cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
21. decembra, 2020

Po mirni in odlično prespani noči sem se zbudil v kislo jutro. Oblaki so bili nizko nad morjem in rosilo je.

Po zajtrku sem dvignil sidro in odmotoriral iz zaliva. Malo dlje stran od obale je pihalo nekaj severnika, zato sem razpel jadra in ob istrski obali počasi jadral proti jugu.

Proti poldnevu so se oblaki dvignili in skozi luknje med oblaki so sončni žarki našli pot do morja. Ko sem jadral mimo Poreča je veter oslabel in spet sem pognal motor.

Popoldne sem se ustavil na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem. Skokico sem privezal ob pomol pri hotelu in si za eno uro sposodil tamkajšnjo trim stezo. Lepa peščena sprehajalna (ali pa tekaška) pot je speljana pod drevesi ob obali okoli obeh otokov, ki sta med seboj povezana z nasipom. Nikogar nisem videl med tekom po otokih, še fazanov in galebov ne, ki jih je sicer tukaj polno. Niti hotelskega varnostnika, ki me včasih prežene s pomola, ni bilo na spregled, le srake in vrane so se drle z dreves.

Po dobri uri sem zadostil svojim dnevnim potrebam po gibanju in lahko sem nadaljeval s potjo.

Kmalu po izplutju sem se srečal z lepim zahodnikom, ki je lepo napolnil moja jadra in barka je po le rahlo vzvalovanem morju hitro drsela mimo Brijonov v noč. Najprej sem nameraval za preko noči ustaviti in sidrati pri Banjolah, a je bil veter še vedno ugoden in sem postanek prestavil proti Kamenjaku. In ko je pri rtu Kamenjak še vedno lepo pihalo, sem se odločil, da bom ponoči jadral čez Kvarner.

Čez pol ure je potem veter oslabel, a sem bil že predaleč od Istre, da bi se mi splačalo vračati na sidrišče. Zagnal sem motor in noč moto-jadral do Unij, kjer sem sidro sredi noči spustil v zalivu Vognišča na severovzhodu otoka.

Sredozemlje
20. decembra, 2020

Po dveh tednih lepe zime v Planici in Ramsau-u sem spet na barki.

Korona nam je na žalost vzela nekaj skakalnih tekmovanj v Aziji, zato imamo naslednje tekme v smučarskih skokih za ženske šele v drugi polovici januarja na Ljubnem. Čakanje in posedanje doma je zame naporno in v teh časih preveč duhamorno, zato bom raje preveril, kako se pozimi jadra po Jadranu.

Upam, da bom na barki zdržal vsaj en teden. Vem, da mi ne bo vroče in gneče na morju tudi ne pričakujem :).

Ob odhodu iz Izole mi je nagajal motor oziroma lučka in alarm za olje na kontrolni plošči. Prvič se mi je to zgodilo, zato sem potreboval nekaj nasvetov, kako zadevo rešiti. Igor in Doris sta mi svetovala, naj preverim stikalo oz. tipalo za tlak olja in počasi smo ugotovili, da ima tipalo bolj slab stik in spušča olje, kmalu pa bo morda spustilo tudi dušo.

Nekako mi je uspelo toliko zdrmati konektor na tipalu, da je alarm utihnil in sem lahko izplul iz marine. Zaradi zamude ob odhodu in zaradi zelo kratkega dneva, je bil že večer, ko sem priplul v Piran in opravil s formalnostmi ob prehodu meje.

Precej bolj zamudno je bilo potem v Umagu, kjer sem moral počakati skoraj dve uri, da so policaji preverili moje dokumente in predvsem covid test.

Ugotovili so, da je vse v redu in ko mi je policajka vrnila papirje, me je v šali najprej vprašala, če sem jim med čakanjem skuhal večerjo, potem pa še, ali sem pobegnil iz Slovenije.

S prvim vprašanjem je popolnoma zgrešila, saj večerje tudi samemu sebi  (skoraj) nikoli ne skuham. Drugo vprašanje pa mi je dalo misliti. Izgovoril sem se, da sem šel v izolacijo :).

Sredozemlje
1. decembra, 2020

Tečaje jadranja, ki smo jih iz oktobra zaradi korone prestavili v november, bomo morda izvedli v decembru, ali pa še verjetneje spomladi drugo leto. Oblasti nam jadralske osamitve še vedno ne dovolijo.

Za včeraj sem načrtoval jadranje proti jugu Jadrana, pa vremenske napovedi za ta teden niso ugodne in bom pot na jug še malo prestavil. K tej odločitvi so malo prispevali tudi Hrvati, ki so prihod na njihovo morje zdaj z obveznim covid testom dodatno podražili in zapletli.

Kaže, da bomo morali nekaj prihodnjih tednov vsakič plačati po 100 eur slovenskemu in hrvaškemu zdravstvu, če bomo želeli jadrati po vzhodnem Jadranu :(.

Lep sončen dan sem v Izoli izkoristil za sprehod po okoliških hribih in za menjavo iztrošene opreme na barki ter spet tudi za flikanje čolna, ki je po zadnjem lepljenju prejšnji mesec, vodo spuščal le še pri iztočnem ventilu. Upam, da bodo noge v čolnu poslej suhe.

Sredozemlje
16. novembra, 2020

Ponoči so v zaliv pred Vrsarjem prihajali vse bolj neugodni valovi, zato je Gregor svojo barko odvezal od Skokice in se zasidral nekaj deset metrov stran.

Proti jutru je deževalo, ko pa je nehalo sem dvignil sidro in z rahlo burjo odjadral proti Sloveniji. Do Novigrada sem prav lepo jadral, tam pa je veter obrnil na severozahodnik. Nisem videl smisla v počasnem cikcakanju proti šibkemu vetru ob istrski obali navzgor, zato sem zagnal motor.

V Umagu sem opravil izstopne formalnosti in se potem pri Savudriji za nekaj časa poslovil od Hrvaške ter zajadral v Piranski zaliv.

Pred Piranom sem se srečal z Lukom in njegovim Spectrumom. Pozdravila in pofotkala sva se, zato imam danes priložnost dodati tudi nekaj Lukovih fotografij Skokice med jadranjem, ki so posnete s krova druge barke.

Vstop v Slovenijo na morskem mejnem prehodu v Piranu je bil precej bolj formalen in hladen kot sicer, a ker sem imel s seboj negativen izvid covid testa, ni bilo težav.

Pred piransko punto me je spet pričakal Luka in potem sva v zelo šibkem vetru regatirala in debatirala na poti proti Izoli. Pred Strunjanom je Skokica obstala v brezvetrju, Luka pa je uspel najti nekaj sapic in mi je pobegnil :).

Mislil sem že, da sem končal s popotovanjem, pa sem v marini tik pred zdajci nasedel in nisem mogel do svojega priveza na pomolu.

Oseka je bila tako nizka, da je bilo za Skokico vode v notranjem delu marine premalo. Z motorjem se mi ni uspelo rešiti iz pasti, saj se je voda še spuščala in je bila kobilica vse bolj trdno na tleh. Pomagati so mi poskušali jadralci s sosednjih bark v marini, tako da sem jim na pomol podal dvižnico z jambora in so s pomola nagibali Skokico, a se kobilica ni dvignila s tal.

Uspelo je šele marinerotu s čolnom, ki je dvižnico s pomočjo motorja lahko še bolj povlekel in dovolj nagnil barko, da je spet splavala. Skokico smo potem privezali v globlji vodi na koncu pomola in počakati sem moral dve uri, da se je s plimo voda v marini dovolj dvignila in sem zvečer lahko odplul do svojega mesta ob pomolu.

Sredozemlje
15. novembra, 2020

Čim bolje sem želel izkoristiti današnji veter, ki ga je vremenska napoved obetala le za prvo polovico dneva, zato sem izpred Banjol odjadral še pred svitom.

Z okrog šestimi vozli burje mi je uspelo ob istrski obali proti severu jadrati s približno tremi vozli hitrosti.

Ni bilo hitro, bilo pa je mirno in sproščujoče. Sladka voda  reke Krke je pred dnevi le delno opravila svojo nalogo pri čiščenju trupa barke :), alg je zdaj pol manj, školjke pa so ostale :(.

Med jadranjem mimo Brijonov sem srečeval ribiče, ki so se vračali z nočnega ribolova, pred Rovinjem pa sem srečal nekaj jat delfinov, ki so bili na jutranjem ribolovu. Najbrž so bili že siti, saj so se igrali okoli barke.

Pri Rovinju me je veter zapustil, malo naprej pa sem se pred Limskim kanalom srečal z Gregorjem. Z barko mi je prišel nasproti in na hitro sva se dogovorila za “sestanek” :). Z Gregorjem imava nekaj penzionističnih jadralskih načrtov, ki jih je potrebno še nekoliko doreči in uskladiti.

Zasidrala sva se pred kampom Koversada pri Vrsarju in se poglobila v zemljevide in načrte.

Po prvi rundi pogovorov sva si vzela nekaj premora, ki ga je Gregor izkoristil za lov na lignje, jaz pa sem dal v vodo čoln, odveslal na obalo in si med tekom ogledal okolico Vrsarja.

Drugo rundo pogovorov sva imela zvečer na Gregorjevi barki ob okusni večerji iz pravkar ulovljenih in pečenih lignjev, krompirja in solate.

 

Več objav

Archives