V Chioggia-i nismo dolgo spali, saj so nas zjutraj zbudili ribiči, ki so se z ladjo vrnili z nočnega ribolova in na katerih privez smo ponoči privezali Skokico.
V kanalu v okolici nisem videl nobenega prostega mesta za privez, zato smo se od Chioggie kar na hitro poslovili in odpluli na sever proti Benetkam.
Vreme je bilo še vedno kislo, malo manj vetrovno in precej se je ohladilo.
Prometa po ozkih plovnih kanalih v Beneški laguni je bilo malo, zato smo kmalu lahko razvili jadra in v tišini uživali v pogledu na ribiške koče na stebrih in na slikovita naselja na peščenih otokih ob zunanjem robu lagune.
Pred Benetkami so se oblaki razredčili in staro zgodovinsko mesto nas je pozdravilo obsijano s toplim soncem. Za razliko od prejšnjih letošnjih obiskov Benetk, je bilo na mestnih ulicah in trgih tokrat mogoče videti kar dosti obiskovalcev, a mi smo si mesto najprej ogledali kar z barke, saj v glavnem beneškem kanalu ni bilo dosti prometa.
Vreme je te dni zelo pestro in nestalno, zato smo se v nedeljo na pot proti Sloveniji odpravili že sredi noči. Za prvih nekaj ur je bil sicer napovedan neugoden vzhodnik, a želeli smo se izogniti nevihtam, ki so bile za sredo severnega Jadrana napovedane čez dan.
Na izhodu iz Beneške lagune smo naleteli na močan vzhodnik in razburkano morje, ki so z valovi iz različnih smeri namešale nočne nevihte.
Bliskalo se je na morju pred nami in nad Benetkami za nami, mi pa smo med nevihtami z izjemo nekaj kapljic dežja, vseeno ostali suhi :).
Skokica se je prvih nekaj ur kar trdo zaletavala v valove.
Valovi so nas preveč zaustavljali, zato je jadrom moral na pomoč priskočiti motor, da smo napredovali vsaj s hitrostjo treh ali štirih vozlov.
Po nekaj urah so se valovi vendarle uredili iz smeri prevladujočega vetra iz jugovzhoda, motor smo lahko zaustavili in naše jadranje je postajalo vse hitrejše.
Z juga so prihajali temni nevihtni oblaki podprti s stebri dežja, grmelo in bliskalo se je, ob robu nevihtnega oblaka pa so nastajale trombe. A jadrali smo dovolj hitro, da smo se nevihtam izognili.
Veter nas je dopoldne nosil proti italijanski obali severno od direktne poti proti Izoli, popoldne pa je zapihal severnik, jadra smo prestavili na desno stran in jadrali neposredno proti Sloveniji.
Zadnjih nekaj ur so se valovi umirili in jadranje ob zaključku naše poti je postalo čisti užitek. S Katjo, Antonom, Tabeo in Timom smo se popoldne po pristanki v marini, po nekaj dneh intenzivnega jadranja, prijateljsko razšli.
Skokica bo nekaj naslednjih dni privezana v Izoli, potem pa kaže, da bomo končno spet lahko brez karantene odjadrali na Hrvaško.
