Prostor v laguni pred Chioggio ni sidrišče, a sidrali smo dovolj ob robu kanala, da nismo nikogar motili in preostanek noči smo v soboto lahko v miru prespali.

Dopoldne smo se z barko preselili med množico ribiških ladij v skrajno desnem kanalu in Skokico privezali ob obalo na mestu, ki ga je malo pred tem zapustila ribiška ladja.

Chioggia je slikovito in predvsem ribiško mesto z ogromno floto ribiških ladij, a s svojimi kanali in mostički med otoki spominja na Benetke. Poleg množice ribiških ladij v kanalih pa se Chioggia od Benetk razlikuje tudi po tem, da so ulice med hišami tukaj nekoliko širše, ravno dovolj, da se je po njih mogoče voziti z avtom, zato je tudi motorni promet tukaj zelo živahen.

Po dopoldanskem sprehodu po mestu smo se od od Chioggie poslovili in preko Beneške lagune odjadrali proti Benetkam.

Plitva laguna je prepredena s plovnimi kanali, a po njih ni bilo veliko prometa, zato smo po kanalih med otoki in plitvinami lahko z južnim vetrom popolnoma varno jadrali, saj je plovna pot dovolj dobro označena z lesenimi stebri.

Za popoldne napovedane plohe in nevihte so zamudile in Skokico smo v Benetkah še pred dežjem lahko privezali v marini Santa Ellena ter se sprehodili po številnih otočkih, ki tvorijo Benetke. Ob prejšnjih obiskih sem se sprehajal pretežno po osrednjem delu Benetk, ki je zelo na gosto pozidan in zelenja tam skoraj ni videti, tokrat pa smo pristali na jugovzhodnem koncu mesta, kjer so otočki bolj zeleni, veliko je parkov in ta okolica je bolj prijetna za sprehode in tek.

Večer smo v soboto zaključili ob palačinkah iz domače kuhinje :).

Nočne in jutranje plohe so v nedeljo dodobra oprale barko, dopoldne pa je spet zapihalo z juga in sredi dneva smo odvezali vrvi v marini. Na morju na poti proti Sloveniji so bile sicer napovedane nevihte, a dež je bil za severni Jadran napovedan tudi za ponedeljek, zato smo v dež odjadrali že v nedeljo, ki je obetala vsaj sončno nadaljevanje v drugem delu poti.

Z nevihtami imamo na letošnjih tečajih jadranja kar “srečo” in tudi tokratna ekipa se ne bo mogla pritoževati, da je na morju ni doživela. Pred prihodom nevihte smo še pravočasno pospravili bimini in ga zamenjali s “šotorom”, ki je za dež in močnejši veter veliko bolj primeren. Skrajšali smo jadra in potem dobro uro med navali vetra in dežja plesali po navskrižnem morju. Med nevihto je veter obrnil na severozahodnik, ko pa nas je nevihta prešla, je s seboj vzela tudi veter in dve uri smo se v šibkem vetru precej nemočno guncali po zelo razgibanem morju.

Zjasnilo se je in postopoma se je vrnil tudi jugozahodni veter, ki je kmalu spet presegel dvajset vozlov hitrosti.

Glavno jadro je v navskrižnih valovih preveč opletalo, zato smo ga pospravili, a tudi polno razvita genova je bila dovolj, da smo jadrali z lepimi sedmimi vozli hitrosti in se hitro bližali Sloveniji, ki se je proti večeru že dvigovala izza obzorja.

Zahajajoče sonce je oblake od spodaj obarvalo v večerne barve, mi pa smo v zadnji večerni svetlobi prijadrali do Izole.

Naše jadranje smo zjutraj zaključili s sprehodom po gričih in hribih v okolici Izole, potem pa se je spet ulilo.