cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

V prihodnjih mesecih se nameravamo s prijatelji udeleževati regat Slovenskega pokala, zato smo minule dni s pomočjo izvedenca Jadralne zveze Bojana Galeta v Izoli premerili barko, jambor in jadra za pridobitev ORC certifikata.

V torek sem v na kapitaniji v Izoli poskušal podaljšati oceansko registracijo za Skokico, pa se je veliko bolj zapletalo. kot sem pričakoval. Med pregledom opreme pikolovskemu luškemu kapitanu niso bili všeč datumi na nekaterih kosih opreme (baklje, rakete, gasilni aparati, splav), zato sem celo dopoldne letal po trgovinah in vse nabavil na novo, na koncu pa se je kapitan zapičil v VHF DSC radijsko postajo, ki mora biti po novem registrirana na barki za pridobitev oceanske licence. Ker tega nisem imel, mi je izolski luški kapitan registriral barko le za obalno morje, za kar pa večine na novo nabavljene (in od luškega kapitana zahtevane) opreme sploh ne potrebujem ??!!.

Kapitan se slepo sklicuje na nov trapasti zakon oz. pravilnik in ne uporablja zdrave pameti. DSC funkcija na VHF radijski postaji je uporabna le v zelo omejenem obsegu dometa radijske postaje, ki je na jadrnici morda 10 milj in je zato na oceanu praktično neuporabna. V nuji ali nevarnosti se na oceanu uporablja precej dražji EPIRB, ki je upravičeno na spisku obvezne oceanske varnostne opreme in ga imam tudi na Skokici. Zaradi varnosti imam na oceanih na krovu vedno tudi satelitski telefon. Slovenski zakon je najbrž napisal nekdo, ki delovanja sistema ne pozna dovolj dobro, ali pa ga je napisal zato, da se s taksami pobere več denarja, ne glede na to, da sistem nima smisla. Luški kapitani verjetno poznajo razliko v dosegu VHF DSC-ja in EPIRB-a, a namesto da bi na nesmisel v pravilniku opozorili pristojne, raje zafrkavajo jadralce z obvezno registracijo VHF GMDSS postaje. Za nameček mi je drugi luški kapitan zagrozil, da me bo kaznoval s 500 evri, ker na moji VHF postaji nimam registrirane DSC funkcije, za katero je potrebno plačevati letno licenco.

Do tega torka je bila moja barka v zadnjih petih letih vsega skupaj le 20 ur v slovenskem morju, a so jo sršeni že našli. Grožnjo kapitana sem vzel resno in na svoji VHF postaji povrtal in odstranil distress gumb ter zalepil pokrovček za dostop do DSC funkcije, da z oblastmi slučajno ne bi imel težav v prihodnjih mesecih, ko bom z barko večkrat doma. VHF postaja na jadrnicah sicer ni obvezna za plovbo v slovenskem morju, jo je pa zaradi varnosti dobro imeti na krovu.

Zgodba z VHF GMDSS radijsko postajo za oceansko plovbo ima tudi svoj rep. Na spletni strani Uprave RS za pomorstvo do torka 30. aprila VHF GMDSS naprave sploh ni bilo na spisku obvezne opreme za oceane, zato sem se z luškim kapitanom tudi prerekal, a obveljala je njegova. Ko sem se popoldne vrnil na kapitanijo po papirje, mi je kapitan veselo sporočil, da so zdaj tudi že dopolnili spisek na njihovi spletni strani in dodali nesmiselno VHF GMDSS napravo. Pričakoval bi ravno nasprotno, da bodo ta nesmisel umaknili tudi iz svojega pravilnika, saj DSC funkcijo na oceanu nadomešča EPIRB., ki je univerzalen sistem. DSC pogojno in v teoriji deluje le v nekaterih državah, v praksi pa v stiski vsakdo za pomoč zaprosi preko 16. kanala na svoji VHF postaji. DSC sistem je tudi ob obali za praktično uporabo preveč zapleten in ga obvlada le nekaj profesionalcev in morda še nekaj ljudi, ki so na sveže prišli s tečaja. Težko si predstavljam nekoga, ki bi v stiski prebiral navodila, kako v postajo vnesti svoje trenutne koordinate in katere tipke je še potrebno pritisniti, ko je lažje prijeti za mikrofon radijske postaje in vse skupaj na hitro sporočiti v pogovoru. Prav zanima me, koliko jadralcem so v slovenskem morju v zadnjih 10 letih pomagali v stiski na podlagi DSC klica.

Skokica bo do naslednjega odhoda na oceane ostala registrirana kot pač je. Za jadranje po Sredozemlju mi to zadošča, vmes pa bodo morda spet spremenili zakone.

Zagrenjen torek je v veliki meri popravilo sončno in ravno prav vetrovno vreme v sredo in četrtek. Dodobra smo izkoristili lepa praznična dneva in v družbi domačih in prijateljev prejadrali slovensko morje po dolgem in počez. Spotoma smo preskusili nova jadra in kaže, da bodo v redu. Skokica je po temeljiti prenovi preko zime zdaj spet v formi :).

Jadranje

Včeraj se je Skokica končno odpeljala do obale in skočila v morje.

 

Jadranje

Skokica je še vedno na kopnem, a dela napredujejo. Potem, ko smo z Robijem in Jonom pobrusili vse grbine na trupu barke, ki so ostale po laminiranju, sem ugotovil, da je površina preveč valovita.

Dogovoril sem se za dodatno kitanje in z Denisom in Dušanom smo podvodni del trupa prekitali in zgladili. Temu je sledilo ponovno brušenje s pomočjo moje družine. Epoksi je veliko trši od poliestra in temu primerno je tudi brušenje bolj naporno in zamudno.

Zdaj je trup barke dovolj gladek, da smo lahko začeli z barvanjem in tega bo veliko.

Končno nisem več odvisen od drugih izvajalcev, temveč le še od naših pridnih rok – predvsem moje družine. Nanesti je potrebno šest slojev zaščitnih epoksidnih barv in nato še nekaj slojev protivegetativnega premaza.

V dneh, ko ni dežja, Skokica po dvakrat na dan zamenja barvo in če aprilsko vreme ne bo preveč nagajalo, se bo Skokica prihodnji teden že lahko preselila v morje.

Jadranje

 

Zadnje tedne sem se na Skokici ukvarjal predvsem z drobnimi popravili, za katera med jadranjem ponavadi ne najdem časa.

Okna bodo poslej bolje tesnila, zamenjal sem nekaj dotrajanih luči v notranjosti in na jamboru.

Zlata je začela čistiti po notranjosti barke in tudi z njeno pomočjo se iz različnih omar in prostorov v podpalubju v smetnjake selijo kosi “na pol” delujoče opreme, ki sem jo v preteklih letih na oceanih zamenjal in jo potem s seboj za rezervo vozil po svetu, ker bi se jo morda še dalo popraviti.

Najpomembnejši opravek pri prenovi in popravilu trupa barke se je končno zgodil ta teden. Dušan V. je s svojo ekipo prišel v Izolo in Skokico oblekel v nov plašč iz epoksija, ki bo poskrbel, da bo barka ostala suha in bo še dolgo kljubovala valovom.

Zdaj imam spet več upanja, da bo Skokica še pred začetkom maja skočila nazaj v vodo, a sodelovati bo moralo vreme in več pridnih rok.

V prihodnjih dneh nas čaka veliko brušenja in še več barvanja.

Jadranje

S popotniško agencijo Lama sem se dogovoril za potopisno predavanje o lanskem jadranju čez Južni Atlantik od Južne Afrike do Francoske Gvajane.

V sredo 17.04.2019 ob 18.00. uri bom imel v knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani (3. nadstropje) jadralsko potopisno predavanje.

Ob fotografijah in video filmih bom predstavil naše jadralsko in kopensko potepanje po Južni Afriki, Namibiji, Sveti Heleni, Braziliji, Amazoniji in Francoski Gvajani ter moje jadranje preko Južnega Atlantika.
Vstop je prost, med predavanjem pa bo mogoče kupiti tudi moje jadralske knjige.

 

Več objav

Archives