cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
23. aprila, 2021

Včeraj popoldne smo se v Izoli vkrcali na Skokico, v podpalubje pospravili hrano in pijačo za naslednjih nekaj dni in proti večeru odjadrali proti jugu.

Anita, Rok, Dejan in Vasja so se mi tokrat pridružili na odprtomorskem jadranju do Jabuke in srednjedalmatinskih otokov.

Čisto brez postankov tudi tokrat ni šlo, saj predpisi zahtevajo, da se za prehod meje najprej ustavimo v Piranu in nato še v Umagu, ker pa tam luška kapitanija ponoči ne dežura, smo se proti jutru ustavili še v Puli.

Vremenske napovedi nam preko noči niso obetale vetra, a lepo nam je pihalo že ob odhodu iz Izole in prav tako v Piranskem zalivu, ko smo s polnimi jadri lahko odjadrali proti soncu.

Kazalo je že, da se bo z nočjo izgubil tudi veter, zato smo po postanku v Umagu nameravali sidrati v Dajli, a se je veter z jugozahodnika zvečer obrnil na vzhodnik in vztrajal v noč,  in mi smo skupaj z vetrom pod jadri vztrajali vse do Rovinja, kjer je veter v drugem delu noči dokončno ugasnil.

Zagnali smo motor in v prvi jutranji svetlobi mimo Brijonov zavili v Puljski zaliv.

Mimo železnih propadajočih ostankov ladjedelnice smo se prebili do carinskega pomola v Puli in v bližnji hiši luške kapitanije sem dobil manjkajoče štemplje na spisek posadke in sem s tem opravil še zadnji del obveznosti ob prestopu morske meje s Hrvaško.

Ob sončnem vzhodu smo se sprehodili okoli amfiteatra, potem pa z živahno burjo mimo Kamenjaka in svetilnika Porer odjadrali čez Kvarner.

Jadranje
18. aprila, 2021

Po šestih mesecih omejevanja in prepovedi ter s tem povezanim prestavljanjem tečajev jadranja, sta vladi Slovenije in Hrvaške končno toliko sprostili prepovedi in omejitve, da bomo v tem tednu spet lahko “poleteli” v samoto narave, ki jo nudi Jadran.

Prvo jadranje okoli Jabuke do Dalmacije je zasedeno, sta pa zato prosti še dve mesti na drugem odprtomorskem tečaju med prvomajskimi prazniki od 27. aprila do 2. maja. https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Naslednja dva tečaja v maju sta zasedena, ker smo jih zaradi omejitev prestavili iz lanskega leta, bom pa za konec maja in za junij (ko bodo znane možnosti potovanja v Grčijo) pripravil program jadranja z Jadrana med Jonske otoke in potem še med Egejskimi otoki.

 

V preteklih dneh sem se na barki še malo ukvarjal z vzdrževanjem in olepševanjem, da bo Skokica z večjim veseljem sprejela več posadke, kot jo je bila vajena zadnje mesece :).

Na novo sem prebrusil in prebarval tik v kokpitu, z Zlato pa sva se doma lotila tudi postopnega prenavljanja blazin v kabinah.

Sredozemlje
10. aprila, 2021

V četrtek zvečer je začel pihati jugo, zato je bila noč toplejša kot zadnje dni in zjutraj na barki ni bilo slane :).

Kmalu po sončnem vzhodu sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral proti severu. Vetra je bilo prvih nekaj ur manj kot 8 vozlov in počasi sem se na valovih juga zibal proti Brijonom. Pred otoki se je veter okrepil in lahko sem dvignil še glavno jadro, ki bi prej v šibkejšem vetru na valovih preveč opletalo. Genovo sem na nasprotni strani podprl s tangunom in s polnimi jadri ter vetrom v krmo potem metuljčkal proti Rovinju in naprej.

Premišljeval sem, kje bi se ustavil za čez noč, kje so primerni zalivi za južni veter. Najprej je bil mimo Limski kanal in Vrsar ter kmalu za tem Funtana, jugo pa se je okrepil nad dvanajst vozlov in sem nadaljeval za jadranjem.

Odločil sem se, da bom sidral v zalivu pred Novigradom, ko sem po elektronski pošti dobil izvid covid testa in spet spremenil načrt. Jadral bom, dokler bo dobro pihalo in če bo tako do večera, bom še pred večerom v Sloveniji.

In dobro je pihalo tudi mimo Poreča in Novigrada ter Umaga, a v Umagu je zadnji hrvaški morski mejni prehod in tja sem moral zaviti, da sem se odjavil iz Hrvaške.

Postanek v Umagu je bil kratek, le dva štemplja na spisek posadke in že sem nadaljeval z jadranjem mimo Savudrije proti Piranu. Ko sem zavil v Piranski zaliv, sem pospravil tangun, glavno jadro prestavil na levo in Skokica je z vetrom v bok skorajda glisirala proti domu.

Med pristankom na carinskem pomolu v Piranu, bi mi barka skorajda pobegnila, saj jo je močan veter odnašal od pomola in je nisem dovolj hitro privezal na bitve na pomolu. S precej napora mi jo je potem uspelo privleči nazaj k pomolu.

Tudi obisk pri slovenskih policajih na meji je bil kratek, še krajši kot sem pričakoval, saj mi je policaj, ko sem mu na računalniku hotel pokazati izvid PCR testa, rekel da mi verjame. Presenečen sem pospravil računalnik, se zahvalil in poslovil ter odjadral iz Pirana.

Ko sem jadral mimo Strunjana, me je poklicala Zlata in mi sporočila, da so jo klicali iz pomorske policije v Piranu in ji sporočili, da sem pri njih pozabil dokumente :(. Ja, obisk pri pri policajih v Piranu je bil zares kratek in sem ga moral ponoviti zvečer, ko sem se vrnil po dokumente – a takrat z avtom.

Sonce se je bližalo obzorju, ko sem Skokico privezal na njeno mesto v izolski marini.

Barka bo naslednjih deset dni počivala v marini, potem pa gremo spet jadrati na malo daljše proge. Takrat upam, da nam bo oblast dovolila izhod iz Slovenije, da na barki ne bom več sam.

Sredozemlje
8. aprila, 2021

Včeraj se je zelo ohladilo in zjutraj je bil krov barke poledenel. Tudi vrvi so bile zmrznjene in sem jih moral najprej razmajati, da sem lahko razvil jadra in odjadral z Molata.

Ponoči je nehalo žvižgati okoli jambora, a je bilo burje zjutraj še vedno dovolj za hitro jadranje proti Lošinju. Jadral sem po zunanji strani otokov in se tako izognil večjim valovom burje, le pred Ilovikom je bilo jadranje bolj poskočno.

Pri Lošinju se je burja obrnila v krepak severnik, a takrat sem bil že pri Čikatu in sem zavil v zaliv ter Skokico privezal ob pomolček pod vilami in hoteli. Popoldne so se okoli Lošinja začele preganjati plohe in v zaliv z zahoda prignale valove, zato sem Čikat raje zapustil in se za čez noč zasidral v nekaj milj oddaljenem zalivu Artaturi.

Tudi današnja noč je bila hladna in zjutraj je bila na barki slana, za udobno temperaturo v notranjosti Skokice pa je že drugo noč zapored skrbela moja alkoholna pečka, saj ogenj na kuhalniku, s katerim se v hladnih dneh grejem na barki, ni več zadoščal.

Zjutraj sem se odpravil na covid test v Mali Lošinj in pri pristajanju naredil oslarijo. Malo pred mestom sem na starem vojaškem pomolu videl prosto mesto in sem zavil tja. Pripravil sem bokobrane in vrvi, ko pa sem bil nekaj metrov pred pomolom, sem v vodi pod seboj videl potopljeno ribiško ladjo, katere jambori, ograje in drogovi so segali skorajda do površine. Prepozno je bilo, da bi se ustavil, saj sem že pristajal. Le stisnil sem zobe in čakal, kdaj bo zaropotalo pod kobilico ali zahreščalo po trupu in krmilu. Pa ni, Skokica se je čudežno izognila vsem podvodnim oviram in se naslonila na pomol.

Privezal sem jo in se sprehodil do zdravstvenega doma, kjer so me požgečkali po nosu. Z veseljem sem spoznal, da so Hrvati pocenili PCR teste, ki zdaj stanejo 490 kun.

Med hojo do zdravstvenega doma in nazaj me je skrbelo in sem premišljaval, kako se bom rešil iz pasti, v katero sem zapeljal Skokico. Ko sem se vrnil na barko sem si še bolj podrobno ogledal potopljeno ladjo in se še enkrat čudil, kako sem prišel čez njo. Razmik med ograjami je širok morda meter in pol in diagonalno, tako kot sem prišel k pomolu, bom moral odpluti tudi stran. Na srečo je bilo popolno brezvetrje. Bokobrane sem namestil na premec, odvezal barko in krmo močno odrinil od pomola. Ko sem dosegel predvideni odklon od pomola, sem dal v vzvratno prestavo in spet stisnil zobe. Nič ni škrtalo in odleglo mi je. Danes sem imel veliko več sreče kot pameti. Lep pomol za privez imajo tudi petdeset metrov od zdravstvenega doma :).

Ker dopoldne ni bilo vetra, sem se po odhodu z Lošinja ustavil na bližnjih Srakanah, kjer po navadi le jadramo mimo. Lep pomol imajo pod vasico in sprehodil sem se po otoku ter med tekom preganjal ovce, ki kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal veter z jugozahoda in odjadral sem proti Istri. Nekaj jadrnic sem srečal na poti čez Kvarner, sončni zahod pa sem opazoval med otoki pred Verudo, kjer sem se zasidral za čez noč.

Sredozemlje
6. aprila, 2021

Burja je v ponedeljek do jutra dovolj popustila, da so se valovi zmanjšali, a vetra je bilo zjutraj še vedno dovolj za prijetno jadranje.

Ko sem dvignil sidro, sem premišljeval, ali naj jadram med številnimi otoki po Kornatskem kanalu, ali pa izven Kornatov do Žuta.

Objadral sem Smokvico in se odločil za slednje, je bolj enostavno, ni potrebno toliko gledati na zemljevid in se izogibati plitvinam ter čerem.

Jadranje ob severovzhodni strani Velikega Kornata je bilo sproščeno in rahla burja je vztrajala še celo dopoldne, zato sem jadral tudi mimo Žuta, kjer sem se sprva mislil ustaviti.

Pogled na Žut, Sit, Pašman in Velebit v ozadju.

Vetra je potem zares zmanjkalo šele pred Salijem, zato sem zavil k Lavdari, otočku nasproti Dugega otoka, in se zasidral v lepem zalivu z nekaj majhnimi plažami. Zaledje plaž je žal obloženo s kupi plastenk in drugih plastičnih odpadkov, ki jih tja nanosijo valovi.

Medtem ko sem čakal na popoldanski maestral, sem dal čoln v vodo in se sprehodil po otoku. Terase, ostanki oljk in suhi zidovi po otoku kažejo na to, da je bila podobno kot na številnih drugih otokih zemlja tudi na Lavdari nekoč skrbno obdelana. Zdaj je vse zapuščeno, hiše so ruševine, nekaj starih hiš pa je spremenjeno v počitniška stanovanja.

Popoldne se je pojavil rahel zahodnik, vrnil sem se na barko, dvignil sidro in odjadral ob Dugem otoku proti severozahodu.

V torek se bo vreme sfižilo saj je napovedan prehod hladne fronte z dežjem in močno burjo, zato moram poiskati primerno skrivališče za ta veter. Nameraval sem jadrati do Rave in tam Skokico privezati ob rob potniškega pomola, kot sem to na Ravi že dostikrat storil ob močni burji, pa se je veter pred Ravo nekoliko okrepil in nadaljeval sem z jadranjem. Pred Božavo je potem veter dokončno izginil in zavil sem k Dugemu otoku in barko privezal pred bunker v zalivu Dumboka.

Popoln mir sem imel ponoči. Začel je pihati jugo, ki se ga na privezu ni čutilo, a zaliv je odprt proti severu, kar za prehod hladne fronte ni dobro, zato sem še pred jutrom odvezal vrvi in z jugovzhodnikom odjadral proti Molatu, ki je dobro zaščiten pred napovedano burjo. V iztekajoči noči sem jadral med močnimi lučmi številnih ribiških ladij in se zjutraj privezal ob vaški pomol v Molatu.

Ulilo se je, zapihala je burja, ohladilo se je, dež pere barko, vetrni generator polni akumulatorje, barka je varno privezana, jaz grem pa spat :).

Več objav

Archives