Za zaključek poletnih počitnic sva se z Zlato odpravila na jadralski potep k našim južnim sosedom.
Zaradi udeležbe na Valovi regati smo prejšnji teden z barke raztovorili nepotrebno opremo in večinoma sem izpraznil tudi tanke za nafto. Zdaj pa ne vidim smisla, da bi nafto iz kantic prelil nazaj v rezervoarje na barki, ker bomo prihodnji teden spet regatirali. Udeležili se bomo Šavrinske regate.
Najino potepanje ob istrski obali je torej umirjeno in skorajda izključno na zračni pogon in le z najnujnejšo uporabo motorja. Vetra ob istrski obali te dni žal ni prav veliko, zato loviva sapice in jadrava, kakor sem navajen s slovenskih regat – torej bolj počasi :(. Po navadi sicer na potovanju zaženem motor, ko hitrost jadranja za več kot pol ure pade pod tri vozle.
Ob tako milem vremenu vsaj ni težav z izbiro sidrišč, saj je morje povsod mirno. No, vreme je milo le kar se vetra tiče, sicer pa je zaradi vročine še vedno naporno in čisto tropsko: soparno je, megličasto, sonce se s težavo prebija skozi oblake, nevihte so v okolici nad kopnim, morje je toplo. Občutek je, kot bi bil nekje ob ekvatorju. Tudi dnevi so zdaj že podobno kratki kot v tropskih krajih :).
Kadar potujem po tujih krajih imam pogosto občutek, da vidim veliko cerkev, templjev, mošej ali drugih verskih obeležij. Danes sem pogledal svoje fotografije iz preteklih dni in vidim, da je tudi v naših krajih podobno. Cerkvenih stavb sem tukaj navajen in mi ne padejo v oči. So sestavni del krajev in jih v bistvu opazim le, če sem nanje pozoren.
Tudi na fotki galebov in ribičev, ki so svoj nočni ulov zjutraj peljali v Rovinj, je cerkev v ozadju.
Našel sem tudi dve fotografiji, kjer cerkvenih objektov ni videti 🙂 – z današnjega sprehoda po naravnem razervatu Palud.
