Popravek: Malo sem spremenil program tečaja odprtomorskega jadranja za konec avgusta (glej zemljevid) zaradi negotovosti glede ukrepov slovenske vlade v zvezi s Hrvaško. Jadrali bomo čez severni Jadran do Ravenne (z možnostjo izleta do San Marina).
Za letos imam v načrtu še en odprtomorski tečaj v drugi polovici septembra (verjetno do Riminija in San Marina) ter aktivne jadralske počitnice v drugi polovici oktobra med kvarnerskimi otoki.
Navtična sezona je tudi v Sloveniji na vrhuncu in v Piranskem zalivu ter pred Izolo je na sidriščih ob obali mogoče videti veliko plovil.
Od Skokice sem se za nekaj dni poslovil, saj so nam oblastniki po Evropi končno dovolili nekaj poletnih skakalnih tekmovanj (jesenska pa žal odpovedali).
Zgodaj smo v petek odjadrali na pot, da bi čim bolje izkoristili napovedano burjo, a ko smo prijadrali iz zaliva, smo naleteli na maestral. Do Brionov smo potem cikcakali v veter, ko se nas je vendarle usmilila burja, da smo po mirnem morju ob obali lahko mimo Brionov jadrali le v eno smer.
Dopoldne smo se za nekaj ur ustavili v zalivu Sv. Pavao. Vse do Istre smo morali prijadrati, da sem zase končno prvič letos našel dovolj toplo morje tudi za malo daljše plavanje.
Sprehodili smo se tudi okoli krajinskega parka Palud s ptičjim rezervatom. Med jezerci je bilo v močvirju tokrat mogoče videti več ptic, kot ob zadnjem obisku.
Med nadaljevanjem jadranja ob istrski obali proti Sloveniji smo se ustavili tudi ob otočku Banjol pred Rovinjem, kjer smo se potapljali v podzemnih in podvodnih jamah, le do dvorane sredi otoka se nismo upali priplavati, saj so v rov, ki pod vodo vodi do glavne dvorane, prihajali preveliki valovi.
Sidro smo zvečer spustili v zalivu Križ na vhodu v Limski kanal.
Tudi sobotno jutro nam je postreglo s severozahodnikom namesto burje in spet smo ob istrski obali navzgor cikcakali proti vetru. Popoldanski premor za plavanje in teoretični del tečaja smo naredili v zalivu Dalja.
Pod večer smo odjadrali do Umaga in Pirana, kjer smo opravljali formalnosti ob prečkanju državne meje, dan pa potem v Bernardinu zaključili z okusno, a preobilno pico.
Zjutraj v pristanišču na Silbi ni bilo nikogar, ki bi nas preganjal, zato smo Skokico privezali ob vaški pomol in se sprehodili po otoku.
Obvezen postanek na Silbi je pod razglednim stolpom, ki ga je pred dvema stoletjema svoji ljubezni zgradil kapitan.
Kapitan se je predolgo potepal po svetu, izvoljenka se je poročila z drugim, stolp pa je ostal.
Lepa burja nam je pihala na poti proti Lošinju, a ker imamo na krovu dva mladeniča, je bilo potrebno poskrbeti tudi za njuno zabavo. Na dvižnico spinakerja sem obesil sedež (ki ga sicer uporabljamo za dvig na jambor) in nastala je 18 metrska gugalnica. Hitreje kot je jadrala barka, večji so bili nihaji gugalnice in glasnejši smeh Oskarja in Maksa.
Jadranje do Lošinja se jima je zdelo prekratko, ko smo za Čikatom morali pospraviti jadra in Gugalnico. Sidro smo spustili v Zlati uvali in popoldne preživeli ob plavanju, supanju in sprehodu po Lošinju.
Sestavni del tečaja jadranja je tudi nočno jadranje, zato smo na Lošinju počakali, da je sonce zašlo, potem pa ponoči odjadrali čez Kvarner.
Burja je celo pot vztrajala med 15 in 20 vozli in nam omogočila lepo nočno jadranje.
Mimo Srakan do Unij smo jadrali po gladkem morju, potem pa je čez odprti del Kvarnerja jadranje postalo nekoliko bolj poskočno, a še vedno hitro. Kmalu po polnoči smo jadrali mimo Kamenjaka in sidro potem spustili v zavetju otokiov pred Banjolami.
Noč po neurju je bila mirna in zjutraj nas je pozdravilo sonce, a se je kmalu pooblačilo in zapihala je burja.
S pomola v Ravi smo odvezali vrvi in odjadrali proti Istu. Dan je bil kisel in hladen, vse močnejša burja pa pa nam je omogočila lepo športno jadranje in tudi nekaj regatiranja z jadrnicami, ki so tako kot mi jadrale proti severozahodu.
Vmes smo imeli čas tudi za šivanje biminija, ki nam ga je raztrgalo včerajšnje neurje. No, predvsem Urška se je potrudila :).
Morje in zrak sta bila danes prehladna za plavanje, zato smo si po pristanku na Istu našli drugačno rekracijo. Splezali smo na hrib, na obisk k Mariji Snežni. Cerkev je bila zaprta, z vrha hriba pa smo imeli lep razgled po okoliških otokih.
Po sestopu s hriba smo popoldne odjadrali še do Silbe. Na morju med Istom in Silbo ima burja prosto pot vse od Velebita in Paga ter naredi večje valove, zato je bilo jadranje do Silbe hitro in poskočno. Gneče v zalivu pod vasjo ni bilo prav nobene, le luški kapitan nam ni dovolil pristanka na pomol in smo potem sidro spustili v bližini.
Večerni pogled proti zahodu je bil lep in upam, da napoveduje toplejše vreme.
Zjutraj so le še meglice nad morjem spominjale na včerajšnje divjanje narave. Po zgodnjem zajtrku smo odjadrali na pot okoli Pašmana proti Kornatom.
Med otočki ob Pašmanu smo lovili sapice rahlega vzhodnika, ki se je na jugu otoka razvil v lep jugovzhodnik, s katerim smo jadrali skoraj do Žuta, kjer je vetra začasno zmanjkalo.
Veter se je vrnil pred Dugim otokom, da smo skozi Proverso lahko odjadrali v Telaščico in potem na jadra naredili še krog okoli zahodnih kornatskih otokov.
Med otoki je bilo kar živahno in mnogo jader je bilo razpetih, z bark pa se je razlegalo veselje in “party” glasba :).
Zaradi za popoldne napovedanih neviht in prehoda hladne fronte smo Kornate kmalu zapustili in se skozi Proverso vrnili k Dugemu otoku. Z lepim jugom smo potem hitro metuljčkali ob otoku proti severozahodu, dokler se nad otokom niso začeli kazati nevihtni oblaki in se je obrnil veter.
Zatočišče za prehod nevihtne fronte sem nameraval najti v pristanišču na Ravi, a so nevihte čez Dugi otok privršale nekoliko prej, kot sem iz radarskih slik na internetu predvideval in nas ujele že nekaj milj pred Ravo.
Aleš, Urška, Oskar in Maks so se še drugič v dveh dneh lahko ukvarjali z vsem, kar je potrebno na barki postoriti preden na morju pride nevihta: skrajšali smo jadra, ko se je veter še krepil smo pospravili glavno jadro in pritrdili opremo ter si še pred dežjem oblekli jadralska oblačila in si nadeli rešilne jopiče.
Edino dveh reči nisem naredil prav: nisem se odločil za bežanje pred nevihto v prvi zaliv in nismo pospravili biminija. Ko je privršala nevihta, smo do konca zvili še genovo z motorjem nadaljevali plovbo proti vetru in valovom, proti le dve milji oddaljeni Ravi.
Mislil sem, da bomo v zavetrju otoka v četrt ure, a se je veter okrepil nad 50 vozlov, in hitro so se dvignili tudi valovi, da smo skozi vihar do otoka potrebovali debelo uro.
Potem smo na morju v zavetrju južnega konca otoka vedrili še dobro uro, saj nam viharni veter ni dovoljeval pristanka. Čez otok so prihajali siloviti sunki vetra in delali vrtince, ko je prišla še toča, so sunki vetra presegali 70 vozlov. Da nam ne bi odtrgalo biminija, sem ga dodatno povezal čez streho, a so bili sunki vetra premočni in se je platno na nekaj mestih vseeno razparalo.
Kakšno je bilo vedrenje v zavetju otoka, je mogoče videti iz tega video posnetka:
Za nameček je začel nagajati motor in delal le še v nizkih obratih. Spomladi sem na bencinski črpalki na Lošinju natočil nafto in z njo tudi umazanijo, ki je zdaj na dnu tanka. Ko so valovi veliki, se umazanija dvigne in pomeša z nafto ter maši cevke in zmanjšuje dovod goriva k motorju. Da bi bilo potrebno tank odpreti in umazanijo iz njega očistiti, se žal spomnim le takrat, ko imam težave :).
Spustili smo sidro in v nekaj minutah sem odvil cevke s predfiltra in ter jih očistil skupaj s šobami. Kmalu je veter dovolj popustil, da smo odpluli do pristanišča v Ravi in Skokico privezali ob vaški pomol.
