cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
7. novembra, 2020

Zadevo z rdečimi regijami in vrnitvijo domov sem še malo premislil in se odločil, da nadaljujem z jadranjem po Dalmaciji. Zdaj ko je NIJZ celo Hrvaško označil za rdečo, mi v bistvu ni več potrebno paziti, kje jadram in kje so meje hrvaških županij.

Zdrava pamet mi pravi, da so nenaseljeni ali redko naseljeni otoki varni in zdravi in da moja barka ni okužena, zato bom še nekaj časa raje ostal v zdravem okolju. Za telesno in duševno zdravje bom tukaj lažje poskrbel, kot doma. Pa saj sem v bistvu tudi na barki doma in se težko odločim, ali je to moj prvi ali drugi dom :).

Dokler Hrvati ne bodo panicirali zaradi covida, bom ostal v Dalmaciji, ko bom šel v trgovino pa se bom primerno zaščitil. Kako se to naredi, smo se v zadnjih mesecih že naučili :). Hrvaški politiki zaenkrat pravijo, da Hrvaške ne nameravajo zapreti.

Vreme me te dni dobesedno boža in napoved za naslednje dni je tudi še čisto v redu. Če bi pihalo še za nekaj vozlov več vetra, bi bilo že kičasto. Vsaka fotka, ki jo naredim, se mi zdi, da je čisto lepa.

Zjutraj je bilo na barki že kar hladno. Včeraj sem Skokico privezal ob pomol na vzhodni strani zalivčka, zato je zjutraj ostala v senci in je sonce ni pogrelo. Ker je termometer v salonu vztrajal pri 14 stopinjah in ker je burin še vedno pihal, sem kar odvezal vrvi in odjadral na sonce. Rosa na oknih se je kmalu posušila in temperatura je bila hitro pri udobnih dvajsetih.

Na Žutu še nisem bil. Velikokrat sem jadral mimo, tudi sidrali smo že ob Žutu, a po otoku se še nisem sprehajal, zato sem barko usmeril proti Žutu.

Burin je oslabel in izginil že nekaj milj pred ciljem, zato sem zagnal motor. V bistvu bi ga moral kmalu zagnati in napolniti akumulatorja, tudi če bi še pihalo, saj sta bila akumulatorja zelo prazna in avtopilot je jokal (piskal). Porabniška akumulatorja sta stara šest let in morda nista več v najboljšem stanju, ali pa morda jaz preveč bluzim na računalniku in internetu in pokurim preveč elektrike.

Nekaj zalivčkov z zaselki in pomoli je na jugovzhodni strani Žuta in v vodiču sem videl, da je ob enem od pomolov globina vode čez dva metra, zato sem pristal ob tem pomolu.

Takoj me je prišla pozdraviti mala kosmata domačinka. Že ko sem bil še sto metrov oddaljen od pomola je bilo slišati njeno glasno mijavkanje. To je bila tudi edina živa duša, če odmislim ptice, ki sem jo danes videl na otoku.

Mucko sem potolažil s sirom, potem pa se sprehodil na hrib do cerkvice in užival v lepem razgledu po Kornatih na eni strani ter množico otokov proti Pašmanu na drugi strani. Pot me je vodila tudi med nasadi oljk, a olive marsikje (še ?) niso bile pobrane.

Popoldne se je pojavilo nekaj maestrala, zato sem Žut zapustil in odjadral proti Vrgadi, na kateri tudi še nikoli nisem bil in ko sem prijadral do otoka, je bilo sonce še dosti visoko na nebu in sem nadaljeval mimo otoka.

Pri Murterju se je sonce potem vendarle spustilo do obzorja in zašlo za Kornate, jaz pa sem primerno sidrišče za čez noč našel v zalivu Koširina na zahodni strani otoka.

Sredozemlje
6. novembra, 2020

Burja je ponoči ohladila ozračje, a je sonce Skokico zjutraj kmalu ogrelo na prijetno temperaturo.

Med jutranjim sprehodom po Molatu sem na smerokazu videl, da je bilo med drugo svetovno vojno ob obali zaliva Jazi koncentracijsko taborišče, na katerega zdaj spominjajo le še nadzorni stolpi, ki jih počasi zarašča gozd.

Dopoldne sem z zmerno burjo odjadral proti Dugemu otoku in vmes zaflikal dno čolna, da ne bo več poščal vode. S tem je odkljukana še zadnja naloga s spiska vzdrževalnih del na barki.

Glede jadranja do juga Dugega otoka sem si po nekaj urah premislil, ko je pri Ižu zmanjkalo vetra. Ustavil sem se v vasici Knež in barko privezal ob vaški pomol.

Na turistični tabli v pristanišču sem videl, da je na hribu nad vasjo kraška jama in sem jo poiskal, da si popestrim dan.

Skozi majhno luknjo na pobočju se spustiš v jamo, ki se razveja v nekaj rovov, vse skupaj pa je dolgo nekaj deset metrov.

 

Večer so mi “olepšali” slovenski korona-varuhi, ki bodo celotno Hrvaško z nedeljo uvrstili na rdečo korona-listo. Med hrvaškimi otoki sem mislil jadrati do prihodnjega tedna, zdaj pa bom moral spremeniti načrte. Pred nedeljo itak ne morem prijadrati do Slovenije, neumno pa se mi zdi, da bi šel po tednu jadralske izolacije še v karanteno ali pa da bi ob polnem zdravju plačeval teste.

Več možnosti imam: jutri (ko bo Zadarska župnija še na rumenem seznamu) se tukaj odjaviti iz Hrvaške in domov jadrati po odprtem morju, ali ostati med Dalmatinskimi otoki, ali pa jadrati k mafiozotom v Kalabriji, ki edina od italijanskih regij še ni na slovenskem rdečem seznamu. Grško morje bodo prihodnji teden najbrž zaprli.

Najprijetnejša je sicer druga možnost, a se mi kmalu začne skakalna tekmovalna sezona in moram pred tem domov vsaj po zimska oblačila :).

Korona in ukrepi nam jadralcem spet zapirajo morje. Odgovorni pač nočejo razumeti, da je jadranje v bistvu najboljša samoizolacija, ki jo politiki vseskozi zahtevajo od državljanov :(.

Sredozemlje
5. novembra, 2020

Dopoldne je bilo “črnogorsko”. Najprej sem s težavo vstal iz postelje, potem sem odpovedal zmenek z Gospo od sniga na vrhu hriba nad Istom, potem nisem šel na sprehod po Istu in zaflikal nisem niti čolna, ki vse bolj pušča vodo. Iz tira me je vrgla slabo prespana noč, ko je sidrna veriga celo noč trzala in ropotala po skalah in kamnitih blokih na dnu, ko je Skokica pod navali burje poplesavala po sidrišču. Zvečer pač nisem videl, kam sem spustil sidro, važno je bilo, da je prijelo. Bolje bi bilo, da bi se ponoči presidral, pa sem raje slabo spal.

Po dolgem samoprepričevanju sem zbral nekaj volje, da sem si spekel omleto s sirom in potem na tipkovnici sidrnega vinča pritisnil na tipko za dvig sidra in uspelo mi je celo razviti jadro ter nekajkrat pritisniti na tipke na avtopilotu. In potem sem obsedel, počival in čakal na popoldan. Vse ostalo je opravila burja in me v dveh urah od Ista prestavila do Molata.

Do Molata sem se že dovolj spočil, da sem pred luko pospravil jadro, zagnal motor in Skokico privezal ob pomol. Odšel sem na sprehod do trgovine v vasi na vrhu klanca, a je bila že zaprta.

 

 

Napadu lenobe navkljub svojega vsakodnevnega teka nisem izpustil, le nekaj kilometrov krajši je bil kot včeraj na Silbi, pripeljal pa me je na vrh hriba nad Molatom, od koder je lep razgled po otokih Severne Dalmacije.

 

Zvečer so trgovino v vasi spet odprli in imel sem prvi bližnji stik s človekom v tem tednu. Seveda sva bila oba s prodajalko zaščitena z maskami, tako kot se spodobi in na varni razdalji.

Omara z napolitankami in čipsom je zdaj spet malo bolj polna, prav tako tista z jabolki in kruhom. Med otoki bom zdaj z lahkoto zdržal še nekaj dni, ne da bi mi bilo potrebno kuhati :).

Sredozemlje
4. novembra, 2020

Za razliko od večine prejšnjih poti, si geografskega cilja tokrat ne postavljam. Še časovno ne vem, kdaj pridem nazaj, a bo trajalo vsaj en teden. Geografsko mejo mi je NIJZ z rumenimi in rdečimi regijami postavil pri Srednji Dalmaciji.

Cilj je torej jadranje, potepanje po morju in odmik od slovenskega korona-vzdušja. Dnevne cilje mi določata veter in razpoloženje, itak pa si potem vsak dan vsaj dvakrat premislim.

Po zajtrku sem dvignil sidro, razvil jadra in z lenim maestralom odjadral z Lošinja. Napovedano je bilo oblačno vreme, a oblaki so se tega dela Jadrana izogibali in sonce je poskrbelo, da je bilo v mojem šotoru v kokpitu čisto lepo toplo.

Sprva sem mislil jadrati proti Premudi, a sem Skokico skupaj z vetrom usmeril v preliv med Ilovikom in Sv. Petrom. Priljubljeno sidrišče je samevalo in vasica je samevala obsijana s soncem, Skokica pa je lenobno drsela mimo Ilovika proti Silbi.

Silba ima lepe sprehajalne in tekaške poti, razpredene po otoku, zato sem se opoldne odločil za postanek. Privez sem našel ob zahodni obali za pomolom, na katerem pristajajo trajekti in potniške ladje. Za zvečer je bila napovedana burja in ob burji je tukaj čisto dober privez za čez noč.

Po južnem delu otoka sem se že dostikrat sprehajal, po severnem pa še ne, zato sem danes tekel na grič na severu. Sprva je pot vodila po kolovozu, potem pa po gozdnih potkah. Vrh je poraščen z gozdom, zato razgleda po okoliških otokih ni bilo.

Na povratku sem se sprehodil še po vasi. Obvezen postanek v Silbi je pri razglednem stolpu, ki ga je pred stoletji svoji ljubezni postavil kapitan Marinič.

 

Ko sem se popoldne vrnil k barki, je okrepljeni maestral morje že dodobra razbrazdal in tudi Skokica se je ob obali guncala na valovih. Ob bok barke sem dodal nekaj bokobranov in čakal, da maestral oslabi in začne pihati burja. Priplul in odplul je potniški katamaran, prišel je trajekt, severozahodnik pa se je le še krepil.

Pod večer sem se naveličal guncanja, odvezal sem vrvi, razvil genovo in v noč odjadral proti Istu. Sidrišče je tam primerno tako za severnik, kot tudi za burjo.

 

Sončni zahod za Premudo.

Sredozemlje
3. novembra, 2020

Še enkrat sem prebral svoje včerajšnje “globoke” misli. Ojoj, najbrž se mi je skisalo, ljudem naj bi se izogibal na 50 metrov :). Uspešno me preko televizije prevzgajajo naši politiki in epidemiologi.

Včeraj je name najbrž vplivalo kislo vreme, danes se počutim bolje. Dovolj daleč sem od novic s televizije, da se lahko sprostim :).

Nič ne bo z mojim poskusom “40 plus”, ne bom bežal pred ljudmi, a se z njimi tudi ne bom objemal. Na kvarnerskih otokih v novembru ni veliko ljudi in zaenkrat mi na blizu ni uspelo srečati še nikogar, a zaloga jabolk, čipsa in napolitank na barki ne bo zdržala enega tedna in potem bo treba v trgovino.

Mojemu zdravju bo gibanje v naravi bolj koristilo, kot pa izogibanje.

Jutro me je pozdravilo z veliko več barvami, kot sem jih videl včeraj med meglenim jadranjem ob istrski obali. Južno od Istre smo me pozdravili delfini, sredi Kvarnerja pa se je še zjasnilo. Dan za uživanje, le vetra je bilo bolj malo, zato sem jadral po italijansko – polna jadra in motor.

Za svoj dnevni odmerek teka sem se ustavil na Unijah in spotoma po pašnikih preganjal ovce.

Popoldne sem odplul še dve uri naprej proti jugovzhodu in Skokico zasidral v zalivčku Balvanida na Lošinju.

Včeraj sem večino dneva presedel, zato sem se pod večer še enkrat odpravil na hrib nad zalivom v upanju, da bom z vrha lahko občudoval sončni zahod.

Vse skupaj je potem pokvarila megla, ki se je k Lošinju priplazila z zahoda in sonce skrila, še preden bi se potopilo v morje.

Več objav

Archives