Veter je bil ponoči luknjast in nekajkrat sva morala z Darkom vmes zagnati motor, da sva se premaknila nekoliko naprej do močnejšega vetra.

Čez dan je potem pihalo 10 – 15 vozlov vetra z juga, da sem pospravil tangun in genovo prestavil na levo stran barke.

Popoldne se je južnik nekoliko okrepil, med plohami pred nama pa se je pokazal Paxsos in zvečer sva Skokico privezala ob obalo v Gaiosu. Prvič se mi je zgodilo, da sem prjadral na Paxosu in v pristanišču ni bilo privezane niti ene jadrnice. Doslej je bilo v pristanišču tukaj vedno precej gneče.

Po nepričakovano udobnem prečkanju Jonskega morja sva si v restavraciji privoščila še večerjo in baklavo.

Ponoči je začelo rahlo pihati z zahoda, valovi pa so se valili z juga, da je barko začelo krepko guncati in nisem mogel spati. Ko pa že ne morem spati, je boljše, če ne spim na premikajoči se barki, zato sem proti jutru dvignil sidro in odplula sva proti Grčiji.

Skokica se je takoj manj guncala, zjutraj pa je dovolj zapihalo z zahoda-jugozahoda, da sva razvila jadra in cel dan prav lepo metuljčkala proti vzhodu. Če naju bo veter še naprej tako razvajal, bova jutri popoldne že na Paxosu.

V drugem poskusu sva se ponoči vendarle prebila s Sicilije do Kalabrije na Apeninskem polotoku, a severnika je bilo kar naenkrat veliko in še več.

Med 30 in 40 vozli vetra z boka je Skokico krepko nagibalo in peneči valovi so se prelivali čez palubo. Na srečo je divjanje narave trajalo le dobrih pet ur in po 40 miljah sva prijadrala v zavetje prstov “italijanskega škornja” in veter ter z njim valovi so se postopoma umirili.

Malo pred sončnim vzhodom sva spustila sidro v zavetju rta Spartivento, kjer bova do jutri počakala na prihod jugozahodnika, ugodnega za prečkanje Jonskega morja do Grčije.

Popoldne sva se z Darkom lotila čiščenja podvodnega dela trupa Skokice, saj sem med postankom v Sirakuzi videl, da je barka dobila brado. Med čiščenjem sem ugotovil, da se na trup niso zarastle samo alge, temveč precej na gosto tudi školjke in vitičnjaki, zato za čiščenje ni zadoščala le krpa in krtača, temveč sva morala trup ostrgati tudi s pomočjo lesene lopatke.

Vsega nama ni uspelo očistiti, a Skokica bo z napol očiščenim trupom vendarle vsaj 25 minut hitreje v Grčiji, kot bi bila sicer.

Vse kaže, da bova jutri že zjutraj lahko odjadrala proti 220 milj oddaljenim grškim otokom, ko se nekoliko pomirijo valovi današnjega severovzhodnika.

Veter je zjutraj oslabel, zajetni valovi s severovzhoda pa so se še vedno zaletavali v valobrane in obzidje Sirakuze. Vremenske napovedi različnih modelov so napovedovale 10 do 15 vozlov severozahodnika, ki je pravzaprav čisto ugoden veter za jadranje proti severovzhodu, proti Kalabriji. Težava so bili le še valovi, ki so se valili s severovzhoda.

Opoldne sem valove na zunanji strani Sirakuze še enkrat preveril in zdelo se mi je, da so se že dovolj znižali in razpotegnili. Po treh dneh Sirakuze sem se že veselil nadaljevanja poti proti domu.

“Hevreka” bi lahko z Darkom vzkliknila, a nisva kot Arhimed preverjala koliko srebra so namešali v kraljevo zlato krono, niti nisva naga tekla po ulicah Sirakuze. Le odvezala sva vrvi z obale, dvignila sidro in izplula iz zaliva. Pri dvigovanju sidra ni šlo vse prav gladko, saj se je pokvarilo komandno stikalo in sem moral nato improvizirati z žiško, ki sem jo pretikal med kontakti. Seveda sem ob tem skuril še varovalko, a sidro mi je uspelo spraviti na barko in lahko sva izplula.

Prve tri ure sva motorirala in v brezvetrju poskakovala čez trimetrske nasprotne valove, dokler se nisva zaletela v dvajset vozlov severovzhodnika, ki naju je odpihnil nazaj proti Siciliji. Edina dobra stvar je bila, da sva proti Siciliji lahko lepo jadrala z vetrom in valovi v bok barke. Pred premcem Skokice sem lahko občudoval Etno obsijano z večernim soncem.

Zvečer sva se severno od Catanije vrnila ob sicilsko obalo in potem nekaj ur ob obali spet v brezvetrju motorirala proti severovzhodu, dokler se nasprotni valovi niso dovolj znižali, da sem premec Skokice ponoči lahko obrnil na zahod proti Kalabriji.

Severozahodnika danes žal ni bilo na Jonskem morju, za jutri pa je spet napovedan neugodni severovzhodnik. Upam, da nama do takrat uspe priti do marine Roccella Ionica. Od petka naprej je napovedan južni veter, kar bi bilo zelo ugodno za pot do Grčije, le še vremenska napoved se mora uresničiti.

Včeraj sem se potikal po starem delu Sirakuze, danes sem spoznaval malo širšo okolico mesta.

V novem delu mesta so postavili ogromno betonsko baziliko, ki s svojim visokim stožčastim zvonikom krepko sega nad stanovanjske bloke in opozarja nase.

Arhimed naju še ne spusti iz svojega naročja. Nad mesto so danes prihajale plohe in prekrivale sonce. Severovzhodnik se je okrepil in vse bolj žvižga okoli jambora.

Za jutri popoldne kaže, da bo veter prehodno obrnil na severozahodnik in če bodo tudi jutrišnje vremenske napovedi še vedno takšne in bo zares tako tudi na morju, se bova popoldne morda premaknila do 100 milj oddaljene Kalabrije na prstih italijanskega škornja.