Zvečer sva s Favignane v brezvetrju odplula proti Siciliji in ponoči motorirala ob zahodni in jugozahodni obali tega velikega italijanskega otoka. Za seboj sva že pustila pristanišča Masara in Mazara del Vallo in udobno sva bila na poti, dokler se v drugem delu noči nisva srečala z vse močnejšim jugovzhodnikom. Nasprotni veter je začel dvigovati vse bolj strme valove.

Najbližja marina v mestu Sciacca je bila oddaljena še pet milj in proti jutru sva barko že lahko privezala ob pomol v Sciacci.

Vremenske napovedi kažejo, da bo morska pot proti Malti zaradi močnega vzhodnika in jugovzhodnika za nekaj dni zaprta. Kakšen dan bova zato lahko namenila potepu po Siciliji.

Sciacca je mesto z bogato zgodovino, kjer so se vladarji pogosto menjali in vsak je v mestu zapustil nekaj svojega. Že v času antike so imeli grki tukaj terme. Danes je to kar veliko in razgibano mesto, zgrajeno na pobočju nad obalo, žal pa je po južnaško precej zanemarjeno in čistoča tukaj ni vrlina.

Iz pristanišča do centra mesta vodijo stopnice, ki so poskrbele za nekaj najine današnje telovadbe.

Za valobrani je ob pomolih privezana množica ribiških ladij in ribiški promet je v pristanišču kar gost, da se Skokica na privezu pogosto ziba na valovih, ki jih povzročajo ribiške barke.

Jugovzhodnik je bil čez dan kar krepak, zvečer pa je nekoliko oslabel in če bo slabel še čez noč in se zmanjšajo valovi, se zjutraj verjetno odpraviva še nekaj deset milj naprej ob sicilijski obali proti jugovzhodu.

Po nočnem norenju vetra in valov se je veter proti jutru začel umirjati in obračati na severovzhodnik, valovi pa so se podaljšali, da je bilo končno mogoče jadrati neposredno proti zahodu Sicilije.

Zjutraj so iz morja pred nami pokukali otoki iz skupine Egadov in popoldne sva se z Darkom ustavila na sidrišču ob otoku Favigana.

Po napornem jadranju s Sardinije mi je zelo ustrezal sprehod po otoku in vzpon do gradu na hribu nad otokom.

Jutri se bo spet okrepil jugovzhodnik in vzhodnik, zato se bova že danes ponoči premaknila na Sicilijo in ob zahodni obali poiskala kakšno primerno marino.

Blagi vremenski napovedi navkljub se je jadranje proti Siciliji spremenilo v dolgotrajno, naporno, trdo orcanje.

Zjutraj sva dvignila sidro in odjadrala s Sardinije proti vzhodu-jugovzhodu. Sprva je bilo pri 15 vozlih VSV še mogoče jadrati ostro v veter, potem pa se je veter okrepil nad 20 vozlov, dvignil valove in vse bolj naju je odnašalo proti jugu, proti Tuniziji.

Zvečer sem jadrom dodal motor, da sva z njegovo pomočjo lahko držala boljši kot jadranja v veter, a se je ponoči vzhodnik okrepil nad 30 vozlov in napredovanje je naporno in počasno.

Zjutraj smo bili pred Sardinijo in sem na mobilnem internetu lahko pogledal vozni red avtobusov iz Caselette proti Cagliariju ter ugotovil, da bus pelje le popoldne in bi Mama in Vili na ta način zamudila odhod letala.

Nadaljevali smo z jadranjem ob južni obali Sardinije proti vzhodu, saj sem v vodiču našel naslednjo marino, oddaljeno 40 milj, ki je le še 25 km oddaljena od letališča in bi se nam pot časovno do popoldneva čisto lagodno izšla, stroški taksija pa ne bi bili previsoki. Zapihal je južni veter in jadranje je bilo čisto udobno.

Popoldne prijadramo pred marino Perd e Sali in po radijski postaji najavim svoj prihod, pa mi javijo, da je globina vode v marini za jadrnice prenizka, saj jim je morje v zadnjih letih nasulo več kot meter na debelo peska.

Časovno vse skupaj zdaj ni bilo več lagodno. Do odhoda letala je bilo še tri in pol ure, do naslednje marine v Cagliariju pa 12 milj. Motor je zapel v višjih obratih, kot sem jih sicer vajen in v Cagliariju smo pristali uro in 40 minut pred odhodom letala, se hitro poslovili, Vili in mama pa sta po pomolih pristanišča s torbami tekla proti glavni cesti, nekako dobila taksi in pravočasno prišla na letališče. Mami se je zdaj že drugič v zadnjih letih zgodilo, da je morala teči z barke, a prvič ni bilo po moji krivdi.

Ponoči se mi bo na Skokici pridružil moj “vremenko” Darko in v naslednjih tednih bova skupaj jadrala malo naokoli proti Sloveniji.

V vmesnem času sem v pristanišču napolnil rezervoarje z drago italijansko nafto, saj je poceni gibraltarske nafte žal že zmanjkalo. V Sredozemlju smo letos doslej več motorirali kot jadrali.

Med čakanjem na Darka sem Skokico privezal kar med regatnimi barkami razreda Melges, ki imajo v prihodnjih dneh tukaj svetovno prvenstvo. Skokica se od regatnih bark skorajda nič ne razlikuje 🙂 in nihče me še ni pregnal s priveza.

Vremenske napovedi kažejo, da se z Darkom v prihodnjih dneh na poti Siciliji in Malti ne bova mogla izogniti orcanju, saj je pretežno napovedan vzhodni ali pa južni veter.