15.7. Proti jutru, ko je Zlata končala svoje dežurstvo, se je severnik vrnil in spet sem lahko razvil jadra in ustavil motor.
Celo noč sva na jugu lahko opazovala luči z Madeire, ki so se jima v drugem delu noči na vzhodu pridružile še luči s Porto Santa. Zlata je povedala, da je bilo na morju kakšnih 20 milj pred Porto Santom polno ribiških čolnov, jaz pa nisem videl nobenega, le dve ladji sta pluli mimo.
S prvo dnevno svetlobo je otok začel vstajati iz teme in zjutraj sva zaplula v pristanišče ter barko privezala v marini.
Jadranje z Azorov do Madeire je bilo, z izjemo nočnega prehoda skozi fronto pred dvema dnevoma, zelo prijazno. Morje je bilo le malo vzvalovano, vetra pa ravno prav za polna jadra in hitrost jadranja med 5 in 7 vozli. Po prehodu fronte se je ohladilo za nekaj stopinj in občutek na barki je bil toplemu soncu navkljub bolj jesenski, še posebej ponoči.
Ko smo barko uspeli stlačiti v edini še prosti ozki privez med pontoni v marini sem pri vojaških pomorskih policajih opravil vstopne formalnosti. Z Zlato sva odšla na potep po otoku, saj so naju po trodnevnem posedanju po barki že pošteno srbeli podplati.
Porto Santo je poleti kar sušen otok, saj večina padavin tukaj pade pozimi, ko se fronte in
cikloni s severnega Atlantika spustijo proti jugu. V bistvu imajo tukaj sredozemsko podnebje podobno kot na Jadranu.
Hribi na otoku niso prestrmi, porasli so s suho travo, sprehajalne poti so udobne in razgledi lepi. Glavna znamenitost otoka je sedemkilometrska svetla plaža, ob kateri je postavljena vrsta hotelov.
Zvečer sva se z ladjo zapeljala do Madeire.
Ponoči je južna stran Madeire kar žarela v soju luči, saj je otok zelo gosto poseljen vse do nadmorske višine okoli 700 metrov.
