Skokica se je celo noc prebijala skozi dez in nagibala pod sunki vetra, ki so ga s seboj prinesle posamezne plohe. Veter je nihal med 10 in 40 vozli, ker pa je bila noc popolnoma crna, posameznih nalivov nisem videl in sem nekajkrat zamudil s krajsanjem jader. Barka je takrat jecala, a jadra so zdrzala. Tudi spanec me je v drugem delu noci vse bolj premagoval. Proti jutru so se na nebu prikazale zvezde, veter pa se je ustalil na 12 SV.
Please note your reply is limited to 160 Latin characters or approximately 135 for non-Latin characters.
Sent via Inmarsat. The mobile satellite company
Poročila s poti
12.7. N35,9 W21,9 Vceraj zvecer sva z Zlato odjadrala s Sta. Marije in obrise otoka opazovala za nama v vecerni zarji. Cilj je 480 milj oddaljena Madeira na jugovzhodu, vendar zaradi prihajajoce fronte jadrava bolj severno. Z 10-15 vozli severnika prav lepo jadrava proti vzhodu, fronta katere crni oblaki se ze priblizujejo s severa, pa bo veter zasukala v severovzhodnik in jadranje bo ponoci verjetno postalo bolj poskocno.
11.7.
Santa Maria je manjši in vendarle tudi drugačen otok, kot so bili ostali azorski otoki, ki sva jih v preteklih dneh obiskala. Je nekoliko manj zelen, vegetacija je bolj sušna, manj je ob cestah pisanih rož.
Občutek je bolj poleten in izgled pokrajine in hišk bolj sredozemski.
Tokrat sva se na potep po otoku odpravila s kolesi, pa je Zlata ob kolesarjenju gori doli po valoviti pokrajini ugotovila, da so ti vzponi bolj za Rogliča, kot pa za naju 🙂
Pločniki po naseljih so tudi tukaj tlakovani z vulkanskimi kamni ter z različnimi okraski.
Otok ni velik in v nekaj urah sva ga večino prekolesarila, le v višje hribe se s kolesom nisva podala.
Še pogled proti jugovzhodu, kjer nekje za obzorjem leži Madeira.
Pripravljava se že za 3 do 4 dni dolgo jadranje proti Madeiri, kamor bi glede na razmeroma ugodno vremensko napoved morala prijadrati do nedelje.
10.7. Jugovzhodnik se je včeraj zvečer polegel in ponoči obrnil na vzhodnik, zato sva že ponoči izplula iz Angre. Današnji cilj je bil Sao Miguel, a vzhodnik čez dan ni hotel obrniti na severovzhodnik, zato sem bil prisiljen jadral nekoliko bolj proti jugu, kot bi si želel. Pred Sao Miguelom sva se z Zlato odločila, da današnjo etapo podaljšava še za 50 milj do Santa Marije, ki med azorskimi otoki leži najbolj na jugu in hkrati najbliže Madeiri.
Čez noč in dopoldne sva pri 10-12 vozlih vzhodnika orcala proti jugovzhodu, sredi dneva sem moral v zavetrju Sao Miguela zagnati motor, popoldne pa je veter vendarle obrnil na severovzhodnik in jadranje je z 18 vozli vetra v bok postalo hitrejše.
Sredi dneva sva jadrala kakšnih 15 milj mimo Sao Miguela, proti večeru pa se je na obzorju prikazala Marija in potem izginila v temi. Sredi noči sva zavila okoli jugozahodnega rta v zaliv pod trdnjavo Bras in pristala v marini Vila do Porto.
9.7. Nič čudnega ni, da so Azori tako zeleni, ko pa tako pogosto dežuje. Vendar je sonce tudi danes popoldne premagalo oblake in z Zlato sva se lahko v lepem vremenu sprehodila po mestu in trdnjavah ter hribih v okolici.
Spotoma sva videla, da so Angro že v preteklih letih osvojili Slovenci in na valobranu marine skupaj z veliko drugimi jadralci pustili svoj spominek.
Vesna pravi, da če narediš krog, se moraš narisati, toda krmar Skokice je preveč len za risanje.
Raje grem v hrib in se razgledam po okolici. Čudovito urejeni in obdelani so vsi azorski otoki, na katerih sva se do sedaj ustavila. Ceste in poti so vzdrževane, hiške lepo pobarvane in s cvetlicami na balkonih, parki so čisti in pokošeni. Vsepovsod je zelenje in pisani cvetovi.
Otoki so raj za pohodnike, saj tukaj po navadi tudi poleti ni vroče, pohodniške poti pa so dobro označene in vzdrževane.
S hriba nad Angro sem opazoval morje proti jugovzhodu. Danes so od tam še prihajali valovi, veter in deževni oblaki. Glede na napoved se bo vreme jutri spremenilo in veter bo postopoma dobival bolj severno smer, zato bova z Zlato jutri zjutraj odjadrala proti Sao Miguelu in če bo veter tudi v prihodnjih dneh vztrajal na severnih smereh, bova pot nadaljevala proti Madeiri.
—-
9.7. Včeraj zvečer sva priplula do Terceire in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Angra do Heroismo.
Zjutraj so mi v marini povedali, da za Skokico nimajo prostora, da pa mirno lahko še eno noč ostanem ob glavnem pomolu, ker ne pričakujejo nobene ladje.
Z Zlato sva se že včeraj sprehodila po slikovitem mestu, danes dopoldne pa so nama to preprečile plohe. Bova popoldne nadoknadila, ko sonce po navadi prežene oblake.