Po hudo deževni noči me je zjutraj v nasprotju s pričakovanji že v postelji pozdravilo sonce. Jugo se je na sidrišču pri kampu Lanterna do jutra okrepil na preko 20 vozlov, a sidro je dobro držalo, čeprav je morje tukaj tudi blizu obale globoko kar 18 metrov.
Po zajtrku smo dvignili sidro in odjadrali proti Sloveniji.
Mimo Novigrada smo odjadrali iz zaliva in veter je presegal 30 vozlov, zato je za hitrost jadranja s preko 8 vozli zadoščalo že samo sprednje jadro in glavnega sploh nismo dvignili.
Vetru primerno so nas na odprtem pozdravili tudi 2 – 3 metrski valovi s katerimi smo se prijetno zibali proti severu.
Kmalu smo mimo Savudrije zajadrali v Piranski zaliv in potem močnemu vetru navkljub brez težav pristali na carinskem pomolu v Piranu. Zaradi močnega juga je bil levi piranski pomol pod vodo, na carinskem pomolu pa smo morali bokobrane na barki privezati tik nad vodo, saj je tudi carinski pomol komajda še gledal iz vode.
Jugo tudi v nadaljevanju poti proti Izoli ni popustil, le valovi so se za piransko punto zmanjšali. Sonce so prekrili vse težji oblaki, zato smo z izkrcanjem v marini v Izoli nekoliko pohiteli, da sem še pred dežjem lahko pospravil vsa platna nad kokpitom, ki so nas v preteklih dneh ščitila pred vetrom, dežjem in hladom.
Tea, Andrej, Lojze in Dejan so bili dobra ekipa, ki se je dobro znašla tako na barki, kot na hribu in pohodniških poteh. Vsaj malo jih bom pogrešal :). V petih dneh smo skupaj prejadrali okoli 200 milj ter prehodili preko 1000 višinskih metrov in nekaj deset kilometrov poti po otoških hribih.
Skokica bo zdaj nekaj dni počivala, a z jadranjem letos še nismo končali.
