17.7.  Zjutraj sva se vrnila na Porto Santo, se še enkrat sprehodila po otoku, nabavila svežo hrano za nekaj naslednjih dni in pripravljena sva za odhod proti Maroku.

Iz marine v Rabatu sem dobil potrdilo, da imajo konec tedna prostor za Skokico.

Do Rabata je približno 490 milj, kar pomeni dobre tri dni jadranja. Zadnja vremenska napoved je še kar ugodna in kaže, da pasati v naslednjih dneh ne bodo zelo močni. Obeta se med 14 in 20 vozli severo-severovzhodnika in danes ponoči prehod skozi deževno fronto. Proti severu Maroka bova jadrala proti vetru, a orca verjetno ne bo tako ostra, da bi se barka zelo zaletavala v valove. Jadranje bo verjetno malo bolj športno, a upam da dovolj hitro in da z dovolj dobrim kotom v veter, da proti vetru ne bo potrebno križariti.

16.6.  Madeira je veliko bolj poseljena, kot sem pričakoval. Glavno mesto Funchal je po številu prebivalcev veliko za pol Ljubljane, z vsemi naselji, ki se skorajda neprekinjeno raztezajo kilometre daleč na obe strani ob obali in po pobočju visoko v hrib, pa je verjetno večje od našega glavnega mesta.

Funchal je tudi turistično mesto z množico razkošnih hotelov ter poslovno središče. Vse skupaj zelo spominja na južni del Tenerifa, le da je otok tukaj še gosteje naseljen.

Glavni cilj najinega obiska na Madeiri ni bil ogled mesta, a med potepanjem po Madeiri sva se veliko vozila po zavitih cestah skozi neskončna naselja. Šele na nadmorski višini nad 800 metrov sva prišla v naravo.

Severozahodna stran otoka zaradi izpostavljenosti vlažnemu oceanskemu vetru dobi veliko padavin in je

precej zelena, poraščena z gozdom in pogosto v oblakih, medtem ko je južna in vzhodna stran otoka bolj suha. V teku stoletij so domačini oziroma njihovi sužnji zgradili namakalni sistem kanalov, ki ga imenujejo Lavada.

Z deževne strani otoka so okoli hriba speljali kanale proti sušnejšemu delu otoka s pomočjo katerih dovajajo vodo do vasi in terasastih polj na južni strani otoka, ki je zaradi namakanja tudi bolj zelena in rodovitna, kot bi ji podnebje to dopuščalo.

Ob teh namakalnih kanalih so v zadnjih letih naredili sprehajalne poti in z Zlato sva danes po teh poteh na nadmorski višini med 1000 in 1400 m prehodila kar dosti kilometrov. V hribih je bila temperatura le okoli 10 stopinj, zato sva morala hoditi nekoliko hitreje, da naju ni zeblo.

Dan sva zaključila s sprehodom po Funchalu, kjer sva med drugim videla tudi kopijo jadrnice Santa Maria, s kakršno je Krištof Kolumb jadral čez Atlantik proti Indiji. Kolumb je bil poročen s hčerko guvernerja Madeire in je zato tukaj preživel kar nekaj let.

15.7.  Proti jutru, ko je Zlata končala svoje dežurstvo, se je severnik vrnil in spet sem lahko razvil jadra in ustavil motor.

Celo noč sva na jugu lahko opazovala luči z Madeire, ki so se jima v drugem delu noči na vzhodu pridružile še luči s Porto Santa. Zlata je povedala, da je bilo na morju kakšnih 20 milj pred Porto Santom polno ribiških čolnov, jaz pa nisem videl nobenega, le dve ladji sta pluli mimo.

S prvo dnevno svetlobo je otok začel vstajati iz teme in zjutraj sva zaplula v pristanišče ter barko privezala v marini.

Jadranje z Azorov do Madeire je bilo, z izjemo nočnega prehoda skozi fronto pred dvema dnevoma, zelo prijazno. Morje je bilo le malo vzvalovano, vetra pa ravno prav za polna jadra in hitrost jadranja med 5 in 7 vozli. Po prehodu fronte se je ohladilo za nekaj stopinj in občutek na barki je bil toplemu soncu navkljub bolj jesenski, še posebej ponoči.

Ko smo barko uspeli stlačiti v edini še prosti ozki privez med pontoni v marini sem pri vojaških pomorskih policajih opravil vstopne formalnosti. Z Zlato sva odšla na potep po otoku, saj so naju po trodnevnem posedanju po barki že pošteno srbeli podplati.

Porto Santo je poleti kar sušen otok, saj večina padavin tukaj pade pozimi, ko se fronte in

cikloni s severnega Atlantika spustijo proti jugu. V bistvu imajo tukaj sredozemsko podnebje podobno kot na Jadranu.

Hribi na otoku niso prestrmi, porasli so s suho travo, sprehajalne poti so udobne in razgledi lepi. Glavna znamenitost otoka je sedemkilometrska svetla plaža, ob kateri je postavljena vrsta hotelov.

Zvečer sva se z ladjo zapeljala do Madeire.

Ponoči je južna stran Madeire kar žarela v soju luči, saj je otok zelo gosto poseljen vse do nadmorske višine okoli 700 metrov.