cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
22. decembra, 2020

Takoj se pozna, da so se dnevi začeli daljšati, saj mi je danes uspelo na Ravi pristati še pred večerom :), le trajekt sem moral predtem malo počakati, da se mi je umaknil s pomola.

Dan je bil precej oblačen, zjutraj je na Istu tudi rahlo deževalo. Na otoku sem pri “Gospi od sniga” najprej preveril, ali dogovor o s snegom bogati zimi še velja. Še velja, vsaj toliko kot prej. Dežek in vetrič sta poskrbela, da mi med sprehodom po otoku ni bilo vroče, sicer pa je te dni na morju topleje, kot sem pričakoval za konec decembra. Moj plamenček na štedilniku v barki zaenkrat uspešno zagotavlja čisto spodobno temperaturo v notranjosti.

Po sprehodu sem se vrnil na barko, odvezal vrvi s pomola in mimo Molata odjadral proti Dugemu otoku.

 

Pri Zverincu je veter čisto opešal, zato sem zavil proti vaškemu pristanišču in se ustavil za ogled otoka še s kopenske strani.

 

Na Zverincu me ni bilo vsaj že dvajset let in v spominu mi je ostal kot čisto majhen otok nekje ob Dugem otoku. Med sprehodom sem potem videl, da otok niti ni tako majhen in je po grebenu in vmesni dolini na njem kar nekaj nasadov oljk, med katerimi se vijejo peščene poti.

Odplul sem naprej in premišljeval, da bi današnjo pot zaključil na katerem od otokov pred Šibenikom, a vetra ni bilo in se mi ni zdelo primerno, da bi z jadrnico motoriral na dolge proge. Odločil sem se za postanek na Ravi.

Pred večerom so se oblaki razredčili in za nekaj sekund me je pozdravilo sonce, preden je zašlo za Dugi otok.

Sredozemlje
21. decembra, 2020

Noč na Unijah je bila mirna in takšna je napoved tudi za naslednja dva dneva, a je dopoldne vendarle zapihalo kakšnih deset vozlov severozahodnika, da sem ob Lošinju lahko odjadral proti otokom Severne Dalmacije. Dan je bil megličast in oblačen, vmes pa se je spet za nekaj časa pokazalo tudi sonce.

Danes sem si postanek za trimčkanje privoščil na Iloviku. Barko sem privezal ob vaški pomol in se odpravil čez hrib. Vidljivost danes ni bila najboljša in razgled s hriba nad vasjo je segal le do najbližjih otokov.

Pogled z Ilovika proti Svetem Petru in Lošinju.

Dnevi so prekratki in skoraj praviloma v tem času pristajam v temi. Za nočni postanek sem si danes izbral Ist.

Sredozemlje
21. decembra, 2020

Po mirni in odlično prespani noči sem se zbudil v kislo jutro. Oblaki so bili nizko nad morjem in rosilo je.

Po zajtrku sem dvignil sidro in odmotoriral iz zaliva. Malo dlje stran od obale je pihalo nekaj severnika, zato sem razpel jadra in ob istrski obali počasi jadral proti jugu.

Proti poldnevu so se oblaki dvignili in skozi luknje med oblaki so sončni žarki našli pot do morja. Ko sem jadral mimo Poreča je veter oslabel in spet sem pognal motor.

Popoldne sem se ustavil na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem. Skokico sem privezal ob pomol pri hotelu in si za eno uro sposodil tamkajšnjo trim stezo. Lepa peščena sprehajalna (ali pa tekaška) pot je speljana pod drevesi ob obali okoli obeh otokov, ki sta med seboj povezana z nasipom. Nikogar nisem videl med tekom po otokih, še fazanov in galebov ne, ki jih je sicer tukaj polno. Niti hotelskega varnostnika, ki me včasih prežene s pomola, ni bilo na spregled, le srake in vrane so se drle z dreves.

Po dobri uri sem zadostil svojim dnevnim potrebam po gibanju in lahko sem nadaljeval s potjo.

Kmalu po izplutju sem se srečal z lepim zahodnikom, ki je lepo napolnil moja jadra in barka je po le rahlo vzvalovanem morju hitro drsela mimo Brijonov v noč. Najprej sem nameraval za preko noči ustaviti in sidrati pri Banjolah, a je bil veter še vedno ugoden in sem postanek prestavil proti Kamenjaku. In ko je pri rtu Kamenjak še vedno lepo pihalo, sem se odločil, da bom ponoči jadral čez Kvarner.

Čez pol ure je potem veter oslabel, a sem bil že predaleč od Istre, da bi se mi splačalo vračati na sidrišče. Zagnal sem motor in noč moto-jadral do Unij, kjer sem sidro sredi noči spustil v zalivu Vognišča na severovzhodu otoka.

Sredozemlje
20. decembra, 2020

Po dveh tednih lepe zime v Planici in Ramsau-u sem spet na barki.

Korona nam je na žalost vzela nekaj skakalnih tekmovanj v Aziji, zato imamo naslednje tekme v smučarskih skokih za ženske šele v drugi polovici januarja na Ljubnem. Čakanje in posedanje doma je zame naporno in v teh časih preveč duhamorno, zato bom raje preveril, kako se pozimi jadra po Jadranu.

Upam, da bom na barki zdržal vsaj en teden. Vem, da mi ne bo vroče in gneče na morju tudi ne pričakujem :).

Ob odhodu iz Izole mi je nagajal motor oziroma lučka in alarm za olje na kontrolni plošči. Prvič se mi je to zgodilo, zato sem potreboval nekaj nasvetov, kako zadevo rešiti. Igor in Doris sta mi svetovala, naj preverim stikalo oz. tipalo za tlak olja in počasi smo ugotovili, da ima tipalo bolj slab stik in spušča olje, kmalu pa bo morda spustilo tudi dušo.

Nekako mi je uspelo toliko zdrmati konektor na tipalu, da je alarm utihnil in sem lahko izplul iz marine. Zaradi zamude ob odhodu in zaradi zelo kratkega dneva, je bil že večer, ko sem priplul v Piran in opravil s formalnostmi ob prehodu meje.

Precej bolj zamudno je bilo potem v Umagu, kjer sem moral počakati skoraj dve uri, da so policaji preverili moje dokumente in predvsem covid test.

Ugotovili so, da je vse v redu in ko mi je policajka vrnila papirje, me je v šali najprej vprašala, če sem jim med čakanjem skuhal večerjo, potem pa še, ali sem pobegnil iz Slovenije.

S prvim vprašanjem je popolnoma zgrešila, saj večerje tudi samemu sebi  (skoraj) nikoli ne skuham. Drugo vprašanje pa mi je dalo misliti. Izgovoril sem se, da sem šel v izolacijo :).

Sredozemlje
1. decembra, 2020

Tečaje jadranja, ki smo jih iz oktobra zaradi korone prestavili v november, bomo morda izvedli v decembru, ali pa še verjetneje spomladi drugo leto. Oblasti nam jadralske osamitve še vedno ne dovolijo.

Za včeraj sem načrtoval jadranje proti jugu Jadrana, pa vremenske napovedi za ta teden niso ugodne in bom pot na jug še malo prestavil. K tej odločitvi so malo prispevali tudi Hrvati, ki so prihod na njihovo morje zdaj z obveznim covid testom dodatno podražili in zapletli.

Kaže, da bomo morali nekaj prihodnjih tednov vsakič plačati po 100 eur slovenskemu in hrvaškemu zdravstvu, če bomo želeli jadrati po vzhodnem Jadranu :(.

Lep sončen dan sem v Izoli izkoristil za sprehod po okoliških hribih in za menjavo iztrošene opreme na barki ter spet tudi za flikanje čolna, ki je po zadnjem lepljenju prejšnji mesec, vodo spuščal le še pri iztočnem ventilu. Upam, da bodo noge v čolnu poslej suhe.

Več objav

Archives