bo spustil veter. Greva proti Evropi.

27.6.
Povezava s Skokico je trenutno le satelitski telefon saj internetne povezava ne delujejo.

V kratkem telefonskem pogovoru je bilo posredovano spodje sporočilo.

Ponoči se je megla razkadila in v jasni lepi “noči” je Skokica hitro napredovala proti Grenlandiji. Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.

26.6.
Cel dan sva hitro jadrala skozi gosto meglo in dež. Zvečer pa se je nebo vsaj malo dvignilo. Ledenih gora še ni na obzorju. Morda jih vidiva jutri, ko bova že bližje Grenlandiji.

Zadnje dni vse pogosteje gledam vremenske napovedi za prihodnjih 10 dni okoli južne Grenlandije in vse slabše volje postajam. Večina vremenskih modelov kaže, da se bo konec tedna na jugu Grenlandije skuhal resen ciklon z zelo močnim vetrom. Močan južni veter bo potem na večjem delu srednjega severnega Atlantika vztrajal še skorajda cel prihodnji teden. Primernega vremena za pot proti Grenlandiji bo po današnjih napovedih le za tri dni, potem pa se vse skupaj pokvari. Vzhodna obala Grenlandije je zmeraj zaledenela in tja z Miletom z jadrnico zato ne moreva, do prvega varnega sidrišča na jugozahodni obali pa potrebujeva teden dni jadranja, kar pomeni, da bi v nedeljo prišla v veter, ki bi naju odpihnil nazaj proti Islandiji.

Za jutri sem načrtoval odhod proti Grenlandiji, a kaže, da to ne bi bila najbolj modra odločitev in bova morala še nekaj dni ostati na Islandiji.
Prej omenjeni ciklon nama bi preprečil oziroma zelo zagrenil tudi pot proti južni Evropi. Potrpežljivost bo v prihodnjih dneh na preizkušnji.

Mrzel, deževen in vetroven dan smo danes družinsko preľiveli med potomci vikingov v Hafnafjordurju, Reykjaviku in v Modri laguni. V Lonely Planetu piše, da je obisk vulkanskih toplic obvezen, če te pot zanese na Islandijo. Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
To turistično znamenitost Islandije so sredi puste vulkanske pokrajine umetno naredili pred dobrim desetletjem, ko so ugotovili, da se tam hladilna voda iz bližnje vulkanske termoelektrarne čudeľno obarva , ko jo po uporabi po skrepeneli lavi spustijo proti morju.

23.6.

Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.

V vodičih in na spletu po navadi pogledamo, kaj je najzanimivejąega na določenem delu sveta in ko si to ogledamo, rečemo, da smo določeno znamenitost “odkljukali”. V preteklih dneh smo na Islandiji odkljukali fjorde, včeraj kite, danes vulkane, ledenike in gejzirje, kaj pa bomo videli jutri, je zelo odvisno tudi od vremena. Napovedana sta namreč močan dež in veter, ki nam bosta zagrenila potepanje po sicer čudoviti naravi Islandije.

22.6.

Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.

Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:

Jutri zjutraj bomo barko privezali v Isafjorduru, potem pa jo bomo tudi mi z avtom za dva dni mahnili na izlet po notranjosti Islandije.

21.6.
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Zavili smo v Husavik, kjer smo v pristaniąču videli floto bark, s katerimi na morje vozijo turiste na opazovanje kitov.
Severni tečaj je bil prvoaprilska šala in zares ni bil v planu. Žal pa zares že dva tedna neuspeąno iščem petrolej in gorilni alkohol, s katerim se grejemo na barki. Zaloga obeh je postala že precej majhna, da me postaja strah, da bova z Miletom zmrzovala na poti na Grenlandijo.

Zjutraj smo v Husaviku vendarle našli petrolej in špirit, potem pa smo si šli ogledati tudi muzej kitov, da jih bomo na morju znali ločiti od rib.Jolanda, Jelko, Mile in Marko so se z avtom odpeljali na potep po notranjosti Islandije, mi pa smo se hoteli z barko odpraviti med kite na severu islandije, a motor se ni hotel zagnati.
Po nekaj neuspešnih poskusih obujanja motorja in preverjanja kontaktov in električne napeljave, sem odmontiral štartni akumulator in ga odnesel na bencinsko črpalko, kjer so ga preverili. Ugotovili so, da se mu je življenska doba iztekla. Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo videli nekaj kitov, a gledali smo jih z razdalje nekaj sto metrov, ker se jih je Zlata bala, Jon pa je bil žalosten, ker niso prišli dovolj blizu, da bi katerega pobožal kar z barke.

Zahodnik je popoldne naraščal, zato smo zvečer zavili v zavetje ribiškega naselja Siglufjordura, kjer smo si med sprehodom po ribji večerji ogledovali s polnočnim soncem obsijane zesnežene vrhove gora v okolici fjorda.
Ko se bo zahodnik nekoliko unesel, gremo naprej.

 

20.6.Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.

Dan nam traja že več kot en teden, saj smo že toliko severno, da se tukaj poleti ne znoči.

Popoldne smo prečkali severni tečajnik in če ne bi bilo oblačno, bi danes s krova barke lahko opazovali polnočno sonce. Zdaj smo že na dveh tretjinah poti do severnega tečaja.

19.6.
Zgodaj zjutraj smo ąli spet na pot. Severozahodnik je oslabel, a ostali so valovi, ki so nas zavirali pri jadranju proti severu Islandije. Popoldne je veter obrnil na vzhodnik in nam omogočil hitrejąe jadranje proti rtu Langanes, mimo katerega upam, da bomo jadrali zvečer. Jutri na barko pride Mile.


18.6.
Ponoči in danes čez dan smo videli, da smo včeraj ravno pravi čas prijadrali do Islandije, saj se je nebo neutolažljivo jokalo in veter si je dal duška na polno, da nas je ob pomolu nagibalo, kot da bi jadrali.
Carinik nam je včeraj med opravljanjem vstopnih formalnosti povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.

Na sliki sta ob pomol privezani barki številka 4 in 5.

Novega snega po hribih v okolici danes nismo opazili, se je pa občutno ohladilo in kaže, da bodo nekaj naslednjih dni na Skokici spet v modi bunde.
Vreme naj bi se do jutri dovolj umirilo, da bomo lahko nadaljevali z jadranjem proti severu.

 

17.6.

Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zadnja noč na poti proti islandiji je bila precej živahna, saj je naraščajoči veter razgibal tudi morje, na srečo pa se je obračanje vetra ustavilo na ZJZ smeri in nam ni bilo potrebno jadrati zelo ostro v veter.

Popoldne smo prijadrali do vhoda v fjord Seydiisfjordur, kjer smo zavili med zasnežene hribe in po desetih miljah barko privezali ob obalo boemskega pristaniškega mesteca. Sliši se čudno, a Seydisfjordur je glavno islandsko trajektno pristanišče za povezave z Evropo in hkrati zbirališče raznovrstnih odklopljenih umetnikov z vsega sveta, ki tukaj najdejo ustvarjalni mir ali pa nemir 🙂

Danes je v fjordu pihal topel južni veter in izdatno topil sneg po okoliških hribih in gorah, da so se v zaliv v obliki hudournikov in slapov zlivale izdatne količine snežnice, že za jutri pa je napovedan severni veter, ki bo prinesel dež, ohladitev in morda nov sneg po hribih.

 

16.6.

Včeraj smo si ogledali nekaj fjordov in se ustavili v ribiškem naselju Klaskvik, potem pa smo zvečer odpluli proti Islandiji, da bi  prehiteli neugodno vreme, napovedano od torka naprej. Lepo in hitro jadramo z jugozahodnikom. Veter počasi a vztrajno narašča in se vse bolj obrača na zahodnik.

 

15.6.

Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.

Na Orkneyih nismo zdržali dolgo, saj je bilo vreme zelo kislo. Prvi dan poti z Orkneyev je bilo vetra zelo malo, zato je pel motor, drugi dan pa se je zahodnik okrepil in nam omogočil lepo jadranje ostro v veter.

Nebo je tukaj vseskozi nizko nad morjem in iz njega pogosto prši ali dežuje, dan pa je neskončen, saj se ponoči le še malo pomrači.

Ljudje na Ferskih otokih živijo predvsem od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.

Blizu nas se je privezala barka Greenpeace-ovih morskih pastirjev, ki bo tu ostala preko poletja in njeni člani naj bi “opazovali” tukajšnje ribiče pri delu.

Pri domačinih so vzbudili nekaj vznemirjenja in tudi nas so spraševali, ali se bomo pridružili protestu.

Kar se mene tiče, s simpatijami spremljam boj Sea Shepardev proti japonskim kitolovkam na Arktiki, a sami bomo šli v prihodnjih dneh raje preštevati kite na Islandijo. Upam, da bomo na poti zares tudi videli kakšnega kita, v morju in ne na kitolovki.

9. etapa: Salvador (Brazilija) – Gran Canaria (Španija)

3.6.

Po za Slovenijo nenavadno burnem kongresu FIS v Koreji, sem se včeraj “na obisku” spotoma oglasil doma, danes zjutraj pa nadaljeval s potjo v Brazilijo. Zaenkrat še nisem prišel zelo daleč. Adrijino letalo je imelo namreč zjutraj zamudo in sem v Frankfurt priletel prepozno, da bi ujel letalo za Salvador. Karte so mi zdaj spremenili, a bom v prihodnjih tridesetih urah veliko letal naokoli in še več čakal na letališčih, da bom v Salvador prišel z enodnevno zamudo.

Med čakanjem na odhod letala imam dovolj časa za opis zapletov pri nabavi nesrečnih letalskih kart za Salvador, pa tudi jeza na turistično agencijo Sonček me še zelo greje.

Ni težava le v današnjih spremembah pri mojem potovanju v Brazilijo, težave v zvezi z letalskimi kartami za to pot se mi vrstijo že dva tedna in sem jih sprva v svojih poročilih z jadranja obračal na šalo, češ da si Zlata želi, da bi se čim prej vrnil domov in mi je zato spremenila karte, a resnica je žal precej drugačna.

Pred tremi tedni sem v turistični agenciji Sonček preko elektronske pošte naročil letalsko karto za Salvador, kot so mi jo pred časom ponudili. Potem sem odjadral na pot proti Salvadorju in Jurij mi je od doma sporočil, da je prišla ponudba za karto Ljubljana – Salvador, a da je cena sedaj nekaj višja. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo na internetu mogoče isto karto kupiti še po stari ceni, a bil sem na barki, brez dostopa do interneta in bal sem se, da bo cena pred odhodom še narasla, zato sem Zlati naročil, naj karto kupi in jo opozoril, da je cena nekaj višja. Zlata je potem poklicala na Sonček in naročila karto, kot je bilo dogovorjeno z menoj. Iz Sončka so ji sporočili ceno in Zlata jo je plačala. Naslednji dan je po elektronski pošti dobila karto za Salvador in zraven še eno iz Salvadorja v Ljubljano za dan in pol prej, kot sem imel sam že prej kupljeno karto za vrnitev domov. Po telefonu mi je sporočila, da so mi poleg karte Ljubljana Salvador, poslali še eno cenejšo karto Salvador Ljubljana.

Povedal sem ji, da sem karto za pot domov kupil že pred nekaj meseci in naj vse skupaj preveri. Naslednji dan mi je povedala, da so ji iz Sončka sporočili, da naj bi jaz naročil spremembo karte in da so jo zato spremenili. Nobene spremembe nisem naročil, pred časom sem le prosil za informacijo o ceni morebitne spremembe, a je bila predraga, zato sem Zlato prosil, naj jih v agencijo Sonček obvesti, da so naredili napako. Bil je konec tedna in referenta, ki je spremembo naredil, v Sončku ni uspela priklicati. Ker je bil spremenjeni čas odhoda domov že v ponedeljek zjutraj, sem za vsak slučaj zadnje dni izpustil postanke ob brazilski obali in kolikor se je le dalo hitro jadral proti Salvadorju, da bi odhod letala morda vendarle ujel.

V Salvador mi je zaradi krepkega krmnega vetra potem zares uspelo prijadrati že v nedeljo, a takrat tam niso delali carinski uradniki in na urejanje carinskih formalnosti sem moral počakati do ponedeljka. Preko elektronske pošte sem v Sonček sporočil, da iz Salvadorja ne morem odleteti že v ponedeljek in naj nenaročeno spremembo karte spremenijo nazaj na torek, kot je bila prvotno napisana moja karta in da za spremembe, ki so jih zakuhali sami, ne pričakujem plačila stroškov. V Sončku so mi karto spremenili nazaj in mislil sem, da je s tem vse urejeno, po prihodu domov pa sem ugotovil, da so obe njihovi spremembi kart mastno zaračunali. Zlata je Sončku vse plačala misleč najprej, da kupuje karto iz Ljubljane do Salvadorja, potem pa je mislila, da je za zaplet ona kriva in da mora spremembo nazaj na prvotno stanje plačati, sicer ne bom mogel leteti domov.

Seveda sem se prejšnji teden pritožil in zahteval vrnitev plačila za nenaročene spremembe, a v turistični agenciji Sonček so gluhi za moje zahteve in se požvižgajo na pisne dokaze o tem, kaj sem naročil. Sklicujejo se na to, da so bile spremembe plačane in da je to za njih dokaz, da so bile naročene. Morda je v kriznih časih zavajanje in prevara potrošnikov nov tržni pristop turistične agencije Sonček, a prepričan sem, da je v turizmu to zgolj tek na kratke proge.

Žal pred odhodom na pot v Brazilijo nisem imel časa, da bi se v Sončku oglasil in udaril po mizi. Morda bom za to našel čas julija, ko bom prijadral nazaj v Evropo, morda pa jih bo v Sončku medtem vendarle srečala zdrava pamet in mi bodo vmes vrnili stroške sprememb letalskih kart, ki so nastale zaradi njihovih napak. Upam, da se bo zgodilo slednje.

Prvotna cena karte se je z vsemi Sončkovimi zapleti do včeraj že podvojila. Danes so na poti nastali novi zapleti in spremembe kart in upam, da iz Sončka ne bodo poslali novih računov. Zlato moram pred tem čim prej posvariti.

Klemen bo v Salvador priletel v torek in dogovarjava se, da ga bom s Skokico počakal na eni od plaž severno od Salvadorja. Upam, da bodo oceanski valovi pri vkrcanju usmiljeni do Skokca, kot je ime mojemu pomožnemu čolnu, in seveda do naju s Klemenom.

4.6.

Miran je danes uspel urediti vse formalnosti za odhod iz Salvadorja in popoldne ob plimi že odjadral iz marine v Ribeiri. Pred marino so plitvine, preko katerih gre Skokica lahko le ob visoki vodi. Barko je zvečer privezal v mestni marini, kjer bo počakal na Klemena, ki v Salvador pride jutri.

5.6.

Po dnevu in pol potovanja oziroma predvsem postopanja po letališčih sem včeraj spet lahko stopil na Skokico. Pred dvema tednoma sem jo zapustil v kislem jesenskem vremenu, zdaj pa je tukaj spet sončno in poletno vroče, da vseskozi teče z mene. Spotoma z letališča sem že nabavil hrano in pijačo za prvih nekaj dni. Večje zaloge hrane za čez ocean bova s Klemenom nabavila v Recifeju. Popoldne sem šel z avtobusom na izlet v mesto. Najprej sem se moral javiti na carini, da so mi spet dovolili uporabo barke, potem pa sem na policiji in kapitaniji pridobil še dovoljenje za odhod iz Salvadorja.

Že v treh urah so bile vse formalnosti opravljene, da sem ravno še ujel popoldansko plimo za prehod čez plitvine, ki ob oseki ovirajo dostop do marine Pier Salvador. V zalivu je bilo ravno prav vetra, da sem se lahko prepričal, da je genova dobro zašita.

Zvečer sem Skokico privezal v marini tako rekoč v centru Salvadorja, kjer zdaj barko pripravljam za na pot in že nestrpno čakam Klemena, da se pojavi na pomolu.

Popoldne bova začela z najino potjo proti Evropi. Glede na vremensko napoved bova prvih nekaj dni jadrala precej ostro v vzhodni veter, pred Recifejem pa se bo veter obrnil na bolj ugoden jugovzhodnik. Prvih nekaj dni bova jadrala blizu obale, ker je ob obali nasprotni morski tok  nekoliko bolj len.

5.6.

Klemen je prispel popoldne, tako kot je bilo načrtovano. Skokica je takoj zaplula, z dvema mornarjema na krovu, novim dogodivščinam na proti.

6.6.

Trenutni položaj: S10.40; W36.20

Izkazalo se je, da je ob obali tudi veter malo bolj len, zato sva se ponoči od obale raje umaknila za petnajst ali dvajset milj, da sva
lahko jadrala.

Lepo sva začela najino pot proti Evropi. Veter se je iz vzhodnika kmalu spremenil v jugovzhodnik, da sva potem lahko jadrala neposredno
v želeno smer, večer in noč pa so nama popestrile plohe, ki spreminjajo smer injakost vetra, da je z jadri vseskozi dovolj dela. Zvečer sva prijadrala tudi do prvih naftnih polj, kjer nama plameni z naftnih ploščadi osvetljujejo noč.

7.6.

Plohe so nama zjutraj nehale nagajati in dovolj hitro sva bila na poti, da sva se danes popoldne ustavila Maceiju, velikem pristaniškem mestu, ki ga obdajajo številne lepe bele peščene plaže s palmami in hotelskimi naselji.

V bližnjem nakupovalnem središču sva nakupila vso hrano in pijačo za naslednje tri tedne za pot do Kanarskih otokov. Spustila bova postanek v Recifeju, zato glede na ugodno vremensko napoved pričakujem, da bova od otočja Fernando de Noronha prijadrala v nedeljo pred večerom.

Klemen se je na letošnjo pot bolje pripravil kot lansko leto in s seboj okoli trebuha prinesel veliko manj kil, pa tudi bolj dirkalno je razpoložen, zato bo Skokica v prihodnjih tednih morda hitreje jadrala.

8.6.

Včeraj zvečer sva si v macejskem jadralnem klubu privoščila še pijačo, potem pa sva dvignila sidro in odjadrala iz zaliva. Ponoči sva šla skozi nekaj ploh, ki so nama ukradle veter, da sva morala občasno zagnati tudi motor, zjutraj pa se je veter ustalil pri okrog petnajst vozlih vzhodnika, ki je omogočal lepo in hitro jadranje na sever.

Popoldne sva jadrala mimo Recifeja, zvečer pa sva se od Južne Amerike že toliko oddaljila, da na morju ni bilo več videti ribiških čolnov, pa tudi ladje so izginile z obzorja, saj tudi njihove poti proti Severni Ameriki tukaj skupaj z brazilsko obalo zavijejo proti severozahodu.

Ponoči se je veter okrepil nad dvajset vozlov in nekoliko spremenil smer na vzhod-jugovzhod. Morje je vse bolj živahno in jader je na jamboru vse manj, a sva še naprej lepo na poti in le sanjam lahko o takšnih razmerah za celo pot proti Evropi.

10.6.

S Klemenom sva zadnja dva dni precej hitro jadrala z jugovzhodnimi pasati. Morje je postalo že zelo toplo in videvava vse več letečih rib. Včeraj zvečer sva se spet zaletela v zid črnih oblakov, katerega plohe so nama na novo premešale in okrepile veter, da je bilo jadranje vse prej kot udobno. Žal se je veter obrnil na vzhodnik, da sva morala zadnji dan do Noronhe jadrati v veter, nagajal pa nama je tudi bočni ekvatorialni tok, zaradi katerega sva morala Skokico usmeriti še bolj ostro v veter.

Do otočja Fernando de Noronha sva vendarle prijadrala že danes dopoldne in spustila sidro v zavetju največjega otoka. Dva dni premora si bova privoščila tukaj, v ponedeljek zvečer pa odjadrava proti Zelenortskim otokom.

11.6.

Dlje na sever kot sem prijadral v Braziliji, dražja je postajala hrana. Za enak denar, kot smo se pred tedni na jugu, v restavraciji na Ilhabeli najedli štirje, sva tukaj dobila kosilo le za dva ne preveč lačna jedca.

Hudo zasoljena je tukaj tudi cena za sidrišče in »vstopnina« za naravni park, a na to opozarjajo vodiči in sva imela s Klemenom s seboj še dovolj realov.

Otok Fernando de Noronha je lep, zelen, razgiban. Med jutranjim tekom sva se spoznavala z njegovimi lepotami.

Popoldne bova opravila brazilske izstopne formalnosti in se za predvidoma nekaj manj kot dva tedna poslovila poslovila od kopnega. Najina naslednja postaja bo najbrž otok Sao Vincente v Zelenortskem otočju. Za silo sem si na tukajšnjem počasnem internetu lahko ogledal vremenske napovedi, ki za prve tri dni obetajo veter s strani, potem pa bova severno od ekvatorja žal prekmalu naletela na severo vzhodnik, ki nama bo nato dolgo grenil jadranje proti Evropi.

 12.6.

Trenutni položaj: S1.03; W30.33

Lep jadralski dan je za nama z ravno prav vzhodnika, da ni večjih valov in je v takšnih razmerah s polnimi jadri celo dolgotrajno jadranje v veter lahko užitek. Družbo na poti nama delajo delfini, pred večerom pa bi se kmalu zaletela celo v kita, ki sem ga opazil šele, ko sva jadrala morda dvajset metrov mimo njegove repne plavuti. Kita Skokica ni prav nič preplašila, saj se je le lenobno zviral po površini morja, kot da barke sploh ne bi opazil.

Za vmesni cilj sem izbral skupino čeri ali otočkov Sao Pedro in Sao Paolo, kjer bova mimo jadrala jutri zvečer, potem pa bom z napovedanim jugovzhodnikom skušal Skokico za kakšen dan usmeriti še nekoliko bolj proti Afriki, da bi imela s Klemenom nato konec tedna boljši kot za jadranje proti severu.

13.6.

Trenutni položaj: N1.01; W29.20

Veter je čez dan postopoma oslabel na šest vozlov jugovzhodnika in z njim je padla tudi hitrost jadranja, zato sva se pod nosom obrisala za ogled Sao Pedra in Paola. Do čeri sva namreč prijadrala šele zvečer v polni temi.

Dolgočasen dan sva si popestrila z dopoldansko zabavo ob prečkanju ekvatorja. Zdaj sva na severni polobli in dan je po dolžini končno prehitel noč.

Čeri in otočki Sao Pedro in Sao Paolo mi v spominu vendarle ne bodo ostali le po svetilniku, ki vsakih deset sekund bliskne v noč, temveč predvsem po ribičih, ki so tam v bližini nekaj milj na dolgo napenjali mreže in vanje uspeli ujeti tudi Skokico. Mirujoče oceanske ribiške mreže so ponavadi razpete od ribiške ladje nekaj milj daleč po morju in na vsakih nekaj sto metrov označene z bliskavicami, da se jim ponoči lahko izogneš. Tudi ta mreža je bila označena z bliskavicami, a je imela neosvetljeno nadaljevanje.

14.6.

Trenutni položaj: N03.04; W28.34

Ribiči naju včeraj ponoči niso zajeli, saj sva s Klemenom še pred njihovim prihodom uspela barko izmotati iz klobčiča vrvi in boj. V bistvu se je Skokica iz mreže rešila kar sama, ko je veter s strani dovolj nagnil barko, da je nosilna vrv mreže spolzela izpod kobilice in krmila. Škode nisem naredil nobene, ne na mrežah, ne na Skokici, sem se pa spet naučil nekaj novega.

Veter je v nadaljevanju noči toliko upadel, da sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor. Darko je napovedal, da bo veter še nekaj dni slabel, brezvetrju pa se bodo pridružile še plohe in nevihte, ki so značilne za področje brezvetrja in nizkega zračnega pritiska, kjer se srečajo severni in južni pasati.

Veter se je že zjutraj toliko pobral, da je šla barka naprej samo z jadri, do večera pa spet narasel preko šestnajst vozlov, da sem moral krajšati jadra.

15.6.

Trenutni položaj: N05.26; W27.26

Jadralsko živahna noč in dan sta za nama, ko je jugovzhodnik pihal ravno prav za hitro jadranje in sva v 24 urah prejadrala okrog 170 milj.

Zvečer sva prijadrala do oblakov in veter je izginil, zato sem moral spet zagnati motor. Kaže, da bo Lombardini v prihodnjih dneh veliko v uporabi, saj Darko na vremenskih kartah na območju južno od Zelenortskih otokov ne vidi prav veliko vetra.

Lansko leto sva se s Klemenom na Pacifiku ob ekvatorju kar pet dni prebijala skozi brezvetrje in nama je na Skokici skorajda zmanjkalo nafte, preden se naju je narava usmilila. Letos imam za ta namen na krovu nekaj litrov več goriva in to bi do prvih otokov od tu naprej tudi brez vetra moralo zadoščati.

16.6.

Trenutni položaj: N07.27; W26.46

V preteklem tednu se je zvrstilo nekaj enoličnih dni, današnji pa je bil vremensko kar hudo pester. Že proti jutru sva se prebijala skozi prve resnejše plohe, potem pa dež do popoldneva skorajda ni pojenjal, le gostota dežnih kapelj se je spreminjala. Smer in jakost vetra se je neprestano spreminjala, kot bi bili na vrtiljaku in zaradi spreminjajočega vetra je postalo zelo neugodno tudi morje, saj so valovi prihajali od vsepovsod in je bilo morje videti kot da bi vrelo.

Skokica se je cel dan opotekala in poskakovala po valovih, njena mornarja pa sta neprestano krajšala, daljšala in na novo nastavljala jadra ter preklinjala veter in valove. Zvečer sva se nekako izvila iz objema dežja in intertropske convergenčne cone in veter se je ustalil s severovzhoda, da sedaj poskušava moto-jadrati čimbolj proti severu.

17.6.

Trenutni položaj: N09.35; W26.26

Siv in meglen dan z le nekaj sapice s severa. Vidljivost na morju je morda le miljo ali dve, sonce pa je čez dan le redko prodrlo skozi nizke oblake. Proti severu napredujeva predvsem s pomočjo motorja. Nasprotni morski tok se je unesel, da je najina hitrost potovanja danes spet nad petimi vozli.

18.6.

Trenutni položaj: N11.19; W25.45

Dan je bil precej bolj sončen, a vetra s severa je bilo le za vzorec, zato sedaj že tri dni skupaj poje motor. Zvečer so se s severa začeli pojavljati večji valovi, ki napovedujejo veter.

S Klemenom se pogajava, kje na Zelenortskih otokih bi se ustavila. Sam se nagibam k otokom Santiago, Boavista in Sal, ker ležijo bližje neposredni poti do Kanarskih otokov, Klemen pa si želi na Sao Vicente, ker je bila od tam doma njegova priljubljena pevka Cesaria Evora. Kurz imava za sedaj nastavljen po sredini in dogovorila sva se, do bo jutri o najinem postanku odločil veter. Če bo pihalo s severa, bova zavila na severovzhod proti mojim otokom, če pa po zapihalo s severovzhoda ali vzhoda, potem bova zavila na Klemenov Sao Vicente.

20.6.

Trenutni položaj: N14.28 ; W25.43

Veter je včeraj odločil, da jadrava na Sao Vicente. Včeraj zjutraj sva se znašla v oranžni megli in Skokica si je nadela puščavske barve, potem pa je poleg prahu iz Sahare prineslo tudi veter in po štirih dneh motoriranja sem Lombardinija končno lahko ugasnil. Preko dneva sva pri petnajstih vozlih severovzhodnika lepo jadrala proti severo-severozahodu, zvečer naju je veter za kakšno uro zapustil in se vrnil v obliki vzhodnika, s katerim bi lahko lepo jadrala proti severu Zelenortskih otokov, če nebi s severa začeli prihajati strmi valovi, v katere se je Skokica neprestano treskoma zaletavala. Preko noči sem iskal najbolj ugoden kot za jadranje preko vse večjih valov, a kolikor toliko znosno je bilo mogoče jadrati le proti severozahodu. Zmešano morje se je šele zjutraj postavilo po vetru, ki se je obrnil na petnajst do dvajset vozlov severovzhodnika. Dopoldne orcava nekaj deset milj mimo najjužnejših Zelenortskih otokov, ki pa se jih zaradi motnega ozračja ne vidi.

Do noči bova najbrž jadrala proti severozahodu, potem pa obrnila na vzhod. Predvidoma jutri popoldne bi morala prijadrati do severne skupine otokov in do Cesarije Evore.

21.6.

Mindelo, Sao Vicente, Zelenortski otoki

Potem, ko je bil pretekli teden zelo enoličen, sva se zadnje tri dni spoznavala z razmerami, ki naju čakajo v nadaljevanju poti proti Kanarskim otokom. To pomeni neprestano jadranje v razmeroma močan veter.

Med nabijanjem v valove in poskakovanjem čez valove se je včeraj strgala spodnja sprednja pripon

a jambora (baby stay). Zasilno sva jo nadomestila z rezervno dvižnico. Malo bolj resno bova to poskusila urediti danes ali jutri med postankom v Mindelu. Klemen bo medtem seveda obiskal Cesarijine rojake in morda še kakšno pivnico. zvečer pa greva nekam na večerjo.

Zelo hitro sva tukaj že uredila vstopne formalnosti, do jutri pa se bova poskusila spočiti, saj naju v nadaljevanju prvih nekaj dni spet čaka precej divje vreme z močnim vetrom točno iz smeri Kanarskih otokov.

22.6.

Kaže, da bova še kakšen dan ostala na Sao Vicenteju, saj napovedi za konec tedna obetajo precej vetra s severa. Skokica me je opozorila, da morda ne bo zdržala vsakega vremena, zato bom raje počakal na nekoliko primernejše.razmere na morju vsaj za prvih nekaj dni proti Kanarskim otokom.

S Klemenom sva včeraj zvečer ob večerji dobila prvi odmerek Cesarijine in afro

glasbe. Danes so na vrsti sprehodi po hribih v okolici mesta.

23.6.

Vetra imamo na Sao Vicenteju sedaj že drugi dan v izobilju in neprestano žvižga med jambori jadrnic privezanimi v Marini v Mindelu. Sunki vetra presegajo 40 vozlov hitrosti in Skokico polaga, kot da bi jadrala. Severnik naj bi se glede na napovedi danes še okrepil. Vremenski modeli za sever Zelenortskih otokov sicer kažejo le 20 vozlov vetra, a se žal motijo, upam pa, da vsaj za jutri držijo, ko napovedujejo, da bo veter popustil pod 15 vozlov.

Preveril sem različne spletne vremenske strani in vse kaže, da bova na pot proti Kanarskim otokom lahko odjadrala jutri. Zaradi prevladujočega severnega vetra ob afriški obali bo šla najina pot verjetno precej naokoli po Atlantiku.

S Klemenom sva načrtovala izlet s kolesi po otoku, a je za to preveč vetra. Nakupila sva že hrano, pijačo in nafto za nadaljevanje poti, z močno vrvjo sva nadomestila odtrgano pripono, opravil sem redni servis motorja, …

Sao Vicente je sušen, razpihan vulkanski otok. Nekaj zelenja je le v hribih v notranjosti otoka, kjer oblaki, ki tam nastajajo zaradi dviganja zraka, oddajajo nekaj vlage. Domačini tam pridelajo nekaj zelenjave in sadja, pretežno pa živijo od ribištva, turizma in mednarodne pomoči.

24.6.

Trenutni položaj: N17.46; W24.31

Zjutraj je veter v Mindelu vendarle toliko popustil, da sva lahko odvezala vrvi s pomola in se končno odpravila naprej proti Kanarskim otokom. V prelivu pred otokom Santo Antao naju je še vedno pričakalo blizu trideset vozlov vetra in več metrski valovi, ki so bili posledica divjanja vetra zadnja dva dni. Na sever se zaradi valov ni dalo jadrati, zato sva za prelivom zavila na vzhod. Veter je v teku dopoldneva v skladu z napovedjo postopoma pojenjal, popoldne pa so se zmanjšali tudi valovi s severa, da sva lahko obrnila na sever.

Proti severu proti vetru, valovom in proti toku napredujeva bolj počasi. Zaradi oslabelega vetra sem jadrom dodal še motor, da sploh greva v želeno smer, a kaže da bom naslednja dva tedna zaradi počasnega napredka popredalčkal med vaje iz potrpežljivosti in vztrajnosti. Nič čudnega da jadralci za pot z južnega Atlantika proti Evropi večinoma izberejo pot po sredini Atlantika ali pa celo preko Karibov.

25.6.

Trenutni položaj: N19.08; W23.52

Do spremembe je prišlo pri moji kopenski podpori. Darko je namreč odšel na dopust, zato sem se dogovoril z novim »vremenoslovcem«. Primož, ki je spomladi z menoj jadral ob argentinski in brazilski obali, me bo v prihodnjih tednih obveščal o vremenskih napovedih.

Še en lenoben dan z malo vetra je za nama. Sprijaznila sva se že, da se uporabi motorja navkljub Kanarskim otokom ne bova približala prav hitro. Veter, kar ga je, pogosto spreminja smer in skupaj z vetrom tudi midva s Klemenom loviva čim boljšo smer in hitrost proti severovzhodu. V primerjavi z jadranjem po južnem Atlantiku je tole zaenkrat res bolj po polževo.

26.6.

Trenutni položaj: N20.46; W22.31

Dočakala sva pravi jadralski dan. Ponoči in dopoldne sva s severovzhodnikom jadrala proti severu, ko pa se je veter obrnil in zapihal s severa, sva obrnila na severovzhod. Severnik do severovzhodnik se krepi, zato krajšava jadra, valovi postajajo vse večji in kot jadranja v veter žal vse slabši.

Hladni Kanarski tok je ohladil tudi zrak nad morjem, zato so zadnje dni na Skokici spet v modi dolga oblačila.

Za tople obroke na barki bolj skrbi Klemen, a danes sem bil sam na vrsti s palačinkami. Jaz sem jih jedel kot po navadi, namazane z marmelado, Klemen pa si je za palačinke pripravil namaz »a la Kobalof«. To pomeni, da si je palačinke namazal s paradižnikovo omako. Klemen, lepo prosim??, saj palačinke niso špageti!!!

27.6.

Trenutni položaj: N21.59; W20.56

Megleno sredo naju je sprva nepričakovano pozdravil severozahodnik, s katerim sva dopoldne udobno jadrala proti severovzhodu, dokler se veter sredi dneva ni obrnil na severnik, ki je s seboj prinesel zoprne strme valove. Severnik se postopoma krepi in ga je v noči na četrtek že krepko preko dvajset vozlov, Skokica pa s tretjo krajšavo glavnega jadra in tretjino genove poskakuje z vala na val in se približuje Afriki.

Primož je za naslednje dni napovedal še močnejši veter.

Sonce se po poletnem obratu nad zemeljskim obzorjem navidezno pomika nazaj proti ekvatorju in je bilo po mojih izračunih danes tukaj v zenitu, a ga zaradi megle ni bilo prav dosti videti.

28.6.

Trenutni položaj: N23.00; W19.00

Severnik je vseskozi pri 25 vozlih hitrosti, pogosto pri tridesetih, morje pa vetru primerno popolnoma razsuto. Trdo je to jadranje proti vetru in valovom in trudim se, da bi Skokico v enem kosu pripeljala do Kanarskih otokov.

29.6.

Trenutni položaj: N23.46; W20.01

Ponoči je jadranje v veter postalo nemogoče. Nasprotni valovi so z močnim severovzhodnikom postali tako veliki in strmi, da ni šlo več naprej. Odločiti sem se moral za bežanje pred vetrom. Vremenski modeli za vsaj še tri dni napovedujejo močan severovzhodnik, Sahara je bila vse bliže, zato ima edino smisel bežati proti severozahodu, kamor je Atlantika še zelo veliko. Podobno kot na južnem Atlantiku se je tudi tukaj izkazalo, da vremenski modeli napovedujejo veliko manj vetra, kot pa ga je potem v resnici na morju. Dva dni od tukaj v smeri proti severozahodu je bilo pred dnevi področje visokega pritiska z blažjim vetrom.

To bo sicer precejšen ovinek, a obeta »preživetje«. Primož mi bo zvečer sporočil, ali to z blažjim vetrom še velja in kdaj s Klemenom lahko pričakujeva vsaj nekaj olajšanja. Divjanju vetra in morja navkljub je Skokica še v enem kosu.

30.6.

Trenutni položaj: N24.53; W20.32

Tole neprestano nabijanje v valove bi težko uvrstil med jadralske užitke. Bum in Tresk naju zadnje dni vseskozi spremljata. »Bum«, ko se barka zaleti v val in »tresk«, ko jo val dvigne in potem za valom ploskoma udari na površino morja. Skokica ima precej plosko dno, kar je ugodno za jadranje z vetrom v bok ali krmo, pri jadranju proti večjim valovom pa je to ubijalsko.

Bumov in treskov je veliko, nekateri tako glasni in trdi, da me zaboli srce. Bumi barko preusmerijo, treski pa jo zaustavljajo. Pri Krjavlju je naredilo samo »štr« in »bunk«, tukaj pa je strmih hudičevih valov neskončno in neprestano treska, vsakih nekaj sekund se barka strese, petnajst krat na minuto, devetsto krat na uro, dvajset tisoč krat na dan, … Takšni valovi najedajo duha.

Veter se je danes vsaj spravil pod trideset vozlov, a neprestano menja smer med severom in vzhodom in temu primerno je popolnoma zmešano tudi morje. Kamorkoli obrneva Skokico, vedno nabijava valove od spredaj in kot jadranja je zato nemogoče slab. V zadnjih 24 urah sva prejadrala 125 milj, a Tenerifam sva se v tem času približala le za 24 milj. Danes, ko je vetra nekoliko manj, bo izplen boljši.

Primož mi je včeraj z vremensko analizo dal jasno vedeti, da zatišja v naslednjih dneh v nobeno smer ni videti na obzorju in da bo potrebno ugrizniti v kislo jabolko in jadrati čim bolj ostro v veter, če želiva prej kot v enem tednu priti do Kanarskih otokov. S tem vetrom in valovi bi nazaj na več kot 500 milj oddaljene Zelenortske otoke lahko brez napora prijadrala v treh dneh, do manj kot 300 milj oddaljenih Kanarskih pa bova v teh razmerah potrebovala vsaj še štiri dooolge in naporne dni.

1.7.

Trenutni položaj: N25,30; W18.37

Pred tremi dnevi, ko sva se približevala razdalji 300 nm do otoka Tenerife, sva s Klemenom razmišljala o tem, da naju do Kanarskih otokov loči še tri dni jadranja. Danes se je razdalja zmanjšala pod dvesto milj, a s Klemenom spet ugotavljava, da imava pred seboj še tri dni jadranja. Upam, da čez tri dni ne bova pri številki 100 spet ugotovila, da naju do postanka na Tenerifah loči še tri dni.

Ponolči se je veter spet okrepil nad 30 vozlov in z napredkom proti SZ ni bilo nič. Čez dan je bilo vetra okrog 25 vozlov, a je pogosto menjal smer med S in V, da so valovi na morju navskrižni in kakorkoli obrneva barko po vetru, vedno dobivava ene valove od strani, druge pa nabijava od spredaj. Da bi se nekako vendarle prebijala skozi valove, od včeraj skupaj z jadri veliko uporabljava tudi motor, a tudi »moto orcanje« ni ravno hitro.

Kakšnih 70 milj JZ od Tenerif je otok Hierro, kjer sva se mislila v torek ustaviti. Pred časom sem prebral, da je lani tam začel delovati podmorski vulkan in da je tisto območje zaprto za ribiče in jadralce. O zadnjem stanju sem se pozanimal pri gospodu Matjažu s Tenerif in mi je sporočil, da je tamkajšnji vulkan včeraj spet začel delovati in so razglasili rumeni alarm in za plovbo zaprli območje JZ od otoka. S predčasnim postankom torej ne bo nič, Zlata in Jon, ki pojutrišnjem prideta na Tenerife, pa bosta vsaj prvo noč verjetno morala prespati kje drugje kot na Skokici.

V noč sva spet obrnila proti severu in upava na čimbolj vzhodni severovzhodnik – seveda pod 25 vozlov.

2.7.

4.7. Puerto de la Restinga, El Hierro, Kanarski otoki

Nekako nama je včeraj dopoldne uspelo prijadrati do El Hierra, najbolj zahodnega od Kanarskih otokov. Podobno kot Zelenortski, so tudi Kanarski otoki poznani po tem, da veter na privetrni strani otoka močno pospeši in v skladu s tem sva na jugovzhodni strani otoka doživela sprejem v slogu zadnjega tedna. Severovzhodni veter se je okrepil na 40 vozlov, še dodatno razpenil morje in popestril zadnje ure pred prihodom v lepo pristanišče Restinga. Zavetrne jugozahodne strani otoka žal nisva smela uporabiti, saj tam pod morsko površino deluje novo nastajajoči vulkan ki na gladino morja spušča različne strupene pline in skale plovca.

Po prihodu sva s Klemenom opravila vstopne formalnosti in se potem lotila sušenja in čiščenja notranjosti barke, saj sta popoldne na Skokico prišla Zlata in Jon in nisem želel, da bi si ob prihodu morala mašiti nosove. Na tri četrt sva končala, ko sta se na pomolu pojavila moja dva nova mornarja. Sušenje mokrih blazin sta potem dokončala sonce in veter, mi pa smo vmes odšli do gostilne ob obali in potem še na sprehod na vrh bližnjega vulkana.

Močan veter je cel dan in noč belil morje v okolici otoka, upam pa, da se bo veter popoldne v skladu z napovedjo prehodno umiril, kar bomo poskusili izkoristiti za jadranje do 70 milj oddaljene Tenerife, kjer bomo poleg izletov po otoku poskušali bolj resno popraviti tudi načeta jadra in ostalo opremo na barki.

Dodatne skrbi in jezo mi povzroča tudi ugotovitev, da pri propelerju v pogonsko nogo motorja spet pronica voda 🙁

V Restingi so prebivalci danes na ulicah in v pripravljenosti na morebitno evakuacijo, saj so v morju v okolici vasi spet odkrili povečano dejavnost vulkana. Vladni helikopter leta po okolici in preiskuje morje, saj se je podvodni vulkan menda povzpel že do globine 80 metrov.

Mi se bomo v vsakem primeru evakuirali z barko.

Na desni sliki je videti, kako iz morja nekaj sto metrov od obale brbotajo plini iz novonastajajočega vulkana.

6.7.

Las Galletas, Tenerife

Včeraj zjutraj smo prijadrali na jug Tenerifa (Tenerife je menda moško ime) in Skokico privezali v marini mesteca Galletas.

Morje med otoki je te dni zelo razpihano in veter nam na poti z El Hierra nam s 30 – 40 vozli hitrosti spet ni prav nič prizanašal.

Jadrar je že včeraj odnesel jadra z barke v delavnico, nove pripone in motorja pa mi tukaj žal še ne bo uspelo urediti.

Včeraj smo bili gosti družine Kurinčič in večer skupaj z njihovimi slovenskimi prijatelji preživeli še v glasbeni družbi Dominika Kozariča, ki si s petjem tukaj služi kruh. Prvovrstno presenečenje pa sem doživel, ko se nam je pridružil še Boris, moj sošolec iz osnovne šole. Videl sem ga prvič po 40 letih in po videzu ga seveda ne bi prepoznal, je pa je zato Boris prepoznal mene.

Turistični center Las Americas smo vsi skupaj za nekaj ur spremenili v Los Slovenos 🙂

 Jutri bo veter med Tenerifom in Gran Canario prehodno nekoliko manj divji, kar bomo poskušali izkoristiti za jadranje proti jugu 60 milj oddaljene Gran Canarie, potem naprej za prihodnji teden pa napovedi vseskozi kažejo preko 30 vozlov vetra, tako da kaže, da bom prisiljen spremeniti svoje jadralske načrte, saj nam v takšnem vetru ne bo uspelo jadrati proti Evropi.

Čez dva tedna se mi začne poletna skakalna sezona, zato bo Skokica poletje verjetno preživela v eni od marin na Kanarskih otokih.

6.7.

Zaman sem danes v marini čakal na jadrarja. Najbrž je bilo lukenj v jadrih preveč in se je popravilo zavleklo. Jadrar je obljubil, da bodo jadra popravljena do jutri zjutraj. Dopoldne se mi je vendarle uspelo dogovoriti za popravilo strgane spodnje sprednje pripone. Tudi to je obljubljeno za jutri zjutraj. Z nekaj sreče bo Skokica jutri zjutraj spet jadralsko neoporečna. Le še popravilo motorja sem ji dolžan in upam, da bo to uspelo prihodnji teden na Gran Canariji. Seveda bo morala barka spet iz vode in v zvezi s tem še čakam na odgovor iz tamkajšnje marine.

Popoldne nas je Matjaž zapeljal na ogled južnega dela Tenerifa, ki je na gosto pozidan s počitniškimi naselji in hoteli raznovrstnih oblik. Vse skupaj je zelo spominjalo na dolgo vožnjo skozi Disneyland. Miljoni turistov, ki pridejo na Kanarski otoke, tukaj dobijo in doživijo svoj del pravljice.

Tudi mi si bomo svojo pravljico na Tenerifu lahko podaljšali še za en dan, saj kaže, da bo tudi v nedeljo na morju do Gran Canarije manj kot 30 vozlov severovzhodnika.

8.7.

Pokrpana jadra so vendarle prišla nazaj na Skokico in prav tako pa smo na jambor spet namestili popravljeno sprednjo spodnjo pripono. Med plezanjem po jamboru sem opazil, da bo kmalu potrebno poskrbeti še za nekaj drugih pripon in pa bolj zmerno jadrati.

Včerajšnje popoldne smo preživeli v družbi živali iz bližnjega živalskega parka. Še posebej navdušujoča je bila ptičja predstava, ko so iz kletk spustili številne pisane ptice z vseh koncev sveta, da so nam letale dobesedno okoli glav. Zanimivo je, da so na primer orli in jastrebi, ko so jih spustili, odleteli visoko pod nebo in se od tam spuščali med gledalce, ko pa je bilo predstave konec, so so na poziv skrbnikov ubogljivo odleteli nazaj v kletke.

Danes zjutraj smo odjadrali s Tenerifa in z dvajset do trideset vozli severovzhodnika hitro prišli do šestdeset milj oddaljene Gran Canarije. Skokico smo že popoldne privezali v marini Pasito Blanco v bližini rta Maspalomas na jugu otoka.

10.7.

Pasito Blanco, Gran Canaria

Klemen nam je včeraj skuhal okusno poslovilno večerjo, danes zjutraj pa se je po dobrem mesecu jadranja najbrž z olajšanjem poslovil od barke.

Skokico smo dopoldne dvignili iz vode, da bi zamenjali puščajoče semeringe pri osi propelerja. Zaradi pogostega menjavanja semeringov imam zdaj že toliko vaje, da menjavo lahko opravim že v manj kot pol ure, zato sem se v marini dogovoril, da barka (v stilu formule ena) med popravilom ostane kar na dvigalu, da bi prihranil strošek ene operacije dvigala. V marini so mi postavili pogoj, da mora biti delo končano v pol ure, sicer mi bodo zaračunali tako dvig kot tudi spust barke. Žal je mehanik, ki sem ga prosil za pomoč in mnenje, med ogledom osi propelerja ugotovil, da semeringi puščajo zaradi izrabljenega nastavka na osi, na katerega nalegajo tesnilni ležaji. Tega dela nimam s seboj na barki, zato smo sail drive nogo le spet zaprli, namestili propeler in barko v manj kot pol ure postavili nazaj v vodo. Prihranil sem sicer strošek ene operacije dvigala, a vajo bom moral ponoviti še enkrat čez nekaj tednov. Motorni pogon bo spet popolnoma usposobljen, ko bom na barko dobil ustrezen rezervni del.

Moji načrti o jadranju proti Evropi do srede julija so se na veliko veselje Zlate in Jona sedaj dokončno potopili in Skokica bo še nekaj tednov ostala na Kanarskih otokih.

Popoldne smo se potepali po vzhodni obali Gran Canarije in dan zaključili z letalskimi vajami na peščenih sipinah severovzhodno od svetilnika na rtu Maspalomas.

12.7.

Naši dopustniški dnevi na Gran Canariji se počasi iztekajo. Iz morskih bitij smo se že prelevili v kopenska in temu primerno naše poti po otoku te dni vodijo stran od morja. Na Gran Canariji je zanimiva tudi gorata vulkanska notranjost otoka, ki pa te dni tudi na višinah blizu dva tisoč metrov ni ponudila osvežujočih temperatur, so pa vrhovi otoka poraščeni z borovim gozdom, da smo si oči lahko spočili na zelenju, ki ga bližje morju v sušni naravi ni prav veliko.

16.7.

Ob dolgih popoldnevih in večerih smo se pretekli teden potepali po otoku, jutra in dopoldnevi pa so bili namenjeni popravilom na barki, vzdrževalnim delom in čiščenju, da je Skokica vsak dan bolj sijala.

Pasito Blanco, kjer smo včeraj v marini pustili Skokico, se nahaja na južni, zavetrni strani Gran Canarie, a vse ostale strani otoka, kakor tudi morje med otoki je bilo vse zadnje dni hudo na prepihu. Dolgoletne vremenske statistike za morje okoli Kanarskih otokov sicer kažejo, da je severovzhodnika v tem času v povprečju za okrog petnajst vozlov, a v zadnjih dveh tednih so bili redki dnevi z vetrom pod trideset vozlov.

Ta teden se nam začenja poletna skakalna tekmovalna sezona, z jadranjem proti domu pa bom nadaljeval konec avgusta. Krepko se mi že toži po mirnejšem Sredozemlju in prijaznem Jadranu, a do tja bo potrebno jeseni prejadrati še nekaj milj po odprtem morju in upam, da se bo vreme takrat bolj držalo povprečja.

20.6.: Naša čezatlantska dogodivščina se je začela. Severozahodni veter v vrveh okoli jambora je pošteno žvižgal zato smo namestili precej skrajšana jadra. S hitrostjo blizu 10 vozlov smo kar glisirali mimo Fuerteventure proti Gran Canariji. Pred odhodom me je bilo malo strah, kako bo plula kar močno obtežena Skokica. Na barki smo imeli za okrog 600 kg hrane in pijače, v vodnih tankih blizu 600 litrov vode, v tankih za gorivo okrog 400 litrov nafte in vkrcalo se nas je pet z vso svojo prtljago za več tednov. Obteženi smo bili torej vsaj za dobro tono več kot ponavadi, a se pri hitrosti barke to na moje začudenje ni kaj dosti poznalo. Ko smo prišli iz zavetja Lanzarota, so se pojavili tudi močnemu vetru primerno veliki valovi in “rodeo” se je začel. Fantje, ki valov še niso bili vajeni so se iz previdnosti hitro polegli po posteljah, sam pa sem končno spet lahko užival v jadranju in v jasni hladni zvezdni noči na prostem. Zjutraj so fantje začeli prihajati iz svojih postelj na palubo in na njihovih obrazih se je videlo, da na morsko bolezen niso imuni in da je nočno zibanje in skakanje čez valove zahtevalo svoj davek. Aljaž in Urban sta se pritoževala, da ju je ponoči neprestano metalo s pograda. Mreže in okovje za ograje na posteljah sem sicer imel na barki, le volje za montažo mi je do tedaj nekako manjkalo. Da bi malo izboljšali razpoloženje med posadko in opravili še nekaj montažnih opravil na in v barki, smo se odločili za popoldanski postanek v zavetrnem zalivu pri Maspalomasu na jugu Gran Canarie. Sam sem zmontiral ograje na postelje, Aljaž naš dežurni “električar” je zmontiral sončne celice za polnjenje, ostali pa so šli malo plavat in nato pripravili večerjo. Ob sončnem zahodu smo se od Kanarskih otokov poslovili in tokrat zares odpluli na pot čez Atlantik. Kakšne tri tedne ne bomo videli kopnega, kamorkoli bo segel pogled bo le morje, sonce, zvezde in oblaki. Dogovorili smo se za dežurstva ob krmilu. Sam sem si izbral zadnjo večerno in zadnjo nočno izmeno, saj so sončni vzhodi na morju zame vedno lepo doživetje. Ostali so se ponoči menjali na dve uri, podnevi pa smo bili tako in tako večinoma vsi na krovu.

Ker bomo čez Atlantik jadrali poleti, ko se na severnem Atlantiku in v Karibih že začne sezona orkanov, smo se zaradi varnosti odločili za malo daljšo pot v začetku bolj proti jugu in bomo Atlantik prečkali bliže ekvatorju. Za navidezno točko obrata proti južni Ameriki smo si postavili pozicijo 18°N, 28°W, zato smo pot prve dni zastavili proti jugozahodu mimo Zelenortskih otokov. Do Amerike pa moramo pripluti pod 13 stopinjami severne geografske širine, ki predstavljajo nekakšno varno mejo s poleti nevarnim orkanskim področjem na severu. Za varno plovbo po Karibskem morju so nam v poletnem času ostali na razpolago le južni Karibski otoki, zato sem se odločil, da bo naš prvi cilj na drugi strani Atlantika Tobago, nato pa bomo plovbo nadaljevali med Venezuelskimi otoki proti Nizozemskim Antilom.

Pred odhodom na pot sem se z Darkom dogovoril, da bo za nas na internetu spremljal vremenske razmere in napovedi za Atlantik in nas o vremenu preko satelitskega telefona in SMS sporočil sproti obveščal in opozarjal. Za pomoč in podporo sem se dogovoril tudi na Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani pri gospodu Jermanu in Žagarju. Tam sem dobil tudi napoved za prvi teden, ki je bila glede smeri vetra razmeroma ugodna, le hitrost vetra sredi tedna ne bo ravno velika.

Tokratna posadka je bila precej športna in smo skupaj odjadrali že veliko regat in zato sem tudi pričakoval, da bomo jadrali bolj hitro in uporabljali različna jadra. Prve dni smo v šibkejših vetrovih podnevi veliko jadrali s špinakerjem, ponoči pa ga je nadomestila genoa. Veter se je ponavadi popoldne okrepil, proti jutru pa je začel ugašati.  Dnevno smo prejadrali med 130 in 154 morskih milj.

25.6.: Proti koncu prvega tedna se je veter vendarle nekoliko okrepil tako, da nam je celo uspelo raztrgati špinaker, za katerega smo se v naraščajočem vetru malo prepozno odločili, da bi ga sneli. Odtrgalo je vogal na manjšem špinakerju, ki smo ga nato naslednji dan ojačili in ponovno zašili. Naslednje dni smo uporabljali večji špinaker, ki se je kljub svoji starosti izkazal za boljšega in se tudi v močnejšem vetru ni strgal.

Med jadranjem so nam občasno delali družbo delfini, ki so se igrali pred premcem jadrnice. Vse več je bilo opaziti letečih rib in nekatere med njimi so ponoči svoj konec žal doživele tudi na krovu Skokice. Vsako jutro smo nekaj letečih rib pometali nazaj v morje. Naša barka je bila pri ribolovu veliko uspešnejša od Gregorja, ki je bil “glavni ribič” odprave. Noč in dan je za barko vlekel vabo, da bi ujel kakšno ribo, a pri tem ni imel uspeha. Trnki na vabi so bili vseskozi brez ulova, dokler se en dan laks ni začel napenjati in trzati. S težavo in velikim pričakovanjem je Gregor začel na barko vleči svoj ulov. Navijal in navijal je vrvico in “riba” je bila vse bližje. Na koncu je ob splošnem smehu ostalih ugotovil, da se ga je usmilila malo večja polivinilasta vrečka. Naslednji dan se je nato na vabo zares ujela tuna in za barko skakala iz vode, a je bila riba prevelika in laks se je strgal. Kmalu za tem je Grega na podoben način izgubil še zadnjo vabo in našega oceanskega ribolova je bilo konec. Izgleda, da nismo imeli prave opreme za oceanske ribe ali pa smo jadrali prehitro.

Za prehrano na barki je pretežno skrbel naš šef kuhinje Jelko in vseskozi smo jedli skorajda kot v hotelu, le posodo smo morali sami pomivati. Fantje so se na valovanje in zibanje barke v nekaj dneh navadili, apetit se je vrnil, prehranjevanje normaliziralo in življenje se je počasi začelo seliti tudi v notranjost barke.

Od Darkota in meteorologov iz Ljubljane smo proti koncu prvega tedna za naslednji teden dobili ugodne vremenske napovedi, s stalnim severovzhodnikom med 15 in 25 vozli hitrosti in brez kakšnih zametkov tropskih neviht ali viharjev. Na podlagi tega sem precenil, da s strani vremena kakšnih večjih presenečenj ni pričakovati in se odločil, da se bomo čez Atlantik direktno proti Tobagu usmerili že prej, kot smo prvotno načrtovali. “Obrn točko”, kot smo navidezno točko obrata na GPS-ju poimenovali, sem prestavil na 20N, 30W. To točko smo dosegli 27.junija in od tu naprej bomo skušali čimbolj direktno jadrati proti Tobagu.

2. teden: od točke 20°N, 30°W preko sredine Atlantika

26.6.: Ker so nam vremenske razmere dopuščale, da Atlantik prečkamo bolj severno, kot smo prvotno načrtovali, se nam je tudi pot čez Atlantik skrajšala s prvotno predvidenih 3.100 NM od Lanzarota do Tobaga na približno 2.900 NM. Veter je postajal vse močnejši in nas vse hitreje poganjal proti zahodu. Dovolj globoko proti jugu smo že zapluli v pasatne vetrove, ki so nam večinoma pihali v krmo s hitrostjo med 15 in 25 vozli. Špinaker smo le še redko dvigovali na jambor, samo kadar je hitrost vetra padla pod 15 vozlov. Večino poti v nadaljevanju smo prejadrali na “metuljčka” z delno skrajšanim glavnim jadrom in z genovo na nasprotni strani fiksirano na tangun, da v valovih ni preveč opletala naokoli. Da bi vsaj malo zmanjšali zibanje barke na valovih, ki so prihajali od zadaj, smo malo križarili in dvakrat na dan spremenili smer barke in zamenjali postavitev jader. S tem smo si sicer malo podaljševali našo pot, saj smo pluli po 20 stopinj levo ali desno od direktne smeri, a je bilo jadranje zaradi vetra v polkrmo ravno toliko hitrejše, da je izničilo časovno izgubo zaradi daljše poti. Seveda smo se se v večinoma 2-4 metrskih valovih še naprej kar dobro guncali, a je bila plovba na ta način vendarle precej bolj udobna in tudi jadra niso tako močno opletala.

V teh dneh sredi Atlantika smo v smeri proti Tobagu v povprečju prejadrali preko 160 navtičnih milj dnevno in naši “osebni” rekordi so se iz dneva v dan kar vrstili. Najprej smo 28. junija s 165 preplutimi miljami prebili našo magično mejo 160 milj, nato pa smo rekord popravili še 2. in 3. julija s 172 in 174 preplutimi miljami v 24 urah. Podnevi smo ponavadi jadrali s polnimi jadri in takorekoč glisirali po valovih navzdol in pogosto presegali 8 vozlov, kjer je trupna hitrost naše barke. Ponoči pa smo zaradi varnosti in udobja jadra skrajšali, a še vedno jadrali hitreje od 6 vozlov. Podnevi smo zaradi večje površine jader in hitrosti v glavnem krmarili na roke, saj je samokrmilnik pri popravljanju smeri preveč zamujal. Ponoči pa je ob manjši hitrosti samokrmilnik dobro deloval in držal barko v želeni smeri.

Devetindvajsetega junija smo si po domače “izračunali”, da je za

nami polovica poti in da smo točno sredi Atlantika. Pripravili smo si slavje in izpraznili steklenico refoška. V prazno steklenico smo dali sporočilo z našo pozicijo, naslovom in veselimi pozdravi za najditelje. Steklenico smo ponovno zaprli in vrgli v valove. Verjetno bo s tokom odplavala proti Južni Ameriki, ali pa v Mehiški zaliv. Tam pa na obalo ali pa naprej s tokovi po svetu. Morda bo sporočilo nekoč nekdo našel in poklical, tako kot se to zgodi v pravljicah. Sicer pa smeti nismo metali v morje (razen ostankov hrane). Vse skupaj smo čimbolj stisnili in odlagali v vreče, ki jih bomo potem na drugi strani Atlantika odvrgli v smetnjak.

Za Sredino Atlantika smo si bolj za šalo postavili še en cilj in to je bilo kajtanje. Urban je navdušen kajtar (jadralec na deski, ki za jadranje namesto jadra uporablja “kajt” – padalu ali zmaju podobno jadro spuščeno v zrak, ki se ga upravlja z vrvicami). Opremo je imel s seboj, saj je vedel, da je na oni strani Atlantika kar precej za kajtarje slovitih mest in plaž, mimo katerih bomo na svoji poti jadrali. Nekaj časa smo ga “hecali”, da naj postavi svetovni rekord v hitrosti kajtanja čez sredino Atlantika, a je Urban ob pogledu na visoke in valeče se valove v okolici barke okleval. Ker pa je bilo v Urbanovi pustolovski duši razlogov za poskus vendarle več, kot pomislekov, se je odločil, da poskusi. Startati je moral z drveče barke in tudi nazaj na barko bo moral priti med plovbo. Kakšno uro je po barki napeljeval vrvice, pripravljal padalo in nabiral pogum. Pri pripravi opreme smo mu ostali pomagali, pri nabiranju poguma pa ne, saj smo ga s svojimi pomisleki o morskih psih in drugih morskih pošastih predvsem strašili.

Da bi bili z barko čimbolj okretni, smo zvili genovo in jadrali le z glavnim jadrom. Ko je bil Urban približno pripravljen, smo napihnjen kajt oziroma padalo z vsemi vrvicami vred nekako spravili z barke in Urbana na deski nam je iztrgalo iz rok. Sedaj je bil sam s svojim kajtom sredi Atlantika med 4-5 metrov visokimi valovi. Kar pozorno smo morali slediti, kje je Urban, saj nam je med valovi pogosto izginil izpred oči. Včasih, ko smo bili v dolini med dvema valoma nam je iz pogleda izginilo tudi Urbanovo padalo, čeprav je bilo na višini 20 metrov. Vseeno pa smo mu z barko sledili lažje, kot sem pričakoval, saj je bil hiter le prečno na veter, z vetrom pa smo bili hitrejši mi, tako da smo le križarili za njim in ga počakali, kadar je po kakšnem skoku čez val padel.

Sonce je začelo zahajati in Urbana in njegov kajt je bilo potrebno dobiti nazaj na barko. Ker smo želeli tako Urbana, kot njegovo opremo pobrati iz morja nepoškodovano, je postal to najbolj zahteven del pustolovščine. Paziti je bilo potrebno, da v rolajočih valovih ne povozimo niti Urbana, niti padala in da se ne zapletemo v vrvice, ki so povezovale padalo z Urbanom. Kajt, ki so ga premetavali veter in valovi nam je nekako uspelo dobiti na barko, tako da se je Urban lahko odpel, v naslednjem obratu pa nam je še pred nočjo uspelo na barko pobrati tudi Urbana ki so ga začele žgati meduze.

Vse skupaj ni šlo brez žrtev. Nastradal je ravno Grega, ki je imel največ pomislekov proti tej pustolovščini. Ko smo pobirali padalo ob boku barke, je hitro skočil, da bi jadro prijel, a je pri tem brcnil v stebriček ograjice in si zlomil prst na nogi. Polomljeni prst na nogi smo z lepilnim trakom imobilizirali, Grega pa je dobil nekaj ur bolniške, da je lahko počival in ta dan izpustil svoja dežurstva. To je bila na srečo tudi najhujša poškodba, ki smo jo na poti doživeli in tudi na splošno z zdravjem nismo imeli težav. Seveda moram ob tem spregledati pričakovane težave z morsko boleznijo prve dni in pa občasne podplutbe in odrgnine, ki jih je vsakdo od nas kdaj pa kdaj dobil, ko se je barka na kakšnem valu nagnila v nepričakovano smer in je potem treščil v kaj trdega. In trdih delov je na barki veliko.

V drugi polovici plovbe čez Atlantik je postajal pasatni veter vse močnejši in vse pogosteje smo poleg glavnega jadra skrajševali tudi genovo. Hitrost vetra je bila večinoma nad 20 vozli, pogosto tudi nad 25 vozli. Nekaj desetin vozla pri našem hitrem napredovanju proti zahodu je prispeval tudi morski tok, ki je proti Ameriki postajal vse močnejši. Ladje že nekaj dni nismo srečali ali videli nobene. Družbo sta nam vseskozi delala le nebo in morje v vseh svojih različicah, le najslabših nismo spoznali in veseli smo bili, da je tako. Družbo so nam delale tudi leteče ribe, ki jih je bilo videti vse več. Eno jutro sem jih s palube pobral kar dvanajst in pometal nazaj v morje.

Sedaj po dveh tretjinah opravljene poti smo ugotavljali, da imamo hrane s seboj kar dosti preveč, saj je nismo pojedli še niti polovico. Jelko je pri pripravi spiska računal s približno četrtino rezerve, če bi bilo kaj narobe in bi se nam potovanje zavleklo. Uštel se je izgleda tudi pri dnevnih količinah hrane, saj je “predpisane” obroke uspel vase spraviti le Urban, ostali pa smo se pri hrani držali bolj nazaj in ostankov hrane pri kosilih ali večerjah so se veselile predvsem ribe v morju, kamor so romali ostanki.

Proti koncu drugega tedna nam je odpovedal samokrmilnik, tako da je bilo potrebno zadnjih tisoč milj do Tobaga odpeljati ročno. Predvsem noči za krmilom so postale zato precej bolj naporne. Tudi dežurstva smo morali okrepiti, saj je bilo potrebno v spreminjajočem se vetru pogosto nastavljati in prilagajati jadra, česar pa tisti, ki je dežural za krmilom, sam pogosto ni mogel opraviti. Grega in Aljaž sta združila svoja dežurstva na krovu in si medsebojno pomagala. Pri ostalih pa sem pretežno pomagal jaz in to je šlo seveda na račun mojega spanca. Zato sem bil zadnje dni verjetno tudi bolj tečen čez dan, a se posadka ni pretirano pritoževala. Ob tem lahko samo spoštujem dosežke tistih jadralcev, ki z barkami na poti čez oceane plujejo pretežno sami. Resda ponavadi v počasnejšem tempu in ob bolj zmernem jadranju, a zato vse skupaj traja še dlje. Mi smo se izmenjevali za krmilom, a je bilo kljub temu dostikrat naporno. Še vedno mi v ušesih odmeva Mušičev nasvet iz enega od pogovorov preden sem se odpravil na pot, naj s seboj vzamem vsaj dva samokrmilnika, če že ne treh in vsaj eden naj bo na veter. Zaradi omejenega proračuna sem varčeval pri tehnični opremi in upal, da mi bo samokrmilnik zdržal do konca, pa žal ni. Ko ponoči buljiš v osvetljen kompas ali pa GPS in se trudiš držati smer v nemirnem morju in se boriš s spancem, postaja delujoč avtopilot neprecenljiv. Ko sem med nočnimi vožnjami o tem razmišljal, bi bil pripravljen zanj iz dneva v dan plačati več, na koncu morda celo trojno ceno. Na naslednjo daljšo plovbo se zagotovo ne bom odpravil brez vsaj dveh samokrmilnikov.

3. teden: Zadnjih 700 milj do Tobaga in naprej

3.7.: V dveh tednih nam je uspelo prejadrati blizu 2200 milj in do Tobaga nam jih je ostalo še okrog sedemsto. Počasi smo začenjali računati, kdaj bomo ugledali kopno na drugi strani. Vreme se je vse bolj kisalo in plohe in nevihte so bile vse pogostejše. Vendar te nevihte niso bile takšne kot pri nas, ko jih spremlja precej močan veter. Deževalo je sicer podobno, a se je bliskalo le med oblaki in strele niso sekale v morje. Tudi veter je ponavadi popustil pod vsakim deževnim oblakom, ki nas je ujel. Pretežno smo jadrali precej hitro, a ko smo že mislili, da bo padel nov rekord v dnevno prejadranih miljah, nas je ujela ploha ali nevihta in z rekordom ni bilo nič.

Po dobrem tednu smo na morju končno spet srečali tovorno ladjo. Kljub temu, da je bila precej velika, so jo pasatni valovi kar močno zibali v vse strani in se ji prelivali čez palubo. Izgledalo je, kot da jih valovi premetavajo še močneje kot nas. Valovi so se zadnje dni zopet začeli večati in preko krmne stopnice siliti v kokpit. Včasih nam zalivalo noge, včasih pa pljusknilo na barko kar preko boka s strani. Tudi morje je zadnje dni začelo spreminjati svojo barvo. Iz modre, ki smo jo imeli vso pot do sem, se je začelo spreminjati v zeleno-rjavo. To je bil vpliv Orinoka in drugih Južnoameriških rek, ki se nekaj sto milj od tukaj izlivajo v

Atlantik in s seboj prinašajo veliko mulja in organskih snovi, ki vplivajo tudi na barvo morja.

Končno je prišla tudi zadnja noč našega jadranja čez Atlantik in naslednje jutro bi morali uzreti otok Tobago in pristati ob njem. Zvečer je bilo do otoka še dobrih sedemdeset milj, morski tok v smeri naše plovbe pa je postajal vse močnejši in ga je bilo že za več kot en vozel. Zato smo jadra skrajšali za več, kot je bilo glede na veter potrebno, da nebi do otoka prišli pred jutrom. Ponoči v neznanem pristanišču nisem želel pristajati, ker nisem vedel kako natančne so tukaj elektronske navtične karte v povezavi z GPS-om. V Evropi si se lahko zanesel, da so na nekaj metrov natančne, za Latinsko Ameriko pa so opozarjali, da so odstopanja lahko tudi po kilometer in več. Nisem torej hotel tvegati, zato smo sicer jadrali malo bolj počasi, a zaradi toka še vedno potovali s hitrostjo blizu sedmih vozlov.

Zadnja noč plovbe čez Atlantik pa vendarle ni minila brez zapletov. Sredi noči, kmalu po tem, ko sta me za krmilom zamenjala Grega in Aljaž, me je slednji prišel v kabino zbuditi in rekel, da je na obzorju ladja, ki jo vidi stalno pod istim kurzom in je še kakšne tri milje oddaljena od nas. Rekel sem mu, da naj me pride zbuditi, če se nam bo ladja približala na manj kot miljo. Čez nekaj sekund je Aljaž prišel nazaj in rekel, da je ladja sedaj že bliže. Istočasno pa je Grega izza krmila začel vpiti, da je kriza in da naj takoj pridem ven. Iz njegovega glasu je bilo čutiti, da gre zares, zato me je kar odneslo iz kabine čez Aljaža in čez mizo preko stopnic v kokpit, kjer sem nad jadri zagledal železni trup trajekta, ki nam je sekal pot. Do sprednjega dela ladje je bilo le še kakšnih trideset metrov in na srečo je Grega že odklopil samokrmilnik, tako da sem nemoteno lahko zavrtel krmilo in barko obrnil stran od ladje. Razsvetljeni komandni most trajekta se je visoko nad nami odpeljal mimo nas ob zamolklem bobnenju ladijskih motorjev. Lahko sem samo jezno zaklical za njimi in počasi so njihove luči izginile v noč. Po pomorskih predpisih ima na odprtem morju jadrnica prednost pred motorno ladjo, a izkušnje učijo, da je bolje, da prednosti ne poskušaš uveljavljati. Ker mi je glavni krivec za incident pobegnil, sem svojo jezo stresel na Gregorja in Aljaža. Obtožil sem ju, da sta spala ali pa sta slepa in si s tem zakuhal zamero, ki je nato trajala še kar nekaj dni.

8.7.: Ko se je začelo daniti, smo bili že v bližini otoka in naša prva čezoceanska pustolovščina se je bližala uspešnemu zaključku. Zjutraj smo spustili sidro v pristanišču Scarborough na Tobagu in se šli prijaviti pristaniškim oblastem.

Popoldne smo se odpeljali na “krajši” izlet po otoku. Jelko je ob pogledu na zemljevid strokovno ocenil, da bo vožnja na drugi konec otoka trajala približno eno uro, a se je precej uštel. Tobago se je izkazal za precej večjega, ceste na tem hribovitem otoku pa za precej bolj ovinkaste, ozke in daljše, kot so izgledale na zemljevidu. V avtu smo tako preživeli cel dan do večera. Tobago je slikovit in s tropsko vegetacijo bogato obdarjen otok.

Zvečer smo se odločili, da časovne rezerve, ki smo si jo prijadrali čez Atlantik, ne bomo porabili že na Tobagu in zato smo ponoči odpluli na 190 milj dolgo pot proti Venezuelskim otokom. V navtičnih vodičih piše, da je vzhodni del Venezuele zaradi piratstva še

posebej nevaren za pomorce, zato smo svojo pot zastavili vsaj 20 milj od obale in ponoči oprezali za piratskimi čolni. Vendar razen naftnih ploščadi na srečo nismo videli nič posebnega. Proti jutru so nas začele loviti nevihte, veter pa je skoraj popolnoma izginil tako, da smo pospravili jadra in plovbo nadaljevali s pomočjo motorja. Namesto vetra nam je tukaj pomagal morski tok, ki je občasno presegal 3 vozle hitrosti v naši smeri, proti zahodu. S pomočjo toka in motorja smo potovali s hitrostjo okrog 9 vozlov in  Islo Margarito dosegli še pred polnočjo. V 24 urah smo prepluli kar 185 navtičnih milj, a tega pri jadrnici ne bom štel za rekord, saj smo večino poti premotorirali.

Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od Venezuele, a ko smo se ponoči približali Isli Margariti, so nas z obale pozdravile stolpnice, zabaviščni parki in morje utripajočih luči. Sidro smo spustili na sidrišču v zavetrnem zalivu pred mestom Porlamar in se počasi odpravili spat. Po treh tednih smo končno spet spali v miru, brez zibanja in brez skrbi.

9.7.: Zjutraj sem se malo razgledal in videl, da smo zasidrani na velikem sidrišču med množico jadrnic, na obali so bile plaže, za njimi pa množica stolpnic in blokov, ki so bili le redki naseljeni. Veliko stolpnic je bilo požganih, ali pa so bile le nedokončani skeleti, ki so že leta čakali, da bi jih nekdo dokončal. Izgleda, da je Venezuelski turizem včasih bolj cvetel kot danes.

Opravljanje formalnosti ob vstopu v Venezuelo se je izkazalo za zeo zamudno opravilo, ki je trajalo kar nekaj dni. Zato smo zamenjavo posadke opravili v naslednjih dneh kar na Isli Margariti. Gregor in Jelko sta odletela domov, Aljaž na potep po Karibskih otokih, na barko pa sta prišli Urbanovi dekleti Lea in Sara Lina ter člani moje družine Zlata, Jurij, Anja in Jon. Medtem sva z Urbanom na Skokici napolnila tanke z nafto in vodo. Cena nafte v Venezueli je bila z 8 dolarskimi centi za liter kar petnajstkrat nižja kot pri nas doma v Sloveniji.

14.7.: Po štirih dneh je bila papirna vojna po Venezuelskih uradih končana in dopustniški del potovanja se je začel. Z Isle Margarite smo zvečer odjadrali proti 190 navtičnih milj oddaljenemu koralnemu otočju Los Roques in ga po dobrem dnevu jadranja tudi dosegli. Tudi tokrat nam je pomagal precej močan morski tok, a malo premalo, saj smo do prvih otokov prispeli zvečer in nato v trdi temi pristajali med čermi, sipinami in otočki. Z GPS-om in elektronskimi kartami si nisem mogel dosti pomagati, saj je bila GPS pozicija na karti za več kot miljo napačna glede na našo pozicijo na morju. Orientirati se je bilo potrebno tako kot v včasih, po papirni karti, edinem svetilniku in po lučeh v vasici na največjem otoku. Z nekaj tesnobe v srcih se nam je v temni noči uspelo varno zasidrati ob Roquesu, največjem otoku tega otočja.

15.7.: Zjutraj nas je prebudil hrup letalskih motorjev. Sedaj, ko se je zdanilo sem opazil, da smo se zasidrali v bližini letališča, kamor so pristajala športna in manjša potniška letala. Po zajtrku smo odjadrali malo naprej med otočki, da bi našli kakšen bolj miren zaliv. In našli smo Cayo Frances, skupino nizkih otočkov in belih sipin, ki so obkrožale miren zaliv, ki je za nekaj naslednjih dni postal naš raj. Previdno smo med sipinami in čermi našli vhod v zaliv in se zasidrali v bližini še nekaterih jadrnic. Navadil sem se že, da so jambori, ki jih vidiš v daljavi ponavadi zanesljiv znak za dobra sidrišča. Veter je še vedno močno pihal, a je bilo to samo dobrodošlo, saj je bilo kar pošteno vroče. Voda v zalivu pa je bila povsem mirna, saj so se valovi razbijali na zunanjem koralnem grebenu okrog otokov. Bele plaže na otokih so nas vabile in nismo se dolgo upirali. S čolnom smo na obalo prepeljali kup igrač in opreme za male in velike otroke in se predali uživanju v toplem Karibskem morju. Urban in Jurij sta si pripravila opremo za kajtanje in nato odjadrala po zalivu. Urban je po zalivu na veselje drugih kopalcev izvajal akrobacije na deski, Jurij pa prav tako na veliko veselje vseh nas po trebuhu in po zraku, tako kakor sta kajt in veter to hotela. Jurij se je s kajtanjem namreč šele začel spoznavati in Urban ga je hotel na hitro čimveč naučiti. Pa ni šlo na hitro in vsi smo se pri tem zabavali. Jurija je veter dvigoval iz vode, kot bi bil na elastiki in vsake toliko časa ga je bilo potrebno iti s čolnom iskat, ko se je preveč približal zunanjim čerem ali otokom. Z manjšimi otroki pa smo se zabavali na plaži in iz mivke gradili gradove, kanale in jezera.

16.7.: Lagodno smo preživeli dva dneva, a čas nas je začel priganjati in morali smo odpluti naprej proti Curacau, kjer bomo morali Jurija čez nekaj dni z letalom poslati domov, da bo odšel na trening skokov. Jadrali smo med otoki in čermi otoške skupine Roques in se čez nekaj ur za čez noč zasidrali v Cayo Carenero na zahodni strani arhipelaga.

17.7.: Proti jutru smo odjadrali naprej in se popoldne ustavili pri naslednji, 40 milj oddaljeni otoški skupini De aves. Tu so otoki popolnoma neobljudeni in na civilizacijo spominjajo le odpadki na privetrni strani, ki jih morje prinese s seboj z drugih otokov in celine. Tukaj tudi drugih jadrnic ni bilo in uživali smo lahko v samoti. Ponavadi sem z barke v toplo morje skočil že takoj, ko smo se zasidrali, a tukaj sem to svojo navado opustil in plavanje prihranil za plitvejšo vodo ob obali. Ko smo se sidrali sva z Anjo pri morskem dnu opazila kakšna dva metra veliko temno ribo, ki je bila morda lahko tudi morski pes. Kljub zagotovilom jadralcev iz Roquesa, da v južnih Karibih ni ljudožerskih morskih psov, se ta dan nismo prav sproščeno kopali. Izjema je bil seveda ponovno Urban, ki je vetroven dan in mirno morje v zalivu ponovno izkoristil za kajtanje. Zvečer smo pred komarji ponovno pobegnili na barko in odjadrali naprej, proti Curacau.

18.7.: Veter in morski tok so bili še naprej zelo ugodni, tako da smo že zjutraj prijadrali mimo južnega rta Curacao-a do vhoda v Španski zaliv. Vhoda in preliva do zaliva z odprtega morja ni bilo videti, tako da sem zopet moral zaupati satelitski navigaciji in elektronski karti, ki pa je bila tukaj na srečo skorajda do metra točna in nas je zanesljivo pripeljala do sicer neoznačenega naravnega povezovalnega kanala do popolnoma zaprtega Španskega zaliva. Morje pred obalo je bilo precej plitvo in previdno sem zaplul v skozi le nekaj deset metrov širok vhod po kakšen kilometer dolgem vijugastem kanalu do zaliva. V zalivu je bilo veliko jadrnic, ki so tukaj v varnem zavetju čakale čez poletje, da mine orkanska sezona. Na nekaterih jadrnicah so bile posadke, na drugih pa se je videlo, da na njih že nekaj časa ni bilo lastnikov. Saj ne, da bi bilo z zasidranimi jadrnicami kaj narobe, le če lastnikov ni na barki, jo za svoje zatočišče prevzamejo ptice. In po količini ptičjih iztrebkov na krovu je mogoče sklepati, koliko časa lastnikov ni bilo na barki. Po tovrstnih oblogah na nekaterih barkah sem lahko sklepal, da mora to biti zelo varen zaliv, da si lastniki upajo svojo jadrnico pustiti na sidru za tako veliko časa in jih barka ob vrnitvi vseeno počaka nepoškodovana in le od ptičjih drekov posrana. Da so tovrstne obloge obilnejše poskrbi tudi sušno vreme na Curacau, saj bi sicer dež nesnago spral v morje.

Dopoldne sva se z Jonom s čolnom odpravila na raziskovanje po zalivu. Predvsem me je zanimalo, kako izgleda marina, v kateri sem imel rezerviran privez. Zaplul sem v enega od rokavov tega razvejanega zaliva in zagledal marino Kima Kalki in se ob prvem pogledu zamislil. Vse skupaj je bolj spominjalo na mostiščarsko naselbino kot na resno marino. V dno so bile zabite kovinske cevi, ki so bile kot gradbeni oder med seboj povezane s cevmi in z deskami, med njimi pa se bile privezane jadrnice in motorni čolni. Marina je bila majhna, za kakšnih 30 bark in prostega veza med njimi ni bilo videti. Saj sem na internetu videl, da je marina majhna in v družinskem lastništvu in upravljanju, a prvi pogled ni bil obetajoč. Kljub temu sem čoln privezal na pomol in šel v hišo vprašat po privezu za mojo Skokico.

Šefica me je le začudeno gledala in odgovorila, da nimajo prostora in da imajo marino že nekaj časa polno. Ko sem ji omenil, da mi je rezervacijo pred meseci potrdila po elektronski pošti, mi tega sprva ni verjela, a je na srečo vseeno preverila v računalniku. Po tem se je opravičila in rekla, da ni računala, da bom sploh prišel, ker se toliko časa nisem javil. A so se stvari vendarle začele obračati v moje dobro. Gourete, kakor je bilo podjetni šefici ime, je sklicala družino Lotman, se je pogovorila z možem in sinom in skupaj so naredili načrt, kako bi v polni marini naredili prostor še zame oziroma za mojo barko. Na poti nazaj na barko sva se z Jonom za vsak slučaj spotoma ustavila še v marini Royal Yacht cluba in povprašala po prostem privezu in cenah. Prost vez so imeli, cene pa tudi, trojne v primerjavi s Kima Kalki. Ob pogledu v denarnico mi je postalo kristalno jasno, kje bom do jeseni pustil Skokico. Upal sem samo, da bodo zanjo v marini Kima Kalki zares tudi naredili prostor.

Presidrali smo se v bližino marine in se naročili na internet, ki je bil preko antene v marini dosegljiv tudi na sidrišču. Gourete me je odpeljala v Willemstad in vse vstopne formalnosti sem opravil v dobri uri. Za spremembo so bila vsa dovoljenja in vsi postopki brezplačni.

V sredo smo na letališče pospremili Jurija. S še enim gostom marine smo bili dogovorjeni, da nas Gourete s svojim pick-upom (poltovornjakom) odpelje na letališče. Z Jurijem sva hotela se že hotela odpeljati, pa se Zlata od svojega sinka kar ni hotela posloviti in si je izprosila, da gre zraven. Z Zlato je šel na izlet do letališča tudi Jon in v potniškem delu poltovornjaka je zmanjkalo sedežev, tako da sem sam pristal na kesonu med prtljago.

Nekaj naslednjih dni sem še prosil, da bi se zapeljali na Bonaire ali kam drugam, pa je bil ženski del posadke neusmiljen. Nadaljevanje dopust so si zamislili tako, da namakajo noge v mirno morje in potujejo le še z avtom po Curacau. Uspelo mi je izprositi samo še dvodnevni izlet na Klein Curacao. Ker sem se preveč dolgočasil, sem spremenil svoje letalske karte in nekaj dni prej odpotoval domov. Prvotno sem nameral odpotovati domov kakšen dan za našimi, sedaj pa bom doma celo nekaj ur pred njimi in jih bom za spremembo jaz lahko pričakal na letališču na Brniku.

Valovi so prihajali od strani in od zadaj, postajali so vse večji in vse bolj nas je premetavalo po morju. Pred spanjem smo si razdelili dežurstva pri krmilu in seveda sem izkoristil “kapitanski privilegij” in dežural prvi, še preden sem zares postal zaspan. Ostali so počasi drug za drugim odšli spat v svoje kabine. Noč je bila temna, hladna brez mesečine in valove je bilo mogoče zgolj slišati ali le bežno videti v soju pozicijskih luči. Na srečo je samokrmilnik kljub vse večjim valovom dobro deloval, saj bi bilo sicer ponoči v valovih pri ročnem krmarjenju precej težko vseskozi držati barko v pravilni smeri. V barki mi je odpovedala elektronska navigacija in še preden sem GPS in računalnik uspel uskladiti, se mi je začelo kuhati v trebuhu. Raki in ribe so mi začeli krožiti po želodcu in kmalu sem jih imel že v grlu. V notranjosti v takšnih valovih ni bilo udobno, zato sem odšel ven na zrak in trebuh se mi je začasno malo pomiril. Po prižiganju in ugašanju luči v kabinah in v stranišču sem sklepal, da ima verjetno še kdo “prebavne težave”. Prvi dan in v težkem morju se to pogosto dogaja.

27.5.: Pri dežuranju ob krmilu smo se menjavali, a sam v sprednji kabini nisem mogel zaspati, ker sem bil zaradi valov več v zraku in na stenah, kot na postelji. Zato sem malo dremal v salonu, malo pa na palubi. Podobne težave je imel Uroš v stranski kabini, ker je med premetavanjem barke padal s pograda. Za pograd imam sicer pripravljeno mrežasto ograjo, a je še nisem namontiral in davek je plačeval Uroš. Ponavadi nimam težav s slabostjo, tisto noč pa mi raki v želodcu niso dali miru in kmalu sem šel Urha klicat. To se mi je v 25 letih odkar jadram zgodilo prvič. In kako se kliče Urha? Preprosto, poklekneš pred ograjico (najboljše na odvetrni strani), z zgornjim delom telesa se nagneš čez ograjo in nato zatuliš UUURRRRHHHH in vmes izprazniš vsebino želodca v morje. To sem do sedaj poznal le v teoriji in opazoval pri drugih, sedaj pa to obvladam tudi v praksi. In da bi si vse skupaj čimbolj zapomnil, sem to tisto noč ponovil še kar nekajkrat, dokler se vsi raki niso vrnili nazaj v morje. Dvomim, da me bo kdo kmalu lahko prepričal, naj jem ribe ali rake. Še dobro, da me večina prijateljev med mojimi nočnimi aktivnostmi ni videla, a se tovrstne vesti med majhno posadko hitro razširijo. Tolažilo me je samo to, da nisem bil edini, ki je tisto noč Urha klical. Dopoldne je bila hitrost vetra v sunkih že blizu 40 vozlov in valovi so postajali že prave male gore, ki so nas prehitevale od zadaj ali zalivale od strani. Krmarili smo ročno, saj je Iziju zjutraj v preveliki vnemi uspelo strgati jermen na samokrmilniku, ko je ročno popravljal smer in ga je pozabil odklopiti. Kljub majhni površini jader smo čez dan vseskozi vozili s precejšnjo hitrostjo med 7 in 9 vozli in v prvih 24 urah naredili kar 156 milj poti proti Kanarskim otokom. Tolikšne razdalje mi v enem dnevu do tedaj ni uspelo še nikoli prejadrati. Proti večeru je veter začel popuščati in ponoči so se začeli zmanjševati tudi valovi. Pooblačilo se je in po malem je deževalo. Zvezde, ki so bile pri krmarjenju edini orientir so izginile in precej zoprno je bilo krmariti barko gledajoč samo na kompas. Po malem smo vsi, ki smo se drugo noč izmenjavali za krmilom, preklinjali Izija in strgan jermen na samokrmilniku, a bilo je še preveč vetra in valov, da bi si upal krmilno kolo in samokrmilnik razstaviti in zamenjati jermen. To sem lahko naredil šele naslednji dan, ko se je morje dovolj umirilo.

29.5.: Tretji dan smo se zjutraj vozili skozi nevihte in začelo je pihati od spredaj. Nevihtni dež barke ni spral, kot sem se najprej veselil, temveč jo je umazal. V nevihtnih oblakih je bilo veliko puščavskega peska, ki se je z dežjem spiral v morje in Skokica je postajala vse bolj rdeča od prahu. Nekaj časa smo se še trudili križariti proti vetru, pa smo se po polovici dneva naveličali in prižgali motor, da smo vsaj s kolikor toliko razumno hitrostjo napredovali proti cilju. Bili smo približno na polovici poti do prvega Kanarskega otoka, Graciose. Potovanje je postajalo vse bolj enolično. Uroš je vse dni za barko razpenjal laks s trnki in neutrudno lovil ribe, a ni imel uspeha. Menda je bila kriva vaba, ki ni dovolj globoko plavala. Ribe nam jedilnika še niso obogatile in to se mi je zdelo čisto v redu. Šalili smo se, da bi bili že zdavnaj na Kanarskih otokih, če nas on s svojim laksom in vabami nebi vseskozi zaviral. Ostali smo se proti dolgočasju borili tudi s prebiranjem knjig. Kljub temu, da je bilo vreme večinoma jasno, vidljivost ni bila dobra. Zaradi meglice se je videlo le nekaj milj daleč. Sem ter tja smo srečali kakšno ladjo.

30.5.: Četrti dan se je veter malo okrepil in obrnil na zahodnik, kar nam je omogočalo, da smo lahko jadrali ostro v veter neposredno proti Graciosi. Ni bilo več potrebno križariti, tako kot prejšnji dan. Valov skorajda ni bilo in z jadri smo dosegali zadovoljivo hitrost šestih vozlov. Popoldne četrtega dne smo na obzorju že nestrpno pričakovali obrise prvih Kanarskih otokov. Oblaki na obzorju so nam dali slutiti, kje bi otoki morali biti in proti večeru smo jih končno tudi zagledali. Najprej smo videli nekaj čeri, nato so se iz meglic prikazali manjši otočki in nato še Lanzarote in Graciosa. Pod noč smo spustili sidro ob Graciosi in si nazdravili ob uspešnem zaključku prve Atlantske etape. To je bila za vse nas do tedaj najdaljše neprekinjeno jadranje. Okrog 560 milj smo prejadrali v štirih dneh.

31.5.: Naslednje dni smo nadaljevali z bolj dopustniškim potepanjem po Kanarskih otokih. Najprej smo se sprehodili po Graciosi, nato pa ob Lanzarotu odjadrali do Arecifa. Arecife je s svojim urejeno neurejenim pristaniščem precej spominjal na Afriko, ki je od tam oddaljena le kakšnih 70 milj. Po nekaj hladnih dneh se je končno toliko otoplilo, da smo se lahko bolj poletno oblekli. Izi, Darko in Uroš so se v morju vsak dan navdušeno kopali, a temperatura morja ni znašala niti 20 stopinj in to je bilo zame za kopanje odločno premalo. Urošu se je vztrajnost pri ribolovu vendarle izplačala in mu je zadnje dni končno uspelo ujeti kar 2 ribi, ki so ju fantje z veseljem spekli in pojedli.

1.6.: Na Lanzarotu sem si ogledoval marine, saj sem  moral tam do odhoda čez Atlantik za nekaj tednov pustiti barko. Na koncu sem se odločil za marino Rubicon na skrajnem jugu Lanzarota. Marina je nova in lepo urejena, cene pa so zmerne, malo nižje kot na Hrvaškem. V okolici je dovolj trgovin z živili, kar bo pomembno za nabavo hrane in pijače za naslednjo etapo čez Atlantik. V marini je tudi črpalka za gorivo in cena nafte je bila podobno kot v Gibraltarju tudi na Lanzarotu za 30% nižja kot v Sloveniji. Za gorivo sem zaradi ugodnega vetra in nižjih cen do sedaj zapravil manj denarja, kot sem načrtoval in samo upam, da bo še naprej ostalo tako.