cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Sonce te dni ne vzhaja ravno zgodaj, a je vseeno vstalo pred nami in nas spravilo iz toplih postelj. Rahle sapice z juga so se sprehajale po sidrišču v zavetju Kamenjaka, kar ni dalo slutiti, da je jugo na odprtem morju že prav dobro zapihal.

To smo spoznali šele, ko smo odjadrali iz zaliva in nas je pozdravilo razgibano morje. Prvih nekaj milj v veter okoli juga Istre in mimo svetilnika Porer je bilo poskočnih, potem pa smo premec Skokice obrnili proti severozahodu in se združili z vetrom in valovi ter se udobno zibali in metuljčkali skupaj z njimi.

Lep in topel dan je bil ob istrski obali in proti severu smo napredovali s preko sedmimi vozli hitrosti. Že pred poldnevom smo jadrali mimo naslednjega lepega svetilnika, Svetega Ivana na pučini.

Podobno vreme je napovedano tudi za jutri in da še malo podaljšamo užitvanje na morju in da ne bi bili prehitro doma :), smo se sredi dneva za sprehod in kosilo ustavili v Vrsarju.

Popoldne smo dvignili sidro, med otočki pred Vrsarjem in Porečom odjadrali naprej in barko zvečer privezali ob ne ravno najbolj privlačen pomol nekdanje tovarne cementa pri Umagu. Pomol je sicer zapuščen, a nudi dobro zaščito pred valovi juga.

Sredozemlje

Most v Osorju so zjutraj odmaknili in potem spet primaknili, nas pa je veter namesto na vzhod ponesel proti severu.

Fantje so se namesto jadranja na jug in obiska Velega Lošinja odločili raje za jadranje na sever in vzpon na hrib ter obisk vasi Lubenice.

Do rajskih prodnatih plaž pod Lubenicami smo primetuljčkali z lepim južnim vetrom, za pot v hrib pa je jeseni ravno prav toplo.

Tudi morje je za moje sojadralce še dovolj toplo za plavanje,

meni pa je v morje uspelo priti le do kolen.

Popoldne smo odjadrali proti Istri in zvečer v popolnem brezvetrju sidro spustili v mirnem zalivu pri Kamenjaku.

Sredozemlje

Včeraj zvečer je bila kapitanija v Umagu že zaprta, zato smo drugi del hrvaških vstopnih formalnosti opravili danes zjutraj na kapitaniji v Rovinju, vmes pa smo preko noči sidrali v zalivu pri Funtani.

Po čudovitem jutranjem jadranju z burinom se je jutranji veter za Rovinjem

spremenil v jugo, proti kateremu smo križarili mimo Brionov do juga Istre, kjer je veter popoldne oslabel in smo čez Kvarner v nadaljevanju motojadrali do Cresa.

Čez noč bomo v Osorju počakali, da nam jutri odprejo vrata (umaknejo most) v Kvarnerič.

Sredozemlje

Popoldne smo iz Izole odjadrali proti jugu. Pestro družbo imam te dni na Skokici. Na krovu so se mi na jadranju pridružili Samo, dva Domna, Matjaž in Aljaž.

Vetra je bilo več, kot so kazale napovedi in jesensko sonce je popoldne še prav prijetno grelo, ko pa se je spustilo k obzorju, se je hitro ohladilo.

Izstopne mejne formalnosti smo opravili v Piranu in potem odjadrali v večer čez Piranski zaliv na Hrvaško.

Sredozemlje

Zjutraj smo pred odhodom proti Trstu še enkrat preverili vremensko napoved, pa se le ta na žalost ni nič spremenila. Še vedno je kazala dopoldansko brezvetrje v Tržaškem zalivu in nekaj popoldanskih sapic z jugozahoda.

 

Zaradi brezvetrja razpoloženje med posadko zjutraj ni bilo ravno prešerno :).

 

 

Z Izijem, Bojanom, Tomažem, Matejom in Lukom na krovu Skokice smo v ranem jutru izpluli iz marine, a smo zaradi brezvetrja morali motorirati od Izole do nekajkilometrske startne črte pred Barkovljami. Vetra tudi tam ni bilo niti za vzorec, da bi še pred startom lahko preskusili lahko genovo, ki sem jo na barko prinesel za to regato.  Zaradi napovedanih popoldanskih sapic z jugozahoda, smo se odločili, da bomo startali na desni strani startne linije, kar je pomenilo, da bo naša pot do prve boje sicer nekoliko daljša, a bomo hkrati lahko jadrali v bolj čistem vetru, ko bo (če bo) prišel z jugozahoda.

V družbi preko 2000 jadrnic smo danes jadrali v Tržaškem zalivu in gneča na regatnem polju je bila po pričakovanju velika. Ob pol enajstih je topovski strel označil start regate in po polževo smo se z ohlapno visečimi jadri podali na pot proti jugu. Vetra ni bilo čutiti, a smo se vseeno pomikali v pravo smer. Naša hitrost je bila prvo uro okrog pol vozla, potem je narastla na en vozel in ko so se začele pojavljati rahle sapice smo “drveli” že z dvema vozloma hitrosti.

Niti polovice prve stranice regatnega trapeza še nismo prejadrali, ko so iz Trsta zadonele topovske salve in ognjemet v čast zmagovalcev regate. Presenečen sem bil, saj desno od nas na regatnem polju nismo videli še nobenega od velikih regatnikov, ki bi jadral proti cilju. Preko telefonov smo potem izvedeli, da so zaradi brezvetrja regato skrajšali za polovico in cilj prestavili k drugi boji.

Skozi cilj je prva prijadrala posadka Gašperja Vinčeca na jadrnici Way of life, pred črnogorskim Shiningom in Scorpiom Iztoka Krumpaka. Slovenski dan na Barkovljanki je zaokrožil še četrti Adriatic Europa s krmarjem Dušanom Puhom.

S skrajšanjem regate so organizatorji osrečili večino od okrog dvajset tisoč sodelujočih jadralcev. Tudi mene je skrbelo, ali bomo v tako rahlem vetru do večera, ko se regata zaključi, sploh uspeli prijadrati do cilja, s to spremembo pa je pravočasen prihod v cilj postal uresničljiv.

Vseskozi smo jadrali ostro v veter, ko je zapihalo malo bolj z desne strani, pa smo lahko genovo na jamboru za pol ure zamenjali s spinakerjem. Naša barka je, bolj kot za regatno jadranje, narejena za resnejše vremenske razmere in zato težka, a smo se vseeno kar dobro kosali z lažjimi barkami in za nami je jadralo veliko več jadrnic kot pred nami.

Strah me je bilo, kako se bomo znašli v gneči na obratu pri prvi boji, kamor se iz različnih delov regatnega polja združijo poti vseh sodelujočih jadrnic, zato smo na boke Skokice namestili bokobrane. Nazadnje smo imeli srečo in promet okoli boje, ko smo mi jadrali tam mimo, ni bil zelo gost in je obrat minil brez bližnjih srečanj. Zaradi rahlih trkov med barkami je treskalo pred nami in za nami.

Na zadnji stranici do cilja je veter spet oslabel, zato sem se skušal izogibati gneči in smo raje jadrali malo bolj naokoli po bolj čistem vetru, kar se nam je na koncu tudi obrestovalo in smo pred ciljem prehiteli še nekaj jadrnic.

 

 

Po prihodu v cilj je bil čas za veselje, fotkanje, razpoloženje je bilo veliko boljše kot pred startom :).

 

Pred nami je regato končalo 350 jadrnic, za krmo Skokice jih je ostalo več kot še štirikrat toliko.

Po štirih urah regatiranja smo se sredi popoldneva že vračali proti Izoli in si ogledovali veliko množico jadrnic, ki so še jadrale proti cilju.

Ob takšnem razgledu sem se zavedel, da smo s 351. mestom vendarle dosegli dober rezultat. Uvrstili smo se v prvo petino sodelujočih. Vetrovne razmere so bile za Skokico prerahle, a smo z dobrim jadranjem vendarle dosegli našo drugo najboljšo uvrstitev na Barcolani. Do 18. ure je do cilja prijadralo 1070 jadrnic, potem pa so organizatorji končali regato.

Več objav

Archives