cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
4. novembra, 2020

Za razliko od večine prejšnjih poti, si geografskega cilja tokrat ne postavljam. Še časovno ne vem, kdaj pridem nazaj, a bo trajalo vsaj en teden. Geografsko mejo mi je NIJZ z rumenimi in rdečimi regijami postavil pri Srednji Dalmaciji.

Cilj je torej jadranje, potepanje po morju in odmik od slovenskega korona-vzdušja. Dnevne cilje mi določata veter in razpoloženje, itak pa si potem vsak dan vsaj dvakrat premislim.

Po zajtrku sem dvignil sidro, razvil jadra in z lenim maestralom odjadral z Lošinja. Napovedano je bilo oblačno vreme, a oblaki so se tega dela Jadrana izogibali in sonce je poskrbelo, da je bilo v mojem šotoru v kokpitu čisto lepo toplo.

Sprva sem mislil jadrati proti Premudi, a sem Skokico skupaj z vetrom usmeril v preliv med Ilovikom in Sv. Petrom. Priljubljeno sidrišče je samevalo in vasica je samevala obsijana s soncem, Skokica pa je lenobno drsela mimo Ilovika proti Silbi.

Silba ima lepe sprehajalne in tekaške poti, razpredene po otoku, zato sem se opoldne odločil za postanek. Privez sem našel ob zahodni obali za pomolom, na katerem pristajajo trajekti in potniške ladje. Za zvečer je bila napovedana burja in ob burji je tukaj čisto dober privez za čez noč.

Po južnem delu otoka sem se že dostikrat sprehajal, po severnem pa še ne, zato sem danes tekel na grič na severu. Sprva je pot vodila po kolovozu, potem pa po gozdnih potkah. Vrh je poraščen z gozdom, zato razgleda po okoliških otokih ni bilo.

Na povratku sem se sprehodil še po vasi. Obvezen postanek v Silbi je pri razglednem stolpu, ki ga je pred stoletji svoji ljubezni postavil kapitan Marinič.

 

Ko sem se popoldne vrnil k barki, je okrepljeni maestral morje že dodobra razbrazdal in tudi Skokica se je ob obali guncala na valovih. Ob bok barke sem dodal nekaj bokobranov in čakal, da maestral oslabi in začne pihati burja. Priplul in odplul je potniški katamaran, prišel je trajekt, severozahodnik pa se je le še krepil.

Pod večer sem se naveličal guncanja, odvezal sem vrvi, razvil genovo in v noč odjadral proti Istu. Sidrišče je tam primerno tako za severnik, kot tudi za burjo.

 

Sončni zahod za Premudo.

Sredozemlje
3. novembra, 2020

Še enkrat sem prebral svoje včerajšnje “globoke” misli. Ojoj, najbrž se mi je skisalo, ljudem naj bi se izogibal na 50 metrov :). Uspešno me preko televizije prevzgajajo naši politiki in epidemiologi.

Včeraj je name najbrž vplivalo kislo vreme, danes se počutim bolje. Dovolj daleč sem od novic s televizije, da se lahko sprostim :).

Nič ne bo z mojim poskusom “40 plus”, ne bom bežal pred ljudmi, a se z njimi tudi ne bom objemal. Na kvarnerskih otokih v novembru ni veliko ljudi in zaenkrat mi na blizu ni uspelo srečati še nikogar, a zaloga jabolk, čipsa in napolitank na barki ne bo zdržala enega tedna in potem bo treba v trgovino.

Mojemu zdravju bo gibanje v naravi bolj koristilo, kot pa izogibanje.

Jutro me je pozdravilo z veliko več barvami, kot sem jih videl včeraj med meglenim jadranjem ob istrski obali. Južno od Istre smo me pozdravili delfini, sredi Kvarnerja pa se je še zjasnilo. Dan za uživanje, le vetra je bilo bolj malo, zato sem jadral po italijansko – polna jadra in motor.

Za svoj dnevni odmerek teka sem se ustavil na Unijah in spotoma po pašnikih preganjal ovce.

Popoldne sem odplul še dve uri naprej proti jugovzhodu in Skokico zasidral v zalivčku Balvanida na Lošinju.

Včeraj sem večino dneva presedel, zato sem se pod večer še enkrat odpravil na hrib nad zalivom v upanju, da bom z vrha lahko občudoval sončni zahod.

Vse skupaj je potem pokvarila megla, ki se je k Lošinju priplazila z zahoda in sonce skrila, še preden bi se potopilo v morje.

Sredozemlje
2. novembra, 2020

Šefica se je zjutraj izkrcala in mi podala vrvi s pomola, da sem lahko odjadral proti jugu.

V teh dneh bi imel tečaj odprtomorskega jadranja, če bi bilo vse normalno. Vendar razmere v Sloveniji niso lahke in oblast mojih jadralcev ne pusti v Izolo, da bi lahko skupaj jadrali. S tečajem bo treba počakati na boljše čase, saj trenutni predpisi le meni dovoljujejo da jadram, ker si z navtiko služim kruh.

 

Jadranje je najlepša oblika samo-osamitve – že od nekdaj, ne samo v korona časih. Malo za šalo in malo zares se bom v prihodnjih dneh šel poskus, koliko dni lahko med aktivnim popotovanjem po razmeroma obljudenih krajih poskrbim, da sem od najbližjega človeka vseskozi oddaljen več kot 40 metrov. Na oceanu to sploh ni bila težava in je moj rekord pri 25 dneh, na Jadranu pa se bom dosti sprehajal tudi po otokih, zato sem si za cilj postavil 7 dni.

Zakaj 40 metrov, če virusi z vetrom po zraku letijo 15 metrov? Odgovor je: zato ker … :).

 

Zakone je potrebno spoštovati, zato sem s poskusom “40 plus” lahko začel šele potem, ko sem se zjutraj najprej v Piranu poslovil od slovenskega policista in v Umagu na carinskem pomolu še od hrvaškega.

Meglena in hladna sta bila zadnja dva dneva v Istri. Sonce se je občasno le rahlo pokazalo skozi nizke oblake, a so bili žarki preslabotni, da bi zares lahko razkrojili meglo.

Veter ob istrski obali je danes pihal pretežno z jugozahoda, a je bil rahel in tudi luknjast, da sem jadrom včasih v pomoč moral dodati motorni pogon, da je bila hitrost plovbe vsaj približno sprejemljiva.

Mislil sem, da bo za razdaljo 40 m z lahkoto mogoče poskrbeti na morju, vendar so me ribiči pred Novigradom in pred Umagom “napadali” iz različnih smeri in poskušali že prvi dan končati moj “40 plus projekt”, da sem se moral kar potruditi, da sem se jim vedno uspešno izognil na vsaj 50 m oddaljenosti :).

 

Za Rovinjem je zvečer vetra zmanjkalo, zato sem pospravil jadra in do Banjol potem priplul s pomočjo motorja.

Oblaki na nočnem nebu so se začeli trgati in prikazala se je luna.

Sidro sem pred Banjolami spustil zalivčku v zavetju Fratarskega otoka.

 

 

Jadranje
24. oktobra, 2020

Ta poučna risba kroži po spletu.

 

Pri nas lahko dobite oboje: maske in jadranje :).

Sredozemlje
19. oktobra, 2020

Ponoči sem se zbudil in ni mi več uspelo zaspati, zato sem se toplo oblekel, s pomola odvezal vrvi in razvil jadra. Z rahlim nočnim vetrom smo potem ob istrski obali po gladkem morju mirno jadrali proti zvezdi Severnici.

Vzhodno obzorje je čez nekaj časa začelo rdečeti in pri Brijonih nas je pozdravilo vzhajajoče sonce, ki je zbudilo tudi mojo posadko.

Noč je bila kar hladna, a sončni žarki so kmalu poskrbeli, da sem lahko slekel zimska oblačila.

Mirno morje je skupaj z vztrajnim Darkom poskrbelo za to, da smo se za zajtrk sladkali s palačinkami. No, palačinke je spekla Anita, Darko je bil le dovolj vztrajen pri opominjanju, da nam je palačinke obljubila že pred dnevi.

 

 

Pred Rovinjem je veter zelo oslabel, zato smo zagnali motor in med otočki pripluli do Vrsarja, kjer smo najprej dotočili nekaj goriva, potem pa v pristanišču iskali prostor za Skokico. Najprej so nas pregnali z ribiškega pomola, ob naslednjem pomolu pa smo vendarle našli prazen prostor za privez Skokice in se potem odpravili na sprehod v slikovito mestece na hribu nad zalivom.

Ženski del posadke se je še posebej zanimal za Casanovo :), a vse skupaj nas je vendarle bolj navdušil razgled po številnih otočkih in zalivih v okolici , ki ga nudijo razgledne točke na vrhu mesta.

Popoldne smo odjadrali naprej proti severu in jadrom ob lenem vetru kmalu dodali še pomoč motorja, da domov ne bi prišli prepozno.

Pri saudrijskem svetilniku smo se zvečer poslovili od zelene Istre in se vrnili v drugačno, “rdečo” Slovenijo.

En teden odmika od ciničnih in paničnih obrazov iz medijev je bil blagodejen, a prekratek.

 

Več objav

Archives