Po nekaj dneh smo se poslovili od lepega otoka Santa Ana in dopoldne odjadrali do deset milj oddaljenega velikega otoka San Cristobal. Skokico smo zasidrali v dobro zaprtem zalivu na jugovzhodu otoka. Zadnje čase smo v zalivih večinoma sidrali na globinah preko 25 metrov, tukaj pa smo vendarle spet našli zaliv, kjer je globina vode le 5 metrov. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po vasi Namuga in bližnji okolici.
Kislo vreme je vztrajalo in ker je takšno vreme bolj primerno za jadranje kot za sprehode po naravi, smo naslednji dan že zgodaj zjutraj odjadrali proti 40 milj oddaljeni Kirakiri, ki je regijsko središče in glavno mesto otoka, kjer smo si obetali, da bomo končno našli banko in menjalnico, da bi kupili salomonske dolarje. Prav tako smo želeli malo dopolniti zaloge hrane na barki.
Vetra na morju je bilo za 10 vozlov več, kot ga je obetala napoved, zato je bilo jadranje živahno. Večinoma nas je proti severozahodu preganjalo okrog 30 vozlov vzhodnika. Tudi valovi so se precej povišali in imeli nekateri med njimi že kar spoštljive dimenzije. Še posebej visoki so postali v bližini rtov na otoku, kjer je bil nasprotni morski tok močnejši.
Sidro smo spustili v zalivu pred mestom. Kirakira je bila rahlo razočaranje. Na tržnici v naselju so prodajali predvsem le ribe in beetlove orehe, s katerimi se drogirajo domačini in si uničujejo zobe in zdravje. Zelo smo se morali potruditi, da smo dobili nekaj zelenjave in sadja ter kruha. Banka je bila odprta, a tam nismo nič opravili, ne menjajo tujih valut in tudi na tem otoku nimajo bankomata.
Kitajci v Kirakiri gradijo novo pristanišče, zato je ves obalni pas hrupno gradbišče, naselje v zaledju pa zelo spominja na obdobje po vesoljnem potopu in na filme “Mad Max-a”, zato smo se od Kirakire in otoka San Cristobal kmalu poslovili in odjadrali k nekaj deset milj oddaljenemu mirnemu otoku Uki Ni Masi.
Sončna nedelja nam je omogočila lepe sprehode po vasi in otoku Santa Ana, a najprej smo se morali posvetiti uradnim zadevam. Poglavar vasi vodi dnevnik in spominsko knjigo obiskov jadralcev in povedali so nam, da se moramo v dnevnik vpisati tudi mi. John me je včeraj med mojim prvim obiskom vasi prosil, da s seboj prinesem tudi fotografijo Skokice za v njegov dnevnik, a je žal nimam, zato je Nina določila Roberta, da bo glavni ladijski risar, ki bo jadrnico narisal. Risba Skokice mu je zelo dobro uspela in je zadovoljila tudi poglavarjeve zahteve .
Med uradne zadeve ob obiskih vasi na Salomonovih otokih sodi tudi ogled in nakup različnih ročnih izdelkov, nakita iz koral in školjk ter različnih tradicionalnih rezbarij in drugih spominkov. Nekaj lesenih mask in iz lesa izrezljanih rib, morskih psov in želv je našlo pot na Skokico.
Moji sopotniki so z vaščani barantali za ceno spominkov, vmes pa mi je poglavar John potožil, da se mu je razbila solarna svetilka in vprašal, ali mu jo lahko popravim. Povedal sem mu, da o elektroniki nimam dosti pojma, a sem šel vseeno z njim do njegove koče. Izkazalo se je, da je njegova solarna svetilka pravzaprav odlomljena zarjavela ulična svetilka s solarnim panelom na zgornji strani. In ta panel se je odlomil s svetilke, ko se je podrla luč. Zdelo se mi je, da bi se to dalo skupaj zlepiti s Sika lepilno maso, ki jo imam za lepljenje, zatesnitev ali druga popravila na zalogi na barki zato sem Johnu obljubil, da bom svetilko poskusil popraviti.
Z Zlato sva se po opravljenih protokolarnih obveznostih in nakupu spominkov odpravila najprej na nekaj kilometrski sprehod skozi džunglo na hrib do velikega jezera, ki leži v kraterju ugaslega vulkana. Voda iz jezera skozi hrib pronica tudi do vasi in iz izvirov vaščanom zagotavlja pitno vodo. Vseskozi sva na gozdnih poteh imela glasno družbo živahnih malih vodičev. Poglavar je rekel, da moramo biti previdni in da se v jezeru ne smemo kopati, ker v njem živi krokodil. Nisem prepričan, da to ni le pravljica za otroke, da se ne bi preveč potepali po otoku.
Ušesa sva si z Zlato lahko spočila šele ob sprehodu na drugi konec otoka, ko sva pospešila korak in vmes malo tekla, da je korak z nama lahko držalo le še nekaj najvztrajnejših otrok, ki so sapo potem raje uporabljali za dihanje in nič več za glasen pogovor in vreščanje.
Popoldne sem šel še enkrat na obisk k poglavarju in njegovi svetilki. S seboj sem z barke prinesel izvijač, klešče, lepilni trak in Siko, ter svetilko po MacGyversko popravil in zlepil skupaj. Johnu sem zabičal, da svetilke vsaj šest ur ne sme premikati, da se lepilna masa strdi. Pomislil sem še, da tukaj časa verjetno ne merijo v urah temveč v dnevih, zato sem dopolnil navodila, da svetilke ne sme premikati do srede noči.
Na hribu nad vasjo imajo pri izviru potoka narejeno zajetje in od tam v vas speljan vodovod in na katerem so na vsakih nekaj deset metrov nameščene pipe, kjer se domačini oskrbujejo z vodo za pitje, kuhanje in umivanje. Z Robertom sva pod večer v nekaj vožnjah s čolnom od pipe vaškega vodovoda do barke v kanticah znosila vodo in jo pri poglavarju plačala s prispevkom v vaški proračun, potem pa smo se z barko preselili v oddaljenejši del zaliva, da smo se rešili glasne in vse bolj nadležne družbe vaških otrok v kanujih. Obisk jadrnice je za njih dogodek, a nismo se dobro počutili v vlogi cirkuških medvedov.
Vreme nam je v ponedeljek z močnimi plohami in krepkim vetrom namenilo dan za počitek na barki. Otrok danes ni na morju, le nekaj ribičev, ki v svojih majhnih kanujih dan in noč kljubujejo vremenu in okoli otoka lovijo ribe. Popoldne se je vreme nekoliko uneslo in Z Robertom sva še nekajkrat obiskala vaški vodovod in do vrha napolnila oba rezervoarja za vodo na Skokici. Vmes sem se sprehodil do Johna, ki je sedel na klopci pod mogočnim drevesom. Rekel mi je: »Miran, I’m very happy«. Solarna svetilka je delovala in že zvečer so si kočo lahko razsvetlili z lučjo. Tudi jaz sem bil vesel, da je moja improvizacija uspela in še vode nam ni bilo potrebno plačati.
V torek zvečer smo prijadrali do otoka Nendo na Salomonovih otokih. V temi si nisem upal iskati poti skozi ozke prelive med otoki in koralnimi grebeni, saj navtične karte tukaj niso zelo natančne. Zaspan sem bil, zato sem se odločil, da bomo do jutra počakali kar na morju v zavetrju otoka, ne da bi sidrali. Zavil sem k otoku in pospravil jadra. Pri pospravljanju jader pa sem se dovolj zbudil, da sem si premislil glede nočnega postanka. Zagnal sem motor in naredili smo še dvourni krog okoli otoka Malo, da smo prišli na sever Nenda, od koder je veliko bolj preprost vstop v zaliv pri Lati. Lata je glavno mestece vzhodnih Salomonovih otokov in eno od petih pomorskih vstopnih točk za vstop z jadrnico v državo.
Ponoči smo sidro spustili na vzhodni strani zaliva v mirnem zalivčku nasproti Late. Dopoldne smo v skladu z dogovorom dobili obisk prijaznih uradnikov carine in imigracije. V eni uri smo opravili vstopne formalnosti, le carinskih dokumentov še nisem dobil in mi je carinik obljubil, da mi jih bo poslal po elektronski pošti.
Popoldne nas je ravnateljica Hilda povabila na ogled svoje srednje tehnične šole in dijaškega naselja, ki je postavljeno nad zalivčkom, kjer smo sidrali.
Preostanek dneva smo namenili sprehodu in teku po z bujnim gozdom poraščeni okolici. Na ta konec zaliva je še nekaj let nazaj vodila cesta, potem pa je narastla reka pred leti podrla most, po cesti so se nehali voziti avti in cesto si je nazaj prisvojila džungla. Po bivši cesti zdaj med grmovjem in drevesi vodi le še ozka stezica, po kateri otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Zvečer smo na barki pogostili ravnateljičino družino, ki je s kanujem prišla na obisk in so nam zaželeli dobrodošlico ter s seboj prinesli cvetje in zelenjavo.
V četrtek smo šli z našim gumenjakom na izlet čez zaliv do glavnega naselja Lata in se po peščeni cesti polni velikih luž sprehodili po mestecu s skromnimi hiškami. Spet lahko napišem, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki, le da so banka, pošta, trgovine, bolnica, policija, … v skromnih, majhnih hiškah ali kontejnerjih. Le nogometno igrišče imajo v velikosti, kot smo ga navajeni pri nas. Imajo tudi letališče, smučarske skakalnice pa na otoku nismo videli.
Popoldne smo se želeli vrniti čez zaliv nazaj proti Skokici, pa nas je v pristanišču pričakal okrepljen veter, ki je dvignil metrske bele valove, čez katere bi postala plovba z malim gumenjakom in štirimi ljudmi na krovu kar huda pustolovščina. Robert, Nina in Zlata so se zato na obali raje dogovorili z enim od domačinov, da jih je 3 milje čez zaliv odpeljal z ribiškim čolnom. Z našim gumenjakom je bila plovba čez valove z le eno osebo na čolni še vedno živahna, a veliko hitrejša in bolj suha, kot bi bila s kompletno posadko.
V zalivčku so se nam na katamaranu pridružili izraelski jadralci, s katerimi smo se srečali na Vanuatuju in si potem preko mailov izmenjevali informacije o formalnostih in sidriščih na poti. Z Zlato sva se odzvala povabilu na pijačo. Pogovarjali smo se sicer večinoma o jadranju, a se nisem mogel premagati in sem jih povprašal po njihovem mnenju o vojnah, ki jih ima Izrael s Palestinci in drugimi državami v okolici. Njihov pogled na problematiko je popolnoma drugačen kot naš in Izraelci zdaj samo osvobajajo ozemlja, ki naj bi bila nekoč že njihova in so jih v preteklih stoletjih zasedli muslimani. Še posebej ostra ali divja je bila žena od enega od jadralcev, ki bi pobila kar vse v bližnji in daljni okolici Izraela. Mož jo je miril, a brez uspeha. Jezna je bila, ker so bila zaradi izmenjave raket med Izraelom in Iranom zaprta letališča v Izraelu in je morala zato podaljšati obisk na jadrnici in v nedogled prestaviti vrnitev z letalom domov. Izraelci so s katamaranom na poti okoli sveta, na zadnjem delu pa jih pot med otoki vodi skozi pretežno muslimanske države, zato se na poti proti Izraelu verjetno ne bodo veliko ustavljali.
V petek smo skupaj z Izraelci navsezgodaj odjadrali proti zahodu, proti 210 milj oddaljenemu otoku Santa Ana. Vzhodnika smo imeli med 15 in 25 vozli in lepo smo metuljčkali z vetrom in se guncali po dvometrskih valovih. Pričakoval sem, da bodo Izraelci na katamaranu s krmnim vetrom vsaj toliko hitri kot mi, a so jadrali počasneje in smo jih popoldne izgubili za obzorjem. Ponoči smo prijadrali do neviht, ki so vseskozi razsvetljevale nebo okoli nas, a so bile dovolj daleč od nas, da nas niso motile pri jadranju. Le veter so preusmerjale vsaka malo po svoje od severovzhoda do jugovzhoda in temu sem prilagajal tudi našo smer jadranja.
Proti jutru pa je vreme začelo divjati in je krepko skočilo iz okvirov, ki so jih obetale vremenske napovedi. Divje plohe in nevihte so se spravile nad nas in okrepile veter nad 30 vozlov. Avtopilot se je vse pogosteje izklapljal. Zamujal sem s krajšanjem jader, a mi je na koncu vendarle nekako uspelo pospraviti glavno jadro z jambora, ne da bi se strgalo na križih. Nastradal je le radarski odbojnik, ki ga je s seboj odnesel viharni veter. Dopoldne se je veter med nevihtami okrepil nad 40 vozlov in jadrali smo le še s petino genove. Vseskozi je hudo lilo z neba, valovi so se dvignili na 4 – 5 metrov in avtopilot temu ni bil kos. Vse več sem moral krmariti ročno, zunaj na dežju. Krepko je deževalo, da se je videlo le nekaj deset metrov okoli barke, grmelo, bliskalo, …
Zadnjih 20 milj pred Santa Ano so se nevihte, ki so vseskozi prihajale od zadaj, še okrepile in sunki vetra so presegali 50 vozlov, zato sem do konca zvil genovo in zagnal motor. Itak smo že samo na jambor dosegali preko 6 vozlov hitrosti, a krmarjenje med valovi je bilo s pomočjo motornega pogona vseeno lažje. Strah me je bilo, da bo viharni veter odtrgal platneno streho biminija nad kokpitom, a je na srečo zdržala.
Pred Santa Ano se je izpela še zadnja nevihta, zavil sem v desno in iz velikih valov smo se umaknili v čudovito mirno zavetje otoka in v zalivu med koralnimi grebeni sredi dneva spustili sidro.
Zlata, Nina in Robert so bili preveč utrujeni od valovite poti in so popoldne ostali na barki, jaz pa sem se vendarle odpravil na krajši sprehod po otoku in v skladu z običaji pri Johnu, poglavarju vasi, izprosil dovoljenje za pristanek in za obisk otoka.
Ponoči so v zaliv prijadrali tudi Izraelci, ki jim vreme v zadnjem delu poti prav tako ni prizanašalo in jim je veter vzel nekaj blazin in opreme iz kokpita.
Drugi dan smo zvečer iz Port Olry-ja odjadrali proti dobrih 80 milj oddaljenem otoku Vanua Lava. Celo noč nas je poganjal dober vzhodnik, zato smo že zjutraj lahko spustili sidro v zavetrnem delu zaliva nad Solo, glavnim naseljem otoške skupine Banks na severu Vanuatuja.
Za ta del Pacifika ni tiskanih navtičnih vodičev, na spletu pa se najde poročila posameznih jadralcev, ki so jih objavili na svojih blogih in ta poročila so drugi jadralci povezali v nekakšen smiseln snop poročil po skupinah otokov. Ta poročila zdaj tudi sam pri načrtovanju poti uporabljam namesto vodiča in prebral sem, da na Vanua Lavi živijo tudi morski krokodili. Jutranje plavanje je zaradi krokodilov danes odpadlo, sem pa zato v postelji nadoknadil nekaj ur spanja, ki si ga ponoči zaradi jadranja nisem privoščil prav veliko.
Po jutranjem počitku smo odveslali na obalo do anglikanskega misijona, kjer imajo šolo za duhovnike Melanezijske protestantske cerkve. Na plaži nas je pričakal mlad kandidat za duhovnika s svojo družino. Prijazno nas je postregel s sokom iz s sveže nabranih kokosovih orehov in nam nato razkazal misijon, šolo in študentsko naselje. Med drugim nam je povedal, da v bližnji reki zares živijo krokodili, ki plavajo tudi v morju in imajo za hrano ribe, želve in divje prašiče. Ljudi menda ne napadajo ??
Popoldne smo odpluli na južno stran zaliva in se sprehodili tudi po Soli. Naselje me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo in zelo lepo betonsko cesto speljano skozi razpotegnjeno naselje z večinoma preprostimi lesenimi hiškami. Da so domačini povsod prijazni, smo se že navadili. S policistom sem se spotoma dogovoril, da ga jutri obiščemo s potnimi listi pred odhodom proti Salomonovim otokom. Od sredine tedna naprej je napovedan precej krepak jugovzhodnik, katerega začetek bi rad čim bolje izkoristil za pot proti severu, še preden veter naredi prevelike valove.
V Soli na Vanua Lavi smo v ponedeljek dopoldne v vaških trgovinicah in v vrtnariji pustili še zadnje vatuje in opravili izstopne formalnosti, nato pa dvignili sidro, razvili jadra in odpluli proti severu.
Jadranje prvi dan je bilo živahno čez dan in še bolj živahno ponoči, ko so nas s krepkim vetrom in gostim dežjem preganjale plohe. Do večera smo jadrali mimo zadnjih severnih Vanuatskih otokov, na katerih se zaradi predpisov nismo smeli ustaviti. Drugi dan smo prišli do otoške skupine Santa Cruz na vzhodu Salomonovih otokov in jadrali mimo prvih otokov, na katerih se prav tako nismo smeli ustaviti, preden jutri na otoku Nendo ne opravimo Salomonskih vstopnih formalnosti. Carinik z Nenda, kateremu sem preko elektronske pošte najavil naš prihod in ga zraven prosil za dovoljenje za postanek na kateren od salomonskih otokov ob poti, me je v odgovoru in potrditvi še posebej opozoril na to, da se na teh otokih ne smemo ustaviti.
K potepanju po eksotičnih krajih sodi tudi to, da na obali ni pip za vodo in tudi ni bencinskih črpalk, zato si moraš vodo in nafto na barko prinesti sam v kanticah. Dežju navkljub so pipe iz katerih priteče čista voda tukaj tudi stran od obale redke, še redkejše pa so na otokih bencinske črpalke. Kakšen kilometer stran od obale v Luganvillu stoji bencinska črpalka, zato sva z Zlato najela taksi, da sva nafto v kanticah pripeljala do morja. Spotoma sva na črpalki s plinom napolnila tudi plinsko jeklenko.
Med sprehodom po Luganvillu sva si ogledovala in izbirala trgovine, kjer bomo lahko kupili hrano za nadaljevanje poti med odročnimi otoki. V poročilih jadralcev, ki so po tem koncu Pacifika jadrali v preteklih letih, sem lahko prebral, da je tukaj zadnja priložnost za dobro oskrbo s hrano. V naslednjih tednih se bomo potepali med otoki, kjer se v preprostih trgovinah lahko dobi le riž in nekaj konzerv. Zlata je spotoma seveda poskrbela tudi za to, da se z ogleda mesta domov nisva vrnila čisto praznih rok.
Drugi teden junija sta na Espiritu Santo priletala Nina in Robert in se vkrcala na Skokico. Skupaj smo naredili nakupovalni spisek, potem pa smo šli v mesto na tržnico in v trgovino po hrano in pijačo. V dveh urah nakupovanja nam je uspelo odkljukati vse kar smo imeli na spisku in v vreče ter nahrbtnike dodati še nekaj drugih dobrot, da smo bili vsi štirje kar krepko otovorjeni na poti proti barki. V kanticah smo zvečer na barko znosili še nekaj vod in do vrha napolnili rezervoar z vodo. Skokica je bila zdaj z vsemi novimi zalogami tekočin in hrane za dobro tono težja, kot pred nekaj dnevi in za vsaj pet centimetrov globje pogreznjena v morje. Zvečer smo si v restavraciji napolnili še želodce in bili smo pripravljeni za na pot.
Ob vzhodni obali otoka Espiritu Santo smo zgodaj zjutraj odjadrali proti severu. Ob sončnem vzhodu smo jadrali mimo rta Million Dollar Point, ki je sedanje ime dobil po drugi svetovni vojni. Vanuatu (prej Novi Hibridi) so bili francosko-britanska kolonija. Med drugo svetovno vojno so imeli poleg Britancev in Francozov tukaj svojo vojaško bazo tudi Američani. Po vojni so se Američani odpravili domov in Francozom ter Britancem vso vojaško opremo in orožje ponudili v odkup s krepkim popustom. Francozi in Britanci so odkup preračunljivo zavrnili, ker so predvidevali, da bodo Američani opremo baze in topove, tanke in drugo težko opremo itak pustili na Vanuatuju. Računali so, da bodo vse skupaj dobili zastonj, a so se ušteli. Američani so bili po zavrnitvi ponudbe užaljeni in so vse težko orožje in opremo odpeljali na obalo. Naredili so nasip do roba koralnega grebena in potem na tem mestu čez rob koralnega grebena vse skupaj zapeljali in zmetali v morje. Milion Dollar Point je zdaj priljubljena točka za potapljače.
Dopoldne nam je zmanjkalo vetra in smo zagnali motor ter se opoldne spotoma ustavili v lepem zalivu Champagne bay, ki so ga jadralci preimenovali v »1000 vatu beach«, kolikor v zalivu domačini zahtevajo za vstopnino za na plažo. V komentarjih jadralcev sem prebral, da vstopnine ne pobirajo vedno, zato smo preskusili srečo, saj na veliki plaži skorajda ni bilo kopalcev. V izvidnico sva z Robertom odplavala na plažo, ko pa sva iz vode stopila na kopno, je k nama iz grmovja iz »zasede« prišla domačinka in zahtevala vstopnino. Le nasmehnil sem lahko in pokazal, da v kopalkah nimam denarnice in rekel: “Good Bye”.
Neumno se mi zdi plačati vstopnino za vstop na plažo, ko imam z barke dostop do veliko lepih samotnih zalivov. Z Robertom sva se obrnila od osuple ženske, zakorakala nazaj v vodo, odplavala na barko, dvignili smo sidro in odpluli eno uro naprej proti severu, kjer je v Port Olry-ju podobna plaža, a brez vstopnine. Žal je poleg vstopnine med zalivoma pomembna razlika tudi v tem, da je Champagne bay na elektronskih kartah podrobno kartiran, v Port Olry-ju pa je cel zaliv na karti brez vrisanih globin. Vedel sem le, da je v zaliv tudi z jadrnico z globoko kobilico mogoče vpluti in v njem sidrati. Počasi smo pluli globlje v zaliv in s palube oprezali za grebeni in plitvinami ter spremljali številke na globinomeru. Sidro smo spustili, ko se je morsko dno kobilici približalo na manj kot štiri metre.
V Port Olryju smo se dva dni sprehajali po plažah na otoku, ki na vzhodu ščiti zaliv pred oceanskimi valovi, ter po vasi vasi na drugi strani zaliva in po gozdu v okolici. V gostilni na plaži smo se hladili s pijačo in med klepetom opazovali ribiče v kanujih, kako po zalivu napenjajo dolgo mrežo v krog, da bi zajeli čim več rib. Enkrat so ujeli malo rib, drugič nekaj več, a so bili vztrajni in do večera nalovili dovolj rib za celo vas.
