Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.