Krepka burja je v petek dopoldne vztrajala vse do Suska in ob živahnem jadranju s skrajšanimi jadri smo kar preleteli Kvarner, saj je imela burja dovolj severno smer, da nas valovi niso ustavljali.

Pri Susku je burja opoldne opešala in zavili smo v vaško pristanišče, da smo v miru pojedli kosilo in si potem pretegnili še noge. Gneče v pristanišču ni bilo, med čolni domačinov je bila v mandraču privezana le ena slovenska jadrnica. Zaradi nizke oseke je bila voda zelo plitva in je bilo za Skokico v sicer novem pristanišču globine dovolj le na koncu starega pomola za valobranom.

Luški kapitan je nekaj popravljal na ribiški ladji, a nas je tudi tokrat prijazno pozdravil in povedal, da ob pomolu lahko brezplačno ostanemo dve uri, ali pa še kakšno več, če ne bo drugih bark.

Zadnjič sem v Luretovem dnevniku na portalu Pojalabanda.com videl, da imaju na drugi strani Suska star opuščen vojaški razgledni stolp, za katerega prej nisem vedel, saj se nahaja nekoliko stran od moje običajne tekaške steze okoli otoka. Seveda je razgledni stolp postal cilj mojega tokratnega tekaškega izleta in med trsjem sem mimo svetilnika na vrhu otoka kmalu pritekel do stare vojaške postojanke.

V stolpu sicer manjka nekaj železnih klinov, a jih je še vedno dovolj, da sem splezal na razgledno teraso in pogledal po okoliških otokih. Morje v okolici Suska se je v brezvetrju že zgladilo, temno moder pas na morju – ob pogledu proti severu in Istri – pa je obetal, da se bo do otoka kmalu priplazil za popoldne napovedani maestral.

Pozno popoldne smo zapustili peščeni in s trsjem obraščeni otok in v maestralu razvili jadra. Usmerili smo se po zunanji strani mimo otokov Severne Dalmacije proti jugu, proti Jabuki. Maestral se je krepil in večali so se valovi, zato smo genovo pritrdili na tangun, da ni preveč opletala. Metuljčkali smo že mimo Premude, ko se je sonce za Suskom spustilo v morje.

Veliko močnih luči na številnih ribiških ladjah je bilo videti na odprtem morju ob Dugem otoku, zato je bilo potrebne nekaj več pozornosti ob nočnem slalomiranju med ribiči. Severozahodnik je sredi noči zamenjala lepa burja, zato smo pospravili tangun, genovo prestavili na desno in zategnili jadra. V trournih dežurstvih so se Anita, Dejan, Rok in Vasja tudi to noč izmenjavali za krmilom Skokice in vzhajajoče sonce nas je v nov dan pozdravilo, ko smo bili že daleč na odprtem morju.

Ribičev ni bilo več videti v okolici, le nekaj tovornih ladij je bilo na obzorju. Kmalu se je na morju pred nami pojavila črna pika, ki se je počasi večala v stožec in sredi dopoldneva smo že jadrali mimo Jabuke, tega odmaknenega hrvaškega vulkanskega otočka, na katerem kraljujejo le ptice.

K trofejni fotki Jabuke seveda sodijo tudi jabolka :).

Skokico smo mimo Svetca usmerili proti vzhodu, proti trideset milj oddaljenemu Visu, burjo pa je popoldne ponovno zamenjal maestral, da smo spet metuljčkali proti otokom Srednje Dalmacije. Z vetrom smo imeli zadnja dva dni zares srečo in z izjemo dela poti mimo Brijonov do Pule, smo večinoma lahko kar hitro jadrali.

K odprtomorskemu jadranju sodi tudi astronomska orientacija, zato smo s sekstanta obrisali nekaj prahu in se opoldne preskušali v natančnosti določanja naše pozicije na morju :).

Popoldne smo z okrepljenim maestralom prijadrali do vhoda v Viški zaliv in za prvim rtom pred staro trdnjavo zavili v manjši zaliv, v katerem je imela jugoslovanska mornarica nekoč svoje obrambne položaje in kjer so v hrib izkopali velik bunker, ki je zdaj ponudil varno zavetje tudi za Skokico.

Dan smo zaključili s sprehodom do nekaj kilometrov oddaljenega Visa. Po dveh prejadranih nočeh je bilo spanje v mirnem zavetju zaliva zelo sproščujoče. Edina slabost ali pa morda celo prednost tega zaliva je, da je po telefonski in internetni signal potrebno splezati na vrh hriba :).