Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.

Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.

Zjutraj sem si ogledal tudi obalni del Drača. Stare socialistične zgradbe se umikajo novim hotelom in počitniški del mesta ob plažah vse bolj dobiva izgled podobnih naselij ob obalah Sredozemskega morja na zahodu. Vendar ko nekoliko bolje pogledaš, vidiš da tudi novejše stavbe tukaj bolj slabo vzdržujejo.

Dopoldne smo se z avtom zapeljali v notranjost in se vozili med nasadi kakijev, ki v tem obdobju dozorevajo.

Pozneje smo se zapeljali v hribovje v zaledju in v Grujah obiskali Skenderbega in njegov grad na skali.

Nanj so Albanci zelo ponosni, saj se je pred stoletji dolgo upiral turškim upadom. Po njegovi smrti so Turki domačine vendarle porazili in Albanci so bili pod turško oblastjo vse do 20. stoletja, ko so se osamosvojili.

Iz obdobja Enverja Hodže po Albaniji ni več veliko za videti, zdaj pa se na veliko na novo gradi in ob obisku Tirane sem dobil vtis, da je to rzkošno sodobno mesto. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in med dežnimi kapljami smo po mestu čofotali po lužah.