cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Burja je včeraj prehitela napoved in začela pihati že zgodaj zjutraj ter me dvignila iz postelje. Ker je pihalo stran od pomola, mi ni bilo potrebno zagnati motorja, le odvezal sem vrvi s pomola, razvil genovo in odjadral proti Kaprijam.

Glavnega jadra se mi ni dalo dvigniti, saj je Skokica tudi samo z genovo po mirnem morju v zavetju Murterja jadrala s čisto spodobnimi petimi vozli hitrosti.

Pozneje se je burja še okrepila in kmalu sem jadral s sedmimi vozli, za menoj pa se je nebo na zahodu vse bolj temnilo. Sredi dneva naj bi šla čez dežna fronta in za njo se bo veter še okrepil. Prehod fronte sem želel prevedriti na Kaprijah, zato sem barko tam privezal ob pomol, a mi je upravitelj pristanišča prišel povedati, da je privez potrebno plačati. Tristo petdeset kun je bila precej huda tarifa za nekaj ur priveza, zato sem si izprosil le polurni brezplačni postanek, da sem šel v trgovino po kruh in potico, vmes pa sem se še malo sprehodil po otoku, ko sem čakal na kruh, ki so ga ravno pripeljali s potniško ladjo.

Potem pa sem odjadral naprej proti vzhodu in za seboj gledal vse bolj črne oblake. Burja se je okrepila nad 25 vozlov in kmalu je za sedem vozlov hitrosti Skokice zadoščala že na tretjino skrajšana genova.

Na obzorju sem opazoval Vis, do katerega bi s takšnim vetrom lahko prijadral do večera, a sem se zaradi prihajajočega dežja raje odločil za postanek v Primoštenu. Dež se je ulil ravno, ko sem spuščal sidro v zalivu v zavetju mesta in spral z barke sol, ki so jo na palubo nametali valovi burje.

Zvečer se je zjasnilo in krepko ohladilo, a pred vetrom, mrazom in dežjem me zdaj spet ščiti šotor, ki sem ga nad kokpit namestil med jadranjem.

Jutro je bilo hladno in kristalno jasno.

Dvignil sem sidro in barko prestavil k bližnjemu pomolu ter se posvetil kopenski rekreaciji po slikovitem mestecu na polotoku in po okolici. Mestece sameva, čeprav sem videl, da so nekateri hoteli odprti.

Popoldne je burja še vedno vlekla s preko dvajsetimi vozli, zato sem se odločil, da bom odjadral do otoka Žirje, ki ima nekaj zalivov, ki so primerni za burjo. Morje je bilo precej bolj valovito kot včeraj in se prelivalo čez krov barke. Tudi danes je za spodobnih sedem in več vozlov hitrosti zadoščalo že pol genove.

V daljavi so se za otoki videli zasneženi vrhovi Velebita.

Kmalu sem bil pri Žirju, a dnevi so zdaj že dolgi in veter ugoden, zato sem z jadranjem kar nadaljeval do Kornatov, kjer sem še pred večerom spusti sidro v zalivu na Smokvici.

Včeraj sem se poslovil od Nesbojevega Harryja Holeja, danes je na vrsti Taras Birsa Tadeja Goloba :).

Jadranje

Za prihodnji teden načrtovani tečaj samostojnega jadranja (skiperski tečaj) smo morali zaradi korona-omejitev prestaviti na prvi teden maja (od 5. do 9. maja). Kaže, da je prosto še eno mesto.

Za ostala dva tečaja odprtomorskega jadranja (https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/) vse kaže, da ju bomo lahko izvedli v predvidenem terminu. Za drugi tečaj od 27.4. do 2.5. sta prosti še dve mesti.

Sredozemlje

Zjutraj me je prebudil jugo, ki se je kmalu okrepil na 15 vozlov. Zajtrk sem preskočil, le dvignil sem sidro, razpel jadra in užitek se je začel :).

Končno je dovolj vetra za pravo jadranje, ko se barka tudi malo nagne. Resda je veter pihal nasproti, a med otoki so bili valovi majhni in jadral sem lahko hitro tudi ostro v veter ter križaril od otoka do otoka in pred vsako obalo spet obrnil.

Sproščujoče je popotovanje, kjer je cilj jadranje, dnevne postanke pa si sproti določaš in spreminjaš glede na razpoloženje in vreme. V igri za dnevni cilj so bili Žut, Pašman, Murter in Žirje.

Prvi otok je bil preblizu in razmere za jadranje predobre. Mimo Žuta sem bil že dopoldne, sem si pa za sprehod in tek sposodil Pašman, kjer sem se za uro ali dve spotoma ustavil v zalivčku Sv. Ante.

Popoldne je jugo še vedno lepo pihal, dvignil sem sidro in nadaljeval z jadranjem proti jugovzhodu in križarjenjem med otoki. Nekaj časa se mi je zdelo, da bom do večera prijadral do Kaprij, a sem med obratom pri svetilniku Prišnjak pred Murterjem v zalivu videl prost pomol in zavil kar tja. Pospravil sem jadra in barko privezal za nočni postanek.

Vremenska napoved kaže, da je bil današnji dan za nekaj časa zadnji topel dan, saj jutrišnja deževna fronta prinaša osvežitev in burjo. Verjetno bom nad kokpit spet namesti šotor, ki me bo ščitil pred dežjem in vetrom. Zadnje dni me je sonce razvajalo in te zaščite nisem potreboval.

Čas do večera sem izkoristil še za sprehod po Murterju. Ko sem po skalah in skozi grmovje splezal na hrib nad zalivom, sem na vrhu videl fanta, ki se je igral s svojim mobitelom. Vprašal sem ga, ali na hrib vodi tudi kakšna pot in mi je pokazal na stožce iz kamenja, za katerimi se začne pot.

Nekaj časa sem še užival v razgledu in naredil nekaj fotk, potem pa se odpravil do kupov iz kamenja in zavil levo na kozjo stezico. Toda moja kozja stezica se je po petdesetih metrih končala v grmovju. Nisem se vrnil nazaj na vrh, temveč sem nadaljeval navzdol, čez skale, grmovje in suhe zidove ter si mislil, da se me je fantič malo sposodil. Kmalu sem se skozi goščavo prebil do sprehajalne poti ob obali ter se obrnil proti barki. Čez nekaj minut sem videl fanta z vrha, kako je po lepi potki prišel s hriba :). Še vedno je bil zagledan v svoj telefon.

Na steni v hiši stare mama je bil včasih napis: “Mladost je norost, ki skače čez potok, tam kjer je most”. Ta ljudska modrost včasih ne velja le za mladost.

Sredozemlje

Prvoaprilska vodna krila so čez noč izginila. Najbrž sem preveč trdno spal in nisem opazil, kaj se dogaja okoli barke :).

Noč na sidrišču pod vasjo je bila mirna in tudi zjutraj vetra ni bilo na spregled. Barko sem preselil k pomolu na mesto, ki ga je zjutraj izpraznil potniški katamaran, si nadel masko na nos in se odpravil v trgovino po solato. V ponedeljek, ko sem Zlati po SMS-u poslal spisek hrane, ki naj mi jo nabavi za na pot, sem pozabil na solato, zato je do danes nisem imel na barki – imam pa veliko sadja :).

Po obisku trgovine sem se odpravil še na sprehod in tek po otoku. Zelo malo ljudi je bilo videti. Le eno gospo sem srečal na poti in še nekaj vaščanov sem videl pred hišami. Mir in tišina vladata na otoku.

Proti poldnevu so se pojavile sapice z jugozahoda, odvezal sem vrvi s pomola in počasi odjadral proti Molatu in naprej. Pred Dugim otokom so se sapice spremenile v rahel maestral in potem sem celo popoldne križaril ob otoku proti jugovzhodu – obrat na levo in metuljčkanje, obrat na desno in polkrma, in spet na levo in na desno, od obale do obale med Zverincem, Dugim otokom in Ižom, z okrog tremi vozli hitrosti.

Lep topel dan, primeren za kratke rokave in sončenje.

Sidro sem zvečer spustil ob otočku Krknata v prelivu ob Dugem otoku.

Sredozemlje

Moja notranja ura se z ruskega časa še ni premaknila na srednjeevropski čas. Zaradi časovne razlike sem šel včeraj zgodaj spat in sem danes zgodaj odjadral.

Burin je rahlo pihal z obale in Skokica je po gladkem morju mirno drsela proti jugu. Pred Brijoni se je sonce pokazalo izza Istre, a žal je veter kmalu zatem popolnoma upešal.

Čez Kvarner je Skokico poganjal motor.

Zadnjič, ko smo v marini barko dvignili na kopno, da sem na trupu in kobilici obnovil premaze proti algam, smo na Skokico namontirali tudi vodna krila (“foile”), ki sem jih pozimi dobil iz Anglije.

S pomočjo vodnih kril bo barka zdaj jadrala občutno hitreje, saj jo vodna krila nekoliko privzdignejo iz vode, zmanjšajo omočeno površino in s tem zmanjšajo tudi vodni upor. Toda pihati mora vsaj 12 vozlov vetra, da bi barka pospešila nad 5 vozlov hitrosti in se dovolj nagnila, da bi vodna krila začela delovati.

Žal takšnega vetra v prvih dneh še nisem dočakal. Sem pa z veseljem opazil, da vodna krila delujejo tudi pri motoriranju, saj Skokica zdaj s pomočjo motorja doseže hitrost desetih vozlov že pri 2400 obratih in pri polnem plinu že skorajda izglisira. Žal za glisiranje motor še vedno porabi zelo veliko nafte :(.

V brezvetrju sem bil po mirnem morju hitro čez Kvarner in sem se spotoma ustavil na Susku, kjer sem si privoščil svoj dnevni odmerek teka in kjer sem hkrati počakal na za popoldne napovedani maestral.

Na otoku se nisem ustavil že kar nekaj let in nazadnje me je koncesionar nagnal od pomola, ko sem se želel (brezplačno) za kratek čas ustaviti v vasi, danes pa sem doživel presenečenje. S kolesom se je k meni na novi pomol pripeljal luški kapitan, me prijazno pozdravil, zaželel dobrodošlico in mi povedal, da so prve tri ure priveza zastonj, če ostanem dlje, pa bom moral za privez plačati. Povabil me je na ogled lepega otoka in mi povedal, da imajo v cerkvi v zgornjem Susku na ogled razpelo iz 12. stoletja.

Lepa sprehajalna pot vodi naokoli po tem peščenem in s trsjem obraščenem otoku.

Na obalni del sprehajalne poti sta morje in burja na debelo nanesla mivko in pot skupaj s klopmi prekrila, navzkreber na vrh otoka pa poti vodijo po jarkih, ki so jih v peščeno podlago izkopali domačini, deževnica in zob časa. V teh jarkih so si domovanje našle čebele in mi je tam zaradi številnih čebel okoli ušes precej zumelo – seveda sem zelo pospešil svoj korak.

Od svetilnika na vrhu otoka je lep razgled po okoliških otokih, po barvi morja pa sem tudi videl, da je začel pihati maestral, zato sem se popoldne kmalu vrnil na barko in odjadral naprej proti jugu.

Sidro sem zvečer spustil na jugovzhodu Ista.

Več objav

Archives