cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Za ogrevanje pred Barkovljanko smo se danes udeležili regate od Portorožem in Trstom. Vetra žal spet ni bilo v izobilju, a kaže, da smo Skokico zjutraj pred odhodom dovolj dobro izpraznili, da smo med regato več jadrnic gledali v premec kot v krmo.

Iz Portoroža nas je pospremil jugo, ki je potem vse bolj slabel.

Pred Debelim rtičem je brezvetrje ustavilo tudi največje regatnike in ko so se pojavile sapice z jugozahoda, se je regata začela skoraj znova. Rahel zahodnik nas je potem pospremil do Trsta in skozi cilj smo prijadrali nekje na robu prve tretjine sodelujočih jadrnic.

Skorajda celo regato smo danes prejadrali s špinakerjem, kar je bil dober trening za jutrišnjo Barkovljanko, ko je napovedanega še manj vetra kot danes.

 

 

Sredozemlje

Poletno skakalno sezono smo v preteklih dneh zaključili z zadnjimi tekmovanji in sestanki, v premoru do zimske sezone pa bomo lahko spet veliko jadrali.

Najprej nas že ta konec tedna v Tržaškem zalivu čaka Barkovljanka – množična regata ki je velik jadralski dogodek in vrhunec naše regatne sezone.

Za cilj postavil sem nam postavil uvrstitev v prvo tretjino, upam pa, da bo v nedeljo na morju vsaj toliko vetra, da bi do cilja sploh lahko prijadrali. Vremenska napoved je glede vetra za ta konec tedna zelo zelo nežna.

Kaže da je tudi moja posadka to regato vzela nekoliko bolj resno in se nas bo na krovu Skokice zbralo dovolj že dan pred Barkovljanko. Prijavil sem nas namreč na regato “Go to Barcolana from Slovenia”,  da bomo lahko malo potrenirali :). Izi pravi, da je tekma najboljši trening.

Za aktivne jadralske počitnice po Istri in kvarnerskih otokih konec oktobra in začetek novembra so prosta še tri mesta.

Sredozemlje

Mirno noč smo preživeli na sidrišču pri Fažani. Vremenske napovedi so obetale, da bo ob istrski obali zapihal vse močnejši jugo, vendar je bila podobna napoved že za včeraj in vetra ni bilo, zato smo sidro dvignili že pred sončnim vzhodom, da bi čim bolje izkoristili jutranji burin.

Pet do deset vozlov hladnega jutranjega vetra je potem pihalo še celo dopoldne in mi smo po gladkem morju zelo lepo jadrali ob istrski obali.

K odprtomorskemu jadralnemu tečaju sodi tudi astronomska navigacija in uporaba sekstanta, s pomočjo katerega smo ugotovili, da jadramo nekje ob istrski obali 🙂

K tečaju sodijo tudi postopki za reševanje iz vode, vendar prostovoljca, ki bi v hladnem vremenu skočil v morje in se pustil reševati, med člani moje posadke nismo našli. Pomagati smo si morali z bokobrani, ki smo jih reševali iz morja. Pri tem smo bili vsi zelo uspešni in Skokica ni izgubila nobenega bokobrana 🙂

Sredi dneva se je pooblačilo in veter je z zamudo obrnil na jugovzhodnik, da smo na jambor dvignili špinaker in si popestrili jadranje.

Popoldne je z jugozahoda prišel droben dež in megla, zato smo špinaker pospravili. Spet nam je zelo prav nam prišel naš patagonski šotor nad kokpitom, ki nas je ščitil pred dežjem in hladnim vetrom.

Dež se je mimo Savudrije še okrepil, megla zgostila in zapihala je burja. slovenske obale na naši desni v kislem vremenu nismo videli. Skozi meglo se nam je prikazala šele, ko smo pod večer prijadrali do Izole.

Jadralsko popoln dan smo rahlo mokri 🙂 zaključili v marini v Izoli.

 

Sredozemlje

Ponoči, ko se je burja spremenila v severozahodnik, smo odjadrali iz Riminija čez Jadran proti Istri.  S petnajst vozli jutranjega vetra smo prvih nekaj ur lepo in hitro jadrali.

Sončni vzhod smo videli že precej daleč od obale, a je veter že kmalu potem žal popustil in že pred sredino Jadrana smo morali zagnati motor, da smo do Pule lahko pripluli še pred sončnim zahodom.

Kot je na Skokici navada, smo predzadnji večer popotovanja zaključili s palačinkami iz domače kuhinje.

 

Sredozemlje

Skokico smo danes zjutraj pustili v pristanišču in se odpravili na izlet v hribe, v San Marino. Po sprehodu do centra Riminija smo se želeli vkrcati na avtobus za San Marino, pa je bilo čakajočih pred nami preveč in se nam ni uspelo pririniti niti na prvi niti na drugi avtobus, zato smo potem prodali avtobusne karte in se na 600 metrov visoki hrib zapeljali s taksijem.

Vreme je bilo danes na srečo manj kislo in vetrovno kot včeraj in popoldne se je prikazalo tudi sonce, zato se je z obzidja na vrhu mesta kljub meglicam videlo vse do morja na eni strani in do Apeninov na drugi strani.

Kar precej smo se nahodili po ozkih ulicah San Marina, glavnega mesta istoimenske države in najstarejše republike, ki je hkrati tudi peta najmanjša na svetu.

Sprehodili smo se do vseh treh glavnih obrambnih stolpov na vrhu grebena, potem pa izlet zaključili z okusno pico v eni od mestnih restavracij.

Kavo in čaj, ki sta bila tudi na seznamu opravkov za San Marino, smo si privoščili šele popoldne po vrnitvi v Rimini.

Neskončne plaže v okolici Riminija so bile danes popoldne bolj prijazne in zato malo manj zapuščene kot včeraj.

Več objav

Archives