22.7. Vetra je bilo včeraj zvečer dovolj le za zelo počasno jadranje, zato je jadrom skozi noč pomagal motor. Proti jutru je veter izginil in se vrnil šele popoldne, ko je imel dovolj moči, da je bilo končno spet mogoče lepo jadrati vse do rta Spartel na severozahodu Maroka, na vhodu v Gibraltarsko ožino.

Približno ob pravem času sva z Zlato zvečer prijadrala do vhoda v Sredozemlje in ujela nastopajočo plimo, ko se je tok obrnil proti vzhodu in nama dodal vozel hitrosti na naslednjih 30 miljah poti do Gibraltarja.

Sredi ožine pa sem ponoči doživel nekaj tesnobnih ur, ko se je iz smeri Gibraltarja čez ožino nenadoma skupaj s hladnim vetrom privlekla gosta megla, ki je zakrila luno in skrila številne ladje, ki so plule po ožini. Ladijske sirene so tulile z vseh strani in slišal sem lahko motorje ladij, le videl jih nisem.

Na vhodu v Gibraltarski zaliv je zvok motorja prihajajoče ladje postajal vse močnejši in lahko sem le strmel v snopa rdeče in zelene svetlobe, ki sta ju v meglo spredaj pošiljali navigacijski luči Skokice. Seveda sem vseskozi preverjal položaj Skokice na elektronski karti. V meglo sem pobliskaval z žarometom, da bi opozoril nase. Megla se je spredaj začela svetlikati in 20 m pred premcem sem nato zagledal motne modre luči trajekta, ki je plul iz zaliva. Na hitro sem zavil v levo, da se trajektu nisem zaletel v bok, kmalu potem pa se je megla dvignila in prikazala se je luna ter luči rafinerije na levi. Vendar le za nekaj minut in megla se je spet spustila.

Pogledal sem nazaj in videl, da je trajekt obrnil in se vrnil v zaliv. Na Tarifa radio so preko radijske postaje začeli pošiljati securite obvestila in opozarjati na meglo.

Megla se je dvigala in spuščala ali pa v pasovih premikala po morju še naslednjih pet milj plovbe po zalivu mimo Gibraltarja, ko sem bolj kot ne na slepo počasi plul med zasidranimi ladjami do marine Alcaidesa na koncu zaliva. Videti je bilo, kot bi plul skozi zidove. Ko sem zaplul v meglo, je v dvajsetih metrih izginila vsa svetloba iz okolice. Občasno so se izpod megle vendarle prikazale luči Gibraltarja in zasidranih ladij, da sem se lažje orientiral.

Zlate v takšnih razmerah raje nisem budil, da ne bi bilo panike. Barko sem proti jutru privezal ob pomol marine in si oddahnil.

21.7. Domačine v Mohammediji in potnike na vlaku sva spraševala, kaj se v Casablanci splača pogledati, pa so vsi rekli: “Mošeja Hassana drugega”. Ko sem vprašal: “Je še kaj lepega za videti?”, pa so vsi zmajevali z rameni in nisem dobil pametnega odgovora. Le da je Casablanca milijonsko velemesto in veliko pristanišče.

Ob prihodu na postajo v Casablanci sem potem povprašal enega od taksistov, kaj je lepega za videti v Casablanci in kmalu sva se zmenila, da naju z Zlato za 40 evrov zapelje po mestu in se ustavi na znamenitih točkah.

V nekaj urah sva si potem ogledala znamenitosti Casablance, ki je name naredila vtis razkošnega mesta. Z vlakom sva se sicer ob prihodu v velemesto vozila skozi razsuta barakarska naselja in razpadajoče tovarne, izlet s taksijem po mestu pa je prvi vtis zelo popravil.

Še s kopenske strani sva si ogledala mošejo Hassana II., Rickovo kavarno iz filma

Casablanca, razkošno turistično hotelsko četrt ob obali, urejene zelene avenije v frnacoski četrti, mestne kraljevske palače in parke, na koncu pasva  šla še po nakupih v novo in staro medino.

Po vrnitvi z izleta v Casablanco sva se sprehodila tudi po avenijah in parkih Mohammedije in si s preostalimi Dirhami posladkala v slaščičarni.

Vse to, da bo Zlata zdržala še en dan in pol jadranja do Španije :).

Kolebal sem med dvema možnostima, ali barko čez poletje pustiti v marini v Rabatu, ali pa v Španiji. Zdaj je prevladala odločitev za Španijo in zvečer se odpraviva naprej proti severovzhodu.

Nova napoved zdaj celo obeta nekaj več vetra, da bova precejšen del poti proti Gibraltarju vendarle lahko prejadrala.

20.7. Ponoči je veter žal spet obrnil na severovzhodnik, da sem bil prisiljen drugi del noči jadrati malo južneje od vzhoda. Proti jutru pa je pred maroško obalo veter na srečo oslabel na 14 vozlov in obrnil na severnik, da sva lahko jadrala vzporedno z obalo proti severovzhodu. Zaradi megle se obalo bolj sluti kot vidi.

Tudi dopoldne je bilo precej megleno, zato sva veliko mošejo Hassana II. v Casablanci zagledala šele z oddaljenosti nekaj milj.

S slike se lepo vidi, da so oceanski valovi s severozahoda precej višji od dveh metrov, zato je predvideni postanek v Rabatu danes odpadel. Na vrsto je prišel rezervni plan in Mohammedia, kjer sva se popoldne ustavila v tamkajšnji marini v kotu tovornega pristanišča. Pred nekaj leti sem se na poti s Kanarskih otokov proti Sredozemlju ustavil v marini Bouregreg pri Rabatu in mi je bilo mesto zelo všeč, zato sem ga želel pokazati tudi Zlati. A žal ne gre.

Po drugi strani pa si je Zlata itak bolj želela videti Casablanco, kamor se bova z vlakom odpeljala jutri. Zlata si je nekoč ogledala film Casablanca, zato nima nič proti visokim valovom na morju, samo da sva končno v marini in v bližini Casablance 🙂

Skokica je tako preživela še zadnjo letošnjo oceansko etapo in svoje sedmo prečkanje Atlantika. Barka je še vedno v kar dobri formi, le jadra bo potrebno jeseni še malo božati, da bodo zdržala do doma. V jesenskih mesecih bomo na poti do Slovenije jadrali le še ob obali Afrike in med sredozemskimi otoki.

Zlata se je razveselila tudi vremenske napovedi, ki za pot do Gibraltarja konec tedna večinoma obeta brezvetrje. Žal bo plovba v brezvetrju spet precej počasna, saj vodna črpalka na motorju še vedno pušča. Zlati so predstavniki Craftsmana dali s seboj napačno tesnilo in motor še vedno lahko uporabljam le na nizkih obratih. Edina dobra stran tega je, da motor ob nizkih obratih porabi le malo goriva in je v tankih še vedno karibska nafta, čeprav sem v brezvetrjih sredi Atlantika kar nekaj dni (počasi) motoriral.