cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
3. aprila, 2021

Zjutraj me je prebudil jugo, ki se je kmalu okrepil na 15 vozlov. Zajtrk sem preskočil, le dvignil sem sidro, razpel jadra in užitek se je začel :).

Končno je dovolj vetra za pravo jadranje, ko se barka tudi malo nagne. Resda je veter pihal nasproti, a med otoki so bili valovi majhni in jadral sem lahko hitro tudi ostro v veter ter križaril od otoka do otoka in pred vsako obalo spet obrnil.

Sproščujoče je popotovanje, kjer je cilj jadranje, dnevne postanke pa si sproti določaš in spreminjaš glede na razpoloženje in vreme. V igri za dnevni cilj so bili Žut, Pašman, Murter in Žirje.

Prvi otok je bil preblizu in razmere za jadranje predobre. Mimo Žuta sem bil že dopoldne, sem si pa za sprehod in tek sposodil Pašman, kjer sem se za uro ali dve spotoma ustavil v zalivčku Sv. Ante.

Popoldne je jugo še vedno lepo pihal, dvignil sem sidro in nadaljeval z jadranjem proti jugovzhodu in križarjenjem med otoki. Nekaj časa se mi je zdelo, da bom do večera prijadral do Kaprij, a sem med obratom pri svetilniku Prišnjak pred Murterjem v zalivu videl prost pomol in zavil kar tja. Pospravil sem jadra in barko privezal za nočni postanek.

Vremenska napoved kaže, da je bil današnji dan za nekaj časa zadnji topel dan, saj jutrišnja deževna fronta prinaša osvežitev in burjo. Verjetno bom nad kokpit spet namesti šotor, ki me bo ščitil pred dežjem in vetrom. Zadnje dni me je sonce razvajalo in te zaščite nisem potreboval.

Čas do večera sem izkoristil še za sprehod po Murterju. Ko sem po skalah in skozi grmovje splezal na hrib nad zalivom, sem na vrhu videl fanta, ki se je igral s svojim mobitelom. Vprašal sem ga, ali na hrib vodi tudi kakšna pot in mi je pokazal na stožce iz kamenja, za katerimi se začne pot.

Nekaj časa sem še užival v razgledu in naredil nekaj fotk, potem pa se odpravil do kupov iz kamenja in zavil levo na kozjo stezico. Toda moja kozja stezica se je po petdesetih metrih končala v grmovju. Nisem se vrnil nazaj na vrh, temveč sem nadaljeval navzdol, čez skale, grmovje in suhe zidove ter si mislil, da se me je fantič malo sposodil. Kmalu sem se skozi goščavo prebil do sprehajalne poti ob obali ter se obrnil proti barki. Čez nekaj minut sem videl fanta z vrha, kako je po lepi potki prišel s hriba :). Še vedno je bil zagledan v svoj telefon.

Na steni v hiši stare mama je bil včasih napis: “Mladost je norost, ki skače čez potok, tam kjer je most”. Ta ljudska modrost včasih ne velja le za mladost.

Sredozemlje
2. aprila, 2021

Prvoaprilska vodna krila so čez noč izginila. Najbrž sem preveč trdno spal in nisem opazil, kaj se dogaja okoli barke :).

Noč na sidrišču pod vasjo je bila mirna in tudi zjutraj vetra ni bilo na spregled. Barko sem preselil k pomolu na mesto, ki ga je zjutraj izpraznil potniški katamaran, si nadel masko na nos in se odpravil v trgovino po solato. V ponedeljek, ko sem Zlati po SMS-u poslal spisek hrane, ki naj mi jo nabavi za na pot, sem pozabil na solato, zato je do danes nisem imel na barki – imam pa veliko sadja :).

Po obisku trgovine sem se odpravil še na sprehod in tek po otoku. Zelo malo ljudi je bilo videti. Le eno gospo sem srečal na poti in še nekaj vaščanov sem videl pred hišami. Mir in tišina vladata na otoku.

Proti poldnevu so se pojavile sapice z jugozahoda, odvezal sem vrvi s pomola in počasi odjadral proti Molatu in naprej. Pred Dugim otokom so se sapice spremenile v rahel maestral in potem sem celo popoldne križaril ob otoku proti jugovzhodu – obrat na levo in metuljčkanje, obrat na desno in polkrma, in spet na levo in na desno, od obale do obale med Zverincem, Dugim otokom in Ižom, z okrog tremi vozli hitrosti.

Lep topel dan, primeren za kratke rokave in sončenje.

Sidro sem zvečer spustil ob otočku Krknata v prelivu ob Dugem otoku.

Sredozemlje
1. aprila, 2021

Moja notranja ura se z ruskega časa še ni premaknila na srednjeevropski čas. Zaradi časovne razlike sem šel včeraj zgodaj spat in sem danes zgodaj odjadral.

Burin je rahlo pihal z obale in Skokica je po gladkem morju mirno drsela proti jugu. Pred Brijoni se je sonce pokazalo izza Istre, a žal je veter kmalu zatem popolnoma upešal.

Čez Kvarner je Skokico poganjal motor.

Zadnjič, ko smo v marini barko dvignili na kopno, da sem na trupu in kobilici obnovil premaze proti algam, smo na Skokico namontirali tudi vodna krila (“foile”), ki sem jih pozimi dobil iz Anglije.

S pomočjo vodnih kril bo barka zdaj jadrala občutno hitreje, saj jo vodna krila nekoliko privzdignejo iz vode, zmanjšajo omočeno površino in s tem zmanjšajo tudi vodni upor. Toda pihati mora vsaj 12 vozlov vetra, da bi barka pospešila nad 5 vozlov hitrosti in se dovolj nagnila, da bi vodna krila začela delovati.

Žal takšnega vetra v prvih dneh še nisem dočakal. Sem pa z veseljem opazil, da vodna krila delujejo tudi pri motoriranju, saj Skokica zdaj s pomočjo motorja doseže hitrost desetih vozlov že pri 2400 obratih in pri polnem plinu že skorajda izglisira. Žal za glisiranje motor še vedno porabi zelo veliko nafte :(.

V brezvetrju sem bil po mirnem morju hitro čez Kvarner in sem se spotoma ustavil na Susku, kjer sem si privoščil svoj dnevni odmerek teka in kjer sem hkrati počakal na za popoldne napovedani maestral.

Na otoku se nisem ustavil že kar nekaj let in nazadnje me je koncesionar nagnal od pomola, ko sem se želel (brezplačno) za kratek čas ustaviti v vasi, danes pa sem doživel presenečenje. S kolesom se je k meni na novi pomol pripeljal luški kapitan, me prijazno pozdravil, zaželel dobrodošlico in mi povedal, da so prve tri ure priveza zastonj, če ostanem dlje, pa bom moral za privez plačati. Povabil me je na ogled lepega otoka in mi povedal, da imajo v cerkvi v zgornjem Susku na ogled razpelo iz 12. stoletja.

Lepa sprehajalna pot vodi naokoli po tem peščenem in s trsjem obraščenem otoku.

Na obalni del sprehajalne poti sta morje in burja na debelo nanesla mivko in pot skupaj s klopmi prekrila, navzkreber na vrh otoka pa poti vodijo po jarkih, ki so jih v peščeno podlago izkopali domačini, deževnica in zob časa. V teh jarkih so si domovanje našle čebele in mi je tam zaradi številnih čebel okoli ušes precej zumelo – seveda sem zelo pospešil svoj korak.

Od svetilnika na vrhu otoka je lep razgled po okoliških otokih, po barvi morja pa sem tudi videl, da je začel pihati maestral, zato sem se popoldne kmalu vrnil na barko in odjadral naprej proti jugu.

Sidro sem zvečer spustil na jugovzhodu Ista.

Sredozemlje
31. marca, 2021

Ko smo se v ponedeljek na Uralu poslovili od ruske zime in vračali proti domu z zadnjih skakalnih tekmovanj v Rusiji

je naša oblast na vrat na nos zaprla meje za izhod iz Slovenije. Po podrobnem prebiranju Hojsovih domislic mi je za tako zaželeni odhod na jadranje ostala le ena možnost – da se odpovem domu in grem v “tranzitu” na Hrvaško.

Dom ki ima zaprte meje, ni pravi dom in se v njem itak ne bi dobro počutil. Tranzit čez Slovenijo po odločitvi Hojsovih sodelavcev lahko traja le 6 ur od meje do meje. Ni mi preostalo drugega, kot da ponoči doma spotoma odložim zimsko obleko, na hitro spokam jadralske stvari in odhitim v Izolo, kjer sem do jutra barko pripravil za odhod.

Načrt bi mi skorajda preprečila zelo nizka oseka, ko je bila voda do sedmih zjutraj na mojem privezu prenizka, da bi lahko izplul. Sonce je že začelo vzhajati, ko je globinomer končno pokazal 2,15 m, da sem lahko odplul proti Piranu.

Piran je bil še zavit v jutranje meglice, skozi katere je sramežljivo kukalo sonce, ko sem pristal na carinskem pomolu. Policaj na mejnem prehodu mi je prijazno povedal, da po novem ne smem iz Slovenije, pa sem mu povedal, da sem v tranzitu, ki je zaenkrat še dovoljen (dokler sledilci Kim Jong Una ne prepovejo tudi tega). Policaj je preveril Hojsov odlok in videl, da je tranzit res še edina izjema za izhod iz države za navadne Slovence, ki še niso cepljeni ali preboleli korone.

Poštempljal mi je izhodne papirja in brez od Hojsa zagrožene kazni sem lahko odjadral čez Piranski zaliv proti Hrvaški. Pri Savudriji je vetra žal zmanjkalo in do Umaga sem motoriral.

Za spremembo od nekaj zadnjih obiskov Umaga, sem tokrat na tamkajšnjem mejnem prehodu naletel na prijaznega mladega policaja in hladnega luškega kapitana. Ko so preverili še moj ruski PCR test, se mi je Jadransko morje odprlo in lahko sem začel uživati na svobodi :).

Kam smo prišli Slovenci? Če želim odjadrti v samoto in lepoto morske narave, moram podrobno brati vladne odloke in iskati izjeme. Zapirajo nas za meje in hočejo kaznovati, če greš iz Slovenije. Namesto nagovarjanja in zaupanja v državljane je oblast spet izbrala represijo, namesto cepljenja epidemiološko stanje blažijo predvsem prebolevniki, namesto da bi se osredotočili  na manjšino, ki podžiga epidemijo, se je oblast spet spravila na skorajda vse po vrsti – v skladu z vojaško taktiko JLA – če posameznik zamoči, nastrada cela četa. Še pred časom sem mislil, da se jim pač odločitve in komunikacija nehote ponesrečijo, zdaj se mi vse bolj dozdeva, da namenoma sprejemajo odločitve, ki so čim bolj boleče za večino. V kolikor mislijo, da so zdomski delavci glavni vir epidemije in ne zaupajo tujim testom, bi lahko na meji ob povratku organizirali testiranje in to vsakemu potniku pravično zaračunali. Lahko bi uvedli še obveznost drugega testa po parih dneh, da bi bili 100 % prepričani v zdravje in to spet zaračunali. A ne po oderuških cenah, ki za samoplačnike za PCR teste v Sloveniji veljajo sedaj. V Munchnu sem v ponedeljek na letališču videl, da imajo vsi, tudi tujci, na voljo brezplačno PCR testiranje.

Čas je že, da pozabim na slovenske ukrepe in oblast ter se odklopim.

Zadnje dni v Rusiji smo imeli na skakalnicah veter, ki je bolj primeren za jadranje, kot za skakanje, ob istrski obali pa je bilo ravno obratno. Maestral je bil šibak in jadranje počasno, a sem bil zadovoljen tudi s tem. Zadnja dva dni sem precej drvel po svetu in sprostitev mi je prijala.

Počasi sem jadral ob zahodni istrski obali mimo Novigrada, Poreča, Vrsarja in Rovinja, ko pa je občasno zmanjkalo vetra, sem vmes zagnal motor in izboljševal povprečno hitrost. Kar nekaj jadrnic sem videl na poti.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu Veštar, dal svoj novi (stari) čoln v vodo in šel na tek po kampu ter gozdovih in travnikih v zaledju obale.

Sonce je zvečer zašlo med rovinjske otoke.

Jadranje
13. marca, 2021

Minule dni sem barko pripravljal za novo jadralsko sezono in se kot vsako pomlad za nekaj dni spremenil v malarja in mehanika :).

Kaže, da je prvi tečaj odprtomorskega jadranja od 22. do 27. aprila zdaj že zaseden, zato bom tudi za od 27. aprila do 2. maja načrtovani program aktivnih prvomajskih počitnic zelo verjetno spremenil v tečaj odprtomorskega jadranja od Dalmacije mimo Jabuke do Izole.

Eno mesto je prosto tudi še na tečaju samostojnega jadranja (skiperski tečaj) od 7. do 11. aprila iz Izole v Kvarner in nazaj. Tečaja nisem posebej razpisal, ker smo ga prestavili iz lanske jeseni. Na tem tečaju bo poudarek na samostojnem vodenju jadrnice, sidranju in pristajanju.

Prejšnji teden sem v praksi preskusil, kakšne so zdaj formalnosti ob prestopanju morske meje. V bistvu gre vse skupaj tekoče, le dan pred odhodom je potrebno v Sloveniji opraviti PCR test, dan pred vrnitvijo v Slovenijo pa na Hrvaškem hitri antigenski test. Ni zelo zamudno, je pa povezano z nekaj manj kot 100 eur dodatnimi stroški.

Več objav

Archives