Včeraj popoldne je zapihal dovolj močan jugozahodnik, da sem za nekaj ur lahko ustavil motor in sva zvečer prijadrala do jugovzhodnega vogala Sicilije.

Z Darkom ugotavljava, da zadnji teden žal več motorirava kot jadrava, saj vetra ali ni ali pa piha iz napačne smeri. Nisem želel kvariti že tako slabega deleža jadranja, zato sem ponoči, ko je veter oslabel, zavil v zaliv pri Sirakuzi in v mirnem zalivu spustil sidro. Na Jonskem morju se je ponoči kar precej bliskalo in v motoriranju skozi nevihte zares nisem videl smisla.

Zjutraj naju je zbudila nevihta, ko pa se je pozneje razjasnilo, sva barko privezala ob obalo v mestni luki in na kapitaniji opravila vstopne formalnosti.

V antičnih časih je bila Sirakuza ena najmočnejših grških mestnih državic, znana pa je tudi po Arhimedu, sirakužanu, ki sodi med največje antične matematike, fizike in izumitelje.

Za razliko od drugih siciljanskih mest, v katerih sva se ustavila, je Sirakuza urejeno in čisto mesto, polno razkošnih zgradb in spomenikov iz različnih obdobij zgodovine.

Glede na vremenske napovedi kaže, da bova zaradi severnih vetrov tukaj ostala vsaj do srede, ko severnik začne slabeti in se začne odpirati vremensko okno za dvodnevno pot do Grčije.

Še eno prijetno posebnost ima Sirakuza. Privez v mestnem pristanišču je prvih pet dni brezplačen 🙂

Darko je navdušen ljubiteljski fotograf, zato tukaj dodajam nekaj njegovih fotografij z dosedanje poti.

Dopoldne sem se še malo potepal po Valletti, potem pa sva z Darkom odplula proti Siciliji.

Premišljeval sem jadranju direktno proti Jonskim otokom v Grčiji, a so vremenske napovedi preveč neenotne in negotove. Za 400 milj dolgo pot bi potrebovala tri dni, vremenski modeli pa vsak nekoliko drugače predvidevajo prehod ciklona čez Jonsko morje v naslednjih dneh in nobena napoved ne kaže na tri dni stabilnega vremena.

Kaže da se bova nekaj dni držala italijanske obale, a tudi tukaj bo potrebno narediti nekaj premorov zaradi napovedanega močnega severnika.

Prvi premor bo verjetno že jutri pri Arhimedu v Siracusi.

Spodaj je še nekaj fotografij iz Vallette, ki je nekakšna srednjeveška oaza sredi betonske džungle. Širša okolica glavnega mesta je na gosto pozidana s stanovanjskimi bloki s pretežno počitniškimi stanovanji.

Valovi so pred Malto postajali vse večji in vetra je bilo ponoči vse več, zato sva že pred polnočjo prijadrala do Goza, najsevernejšega malteškega otoka.

Zavetišče pred vetrom in valovi sva potem uro pozneje našla za otokom Comino, kjer sva v zalivu na zahodni strani otoka spustila sidro.

Zjutraj sva lahko videla, da je otok podoben Ementalcu (polno je lukenj).

Na poti proti Valletti sva na morju srečala jadrnice, ki so danes štartale regato “Rolex Middle Sea Race”. Stanje morja je danes ob pogledu na jadrnice bolj spominjalo na regato od Sydneyja do Hobarta. Posadkam bark na poti okoli Sicilije vsaj danes zagotovo ne bo dolgčas.

Privez sva našla v marini pod mestnim obzidjem. Marina ni ravno poceni, je pa blizu mestnega središča, do katerega sva se popoldne sprehodila in si ogledala mestne znamenitosti.

Po včerajšnjih popoldanskih nevihtah in nočnem neurju se je naredilo lepo jutro in ko so se nekoliko unesli tudi valovi, sva z Darkom popoldne izplula proti Malti. Po 3 urah guncanja v brezvetrju po valovih mrtvega morja sva se srečala z lepim vzhodnikom, s katerim prav poskočno jadrava v noč, proti jugu.