Za otoke je te dni napovedanega manj dežja kot za celino, zato smo še en dan ostali na Mljetu. V sicer zavetern zaliv so začeli prihajati vse večji valovi okrepljenega juga in smo se iz vasi raje preselili v trajektno pristanišče, ki ima bolj mirno lego in so mi ob bencinski črpalki, potem ko sem natočil gorivo, dovolili privez. Nobene navtične gneče ni v teh krajih in domačini, ki živijo od turizma, negodujejo nad hladnim deževnim vremenom, ki jim odganja obiskovalce.
Naša dekleta so si čas med deževnim dopoldnevom krajšala s kvačkanjem :), popoldne pa se je nebo vendarle dovolj dvignilo, da smo odšli na sprehod po stari mulateri, ki po hribih in dolinah vodi čez Mljet.
Sledili smo markacijam po razpihani hribovski sprehajalni poti in pridno hodili, vmes pa je posijalo sonce, da nismo izgubili veselja.
Mislil sem, da pot vodi do Babinega polja, pa se je čez nekaj ur izkazalo, da vodi do Blata in iz sprehoda je nastal 25 kilometrski pohod čez drn in strn, s katerim smo se oddolžili za vse na barki presedene in preležane ure v preteklih dneh.
Podobno kot drugi jadranski otoki ima tudi Mljet med hribi po sredini otoka vasi in kraška polja, vsaj malo pa sem bil presenečen,
ko sem videl, kako lepo zelena so ta polja in še bolj, ko smo se sprehajali mimo sladkovodnih jezer, ki jih nisem pričakoval.
Na srečo smo na poti v hribih še pred Blatom našli odcep za Babino polje in se spustili v dolino.
Na poti smo videli, da tudi na Mljetu vlada olimpijski duh.
Zvečer s mo se po čudovitem in napornem izletu (tokrat po cesti) vrnili na barko in z nespečnostjo nismo imeli težav :).
