Vremenska napoved je obetala nekaj jutranjega burina in ko sem ob jutranjem svitu pogledal skozi okno, je burin tudi zares kodral morje v zalivu. Zbudil sem Tomija in že čez minuto sva dvignila najprej glavno jadro in nato še sidro ter še pred sončnim vzhodom izplula iz zalivčka na jugu Istre.
Marsikdo zjutraj potrebuje kavo in čas za prebujanje, Tomi pa je bil kar takoj za akcijo :).
Žal je že takoj za Kamenjakom sledilo razočaranje, sapice so se obrnile na jugovzhodnik in vetra je bilo premalo za neko razumno jadranje v veter. Čez Kvarner je Skokico po mirnem morju gnal motor in kmalu naju je izza meglic pozdravilo vzhajajoče sonce.
Načrtovala sva postanek na Susku, kjer bi počakala na popoldanski veter, a sva se mimo otoka dopoldne ravno izmenjevala pri spanju v kokpitu in sva postanek še malo odložila, … dokler opoldne nisva priplula do Škarde in pred plažo spustila sidro.
Mimo Škarde pogosto jadram, a sem se doslej tukaj ustavil le enkrat pred tridesetimi leti.
Z natikači na rokah sva skočila v vodo in odplavala do plaže pred zaselkom starih hiš.
Otok ni stalno naseljen in stare hiše se počasi spreminjajo v ruševine, nekaj hiš pa je vendarle obnovljenih in samote željnim gostom služijo za počitniška stanovanja.
Po potki sva se skozi pajčevine sprehodila čez otok do zaliva na južni strani, kjer sem se pred desetletji nazadnje ustavil. Tudi tukaj čas stoji in le še razpadajoči pontonski pomoli v mandraču spominjajo na poletni direndaj pred gostilno na nekoč živahnem sidrišču.
Popoldne je začelo rahlo pihati z jugozahoda, da sva lahko odjadrala s Škarde in “regatirala” s še dvema jadrnicama, ki sta prav tako jadrali proti Istu, a je veter kmalu postal luknjast in že mimo Ista se je jadrom v pomoč pridružil motor.
Motor sva potem še nekajkrat ustavila, ko so se sapice okrepile in ga spet zagnala, ko je hitrost jadranja padla pod dva vozla.
Popoldne sva pri(moto)jadrala do Dugega otoka in Skokico privezala ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugo-mornarice pod vasico Dragove na severovzhodni strani otoka.
