Skokica je danes v Izoli naredila še svoj zadnji letošnji skok.

Na sliki je lepo videti, da je skočila kar visoko 🙂

Po petih letih potepanja pa svetu je prav, da jo do pomladi vsaj malo prenovim.

Konstrukcijsko je barka še čisto v redu, potrebno pa bo zamenjati obrabljena jadra in poservisirati motor.

Potrebni pa bodo predvsem lepotni popravki, saj je na trupu kar nekaj “bojnih prask” z različnih koncev sveta.

V Umagu luškega kapitana ni bilo več v pisarni, ko smo tja pred večerom prijadrali, zato so bile formalnosti pri mejni policiji hitro opravljene in podobno je bilo tudi zvečer v Piranu.

Ko smo jadrali proti severu Istre, so se v okolici zbirali vse težji oblaki, zato smo že pred Piranom sneli in zložili jadra. Toda nebo se nas je usmililo in nam namesto dežnih kapelj kazalo zvezde.

Za savudrijskim rtom se nam je prikazal lep pogled na razsvetljeno obalo Pirana in Portoroža.

S Skokico smo zvečer po mirnem morju prispeli v Izolo, v domač pristan in si za večerjo, kot se za zaključek jadranja spodobi, privoščili palačinke.

Namesto dežja, nas je zjutraj pozdravilo sonce :).

Z 10 do 15 vozli juga mirno jadramo ob zahodni istrski obali proti severu. Jadramo po “domačem” morju, kjer sem se pred več kot štirimi desetletji učil jadrati.

Lep, delno sončen in za november kar prijetno topel dan je.

Brioni so so bili za nami že dopoldne, Rovinj opoldne, pred nami se kaže Novigrad.

Moje tretje jadralsko potovanje po svetu se počasi bliža koncu. Po 47.925 prejadranih miljah v zadnjih štirih letih se Skokica danes vrača domov. Pred premcem barke je do Izole le še 20 milj.

Zadnje potovanje je bilo precej bolj ovinkasto, kot sta bili prvi dve in tudi trajalo je dlje. V letu 2014 smo iz Izole jadrali do Škotske ter čez severni Atlantik do Islandije in Grenlandije, v letu 2015 smo spet jadrali čez Atlantik in še med Karibskimi otoki, v letu 2016 smo jadrali čez Tihi ocean do Tasmanije, v letu 2017 smo jadrali čez Indijski ocean in v letu 2018 dvakrat čez Atlantik in šli vmes še na izlet z barko po Amazoniji.

Zdaj samo še upam, da uradniki v Umagu in Piranu še niso na “zimskem spanju” in bomo zvečer lahko hitro opravili z mejnimi postopki.

Jugo se je zjutraj okrepil in nas med otoki severne Dalmacije lepo poganjal proti severozahodu. Namesto napovedanega dežja smo imeli cel dan lepo sončno vreme in se zaradi tega čisto nič ne pritožujemo. Čuti se, da smo prijadrali že na severni Jadran, saj so jutra hladnejša in veter veliko bolj svež, kot je bil še nekaj dni nazaj. Zdaj tudi Darko ne razmišlja več o plavanju v morju.

Na Iloviku smo se ustavili, se sprehodili in kupili nekaj kruha, saj nam je zaloga starega že skoraj pošla. Na iloviškem pomolu sem bil navajen, da so me podili stran še preden sem dobro privezal barko, danes pa so nas pustili na miru in celo dovolili, da smo si v rezervoarje natočili še nekaj vode.

Za Ilovikom smo prišli na odprto morje in nas je med jadranjem čez Kvarner kar lepo guncalo, saj je 25 vozlov juga naredilo ustrezno velike valove.

Med kvarnerskimi valovi so se zabavali tudi delfini in igrivo skakali iz vode okoli Skokice.

Zvečer smo bili mimo svetilnika Porer na jugu Istre in uro za tem sidro spustili v zavetju otočkov pri Banjolah. Za jutri je še naprej napovedan jugo, ki ga bomo seveda izkoristili za nadaljevanje poti proti Sloveniji.