cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Ob svitu sem dvignil sidro pred Vrnikom in Skokico mimo še speče Korčule usmeril proti Hvaru.

Računal sem na jadranje z običajnim jutranjim vzhodnikom v Pelješačkem in Korčulanskem kanalu, a sem se uštel. Mrzel veter je pihal z zahoda – točno od spredaj  in mimo speče Korčule ter mimo Pelješca smo pluli s pomočjo motorja, saj moje speče posadke nisem želel vsakih deset minut prekladati z enega roba postelje na drugega, kar bi se zgodilo, če bi jadral ostro v veter in križaril po ozkem kanalu.

Za Pelješcem je izginil tudi zahodnik in morje se je zgladilo. Motor je pel še nekaj ur vse do Zavale na Hvaru, kjer smo dopoldne na krov sprejeli Darka, Jeleno in Lana ter skupaj odpluli do lepega zaliva na južni strani bližnjega otoka Ščedro.

 

Voda v zalivu je bila končno spet normalno topla za plavanje, otok pa ponuja čudovite sprehajalne poti v senci borovcev po dolgem in počez, od zaliva do zaliva.

Dan smo v dobri družbi zaključili ob pici in drugih dobrotah v vaški gostilni v Zavali.

Sredozemlje

Veliko smo se spet potepali, ustavljali in sidrali ob otokih in otočkih južne Dalmacije.

Najprej smo včeraj iz našega tunela na Prežbi zavili v luko Ubli na Lastovu, kjer smo v izpraznjene tanke na barki natočili vodo.

Z Lastova smo nato odjadrali s krepko burjo a  je že nekaj milj severno od Lastova od burje ostala le sapica ter veliki nasprotni valovi, proti katerim smo se le počasi prebijali proti Korčuli.

Popoldne smo imeli guncanja po valovih dovolj, zato smo pri Korčuli zavili v zaliv Pavja luka in sidro spustili v levem rokavu zaliva. Burja je ozračje in morje krepko ohladila, da temperatura zdaj tukaj, bolj kot na poletje, spominja na pomlad. Po nekaj toplih tednih se moramo ponoči spet pokriti z odejami.

Danes dopoldne smo se srečali z Urošem, Simono, Nejcem in Karin in potem skupaj odjadrali do Badije. Morje je trenutno premrzlo, da bi užival v plavanju, smo se pa zato sprehodili po otoku in iskali jelene, ki so jih naselili na Badiji. Zadnjič sem bil presenečen, ko sem jih med tekom srečal na gozdni poti, danes pa sem bil na jelene pripravljen in jih ujel v svoj fotoaparat.

Proti večeru smo naše prijateljsko druženje zaključili z jadranjem do Lumbarde, potem pa smo se premaknili še do bližnjega otoka Vrnik, v zavetju katerega smo se zasidrali za čez noč.

 

Zadnjo dnevno svetlobo smo izkoristili za sprehod po Vrniku, ki se od okoliških otokov na vzhodu Korčule precej razlikuje. Otok je naseljen, a hiše na njem so stare in grajene iz kamna. Do sredine dvajsetega stoletja je na njem živelo okrog 250 kamnosekov, ki so skale iz kamnoloma v zaledju vasi preoblikovali v zidake, portale, stebre in druge izdelke iz kamna, iz katerih so zgrajene mnoge hiše in palače ob jadranski obali.

 

Kamnoseške delavnice ob obali zdaj propadajo, stare hiše kamnosekov pa so trdneje grajene, naseljene in dobro kljubujejo zobu časa. Na obseg dela kamnosekov kaže globoka soteska, ki so jo skozi osrednji del otoka izklesali kamnoseki ter griči iz drobirja, odkruškov in kamenja, ki so za kamnoseki ostali na obrobju vasi.

Sredozemlje

Dva dni smo bili zasidrani v zavetju Sušca, samotnega zunanjega dalmatinskega otoka, kamor me moja jadranska potepanja do zdaj še niso zanesla.

 

Otok je večji, kot sem si predstavljal in tudi lažje prehoden. Na Sušcu je bila nekoč na vrhu hriba vojaška postojanka, zato so po otoku speljane steze, ki pa jih ma hribu zdaj že zarašča grmovje, po nižjem delu otoka pa je do svetilnika nad klifi na zahodnem koncu otoka speljana sprehajalna pot.

 

Svetilnik je bil zgrajen v avstroogrskih časih pred dvema stoletjema in iz tistih časov izvira tudi fitness studio pri svetilniku.

Z Zlato sva se sprehajala po otoku, Aljoša in Luka pa sta pod vodo oprezala za ribami in tudi tokrat se nista vrnila praznih rok. Glavna trofeja je bila morena, podolgovata kačasta riba z nevarnim strupenim ugrizom. Bila je zelo trdoživa, se kot kača zvijala in vozljala okoli harpune in je zahtevala veliko previdnosti, da jo je Aljoša končno predelal v obliko primerno za v ponev.

 

Na Sušcu v poletni polovici leta živita dva človeka: svetilničar in pastir, pozimi pa le še svetilničar.

Pastir Dragan se že trideset let iz celinske Hrvaške sem preseli vsako poletje in skrbi za ovce. Povedal mi je, da sta pastirja na otoku ponavadi dva, a si je lani njegov prijatelj na otoku med striženjem ovac poškodoval nogo in rana se mu je potem tako hudo zagnojila, da so mu nogo morali odrezati.

Dragan mi je povedal, da občasno za zaključene družbe organizira piknike in jim na ognju speče tudi kakšnega jagenčka. Pohvalil se je, da so bili v preteklih letih njegovi gosti tudi nekateri mednarodni pomembneži, ki so na pojedino na Sušac pripluli s svojimi jahtami, kot na primer Berni Eckleston, Schumacher in brata Kličko, katerih majice s podpisi ima obešene v svoji skromni hiški na otoku.

Kdor se želi dogovoriti za piknik na Sušcu, ga lahko pokliče na telefon +385 91 2724487 ali pa še bolje pošlje SMS, saj je telefonski signal na otoku bolj slab – obljubil sem mu, da bom njegov kontakt sporočil naprej :).

Pastir Dragan je povedal tudi, da je letošnjo zimo na Sušcu dosti deževalo, zato so vodnjaki okoli hiše še vedno precej polni in ovce na otoku bodo z vodo zagotovo dobro preskrbljene do naslednje zime.

Dopoldne smo odjadrali proti Lastovu in Skokico popoldne na otoku Prežba pri Lastovu privezali pred opuščen vojaški bunker jugo mornarice.

 

Sredozemlje

Zjutraj smo s Pelješca z vzhodnikom odjadrali proti zahodnemu koncu Korčule. Vetra je bilo dovolj le za lenobno jadranje,

barka pa je šla ravno dovolj hitro, da smo si jadranje lahko popestrili še z neolimpijskimi vodnimi “športi”.

 

V Veli Luki smo popoldne obiskali prijaznega luškega kapitana, s katerim se je Aljoša dogovoril, da je popoldne prišel na kapitanijo tudi izven delovnega časa. Plačati sem moral mesečni pavšal za hrvaško turistično takso, saj se mi je prejšnji iztekel, ker sem načrtoval, da bomo zdaj v Grčiji. Mimogrede sem opazil, da so Hrvati turistično takso nekoliko pocenili.

Velo Luko smo kmalu zapustili, saj so nas začeli preganjati inkasanti in nevihte, ki so prihajale izza Korčule. Namenili smo se v Tri Luke, a se je tudi od tam začelo bliskati in smo obrnili ter zavili v zaliv Gradina.

Zaliv je pred nevihtami nudil dovolj zavetja, le z odprtega so na sidrišče celo noč prihajali valovi in nas zibali. Nevihte so nas ponoči obšle in nam namenile le nekaj kapljic dežja.

Zjutraj smo se odpravili proti Sušcu, kjer bosta Aljoša in Luka pod vodo spet preizkusila srečo z ribolovom. Včeraj sta ulovila tri ribe – ravno dovolj za kosilo :).

Sredozemlje

S Hvara sem se opoldne odpeljal do Igran jugovzhodno od Makarske, kamor so se popoldne pripeljali Zlata, Aljoša in Luka. Hudo vroče je bilo v zavetrju slikovitega mesteca pod Biokovom in nekaj sprehodov s torbami in vrečami v rokah je bilo dovolj, da je od mene teklo, kot bi ravnokar prišel iz vode.

Nismo dolgo zdržali na vročini, dvignili smo jadra, odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz pristanišča, kjer nas je takoj ohladil maestral, ki se je dvignil medtem, ko sem v Igranah čakal na svoje nove sopotnike.

Do rta Sućuraj smo jadrali z vetrom, za rtom pa obrnili v veter proti Pelješcu in potem poskočno križarili med Hvarom in Pelješcem do Lovišta, kjer smo v lepem zaprtem zalivu spustili sidro.

Aljoša in Luka sta se takoj odpravila na podvodni ribolov in se vrnila z nekaj ribami.

 

Več objav

Archives