cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
29. maja, 2019

Po mirni noči smo zjutraj odjadrali s Šipana proti Cavtatu. Jugo je dopoldne med Elafitskimi otoki kar krepko vlekel, potem pa pri Dubrovniku začel popuščati. Žal so valovi ostali kar zajetni in na odprtem morju mimo starega Dubrovnika smo se kar krepko guncali.

Zgodaj popoldne smo pripluli v Cavtat, kjer je bilo v pristanišču privezanih nekaj razkošnih jaht. Na podlagi prejšnjih izkušenj sem pričakoval sem visoko ceno priveza ob obalo mesteca, a vseeno doživel presenečenje. Kar 120 eur na dan je želel sicer prijazni stric iz luške uprave.

Tako dragega priveza še nisem plačal in ga tudi danes ne bom. Sodelavki sta se izkrcali, z Zlato pa sva odplula v sosednji zaliv in Skokico zasidrala v zavetrju Cavtata.

Jutri popoldne startamo s tečajem odprtomorskega jadranja. Pogledal sem vremenske napovedi za prihodnje dni. Kaže da bo dež počasi izzvenel, jugo pa bosta prve dni zamenjala burja in maestral.

Sredozemlje
29. maja, 2019

Moje sodelavke so danes doživele še eno različico jadranja. Tokrat je šlo za tisto “pravo” mokro jadranje. V kanalu med Mljetom in Pelješcem je danes vladal jugo s 25 do 30 vozli hitrosti, večji valovi pa so presegali 3 metre in se pogosto prelivali čez krov Skokice, ko smo jadrali proti vetru proti jugovzhodu.

Žal se valovi niso prelivali le čez krov barke, temveč tudi v barko, ker smo pred odhodom pozabili na tesno zapreti stropna palubna okna in smo zato morali brisati mokro notranjost barke. Kot vedno je vsaka težava tudi za nekaj dobra – Skokica je pod podnicami zdaj veliko bolj čista, kot je bila prej.

Naše vaje iz športnega jadranja so na srečo mojih sopotnic trajale le dve uri in že smo prijadrali v zavetje Elafitskih otokov pred Dubrovnikom ter se ustavili v Luki na Šipanu.

Na dnu zaliva je ob obali pred hotelom morje na dvajsetih metrih obale dovolj globoko tudi za jadrnice in grdemu vremenu primerno ta prostor še ni bil popolnoma zaseden,

zato smo tam lahko spustili sidro in Skokico s krmo privezali ob obalo zraven še ene jadrnice. Ta košček obale je “javno dobro” in nima koncesionarja, ki bi kasiral za privez, hkrati pa ob jugu nudi popolno zavetrje. Ob maestralu je verjetno ravno obratno in je to prvi prostor v luki, s katerega moraš pobegniti ob močnejšem vetru. V vseh krajih, kjer smo se do sedaj ustavili na poti, smo našli brezplačne in varne priveze. Kaže da tudi hrvaška obala glede inkasantstva ni takšna, kot se o njej govori :). Saj vem da bo že jutri v Cavtatu drugače in verjetno je drugače tudi v turističnih krajih ob poletni gužvi.

Težki oblaki s plohami so se cel dan podili po okolici Šipanske Luke, a so se nas izognili in brez dežnikov smo se lahko sprehajali po mirnem otoku.  

Sredozemlje
28. maja, 2019

Za otoke je te dni napovedanega manj dežja kot za celino, zato smo še en dan ostali na Mljetu. V sicer zavetern zaliv so začeli prihajati vse večji valovi okrepljenega juga in smo se iz vasi raje preselili v trajektno pristanišče, ki ima bolj mirno lego in so mi ob bencinski črpalki, potem ko sem natočil gorivo, dovolili privez. Nobene navtične gneče ni v teh krajih in domačini, ki živijo od turizma, negodujejo nad hladnim deževnim vremenom, ki jim odganja obiskovalce.

 

Naša dekleta so si čas med deževnim dopoldnevom krajšala s kvačkanjem :), popoldne pa se je nebo vendarle dovolj dvignilo, da smo odšli na sprehod po stari mulateri, ki po hribih in dolinah vodi čez Mljet.

Sledili smo markacijam po razpihani hribovski sprehajalni poti in pridno hodili, vmes pa je posijalo sonce, da nismo izgubili veselja.

 

 

Mislil sem, da pot vodi do Babinega polja, pa se je čez nekaj ur izkazalo, da vodi do Blata in iz sprehoda je nastal 25 kilometrski pohod čez drn in strn, s katerim smo se oddolžili za vse na barki presedene in preležane ure v preteklih dneh.

Podobno kot drugi jadranski otoki ima tudi Mljet med hribi po sredini otoka vasi in kraška polja, vsaj malo pa sem bil presenečen,

ko sem videl, kako lepo zelena so ta polja in še bolj, ko smo se sprehajali mimo sladkovodnih jezer, ki jih nisem pričakoval.

 

Na srečo smo na poti v hribih še pred Blatom našli odcep za Babino polje in se spustili v dolino.

Na poti smo videli, da tudi na Mljetu vlada olimpijski duh.

 

Zvečer s mo se po čudovitem in napornem izletu (tokrat po cesti) vrnili na barko in z nespečnostjo nismo imeli težav :).

Sredozemlje
27. maja, 2019

Sončno vreme, ki nas je razvajalo pretekle dni, so zamenjali oblaki in plohe. Zjutraj smo z rahlo burjo odjadrali iz Bola proti vzhodu in čez nekaj ur okoli rta Sučuraj na vzhodu Hvara zavili proti Pelješcu, kjer smo se srečali z vzhodnikom in dežjem.

Po nekaj urah jadranja okoli Pelješca smo prispeli do Korčule, ki je bila dežju navkljub polna turistov. Pristanišče je bilo zasedeno s potniškimi ladjicami, pred Korčulo pa je bila zasidrana še velika križarka, ki je prevelika za to pristanišče in so potnike z nje z ladjicami vozili v mesto.

Po popoldanskem postanku v Korčuli sem razmišljal, da bi se za preko noči zasidrali ob katerem od tamkajšnjih otokov, pa je s Pelješca zapihala rahla burja in smo si pot zastavili proti Mljetu. Burjo je kmalu zamenjal jugo, a se nismo vrnili :).

Zvečer smo pristali pred gostilno v Sobri na Mljetu in ker je iz tamkajšnje kuhinje ravno prav lepo dišalo, smo dan zaključili s pico in mešanim mesom na žaru.

 

 

Sredozemlje
26. maja, 2019

Zvečer smo z Lošinja odpluli proti jugovzhodu. Vetra ni bilo in v gladkem morju so se lesketale zvezde, ki so krasile nočno nebo nad nami.

 

Za Škardo smo med številnimi otočki in čermi obrnili na odprto morje in potem v razdalji nekaj milj ob Dugem otoku po mirnem morju pluli proti Kornatom. Noči na Jadranu so poznemu maju navkljub zelo hladne in zimska oblačila so na krovu Skokice še vedno v modi. V drugem delu noči me je za krmilom zamenjala Zlata, dokler se pri Kornatih ni začelo daniti.

Nekaj ur sem v soju jutranjega sonca lahko občudoval slikovite otoke, potem pa smo se srečali z južnim vetrom, ki nam je omogočil lepo jadranje, da smo si lahko spočili ušesa od brnenja motorja.

Sprva sem kurz nastavil proti Hvaru, a je bilo to preveč ostro v veter in valovi so nas vse bolj zaustavljali.

Zajadrali smo proti obali, kjer je smer vetra postala ugodnejša in smo lahko jadrali ob otokih brez da bi nam bilo potrebno križariti.

Pred večerom smo prijadrali do Brača in pri Zlatnem ratu pred Bolom spustili sidro. Po dolgem sprehodu ob obali smo si v mestecu privoščili okusno morsko večerjo.

 

Več objav

Archives