cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
13. septembra, 2018

Po dveh mesecih skakalnih tekmovanj imao en teden premora in z Zlato sva zvečer priletela v Jerez na jugu Španije ter se ponoči z avtom zapeljala še do Skokice v La Lineji.

Še pred sončnim vzhodom sem na motor namestil in uspešno preskusil popravljeno vodno črpalko.  Dan je bil tudi v nadaljevanju kar poln različnih opravil. Na jambor sem namestil nove močnejše pripone in končno sem lahko odstranil varnostne vrvi, ki sva jih z Dušanom spomladi v Braziliji namestila na jambor za podporo priponam.

Žal sem opazil, da je barka “bogatejša” za nekaj prask, ki jih je pred nekaj tedni povzročil Portugalec, ko je v močnem vetru na trdo pristajal na sosednji privez v marini.

Popoldne je bila Skokica pripravljena za plovbo. Odvezala sva vrvi s pomola in se za eno noč preselila čez mejo v marino v Gibraltarju, kjer sem spotoma na bencinski črpalki do vrha z nafto napolnil oba tanka na barki.

Nafta je tukaj skoraj za polovico cenejša kot pri nas in pri 220 natočenih litrih je prihranek kar občuten.

 

Kolesarskemu izletu čez drn in strn ob obali med Alcaideso in Gibraltarjem je zvečer sledila zaslužena večerja v enem od angleških pubov v središču Gibraltarja.

Vremenska napoved v prihodnjem tednu ni ugodna za pot proti vzhodu, saj bo prevladoval vzhodnik in dež konec tedna. Izjema sta brezvetrni četrtek in morda še petek, ki ju bom poskušal čim bolj izkoristiti za premik ob južni španski obali proti vzhodu.

 

 

Jadranje
22. avgusta, 2018

23.8. Vodno črpalko motorja mi je serviser prejšnji teden popravil, a v avgustu žal še ne bom našel časa za pot v Španijo, da bi jo na barki lahko namestil nazaj na motor.

Nabavil sem tudi dve novi priponi, s katerimi bom nadomestil natrgani podkrižni priponi, ki sta bili žrtvi valov, ena na izlivu Amazonke in druga pri prečkanju Atlantika. Novi priponi sta narejeni iz dva milimetra debelejše pletenice in pričakujem, da se vsaj podkrižne pripone odslej ne bodo več trgale.

Jadranje ob južni španski obali in namestitev pumpe ter pripon bo počakalo do srede septembra, ko je nekaj dni premora med našimi skakalnimi tekmovanji.

Noči na Japonskem, ki jih prebedim zaradi časovne razlike, sem izkoristil za urejanje ladijskega dnevnika in fotografij z letošnjih poti. Veliko milj se je nabralo v dnevniku in še veliko več fotografij na spominskih karticah fotoaparatov.

Našel se tudi tega tropika na zgornji sliki, ki me je pozdravil sredi Atlantika.

Morskih milj je letos za krmo Skokice ostalo že preko deset tisoč in še nekaj tisoč jih bomo prejadrali jeseni med sredozemskimi otoki. Več milj kot letos sem v eni sezoni doslej prejadral na krovu Skokice le leta 2007, ko sem med aprilom in novembrom uspel prečkati tako Pacifik kot tudi Indijski ocean.

Sredozemlje
24. julija, 2018

23.7. Dopoldne se je megla dvignila, popoldne pa se je razjasnilo in postalo je prijetno toplo. Skokica bo v tukajšnji marini počakala naslednjih nekaj tednov, morda celo do jeseni, ko bomo nadaljevali z jadranjem proti Sloveniji.

Dan sva z Zlato pretežno namenila pospravljanju barke ter pranju in sušenju posteljnine in oblačil, da torbe za domov ne bodo pretežke. V ozadju za sušečimi rjuhami je gibraltarski hrib, v bližini katerega se nahaja marina.

Iskala sva tudi čim boljšo možnost za pot do letališča v Malagi, od koder jutri odletiva proti domu. Na zadnje sva se odločila za najcenejšo in hkrati najbolj zamudno pot z avtobusom in vlakom.

Zvečer sva našla čas tudi za večerjo v mestu. Iz restavracije ob morju sva lahko opazovala, kako se je po sončnem zahodu po morju v zalivu spet začela širiti hladna megla in zagrinjati tam zasidrane ladje in barke.

Atlantik
23. julija, 2018

22.7. Vetra je bilo včeraj zvečer dovolj le za zelo počasno jadranje, zato je jadrom skozi noč pomagal motor. Proti jutru je veter izginil in se vrnil šele popoldne, ko je imel dovolj moči, da je bilo končno spet mogoče lepo jadrati vse do rta Spartel na severozahodu Maroka, na vhodu v Gibraltarsko ožino.

Približno ob pravem času sva z Zlato zvečer prijadrala do vhoda v Sredozemlje in ujela nastopajočo plimo, ko se je tok obrnil proti vzhodu in nama dodal vozel hitrosti na naslednjih 30 miljah poti do Gibraltarja.

Sredi ožine pa sem ponoči doživel nekaj tesnobnih ur, ko se je iz smeri Gibraltarja čez ožino nenadoma skupaj s hladnim vetrom privlekla gosta megla, ki je zakrila luno in skrila številne ladje, ki so plule po ožini. Ladijske sirene so tulile z vseh strani in slišal sem lahko motorje ladij, le videl jih nisem.

Na vhodu v Gibraltarski zaliv je zvok motorja prihajajoče ladje postajal vse močnejši in lahko sem le strmel v snopa rdeče in zelene svetlobe, ki sta ju v meglo spredaj pošiljali navigacijski luči Skokice. Seveda sem vseskozi preverjal položaj Skokice na elektronski karti. V meglo sem pobliskaval z žarometom, da bi opozoril nase. Megla se je spredaj začela svetlikati in 20 m pred premcem sem nato zagledal motne modre luči trajekta, ki je plul iz zaliva. Na hitro sem zavil v levo, da se trajektu nisem zaletel v bok, kmalu potem pa se je megla dvignila in prikazala se je luna ter luči rafinerije na levi. Vendar le za nekaj minut in megla se je spet spustila.

Pogledal sem nazaj in videl, da je trajekt obrnil in se vrnil v zaliv. Na Tarifa radio so preko radijske postaje začeli pošiljati securite obvestila in opozarjati na meglo.

Megla se je dvigala in spuščala ali pa v pasovih premikala po morju še naslednjih pet milj plovbe po zalivu mimo Gibraltarja, ko sem bolj kot ne na slepo počasi plul med zasidranimi ladjami do marine Alcaidesa na koncu zaliva. Videti je bilo, kot bi plul skozi zidove. Ko sem zaplul v meglo, je v dvajsetih metrih izginila vsa svetloba iz okolice. Občasno so se izpod megle vendarle prikazale luči Gibraltarja in zasidranih ladij, da sem se lažje orientiral.

Zlate v takšnih razmerah raje nisem budil, da ne bi bilo panike. Barko sem proti jutru privezal ob pomol marine in si oddahnil.

Atlantik
21. julija, 2018

21.7. Domačine v Mohammediji in potnike na vlaku sva spraševala, kaj se v Casablanci splača pogledati, pa so vsi rekli: “Mošeja Hassana drugega”. Ko sem vprašal: “Je še kaj lepega za videti?”, pa so vsi zmajevali z rameni in nisem dobil pametnega odgovora. Le da je Casablanca milijonsko velemesto in veliko pristanišče.

Ob prihodu na postajo v Casablanci sem potem povprašal enega od taksistov, kaj je lepega za videti v Casablanci in kmalu sva se zmenila, da naju z Zlato za 40 evrov zapelje po mestu in se ustavi na znamenitih točkah.

V nekaj urah sva si potem ogledala znamenitosti Casablance, ki je name naredila vtis razkošnega mesta. Z vlakom sva se sicer ob prihodu v velemesto vozila skozi razsuta barakarska naselja in razpadajoče tovarne, izlet s taksijem po mestu pa je prvi vtis zelo popravil.

Še s kopenske strani sva si ogledala mošejo Hassana II., Rickovo kavarno iz filma

Casablanca, razkošno turistično hotelsko četrt ob obali, urejene zelene avenije v frnacoski četrti, mestne kraljevske palače in parke, na koncu pasva  šla še po nakupih v novo in staro medino.

Po vrnitvi z izleta v Casablanco sva se sprehodila tudi po avenijah in parkih Mohammedije in si s preostalimi Dirhami posladkala v slaščičarni.

Vse to, da bo Zlata zdržala še en dan in pol jadranja do Španije :).

Kolebal sem med dvema možnostima, ali barko čez poletje pustiti v marini v Rabatu, ali pa v Španiji. Zdaj je prevladala odločitev za Španijo in zvečer se odpraviva naprej proti severovzhodu.

Nova napoved zdaj celo obeta nekaj več vetra, da bova precejšen del poti proti Gibraltarju vendarle lahko prejadrala.

Več objav

Archives