Zjutraj smo bili pred Sardinijo in sem na mobilnem internetu lahko pogledal vozni red avtobusov iz Caselette proti Cagliariju ter ugotovil, da bus pelje le popoldne in bi Mama in Vili na ta način zamudila odhod letala.

Nadaljevali smo z jadranjem ob južni obali Sardinije proti vzhodu, saj sem v vodiču našel naslednjo marino, oddaljeno 40 milj, ki je le še 25 km oddaljena od letališča in bi se nam pot časovno do popoldneva čisto lagodno izšla, stroški taksija pa ne bi bili previsoki. Zapihal je južni veter in jadranje je bilo čisto udobno.

Popoldne prijadramo pred marino Perd e Sali in po radijski postaji najavim svoj prihod, pa mi javijo, da je globina vode v marini za jadrnice prenizka, saj jim je morje v zadnjih letih nasulo več kot meter na debelo peska.

Časovno vse skupaj zdaj ni bilo več lagodno. Do odhoda letala je bilo še tri in pol ure, do naslednje marine v Cagliariju pa 12 milj. Motor je zapel v višjih obratih, kot sem jih sicer vajen in v Cagliariju smo pristali uro in 40 minut pred odhodom letala, se hitro poslovili, Vili in mama pa sta po pomolih pristanišča s torbami tekla proti glavni cesti, nekako dobila taksi in pravočasno prišla na letališče. Mami se je zdaj že drugič v zadnjih letih zgodilo, da je morala teči z barke, a prvič ni bilo po moji krivdi.

Ponoči se mi bo na Skokici pridružil moj “vremenko” Darko in v naslednjih tednih bova skupaj jadrala malo naokoli proti Sloveniji.

V vmesnem času sem v pristanišču napolnil rezervoarje z drago italijansko nafto, saj je poceni gibraltarske nafte žal že zmanjkalo. V Sredozemlju smo letos doslej več motorirali kot jadrali.

Med čakanjem na Darka sem Skokico privezal kar med regatnimi barkami razreda Melges, ki imajo v prihodnjih dneh tukaj svetovno prvenstvo. Skokica se od regatnih bark skorajda nič ne razlikuje 🙂 in nihče me še ni pregnal s priveza.

Vremenske napovedi kažejo, da se z Darkom v prihodnjih dneh na poti Siciliji in Malti ne bova mogla izogniti orcanju, saj je pretežno napovedan vzhodni ali pa južni veter.

Strmi nasprotni valovi so neusmiljeni in Skokica se v njih neprestano zaletava. Veter je ponoči sicer pihal z juga, a sem moral jadra skrajšati in barko upočasniti na manj kot 5 vozlov, da poskakovanje čez valove ni bilo pretrdo.

Čez dan je veter oslabel in proti Sardiniji nas poganja motor. Valovi se počasi zmanjšujejo, a še vedno ustavljajo berko in smo le počasi na poti.

Obiskovalci iz živalskega sveta poskrbijo, da potovanje ni preveč enolično.

Ptice si Skokico pogosto izberejo za začasni počitek, nekajkrat so nas obiskali tudi delfini.

Zadnjo noč se je morje zgladilo in motor sem lahko prestavil v višje obrate, da bi z večjo hitrostjo barke povečal možnosti, da mama in Vili jutri ujameta popoldanski odhod letala iz Cagliarija proti Benetkam. Malo na tesno bo šlo.

Popoldne je prenehalo deževati in sprehodili smo se po Mao-ju. Mami je bilo mestece všeč :).

Proti večeru smo zapustili mirno pristanišče in odmotojadrali proti VJV, proti 200 milj oddaljenemu otoku Isola de S. Antioco na jugozahodu Sardinije. Veter piha z 10 vozli z jugovzhoda in od tam žal nam nasproti prihajao tudi še vedno zajetni valovi, ki nas ustavljajo.

Prihod na jug Sardinije predvidevam v petek zjutraj.

Ponoči se je hudo bliskalo povsod naokoli, v drugem delu noči pa je zapihalo z juga in smo Skokico raje preselili v 10 milj oddaljeni zaprti zaliv pri mestu Mao, kjer smo proti jutru spustili sidro. Veter je ponoči oslabel pod 15 vozlov, valovi pa so še vedno pri treh metrih, zato bomo z odhodom proti Sardiniji še malo počakali, da se unesejo tudi valovi.

Ko sem pred dvanajstimi leti prvič prijadral sem, je na navtičnih kartah pri mestu pisalo Mahon, zdaj piše Mao. Na vikipediji piše, da je to razlika med španskim in katalonskim poimenovanjem mesta.

Vremenske napovedi različnih modelov si še vedno niso enotne, večinoma napovedujejo, da se bo močnejši jugovzhodnik in z njim tudi dež selil proti vzhodu, za njim pa bo do petka bolj malo vetra.