cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
9. novembra, 2020

Zjutraj se je močno čutilo, da sem se z morja premaknil na reko in med hribe, saj je bilo v barki občutno hladneje, kot prejšnje dni. Zeblo me je v ušesa. Nekaj časa sem premišljeval, ali naj dam kapo na glavo, ali pa naj grem prižgati ogenj na kuhalniku in na ta način ogreti barko. Ko sem zbral dovolj poguma za dvig iz tople postelje, sem šel k štedilniku :).

Kmalu za tem je vzšlo sonce in z dvojnim ogrevanjem je bila barka kmalu udobno topla. Dvignil sem sidro in odplul še dobro miljo po Krki navzgor, kjer sem Skokico potem zasidral ob robu reke v bližini Skradina.

Med zajtrkom me je prišel pozdraviti labod. S kljunom je potrkal po barki in prosil za hrano. Ravno sem jedel kosmiče z jogurtom in banano, zato sem mu eno žlico hrane stresel v vodo. Z glavo se je sicer potopil pod vodo za hrano, a ni bil zadovoljen in ni veliko pojedel :(.

Cilj moje današnje rekreacije so bili slapovi Krke, ki ležijo dobrih 5 kilometrov naprej po reki navzgor.

S čolnom sem najprej odveslal do obale in čoln med trsjem potegnil na suho, potem pa se ob reki mimo marine sprehodil do Skradina. Turistično mestece je vajeno velikega obiska turistov, saj slapovi Krke sodijo med pet najprivlačnejših naravnih znamenitosti Hrvaške in Skradin je izhodišče za ladjice, ki turiste vozijo do slapov. Turistov je bilo letnemu času primerno v Skradinu danes le malo, a ladjica je vseeno plula.

Sam se nisem odločil za prevoz z ladjico temveč za sprehod po lepi peščeni poti po dolini ob obali Krke. Pri mostu čez Krko sem pri čuvaju narodnega parka kupil vstopnico in po slabi uri lepe hoje skozi gozd ob zeleni reki sem bil pri slapovih.

Tukaj nisem bil že zelo dolgo in mi je spomin nanje že zelo zbledel, zato sem si razpenjene brzice in slapove z zanimanjem na novo ogledal. Lepa sprehajalna pot vodi po mostičkih in stopnicah ob vodi in med slapovi, da si lahko vseskozi v tesnem stiku s hrumečo vodo.

MVI_7114

Dobro uro sem užival v razgledih in sprehodu okoli slapov. Bučeča Krka je bila danes samo moja, saj drugih obiskovalcev skorajda nisem videl. Ko sem se nagledal lepot narave, sem se odpravil nazaj proti Skradinu in domov na barko. V mestecu sem si spotoma nakupil še hrano za naslednjih nekaj dni, saj še ne vem, ali se bom na poti med otoki ustavljal kje blizu trgovin.

Sredozemlje
8. novembra, 2020

Dopoldne je bilo namenjeno rekreaciji, popoldne pa jadranju. Tako je odločil veter, ki se je pojavil šele popoldan.

Čoln sem s krova spustil v vodo, odveslal na obalo in potem ob morju tekel do Betine in nazaj. Kar toplo je bilo danes na soncu, še posebej ko malo bolj pospešiš korak. Obala je tudi tukaj skoraj popolnoma samevala, kot da ne bi bila lepa sončna nedelja.

Spotoma sem med veslanjem tudi preskusil, kako dobro sem predvčerajšnjim zaflikal čoln. Ni odlično, najslabše pa tudi ne. Flik ni odplaknilo, nekaj vode pa je vseeno prišlo v čoln, a dosti manj kot prej. Najbrž nisem našel vseh lukenj v platnu na dnu čolna.

Popoldne je zapihal maestral, sprva sramežljivo, a se je postopoma okrepil. Dvignil sem sidro, raztegnil jadra in počasi odjadral ob Murterju proti otokom pred Šibenikom. Za cilj sem si postavil otok Prvič, ker na njem še nisem bil.

Blizu Prviča je med otoki potekala regata čisto zaresnih velikih regatnih jadrnic. Umaknil sem se jim bliže otoku, a se je eden od krmarjev vseeno odločil da bo mimo Skokice jadral na manj kot 5 metrov razdalje in uspelo mu je.

Med jadranjem sem z zanimanjem gledal regatiranje in pozabil, da sem pravzaprav namenjen na Prvič. Bil sem že pred vhodom v Šibeniški kanal in sem preprosto mimo trdnjave zavil vanj.

Otok Prvič pride na vrsto drugič :).

Sonce je zahajalo in Šibenik je žarel v rdeči svetlobi, ko sem jadral mimo.

 

V reko Krko sem nameraval zapluti jutri, a sem malo prehitel načrt, ki ga v bistvu sploh nimam. Podvodni del Skokice je obraščen z algami in majhnimi školjkami, ker trupa letos nisem prebarval s protivegetativnim premazom. Bral sem, da morski organizmi odstopijo od trupa, če greš z barko za nekaj dni v sladko vodo. Pred leti, ko je bila barka obraščena sem to poskusil v Panami in za en dan sidral v reki Chagres. Barka se je takrat zares precej očistila. Zdaj bom to poskusil še v reki Krki.

Kmalu za Šibenikom se je znočilo.  Še kakšno uro sem plul po soteski reke Krke in čez Prokljansko jezero, potem pa sidro spustil pri vhodu v ožji del reke pred novim avtocestnim mostom.

Prokljanko jezero je brakično (manj slano), ker se v njem mešata morje in Krka, upam pa, da je tukaj voda že dovolj sladka, da bodo to čutile tudi alge in školjke na trupu Skokice :). Sicer pa se bom jutri itak prestavil v še bolj sladko vodo pri Skradinu.

Sredozemlje
7. novembra, 2020

Zadevo z rdečimi regijami in vrnitvijo domov sem še malo premislil in se odločil, da nadaljujem z jadranjem po Dalmaciji. Zdaj ko je NIJZ celo Hrvaško označil za rdečo, mi v bistvu ni več potrebno paziti, kje jadram in kje so meje hrvaških županij.

Zdrava pamet mi pravi, da so nenaseljeni ali redko naseljeni otoki varni in zdravi in da moja barka ni okužena, zato bom še nekaj časa raje ostal v zdravem okolju. Za telesno in duševno zdravje bom tukaj lažje poskrbel, kot doma. Pa saj sem v bistvu tudi na barki doma in se težko odločim, ali je to moj prvi ali drugi dom :).

Dokler Hrvati ne bodo panicirali zaradi covida, bom ostal v Dalmaciji, ko bom šel v trgovino pa se bom primerno zaščitil. Kako se to naredi, smo se v zadnjih mesecih že naučili :). Hrvaški politiki zaenkrat pravijo, da Hrvaške ne nameravajo zapreti.

Vreme me te dni dobesedno boža in napoved za naslednje dni je tudi še čisto v redu. Če bi pihalo še za nekaj vozlov več vetra, bi bilo že kičasto. Vsaka fotka, ki jo naredim, se mi zdi, da je čisto lepa.

Zjutraj je bilo na barki že kar hladno. Včeraj sem Skokico privezal ob pomol na vzhodni strani zalivčka, zato je zjutraj ostala v senci in je sonce ni pogrelo. Ker je termometer v salonu vztrajal pri 14 stopinjah in ker je burin še vedno pihal, sem kar odvezal vrvi in odjadral na sonce. Rosa na oknih se je kmalu posušila in temperatura je bila hitro pri udobnih dvajsetih.

Na Žutu še nisem bil. Velikokrat sem jadral mimo, tudi sidrali smo že ob Žutu, a po otoku se še nisem sprehajal, zato sem barko usmeril proti Žutu.

Burin je oslabel in izginil že nekaj milj pred ciljem, zato sem zagnal motor. V bistvu bi ga moral kmalu zagnati in napolniti akumulatorja, tudi če bi še pihalo, saj sta bila akumulatorja zelo prazna in avtopilot je jokal (piskal). Porabniška akumulatorja sta stara šest let in morda nista več v najboljšem stanju, ali pa morda jaz preveč bluzim na računalniku in internetu in pokurim preveč elektrike.

Nekaj zalivčkov z zaselki in pomoli je na jugovzhodni strani Žuta in v vodiču sem videl, da je ob enem od pomolov globina vode čez dva metra, zato sem pristal ob tem pomolu.

Takoj me je prišla pozdraviti mala kosmata domačinka. Že ko sem bil še sto metrov oddaljen od pomola je bilo slišati njeno glasno mijavkanje. To je bila tudi edina živa duša, če odmislim ptice, ki sem jo danes videl na otoku.

Mucko sem potolažil s sirom, potem pa se sprehodil na hrib do cerkvice in užival v lepem razgledu po Kornatih na eni strani ter množico otokov proti Pašmanu na drugi strani. Pot me je vodila tudi med nasadi oljk, a olive marsikje (še ?) niso bile pobrane.

Popoldne se je pojavilo nekaj maestrala, zato sem Žut zapustil in odjadral proti Vrgadi, na kateri tudi še nikoli nisem bil in ko sem prijadral do otoka, je bilo sonce še dosti visoko na nebu in sem nadaljeval mimo otoka.

Pri Murterju se je sonce potem vendarle spustilo do obzorja in zašlo za Kornate, jaz pa sem primerno sidrišče za čez noč našel v zalivu Koširina na zahodni strani otoka.

Sredozemlje
6. novembra, 2020

Burja je ponoči ohladila ozračje, a je sonce Skokico zjutraj kmalu ogrelo na prijetno temperaturo.

Med jutranjim sprehodom po Molatu sem na smerokazu videl, da je bilo med drugo svetovno vojno ob obali zaliva Jazi koncentracijsko taborišče, na katerega zdaj spominjajo le še nadzorni stolpi, ki jih počasi zarašča gozd.

Dopoldne sem z zmerno burjo odjadral proti Dugemu otoku in vmes zaflikal dno čolna, da ne bo več poščal vode. S tem je odkljukana še zadnja naloga s spiska vzdrževalnih del na barki.

Glede jadranja do juga Dugega otoka sem si po nekaj urah premislil, ko je pri Ižu zmanjkalo vetra. Ustavil sem se v vasici Knež in barko privezal ob vaški pomol.

Na turistični tabli v pristanišču sem videl, da je na hribu nad vasjo kraška jama in sem jo poiskal, da si popestrim dan.

Skozi majhno luknjo na pobočju se spustiš v jamo, ki se razveja v nekaj rovov, vse skupaj pa je dolgo nekaj deset metrov.

 

Večer so mi “olepšali” slovenski korona-varuhi, ki bodo celotno Hrvaško z nedeljo uvrstili na rdečo korona-listo. Med hrvaškimi otoki sem mislil jadrati do prihodnjega tedna, zdaj pa bom moral spremeniti načrte. Pred nedeljo itak ne morem prijadrati do Slovenije, neumno pa se mi zdi, da bi šel po tednu jadralske izolacije še v karanteno ali pa da bi ob polnem zdravju plačeval teste.

Več možnosti imam: jutri (ko bo Zadarska župnija še na rumenem seznamu) se tukaj odjaviti iz Hrvaške in domov jadrati po odprtem morju, ali ostati med Dalmatinskimi otoki, ali pa jadrati k mafiozotom v Kalabriji, ki edina od italijanskih regij še ni na slovenskem rdečem seznamu. Grško morje bodo prihodnji teden najbrž zaprli.

Najprijetnejša je sicer druga možnost, a se mi kmalu začne skakalna tekmovalna sezona in moram pred tem domov vsaj po zimska oblačila :).

Korona in ukrepi nam jadralcem spet zapirajo morje. Odgovorni pač nočejo razumeti, da je jadranje v bistvu najboljša samoizolacija, ki jo politiki vseskozi zahtevajo od državljanov :(.

Sredozemlje
5. novembra, 2020

Dopoldne je bilo “črnogorsko”. Najprej sem s težavo vstal iz postelje, potem sem odpovedal zmenek z Gospo od sniga na vrhu hriba nad Istom, potem nisem šel na sprehod po Istu in zaflikal nisem niti čolna, ki vse bolj pušča vodo. Iz tira me je vrgla slabo prespana noč, ko je sidrna veriga celo noč trzala in ropotala po skalah in kamnitih blokih na dnu, ko je Skokica pod navali burje poplesavala po sidrišču. Zvečer pač nisem videl, kam sem spustil sidro, važno je bilo, da je prijelo. Bolje bi bilo, da bi se ponoči presidral, pa sem raje slabo spal.

Po dolgem samoprepričevanju sem zbral nekaj volje, da sem si spekel omleto s sirom in potem na tipkovnici sidrnega vinča pritisnil na tipko za dvig sidra in uspelo mi je celo razviti jadro ter nekajkrat pritisniti na tipke na avtopilotu. In potem sem obsedel, počival in čakal na popoldan. Vse ostalo je opravila burja in me v dveh urah od Ista prestavila do Molata.

Do Molata sem se že dovolj spočil, da sem pred luko pospravil jadro, zagnal motor in Skokico privezal ob pomol. Odšel sem na sprehod do trgovine v vasi na vrhu klanca, a je bila že zaprta.

 

 

Napadu lenobe navkljub svojega vsakodnevnega teka nisem izpustil, le nekaj kilometrov krajši je bil kot včeraj na Silbi, pripeljal pa me je na vrh hriba nad Molatom, od koder je lep razgled po otokih Severne Dalmacije.

 

Zvečer so trgovino v vasi spet odprli in imel sem prvi bližnji stik s človekom v tem tednu. Seveda sva bila oba s prodajalko zaščitena z maskami, tako kot se spodobi in na varni razdalji.

Omara z napolitankami in čipsom je zdaj spet malo bolj polna, prav tako tista z jabolki in kruhom. Med otoki bom zdaj z lahkoto zdržal še nekaj dni, ne da bi mi bilo potrebno kuhati :).

Več objav

Archives