Ibizo smo zapustili že pred večerom.

Jugozahodnik je ponoči pihal močneje kot je bilo napovedano in z 20 vozli vetra v polkrmo smo hitro jadrali proti Majorki. Svetilnik na jugu otoka smo že v drugem delu noči pustili za seboj in do jutra v zavetju otoka mirno jadrali ob vzhodni obali Majorke. Hitro smo bili na poti in premišljeval sem, da bi z jadranjem nadaljeval kar proti Menorki, pa so me v nasprotno prepričale nevihte, ki so razsvetljevale nebo nad morjem pred nami. Zavil sem proti Porto Cristu.

Zabave in hitrega jadranja je bilo zjutraj konec še pred Porto Cristom, ko je na vrhu jambora zaropotalo in se je strgala prednja pripona jambora. Genova je spredaj obvisela le na dvižnici.

Jambor je na srečo obstal pokonci, saj ga od spredaj držita tudi kater in baby pripona, dodatno pa sem vrh jambora potem zavaroval še z dvižnicama špinakerja in genove.

Za resmo jadranje bo potrebno glavno sprednjo pripono vsekakor zamenjati.

Danes je nedelja – dan za počitek in sprehode, jutri pa upam, da mi bo tukaj v marini uspelo najti kakšnega mojstra, ki zna popraviti jambor. Na sprednjo pripono je nameščen navijalni mehanizem za zvijanje genove, zato je zamenjava sprednje pripone bolj zapleteno opravilo, kot menjave ostalih pripon na jamboru.

Včeraj popoldne so izgubljeno mamino torbo zares pripeljali v marino in kmalu smo lahko odvezali vrvi in odjadrali iz Torrevieje.

Lep jugovzhodnik nas je pospremil v noč, potem pa je oslabel in proti Balearom nas je poganjal motor.

Veliko ladijskega prometa je ob španski obali, zato je bilo potrebno ponoči kar pozorno gledati, kaj se dogaja v okolici. Pri dežuranju sva se ob krmilu izmenjala z Vilijem.

Zjutraj se je jugovzhodnik vrnil in nam lepo napel jadra, valov pa skorajda ni bilo, da je bilo jadranje proti Ibizi dovolj udobno.

Popoldne smo se za kopalni postanek ustavili v zalivu Santa Eulalia, zvečer pa bomo odjadrali proti Malorci, da čim bolje izkoristimo 15 vozlov ugodnega jugozahodnika.

Poletna skakalna tekmovalna sezona se je ta teden končala in nekaj tednov premora do začetka zimske tekmovalne bom seveda spet izkoristil za jadranje.

Načrtujem, da bi do prve polovice novembra iz Španije prijadrali do Slovenije.

Prvi teden do Balearov in Sardinije bosta z menoj jadrala mama in brat, kar bo tudi zame posebno doživetje.

Sredi tedna nas je premočan veter pregnal iz Klingenthala in smo morali obe skakalni tekmi odpovedati, tukaj pa se po morju sprehajajo le rahle sapice in kaže, da bomo morali na poti proti Ibizi poleg jader precej uporabljati tudi motor.

Na poti do jugovzhoda Španije so mami izgubili prtljago, a so njeno torbo že našli v Madridu in obljubili dostavo v marino do večera. Upam, da se bo to uresničilo, med čakanjem pa smo že nakupili hrano in pijačo. Tudi Skokica bo kmalu pripravljena za jadranje.

Torrevieja je turistično mesto, ki ni ravno po mojem okusu. Preveč je hiš, preveč je ljudi na kupu, pravi turbo-turizem. Imajo pa tudi varno marino skrito za valobrani mestnega pristanišča in Skokica bo tukaj počakala do prve polovice oktobra, ko bomo odjadrali na zadnji del poti proti domu.

Z Zlato sva se danes preselila iz španskega poletja v te dni prav tako toplo slovensko poletje.

V nedeljo sva zgodaj vstala, da bi še pred večerom prijadrala do Torrevieje. V tem delu Španije se začne daniti šele proti osmi uri zjutraj, ko sva z Zlato v zavetju obale že dobro uro veselo jadrala proti rtu Palos na vzhodu.

Obala na severu naju je ščitila pred valovi, severovzhodnika pa je bilo ravno prav za hitro jadranje. Za svetilnikom na Palosu sva prijadrala do večjih valov, a so bili dovolj dolgi, da je bilo jadranje tudi za Zlato dovolj udobno.

Dopoldne je veter postopoma zamenjal smer s severovzhodnika na vzhodnik in nekoliko oslabel, da sva ostro v veter lahko jadrala neposredno proti Torrevijeji, ne da bi bilo pri orcanju delati obrate in zamudno cikcakati proti vetru.

Obala je tukaj položna, s pasom plaž in obsežnimi lagunami v zaledju, hribi pa se vidijo v ozadju. Temu delu obale pravijo Costa Blanca in je ob obali na robu plaž vseskozi na gusto pozidan s turističnimi naselji.

Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini v pristanišču mesta Torrevieja in sip red večerom privoščila nekaj sprostitve na bližnji plaži in tudi plavanje v še zmeraj toplem morju.