Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.

Zjutraj sem si ogledal tudi obalni del Drača. Stare socialistične zgradbe se umikajo novim hotelom in počitniški del mesta ob plažah vse bolj dobiva izgled podobnih naselij ob obalah Sredozemskega morja na zahodu. Vendar ko nekoliko bolje pogledaš, vidiš da tudi novejše stavbe tukaj bolj slabo vzdržujejo.

Dopoldne smo se z avtom zapeljali v notranjost in se vozili med nasadi kakijev, ki v tem obdobju dozorevajo.

Pozneje smo se zapeljali v hribovje v zaledju in v Grujah obiskali Skenderbega in njegov grad na skali.

Nanj so Albanci zelo ponosni, saj se je pred stoletji dolgo upiral turškim upadom. Po njegovi smrti so Turki domačine vendarle porazili in Albanci so bili pod turško oblastjo vse do 20. stoletja, ko so se osamosvojili.

Iz obdobja Enverja Hodže po Albaniji ni več veliko za videti, zdaj pa se na veliko na novo gradi in ob obisku Tirane sem dobil vtis, da je to rzkošno sodobno mesto. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in med dežnimi kapljami smo po mestu čofotali po lužah.

Umirjeno jutranje jadranje s sedmimi vozli hitrosti se je dopoldne spremenilo v še bolj umirjeno s petimi, ko pa je vzhodnik oslabel pod 6 vozlov sem zadnjo uro pred Dračem zagnal motor.

V primerjavi z vremenskimi napovedmi in vremenskim dogajanjem v preteklih dneh na Jadranu, je najina pot po južnem Jadranu danes minila zelo sproščujoče.

V pristanišču sta naju na pomolu pričakala sgent Flori in Matej, ki se nama je na krovu barke pridružil za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Danes smo se sprehodili po Draču, ki me zelo spominja na turška mesta.

Jutri gremo na potep po notranjosti Albanije, potem pa pojutrišnjem odjadramo proti Dalmaciji.

V Albaniji imajo noč čarovnikov 🙂

Hladna fronta z nevihtami je popoldne prešla čez Krf, odvezala sva vrvi v marini in odjadrala proti severu. Nekaj krajših ploh naju je se zmočilo, a bliskanje je ostajalo vse dlje za nama. Po štirih letih in pol je Skokica ponoči spet zaplula na domače Jadransko morje. Nebo so okrasile zvezde, jugovzhodnik pa je oslabel, da sva zagnala motor.

Jugo se je zjutraj vrnil in ob albanski obali zdaj prav lepo jadrava proti Draču.