Ponoči, ko se je burja spremenila v severozahodnik, smo odjadrali iz Riminija čez Jadran proti Istri. S petnajst vozli jutranjega vetra smo prvih nekaj ur lepo in hitro jadrali.
Sončni vzhod smo videli že precej daleč od obale, a je veter že kmalu potem žal popustil in že pred sredino Jadrana smo morali zagnati motor, da smo do Pule lahko pripluli še pred sončnim zahodom.
Kot je na Skokici navada, smo predzadnji večer popotovanja zaključili s palačinkami iz domače kuhinje.
Skokico smo danes zjutraj pustili v pristanišču in se odpravili na izlet v hribe, v San Marino. Po sprehodu do centra Riminija smo se želeli vkrcati na avtobus za San Marino, pa je bilo čakajočih pred nami preveč in se nam ni uspelo pririniti niti na prvi niti na drugi avtobus, zato smo potem prodali avtobusne karte in se na 600 metrov visoki hrib zapeljali s taksijem.
Vreme je bilo danes na srečo manj kislo in vetrovno kot včeraj in popoldne se je prikazalo tudi sonce, zato se je z obzidja na vrhu mesta kljub meglicam videlo vse do morja na eni strani in do Apeninov na drugi strani.
Kar precej smo se nahodili po ozkih ulicah San Marina, glavnega mesta istoimenske države in najstarejše republike, ki je hkrati tudi peta najmanjša na svetu.
Sprehodili smo se do vseh treh glavnih obrambnih stolpov na vrhu grebena, potem pa izlet zaključili z okusno pico v eni od mestnih restavracij.
Kavo in čaj, ki sta bila tudi na seznamu opravkov za San Marino, smo si privoščili šele popoldne po vrnitvi v Rimini.
Neskončne plaže v okolici Riminija so bile danes popoldne bolj prijazne in zato malo manj zapuščene kot včeraj.
Ponoči smo slalomirali med ribiškimi ladjami, potem pa je burja mimo Poreča popolnoma oslabela in zagnali smo motor. Glede na napoved, ki je za zjutraj obetala veliko vetra, se mi je zdelo trapasto, da bi do jutra motorirali, zato smo zavili proti Rovinju, da bi tam ob obali sidrali in počakali na jutranjo burjo.
Pred Rovinjem pa se je burja zbudila in spet smo razpeli jadra ter Skokico ponovno obrnili proti jugu. Skozi noč se je burja le še krepila zato smo jadra postopoma krajšali, dokler zjutraj južno od Istre na jamboru ni bilo razpete le še dve tretjini genove.
Ponoči smo jadrali med hrvaškimi naftnimi ploščadmi, dopoldne pa med italijanskimi.
Tudi s skrajšanimi jadri smo bili dovolj hitri, da smo s pomočjo 25 vozlov burje skozi plohe že sredi dneva prijadrali do Riminija in Skokico privezali v marini ob ustju reke.
Oblaki so se popoldne nekoliko dvignili in lahko smo se brez dežnikov sprehodili po turističnem mestu.
Popoldne smo se zbrali v Izoli, nakupili hrano in pijačo za naslednjih nekaj dni, se vkrcali na Skokico in zvečer odjadrali proti jugu.
Z Markom, Nino, Katjo, Urošem in Andrejem bomo do nedelje jadrali čez severni Jadran do Riminija in potem še do kvarnerskih otokov.
Iz Izole smo odjadrali z 20 – 25 vozli burje, ki je do Savudrije dvignila valove že preko metra, ponoči v zavetju Istre pa so se valovi zmanjšali, da je jadranje bolj udobno, žal pa je oslabela tudi burja.
Proti jutru vremenska napoved spet obeta okrog 30 vozlov burje, s katero bi morali jadrati dovolj hitro, da bi do Riminija prijadrali že jutri popoldne.
Lep konec tedna smo preživeli na slovenskem morju. Poletje se od obale še ni poslovilo. Vreme je bilo kot v pravljici in maestral je bil nežen, a stalen, da je bilo jadranje vse tri dni lepo. Z lepim sončnim zahodom smo z Iliči zaključili jadranje v petek.
Diplomatske regate smo se s Skokico udeležili v soboto in kot pove ime, so se je množično udeležili tudi diplomati. Pravilo je, da vsaka sodelujoča barka na krov sprejme tudi vsaj enega diplomata. Nam je žreb namenil nizozemskega namestnika ambasadorja v Sloveniji gospoda Derk Jana Nauta.
Poleg Nizozemca Nauta smo imeli na krovu še belgijskega častnega konzula Uroša I., Matjaž in Miran pa sva navadna smrtnika :).
Tokrat ekipa na Skokici ni bila številna, zato smo bili veseli, ko nam je Derk Jan povedal, da zna jadrati in da je to v mladosti pogosto počel, Uroš pa je itak že dostikrat jadral z menoj, da vsaj približno ve, katero vrv mora kdaj potegniti :).
Regatno polje v obliki trikotnika je bilo postavljeno med Izolo, Debelim rtičem in Strunjanom.
Tri kroge oziroma trikotnike smo morali prejadrati do cilja.
V lahkem zahodniku, ki je pihal s hitrostjo med 5 in 9 vozli so se nam lahke regatne barke že kmalu po startu odpeljale naprej, mi pa smo potem regatirali med bolj potovalnimi barkami.
Na obratih pri bojah smo se največkrat srečevali z jadrnicami Jacaranda, Živa in Spectrum. Pri jadranju v veter smo jih dohitevali ali prehitevali, pri jadranju z vetrom, pa smo bili počasnejši. Z vetrom v krmo smo bili počasnejši tudi zato, ker si zaradi maloštevilnosti in neuigranosti posadke nisem upal veliko uporabljati spinakerja in smo raje metuljčkali.
Na koncu sta Jacaranda in Živa v cilj prijadrali pred nami, nam pa je na zadnji stranici, potem ko smo vendarle dvignili tudi spinaker, uspelo za malo prehiteti Spectrum in še nekaj drugih jadrnic.
Na koncu smo se uvrstili v zlato sredino, na 25. mesto med okoli 50 sodelujočimi jadrnicami. Zmagal je spet regatnik Adriatic Europa z Dušanom Puhom.
Tudi v nedeljo je bilo morje med Slovenijo in Hrvaško mirno, maestral prijazen, policijskih čolnov ni bilo videti in temperatura vode je tudi zame (brez šokov) še vedno primerna za plavanje.