cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
3. maja, 2021

Ne zgodi se mi pogosto, da bi ob istrski obali na daljše razdalje lahko jadral z jugozahodnikom. Lebič dostikrat spremlja nevihte, ki iz Italije privršijo nad Istro, a tokrat je bilo drugače in lebič je bil prijazen.

Zjutraj sem že mislil, da bo vetra precej manj od napovedanih 25 vozlov, saj nam je otoček Sv. Juraj pred Vrsarjem nudil dobro zavetje in vetra tam ni bilo veliko. Ko pa smo odjadrali iz zavetja otokov, smo se kmalu srečali z okrepljenim jugozahodnim vetrom in zaostalimi valovi juga. Smer vetra je bila idealna za jadranje ob istrski obali navzgor proti Sloveniji, saj nam je pihalo z boka in celo malo v polkrmo, zato je Skokica vseskozi jadrala med sedmimi in osmimi vozli hitrosti in včasih tudi hitreje, ko je zajahala malo večji val.

Mimo Novigrada se je veter še nekoliko okrepil, zato smo skrajšali jadra in barko s tem nekoliko umirili.

Kmalu smo bili v Umagu, kjer je bilo morje v luki, vsem valobranom navkljub, kar precej živahno in smo morali barko z rokami in nogami držati stran od pomola, da se ni zaletavala, medtem ko sem pri policaju opravljal izhodne mejne formalnosti. Žal sem spet naletel na ta tečnega policaja, ki mi je tam v zadnjih mesecih že nekajkrat grenil življenje, podaljševal postopke in preskušal mojo potrpežljivost. Najprej mi je očital, da je zunaj močan jugo, ki ni varen za jadranje, a sem mu razložil, da piha lebič, ki je idealen za jadranje. Nato je od mene med drugim zahteval, da mu pokažem covid test, čeprav ga za izhod iz Hrvaške ne potrebujem. Zadnje čase moram za jadralske poti precej redno spremljati tako hrvaške kot slovenske predpise, ker se pogosto spreminjajo in zato predpise očitno poznam bolje kot policaj. Vseeno sem mu pokazal test z Lošinja, pa ni bil zadovoljen, ker sem mu ga pokazal v elektronski obliki na računalniku in je hotel videti test na papirju. Izvid testa sem dobil v elektronski obliki po mailu, to je moj original in to sem policaju tudi povedal, pa je še naprej nergal in grozil, dokler mi ni bilo dovolj in sem od njega zahteval, naj mi pokaže predpis, po katerem elektronska oblika izvida ne velja in predpis po katerem za izhod iz Hrvaške potrebujem covid test na papirju.

Seveda sem ga s tem razjezil, a če on jezi mene, mu lahko tudi malo vrnem. Policaj je potem besno vzel v roke fascikel in brskal po njem in mi potem sprva na glas in potem vse manj na glas prebral, da je za prihod Slovenca na Hrvaško lahko dovolj že SMS, če ima vpisane vse podatke za identifikacijo testa, izjemoma pa policaj lahko zahteva original, za izhod iz Hrvaške pa ne potrebujem testa. Bolj potiho je na koncu rekel, da se “izvinjava za poteškoče i doviđenja”. Morda bom pri njem še kdaj naletel na mino, verjetno pa si oba s policajem želiva, da bo prehod meje kmalu spet normalen in brez vsakodnevnih sprememb predpisov.

 Od Umaga naprej je veter slabel, valovi pa so se večali, zato smo jadrali le z genovo, saj je glavno jadro preveč opletalo, a smo do Pirana še vedno prijadrali s šestimi vozli hitrosti.

Slovenski policaj na morskem mejnem prehodu je bil zadovoljen z našimi izvidi v elektronski obliki in hitro smo lahko odjadrali naprej proti Izoli.

Tudi drugo letošnje jadranje okoli Jabuke smo uspešno zaključili in Nada, Andrej ter Jure so se od barke in njenega kapitana prijazno poslovili. Skokica bo naslednja dva dni počivala v marini, potem pa gremo že na novo jadralsko pot okoli Istre :).

Za zaključek sem namešal še nekaj video posnetkov zadnjih dveh tednov 🙂

Sredozemlje
2. maja, 2021

Brezvetrno dopoldne na jugu Istre smo izkoristili za kopensko rekreacijo po lepih sprehajalnih in kolesarskih poteh Kamenjaka.

Šele sredi dneva so se pojavile prve sapice,

da smo s pomola odvezali vrvi in dvignili jadra na barki. Jugo je bil sprva sramežljiv, a se je že pred Pulo okrepil in smo v nadaljevanju mimo Brijonov metuljčkali že s čisto spodobnimi šestimi vozli hitrosti.

 

Za večerni prehod dežne fronte in okrepljen nočni jugozahodnik smo na zemljevidu iskali primerno sidrišče. Za jugozahodnik ob zahodni Istrski obali ni prav veliko primernih zalivov. Najbolj obetaven se mi je na navtični karti zdel otoček Sv. Juraj pred Vrsarjem in ko sem od Gregorja dobil “dovoljenje” za sidranje, smo popoldne zavili za ta otok.

Mimo nas sta pozneje priplula Ksenija in Gregor in svojo Lungo zapeljala v matično marino za valobranom.

Proti večeru je začelo deževati in pošteno je žvižgalo okoli jambora, zato spanec na barki danes ni bil najbolj trden.

Sidro je dobro držalo, dež in veter pa sta se ponoči izpela. Napovedani okrepljeni jugozahodnik do jutra ni prišel do Vrsarja.

Sredozemlje
1. maja, 2021

Varnostnik iz ruske vile nad pomolom, ob katerega smo se privezali, me je včeraj prišel opozoriti, da tam ne smemo ostati čez noč, pa sva se potem zaklepetala o športu (on je bil rokometaš, jaz skakalec) in kmalu sem si priklepetal dovolilnico, da tam lahko prenočimo :).

Zjutraj, ko smo ravno odhajali proti zdravstvenu domu, sta do nas na čolnu priplula dva druga varnostnika in zahtevala, da Čikat zapustimo. Povedal sem, da gremo ravno na covid test in krmarjeva roka na prestavni ročici motorja je kar avtomatično prestavila v vzvratno in čoln se je umaknil na varno razdaljo. Dogovorili smo se, da po testu takoj zapustimo zaliv.

Čez hrib do zdravstvenega doma v Malem Lošinju smo prišli precej pred osmo uro, a je bila tam že vrsta za testiranje. Vrsta se je vse bolj podaljševala predvsem pred blagajno, kjer smo Slovenci (v skladu s Hojsovimi domislicami) pridno vplačevali prispevek za PCR teste v hrvaško zdravstveno blagajno, da se bomo lahko vrnili domov. Po dveh tednih premora v naravi sem si spet nadel masko, saj je bila gneča ob testiranju v bistvu edina možnost, da bi kaj staknil. Narobe svet, ko se Hojsov “varnostni ukrep” spremeni v svoje nasprotje.

Ker smo bili zgodnji na testiranju, smo tudi kmalu opravili. Jugo je že pihal, odvezali smo vrvi in odjadrali proti Unijam.

Vaški pomol na Unijah prenavljajo in podaljšujejo, pomol pa so zasedali gradbeni stroji in splav, zato smo sidrali v zalivu pred vasjo. Spustili smo čoln v vodo in se odpravili na potep po v tem času zelo zelenem in cvetočem otoku.

Po dobri uri smo se vrnili v zaliv, ko je v zaliv priplula tudi Lunga,

a Gregor se je “dogovoril” s kapitanom vlačilca splava, da mu naredijo prostor ob pomolu, da je tam lahko privezal svojo barko.

 

 

Po krajšem klepetu z Gregorjem in Ksenijo smo odjadrali proti Istri. Vetra ni bilo veliko, a nam je vseeno dal nekaj nad štiri vozle hitrosti.

Čez dobre pol ure nam je z Unij sledila tudi Lunga in kjer sta na morju dve barki, tam je regata. Nada, Andrej in Jure so vadili fine nastavitve jader ob šibkem vetru in ob tem za kontrolo opazovali brzinomer in Lungo v ozadju.

 

Veter je slabel in na Lungi se je pojavil špinaker. Seveda se nismo pustili prehiteti in nekaj minut zatem je genovo tudi na Skokici zamenjalo to veliko balonasto jadro.

Naše jadralske veščine smo poleg upravljanja špinakerja tudi tokrat bogatili z astronomsko navigacijo z uporabo sekstanta.

 

Pred Kamenjakom je bilo vetra le še za vzorec, zato smo pospravili jadra in zagnali motor, potem pa se je kmalu pojavil vzhodnik, s katerim smo mimo svetilnika na Porerju odjadrali v zaliv Volme in Skokico za čez noč privezali ob stari vojaški pomol na južni strani zaliva.

 

Sredozemlje
29. aprila, 2021

Začetek tedna mi je odpovedal računalnik, zato imam nekaj zamude pri jadralskem dnevniku. S precej truda so mi prijatelji in računalničarji pri FIS računalnik usposobili, da ga končno spet lahko uporabljam.

V ponedeljek zjutraj smo z Brača odjadrali do Kaštelov pri Splitu, da je posadka opravila covid teste pred vrnitvijo v Slovenijo, potem pa smo odjadrali še čez zaliv na obisk Šolte. Vreme se je skisalo in začelo je pihati z juga.

V torek smo v Trogirju zamenjali posadko na Skokici. Anita, Dejan, Rok in Vasja so se od barke poslovili, na krovu pa so se mi popoldne za jadranje proti domu pridružili Nada, Andrej in Jure.

Spoznali smo se z varnostno opremo na barki, potem pa odjadrali iz marine Trogir. Po dobrih dveh urah smo spoznali, da je trideset vozlov juga vendarle premočan veter, da bi z njim čez noč jadrali na odprto morje. Zavili smo na zahod Šolte in sidro spustili v zalivu Šešula na zahodu otoka.

Po nekaj urah hitrega spanja smo sredi noči ugotovili, da sicer dežuje, a je veter nehal žvižgati okoli jambora, zato smo dvignili sidro in odjadrali proti Jabuki.

Na odprtem morju je bilo vetra še vedno za dvajset vozlov in jadranje je bilo poskočno vse do jutra, ko je jugo začel slabeti in kmalu ga je pri pogonu zamenjal motor vse do nekaj milj pred Jabuko, ko je morje začel kodrati jugozahodnik in smo z njim lahko sproščeno jadrali najprej okoli Jabuke in potem še celo popoldne proti otokom Severne Dalmacije.

Pred Dugim otokom je veter spet izginil

in skozi malo Proverso smo potem ob Dugem otoku ponoči odmotorirali do Rave, kjer me je čakal moj običajni privez ob obali.

Jutro je bilo namenjeno sprehodu med oljčnimi nasadi na vrhu otoka, najbolj vroča člana posadke pa sta celo zaplavala v morju.

Dopoldne je spet začel pihati jugo in odjadrali smo proti severozahodu. Dan je bil megličast in kisel, a veter je bil vztrajen in do večera smo mimo Zverinca, Molata, Škarde in Premude prijadrali do Lošinja, kjer smo Skokico privezali ob pomol v zalivu Čikat. V zalivu je bila zasidrana tudi Gregorjeva Lunga, a sva se s kapitanom dogovorila, da se srečava, ko bo strah pred korono nekoliko manjši :).

Dan smo zaključili s sprehodom po otoku in z ogledom jadralskih filmov.

Sredozemlje
25. aprila, 2021

Krepka burja je v petek dopoldne vztrajala vse do Suska in ob živahnem jadranju s skrajšanimi jadri smo kar preleteli Kvarner, saj je imela burja dovolj severno smer, da nas valovi niso ustavljali.

Pri Susku je burja opoldne opešala in zavili smo v vaško pristanišče, da smo v miru pojedli kosilo in si potem pretegnili še noge. Gneče v pristanišču ni bilo, med čolni domačinov je bila v mandraču privezana le ena slovenska jadrnica. Zaradi nizke oseke je bila voda zelo plitva in je bilo za Skokico v sicer novem pristanišču globine dovolj le na koncu starega pomola za valobranom.

Luški kapitan je nekaj popravljal na ribiški ladji, a nas je tudi tokrat prijazno pozdravil in povedal, da ob pomolu lahko brezplačno ostanemo dve uri, ali pa še kakšno več, če ne bo drugih bark.

Zadnjič sem v Luretovem dnevniku na portalu Pojalabanda.com videl, da imaju na drugi strani Suska star opuščen vojaški razgledni stolp, za katerega prej nisem vedel, saj se nahaja nekoliko stran od moje običajne tekaške steze okoli otoka. Seveda je razgledni stolp postal cilj mojega tokratnega tekaškega izleta in med trsjem sem mimo svetilnika na vrhu otoka kmalu pritekel do stare vojaške postojanke.

V stolpu sicer manjka nekaj železnih klinov, a jih je še vedno dovolj, da sem splezal na razgledno teraso in pogledal po okoliških otokih. Morje v okolici Suska se je v brezvetrju že zgladilo, temno moder pas na morju – ob pogledu proti severu in Istri – pa je obetal, da se bo do otoka kmalu priplazil za popoldne napovedani maestral.

Pozno popoldne smo zapustili peščeni in s trsjem obraščeni otok in v maestralu razvili jadra. Usmerili smo se po zunanji strani mimo otokov Severne Dalmacije proti jugu, proti Jabuki. Maestral se je krepil in večali so se valovi, zato smo genovo pritrdili na tangun, da ni preveč opletala. Metuljčkali smo že mimo Premude, ko se je sonce za Suskom spustilo v morje.

Veliko močnih luči na številnih ribiških ladjah je bilo videti na odprtem morju ob Dugem otoku, zato je bilo potrebne nekaj več pozornosti ob nočnem slalomiranju med ribiči. Severozahodnik je sredi noči zamenjala lepa burja, zato smo pospravili tangun, genovo prestavili na desno in zategnili jadra. V trournih dežurstvih so se Anita, Dejan, Rok in Vasja tudi to noč izmenjavali za krmilom Skokice in vzhajajoče sonce nas je v nov dan pozdravilo, ko smo bili že daleč na odprtem morju.

Ribičev ni bilo več videti v okolici, le nekaj tovornih ladij je bilo na obzorju. Kmalu se je na morju pred nami pojavila črna pika, ki se je počasi večala v stožec in sredi dopoldneva smo že jadrali mimo Jabuke, tega odmaknenega hrvaškega vulkanskega otočka, na katerem kraljujejo le ptice.

K trofejni fotki Jabuke seveda sodijo tudi jabolka :).

Skokico smo mimo Svetca usmerili proti vzhodu, proti trideset milj oddaljenemu Visu, burjo pa je popoldne ponovno zamenjal maestral, da smo spet metuljčkali proti otokom Srednje Dalmacije. Z vetrom smo imeli zadnja dva dni zares srečo in z izjemo dela poti mimo Brijonov do Pule, smo večinoma lahko kar hitro jadrali.

 

K odprtomorskemu jadranju sodi tudi astronomska orientacija, zato smo s sekstanta obrisali nekaj prahu in se opoldne preskušali v natančnosti določanja naše pozicije na morju :).

Popoldne smo z okrepljenim maestralom prijadrali do vhoda v Viški zaliv in za prvim rtom pred staro trdnjavo zavili v manjši zaliv, v katerem je imela jugoslovanska mornarica nekoč svoje obrambne položaje in kjer so v hrib izkopali velik bunker, ki je zdaj ponudil varno zavetje tudi za Skokico.

Dan smo zaključili s sprehodom do nekaj kilometrov oddaljenega Visa. Po dveh prejadranih nočeh je bilo spanje v mirnem zavetju zaliva zelo sproščujoče. Edina slabost ali pa morda celo prednost tega zaliva je, da je po telefonski in internetni signal potrebno splezati na vrh hriba :).

Več objav

Archives