Ne zgodi se mi pogosto, da bi ob istrski obali na daljše razdalje lahko jadral z jugozahodnikom. Lebič dostikrat spremlja nevihte, ki iz Italije privršijo nad Istro, a tokrat je bilo drugače in lebič je bil prijazen.

Zjutraj sem že mislil, da bo vetra precej manj od napovedanih 25 vozlov, saj nam je otoček Sv. Juraj pred Vrsarjem nudil dobro zavetje in vetra tam ni bilo veliko. Ko pa smo odjadrali iz zavetja otokov, smo se kmalu srečali z okrepljenim jugozahodnim vetrom in zaostalimi valovi juga. Smer vetra je bila idealna za jadranje ob istrski obali navzgor proti Sloveniji, saj nam je pihalo z boka in celo malo v polkrmo, zato je Skokica vseskozi jadrala med sedmimi in osmimi vozli hitrosti in včasih tudi hitreje, ko je zajahala malo večji val.

Mimo Novigrada se je veter še nekoliko okrepil, zato smo skrajšali jadra in barko s tem nekoliko umirili.

Kmalu smo bili v Umagu, kjer je bilo morje v luki, vsem valobranom navkljub, kar precej živahno in smo morali barko z rokami in nogami držati stran od pomola, da se ni zaletavala, medtem ko sem pri policaju opravljal izhodne mejne formalnosti. Žal sem spet naletel na ta tečnega policaja, ki mi je tam v zadnjih mesecih že nekajkrat grenil življenje, podaljševal postopke in preskušal mojo potrpežljivost. Najprej mi je očital, da je zunaj močan jugo, ki ni varen za jadranje, a sem mu razložil, da piha lebič, ki je idealen za jadranje. Nato je od mene med drugim zahteval, da mu pokažem covid test, čeprav ga za izhod iz Hrvaške ne potrebujem. Zadnje čase moram za jadralske poti precej redno spremljati tako hrvaške kot slovenske predpise, ker se pogosto spreminjajo in zato predpise očitno poznam bolje kot policaj. Vseeno sem mu pokazal test z Lošinja, pa ni bil zadovoljen, ker sem mu ga pokazal v elektronski obliki na računalniku in je hotel videti test na papirju. Izvid testa sem dobil v elektronski obliki po mailu, to je moj original in to sem policaju tudi povedal, pa je še naprej nergal in grozil, dokler mi ni bilo dovolj in sem od njega zahteval, naj mi pokaže predpis, po katerem elektronska oblika izvida ne velja in predpis po katerem za izhod iz Hrvaške potrebujem covid test na papirju.

Seveda sem ga s tem razjezil, a če on jezi mene, mu lahko tudi malo vrnem. Policaj je potem besno vzel v roke fascikel in brskal po njem in mi potem sprva na glas in potem vse manj na glas prebral, da je za prihod Slovenca na Hrvaško lahko dovolj že SMS, če ima vpisane vse podatke za identifikacijo testa, izjemoma pa policaj lahko zahteva original, za izhod iz Hrvaške pa ne potrebujem testa. Bolj potiho je na koncu rekel, da se “izvinjava za poteškoče i doviđenja”. Morda bom pri njem še kdaj naletel na mino, verjetno pa si oba s policajem želiva, da bo prehod meje kmalu spet normalen in brez vsakodnevnih sprememb predpisov.

 Od Umaga naprej je veter slabel, valovi pa so se večali, zato smo jadrali le z genovo, saj je glavno jadro preveč opletalo, a smo do Pirana še vedno prijadrali s šestimi vozli hitrosti.

Slovenski policaj na morskem mejnem prehodu je bil zadovoljen z našimi izvidi v elektronski obliki in hitro smo lahko odjadrali naprej proti Izoli.

Tudi drugo letošnje jadranje okoli Jabuke smo uspešno zaključili in Nada, Andrej ter Jure so se od barke in njenega kapitana prijazno poslovili. Skokica bo naslednja dva dni počivala v marini, potem pa gremo že na novo jadralsko pot okoli Istre :).

Za zaključek sem namešal še nekaj video posnetkov zadnjih dveh tednov 🙂