cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Šefica se je zjutraj izkrcala in mi podala vrvi s pomola, da sem lahko odjadral proti jugu.

V teh dneh bi imel tečaj odprtomorskega jadranja, če bi bilo vse normalno. Vendar razmere v Sloveniji niso lahke in oblast mojih jadralcev ne pusti v Izolo, da bi lahko skupaj jadrali. S tečajem bo treba počakati na boljše čase, saj trenutni predpisi le meni dovoljujejo da jadram, ker si z navtiko služim kruh.

 

Jadranje je najlepša oblika samo-osamitve – že od nekdaj, ne samo v korona časih. Malo za šalo in malo zares se bom v prihodnjih dneh šel poskus, koliko dni lahko med aktivnim popotovanjem po razmeroma obljudenih krajih poskrbim, da sem od najbližjega človeka vseskozi oddaljen več kot 40 metrov. Na oceanu to sploh ni bila težava in je moj rekord pri 25 dneh, na Jadranu pa se bom dosti sprehajal tudi po otokih, zato sem si za cilj postavil 7 dni.

Zakaj 40 metrov, če virusi z vetrom po zraku letijo 15 metrov? Odgovor je: zato ker … :).

 

Zakone je potrebno spoštovati, zato sem s poskusom “40 plus” lahko začel šele potem, ko sem se zjutraj najprej v Piranu poslovil od slovenskega policista in v Umagu na carinskem pomolu še od hrvaškega.

Meglena in hladna sta bila zadnja dva dneva v Istri. Sonce se je občasno le rahlo pokazalo skozi nizke oblake, a so bili žarki preslabotni, da bi zares lahko razkrojili meglo.

Veter ob istrski obali je danes pihal pretežno z jugozahoda, a je bil rahel in tudi luknjast, da sem jadrom včasih v pomoč moral dodati motorni pogon, da je bila hitrost plovbe vsaj približno sprejemljiva.

Mislil sem, da bo za razdaljo 40 m z lahkoto mogoče poskrbeti na morju, vendar so me ribiči pred Novigradom in pred Umagom “napadali” iz različnih smeri in poskušali že prvi dan končati moj “40 plus projekt”, da sem se moral kar potruditi, da sem se jim vedno uspešno izognil na vsaj 50 m oddaljenosti :).

 

Za Rovinjem je zvečer vetra zmanjkalo, zato sem pospravil jadra in do Banjol potem priplul s pomočjo motorja.

Oblaki na nočnem nebu so se začeli trgati in prikazala se je luna.

Sidro sem pred Banjolami spustil zalivčku v zavetju Fratarskega otoka.

 

 

Jadranje

Ta poučna risba kroži po spletu.

 

Pri nas lahko dobite oboje: maske in jadranje :).

Sredozemlje

Ponoči sem se zbudil in ni mi več uspelo zaspati, zato sem se toplo oblekel, s pomola odvezal vrvi in razvil jadra. Z rahlim nočnim vetrom smo potem ob istrski obali po gladkem morju mirno jadrali proti zvezdi Severnici.

Vzhodno obzorje je čez nekaj časa začelo rdečeti in pri Brijonih nas je pozdravilo vzhajajoče sonce, ki je zbudilo tudi mojo posadko.

Noč je bila kar hladna, a sončni žarki so kmalu poskrbeli, da sem lahko slekel zimska oblačila.

Mirno morje je skupaj z vztrajnim Darkom poskrbelo za to, da smo se za zajtrk sladkali s palačinkami. No, palačinke je spekla Anita, Darko je bil le dovolj vztrajen pri opominjanju, da nam je palačinke obljubila že pred dnevi.

 

 

Pred Rovinjem je veter zelo oslabel, zato smo zagnali motor in med otočki pripluli do Vrsarja, kjer smo najprej dotočili nekaj goriva, potem pa v pristanišču iskali prostor za Skokico. Najprej so nas pregnali z ribiškega pomola, ob naslednjem pomolu pa smo vendarle našli prazen prostor za privez Skokice in se potem odpravili na sprehod v slikovito mestece na hribu nad zalivom.

Ženski del posadke se je še posebej zanimal za Casanovo :), a vse skupaj nas je vendarle bolj navdušil razgled po številnih otočkih in zalivih v okolici , ki ga nudijo razgledne točke na vrhu mesta.

Popoldne smo odjadrali naprej proti severu in jadrom ob lenem vetru kmalu dodali še pomoč motorja, da domov ne bi prišli prepozno.

Pri saudrijskem svetilniku smo se zvečer poslovili od zelene Istre in se vrnili v drugačno, “rdečo” Slovenijo.

En teden odmika od ciničnih in paničnih obrazov iz medijev je bil blagodejen, a prekratek.

 

Sredozemlje

Večerne nevihte nad  Kvarnerjem so v Osor poslale neprijetne valove, da je Skokica ob obali kar poskakovala in smo jo za preko noči raje umaknili v kanal med Cresom in Lošinjem, kjer je bilo precej bolj mirno.

Zjutraj nas je še pred sončnim vzhodom poklicala gora :), a najprej smo morali barko prestaviti iz plovne poti in narediti prostor drugim barkam, ki bodo prečkale kanal, ko bodo ob devetih odprli most med Cresom in Lošinjem. Obuli smo si pohodniške čevlje, si oprtali nahrbtnike, odkorakali čez most in se odpravili na Osorščico.

Osla ob poti smo vprašali za bližnjico na Televrino in si potem ob “bližnjici”, ki je šla malo bolj okoli hriba, spotoma ogledali tudi ruševine zaselka Tržišče.

Kmalu smo prišli do prave planinske poti, ki se je bolj strmo vzpenjala v hrib.

Po dveh urah hoje smo prišli na vrh Osorščice, kjer smo lahko uživali v lepem razgledu na kvarnerske in severno-dalmatinske otoke.

Najprej smo šli na južno stran grebena in pofotkali otoke na jugu, potem pa smo se sprehodili še do Televrine, najvišjega vrha Osorščice, od koder je lep razgled proti Istri.

 

 

Za pot navzdol smo si namesto kamnite planinske poti raje izbrali kolovoz, po katerem je pot sicer nekaj kilometrov daljša, a je bolj razgledna, hoja je lažja in bolj sproščena.

 

 

Zgodaj popoldne smo se vrnili s hriba, si najprej privoščili nekaj osvežilnega plavanja v mrzlem  morju potem pa odjadrali čez Kvarner proti Istri. Veliki zaliv je bil bolj skromen z vetrom, a smo do sončnega zahoda vseeno prijadrali do juga Istre.

Zvečer smo zavili v zaliv pred Banjolami in pester dan zaključili ob pici v vaški gostilni.

Sredozemlje

Ponoči se je bliskalo in grmelo, plohe so zlivale čez Medulinski zaliv, vetra pa je bilo le malo.

Vremenski modeli so za danes za Kvarner prikazovali zelo različne količine dežja in smeri vetra in na koncu v celoti ni zadela nobena napoved, deloma pa kar vse. Nevihte, ki so z jugozahoda jadrale čez Kvarnerski zaliv, so vsaka po svoje namešala veter in valove in na neuspeh obsodile vsako mojo taktiko, v katero smer bi bilo najboljše jadrati proti Osorju.

 

https://youtu.be/HRBWMUx0NNc

Nevihte so se nas na srečo izogibale, veter pa so nam pošiljale zdaj z vzhoda, zdaj s severovzhoda ali pa z juga, da smo po nekem čudnem vzorcu križarili po Kvarnerju in po petih urah vendarle prijadrali do Osorja na jugu Cresa.

Osorščica, naš jutrišnji cilj, se nam je večino poti skrivala za plohami, ko pa so se plohe umaknile, se je zavila v oblake.

Več objav

Archives