8.7.  Ciklon ni prinesel veliko dežja, je pa spremenil veter in namesto zahodnika zdaj piha jugovzhodnik, ki nama preprečuje načrtovano jadranje proti St. Mariji in jugovzhodnik bo vztrajal še dva dni.

No, jadrati bi se dalo s križarjenjem proti vetru, a to bi enodnevno razdaljo 192 milj raztegnilo v trodnevno počasno jadranje proti valovom, s katerim Zlate ne želim obremenjevati. Tri dni Faiala je bilo dovolj, zato sva se odločila za premik proti vzhodu, kamor naj bi se dalo jadrati brez pretiranega cikcakanja. Zdaj jadrava in motojadrava. Dopoldne sva bila mimo Pica, popoldne proti vetru počasi napredujeva mimo otoka Sao Jorge, cilj pa je otok Terceira, kamor kaže da bova prijadrala šele sredi noči.

Na Terceiri bova počakala na bolj ugoden veter za pot proti vzhodu ali jugovzhodu.

Horta je zares stičišče svetovnih oceanskih jadralcev. Več sto oceanskih jadrnic z vseh koncev sveta je mogoče videti v pristanišču in marini.

Pločniki, valobrani in pomoli so porisani in popisani s sporočili jadralcev, ki so se na svoji poti čez Atlantik ustavili tukaj in so za seboj hoteli pustiti svojo sled.

Ulice in pločniki po mestu so tlakovani s kockami iz vulkanskih kamenin, vmes pa so raznovrstni okraski iz belih apnenčastih kock in tudi jadrnice so dobile prostor med tlakovci na nekaterih ulicah.

Z Zlato sva se danes odpravila v hribe in na pohod okoli vulkana na vrhu Faiala na višini okoli tisoč metrov.

Vremenska napoved s severnikom in dežjem za pohod sicer ni bila najbolj ugodna, a dež je nekoliko zamujal in vreme se naju je usmililo ravno dovolj časa, da sva prišla okoli hriba.

Malo sva hodila pod oblaki, malo skozi oblake, na robu kraterja pa sva morala paziti, da naju veter ni odpihnil. Ko sva se spustila s hriba, se je nebo začelo jokati.

Vendar nebo ni bilo zelo žalostno. Oblaki so se dvignili, da se je čez preliv spet videlo na hrib Pico in zvečer sem končno tudi jaz dosanjal svojo pico, za nameček pa sva se z Zlato po večerji lahko še sprehodila po mirnem mestecu.

Jutri odjadrava do otokov v soseščini. Na katerem otoku se bova ustavila, bo odvisno od jutrišnjega vremena, a ne bova šla prav daleč.

Dodajam nekaj fotografij z moje jadralske poti med Karibi in Azori v minulih treh tednih:

Oceanske ptice so dostikrat prišle pogledati, ali je kaj rib v okolici Skokice.

Valovi s severa so se mešali z valovi z vzhoda in se občasno združevali v nekaj metrov visoke piramide, v katere se je treskoma zaletavala barka in sem zato moral jadrati bolj počasi, kot bi to dopuščal veter.

Darko mi je preko satelitskih SMS sporočil pošiljal vremenske tabele s številkami iz katerih sem si potem sam lahko narisal nekakšne vetrovne karte območja nekaj dni pred menoj in na podlagi teh podatkov sem lahko izbiral najbolj ugodno pot do Azorov.

Na fotografiji so podatki za zadnje 4 dni pred Azori:

Jadrom dolgotrajno jadranje v veter ni prizanašalo in takšna je bila videti genova pred popravilom. Potem ko sem dočakal dovolj mirno vreme sem jadro snel in na palubi na njem zalepil luknje, razpoke in raztrganine. Ssamolepljive dakronske nalepke sem potem še z vročim likalnikom zalikal na jadro in genova je spet lahko kljubovala močnejšemu vetru. Zdržala je do Azorov in zdržati mora seveda tudi še vso pot do Slovenije.

Zadnje tri dni sem končno dobil veter z zahoda, s katerim sem lahko metuljčkal proti Azorom.

Preden sem priplul do stalnega in močnejšega vetra, sem moral na robu brezveterij jadrati skozi plohe in nevihte z viharnim vetrom.

Nekaj fotografij s sredine Atlantika, kjer vetra ni bilo prav veliko:

Sargaške alge so mi v prvem delu poti grenile življenje, saj so se zatikale za krmilo, kobilico in propeler in občutno upočasnjevale barko. Vsakih nekaj ur sem se moral ustaviti tako, da sem zavil v veter in potem nekaj metrov jadrati vzvratno, da so se alge snele in je Skokica spet lahko hitreje zajadrala.

Takšen grmiček alg se je nabral tudi na varnostni vrvi, ki jo za vsak slučaj vseskozi vlečem za barko. Če bi po nerodnosti med jadranjem padel v vodo, se bi lahko ujel za vrv in potegnil nazaj na barko.

6.7. Ponoči sem s 15 vozli zahodnika kar hitro jadral proti jugovzhodu. Nekaj ploh je rahlo stuširalo Skokico a so se oblaki sredi dneva razmaknili in pred seboj sem že z razdalje 30 milj zagledal otok Faial in za njim še otok Pico, na katerem  z 2351 metri višine kraljuje najvišji najvišji Portugalski hrib Pico, ki je segal nad oblake.

Pred otokom je veter popustil in Zlata je dobila tekmo in z letališča z najetim avtom v marino v Horti prišla pred meno.

Na pomolu sva se veselo objela, potem pa se z avtom odpeljala na potep po otoku. Dnevi so tukaj dolgi in avto sva želela čim bolj izkoristiti, ker je za jutri napovedan dež. Kraljestvo anticiklonov bo obiskal ciklon in žal skupaj z dežjem premešal tudi veter.

Po cvetočem zelenem otoku sva se odpeljala na severozahodno stran do ugaslega ognjenika, ki je pred nekaj leti izbruhnil iz morja in otok podaljšal za kilometer ali dva. Moje noge so komaj čakale, da se razgibajo po kopnem. Seveda sva splezala na vulkanček in uživala v sončnem zahodu.

5.7. Zjutraj se je veter okrepil nad 20 vozlov in Skokica je z 9 vozli kar poletela po valovih, a zaradi varnosti sem raje skrajšal jadra. S sedmimi vozli hitrosti po vse večjih valovih sem bil še vedno dovolj hiter, da prijadram do Floresa še pred sončnim zahodom. Skokica je je zdaj za vsaj 600 kg lažja, kot ob odhodu s Karibov. V tankih je zdaj veliko manj nafte in vode, to pa se pri hitrosti kar pozna.

Po dveh tednih in pol jadranja sem se začel pripravljati na pristanek. Še enkrat sem v vodiču preveril karto pristanišča Laies, obril sem si brado J in se skopal v morju, ki se mi je danes zdelo že prav ledeno. Temperatura  morja se je v preteklem tedni vsak dan znižala za stopinjo, danes pa sem dolgo omahoval, ali bi sploh šel v vodo. In potem sem se namočil v vodo in me je kar izstrelilo nazaj na barko.

Zjutraj je kazalo, da sonca danes sploh ne bom videl, pa se je popoldne od zadaj zjasnilo. Oblaki so me prehiteli in Flores se je dolgo skrival za njimi. V pričakovanju sem neprestano pogledoval naprej po morju in svoj položaj preverjal na karti.Flores sem na obzorju pred seboj  zagledal šele, ko sem bil od njega oddaljen približno deset milj.

Pristal sem v pristanišču, v mini marini za visokimi valobrani. Recepcija je bila že zaprta, jadralce na sosednjih barkah v marini sem vprašal, če je kje blizu kakšna picerija, pa so se mi začeli muzati, češ, da imam prevelika pričakovanja. Povedali so mi, da je bar v naselju na hribu in morda tam lahko povprašam.

Z veseljem sem se sprehodil v hrib, a v baru so imeli le pijačo in krofe. Kuhinja je odprta le v času kosila. O pici bom lahko sanjal.vsaj še en dan.

Lajes je čudovito urejeno zeleno, a zaspano pristaniško naselje. Otok je tako pomladno zelen, da kar bode v oči. Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi in odjadral proti Faialu. Veter je vmes precej popustil in tudi napoved za današnjo noč kaže le še 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Verjetno bo jutri z letalom Zlata prej prišla do 135 milj oddaljene marine v Horti kot jaz z barko.