Port Moresby

Veter se je popoldne z dvajsetih dvignil na trideset vozlov, valovi 3-4 m in jadranje je bilo seveda živahno. Avtopilot mi je zadnje dni dobro delal, danes pa so bili valovi preveliki in sem po nekaj dneh premora spet moral krmariti ročno. Dolgčas mi vsekakor ni bilo.

V ponedeljek, 6. oktobra popoldne, sva s Skokico prijadrala do Port Moresby-ja, glavnega mesta Papue Nove Gvineje. Prehod med koralnimi grebeni v laguno je na moji elektronski navtični karti dovolj dobro narisan in tudi na morju se je dobro videlo, kje se oceanski valovi na grebenih ne penijo, zato vplutje v laguno ni bilo zelo stresno. Veter je bil tudi v laguni močan, valovi pa so se na zunanjih grebenih razbili in morje je bilo mirno.  V Port Moresby-ju sem načrtoval počitek in nabavo hrane, saj mi na Salomonovih otokih pred odhodom ni uspelo dobiti jabolk, čipsa in jogurtov.

Po radijski postaji sem najavil svoj prihod v marino, a so mi rekli, da moram najprej pri oblasteh opraviti vstopne formalnosti preden mi lahko dovolijo vplutje v marino. Povedali so mi, da sem uradnike za danes zamudil in svetovali naj do jutri počakam na sidrišču pred marino. Poleg obiska trgovine sem načrtoval tudi dopolniti zalogo nafte na barki, kaže pa, da bom na spisek moral dodati še popravilo motorja, saj sklopka odpoveduje poslušnost. Ob manevriranju pri sidranju sem imel težave propeler spraviti v pogon in je menjalnik ob prestavljanju ročke za pogon naprej ali nazaj ubogal šele ob petem ali desetem poskusu. Pristajanje v marini s tako nezanesljivo delujočim menjalnikom ne bo enostavno in bom morda potreboval pomoč.

Upam da mi urejanje formalnosti jutri ne bo vzelo preveč časa. Med čakanjem sem na internetu prebral nekaj poročil jadralcev, ki so tukaj opravljali vstopne formalnosti in videl, da je normalen čas za to 2 dni in da uradniki niso najbolj prijazni. Tega prej nisem nikjer zasledil, sicer sem morda ne bi prišel. Začel sem že študirati prehod skozi Torresov preliv in avstralske vstopne predpise ter možnosti za nakup nafte in hrane na Thursday Islandu. Zamislil sem si plan B, če bodo formalnosti jutri preveč zamudne in bom moral na carinike predolgo čakati. Čez noč se bom dovolj spočil in če mi bo sklopka na motorju prijela in bo menjalnik deloval, bom jutri dvignil sidro in brez opravljanja formalnosti izplul iz pristanišča.

Dober dan so me cariniki in imigration uradnik v torek pustili čakati na njihov prihod na barko, da bi opravil vstopne formalnosti Po radijski postaji sem jih večkrat poklical, a so svoj prihod le prestavljali iz ure v uro. Krepko so preizkušali moje živce in potrpljenje. Le “biosecurity” je svoj pregled in izdajo dokumenta opravil kar na daljavo preko računalnika in maila.

V roke sem ravno spet prijel radijsko postajo, da bi oblastem javil da imam čakanja dovolj in da odhajam, ko sta se popoldne s čolnom na barko pripeljala dva carinika. Povedala sta, da sta imela veliko dela v pristanišču, zato sta zamudila. Raje nisem pokazal, da sem jezen, da ne bi še bolj zapletel vsega skupaj. Carinika sta bila prijazna in sta takoj začela s pregledom barke, a nista pretiravala z razmetavanjem. Potem smo izpolnili nekaj obrazcev in carinika sta se poslovila. Rekla sta, da grem zdaj lahko z barko v marino, a moram tam počakati še na “imigration”, da končam z vstopnimi formalnostmi. Dvignil sem sidro in po nekaj poskusih uspel barko spraviti v pogon. V marino sem vplul počasi, našel prosto mesto ob pomolu in sklopka na motorju je po prestavitvi v vzvratno prestavo še dovolj zgodaj prijela, da se nisem zaletel v pomol. Dva »marinerota« sta mi pomagala Skokico privezati in lahko sem si oddahnil. Na zadnjega uradnika sem čakal skorajda do večera, da sem končal z vstopnimi formalnostmi. Hkrati sem pri oblasteh tudi že najavil svoj odhod za naslednji dan.

Med čakanjem sem se na pomolu pogovarjal z Brianom, starejšim tukajšnjim jadralcem in se dogovoril, da me zvečer z avtom zapelje do bližnjega supermarketa, da me ne bi na poti oropali. Povedal je, da je zvečer v mestu dosti kriminala, zato sprehod po mestu ni varen.

Papuanski kraljevski jahtni klub, katerega lastniki so tukajšnji jadralci, je razkošna in prestižna marina, varovana z ograjami in varnostniki. Nekakšen varen otok v nevarnem mestu. Po opravljenih formalnosti sem šel na tek ob obali in po mestu in nato zvečer še z Brianom v zelo dobro založeno trgovino, kjer sem nakupil hrane za en mesec jadranja. Veliko sem nakupil sadja, jogurtov, salam, solate, … Tudi čipsa je zdaj spet zadosti na barki.

Večer sva z Brianom zaključila v restavraciji nad marino, ki si jo bom, poleg dobre hrane, zapomnil predvsem po potresu, ki je kar dolgo in v več navalih majal tla in stresal streho nad našimi glavami. Stavbe so potres prestale brez vidnih posledic. Brian mi je povedal, da cunamiji tukaj ne delajo škode, saj pristanišče zunanji grebeni in otoki dobro ščitijo pred odprtim morjem.

Proti Papui Novi Gvineji

Prvi večer je bilo vetra v zavetju Salomonovih otokov zelo malo, zato je Skokico proti jugozahodu poganjal motor in krmaril avtopilot. Ponoči so se brezvetrju pridružili še zajetni valovi z juga, ki so krepko zibali barko in izklapljali avtopilota. Med solo jadranjem ponoči po navadi spim na obroke in se zbujam na pol ure, da preverim, ali je okoli barke vse v redu. Tokrat je avtopilot s svojim alarmom vseskozi skrbel, da moji obroki dremeža niso bili daljši od 10 minut. Zjutraj sem se vendarle primajal do vetra, dvignil jadra, ki so s pomočjo vetra dovolj umirila barko, da je oslabljeni avtopilot zmogel opravljati svoje delo, in sem dopoldne lahko nadoknadil nekaj izgubljenega spanca.

Četrtek mi je minil v sanjskem jadranju. Med osem in štirinajst vozli jugovzhodnika je pihalo v levi bok Skokice in mi podarilo lepo in sproščeno jadranje. Na tropsko vročino se še vedno navajam, pred soncem pa se skrivam v senci kokpita.

V petek, tretjega oktobra zjutraj, sem se za nekaj ur ustavil na otoku Lili (Lililius) v otoški skupini Budibudi na vzhodu Papue Nove Gvineje. Zasidral sem se med koralnimi glavami nad zaplato mivke na plitvini nekaj sto metrov od obale. Ni se mi dalo dajati čolna v vodo, zato sem do otoka kar odplaval. Malo premora in malo sprehoda po obali mi vedno dobro dene.  Nekaj več kot sto ljudi živi na otokih okoli lagune, in domačini so prijazni kot večinoma povsod po Pacifiku in veseli so obiskovalcev. Mladenič na plaži, ki sem ga srečal med sprehodom, je pod palmo pobral kokosov oreh, ga olupil in odprl ter mi ga ponudil, da sem se lahko odžejal s kokosovim sokom. Vendar je sok v kokosu že malo zavrel, ni bil več sladek in je spominjal na mošt. Zaradi alkohola v soku je bila moja pot po plaži, ko sem se vračal proti barki, malo bolj ovinkasta.

Domačina sem vprašal, če je šel pred kratkim čez otok kakšen vihar, ker je na obali toliko podrtih palm, pa mi je povedal, da so imeli lansko leto cunami. Pet nekajmetrskih valov je prišlo s severa, zalilo obalni pas otokov, podrlo drevesa ob obali in v morje odplaknilo nekaj deset metrov obalnega pasu otoka. Ponekod so valovi prodrli tudi v notranjost otoka in tam so se drevesa posušila. Domačini so pravočasno dobili opozorilo pred cunamijem in so se umaknili na osrednji nekoliko višji del otokov, zato so cunami vsi preživeli.

Popoldne sem dvignil sidro in odjadral naprej. Naslednja dva dneva sta bila precej oblačna, nedelja tudi deževna. V petek in soboto sem lepo in hitro jadral po mirnem morju do otočja Louisiade na JV Papue. V nedeljo je vetra zmanjkalo, zato sem spustil sidro pri enem od otokov in si po nekaj dneh privoščil sproščen spanec v svoji postelji. Sicer med jadranjem dremam na klopi v kokpitu, zares spati pa si ne upam, ker je bilo na morju tukaj kar nekaj ladijskega prometa. Vseskozi sem moral biti pozoren tudi na navigacijo, saj sem jadral med številnimi otoki in koralnimi grebeni.

V nedeljo in predvsem v noči na ponedeljek sem imel med plohami veliko telovadbe z jadri, da sem jih pravočasno krajšal ob pišu vetra pred plohami in potem podaljševal, ko je veter za ploho praviloma popustil.

Odhod s Salomonovih otokov

Tri dni je trajala moja pot po zraku iz Slovenije do Salomonovih otokov na drugem koncu sveta, da sem se vrnil na Pacifik in na Skokico. Pot do Nora na zahodu Salomonovih otokov je tokrat potekala brez letalskih zamud, edini manjši zaplet je bil le v Honiari, kjer sem moral prenočiti, ker sem imel let na Novo Georgijo šele naslednji dan. Prenočišče sem si rezerviral preko interneta in izbral sem si stanovanje v hiši pri letališču, ki je bila na zemljevidu narisana čisto blizu letališkega potniškega terminala. Zvečer po pristanku letala sem šel peš do »600 metrov« oddaljenega prenočišča, a hiše s stanovanjem tudi po več kot enem kilometru nisem našel. Signala za mobitel nisem imel, na srečo pa so se me usmilili prijazni domačini z avtom, ko so me videli, kako otovorjen s tremi torbami v temi hodim ob robu ceste. Ponudili so mi prevoz, a naslova prenočišča, ki sem jim ga povedal, niso poznali. Gospa je potem poklicala lastnika stanovanja, ki ji je povedal, da ni vedel, da pridem, ker danes ni preveril mailov. Povedal je, kam naj me dostavijo in obljubil, da bodo čimprej prišli tja in uredili stanovanje. Izkazalo se je, da se hiša z mojim prenočiščem nahaja dva kilometra od letališke stavbe. Brez pomoči domačinov je ne bi našel.

Stanovanje so lastniki kmalu očistili in pospravili, da sem se lahko ponoči vselil. Lastnica mi je povedala, da so njihovo prazno stanovanje šele pred enim dnevom ponudili na »Bookingu« in niso računali, da se bo kdo tako hitro prijavil, zato niso preverjali mailov. Za zaplet se mi je naslednje jutro oddolžila z razkošnim tropskim zajtrkom.

Po prihodu na barko sem se kar zgrozil, ko sem videl, kako umazana je od ptičjih drekov. Paluba je bila videti kot tla v kurniku. Tri dni sem čistil in pral barko ter montiral opremo. S ptiči sem se ob tem vseskozi boril za lastništvo nad Skokico. Stvar bi bila dokaj preprosta, če bi imel pri roki cev s priključkom na vodovod in bi palubo preprosto opral s curkom vode, a barka je bila privezana na bojo sredi zaliva in daleč od vodovoda. Pri roki torej nisem imel cevi s tekočo vodo, zato sem vodo moral zajemati z vedrom iz morja in palubo ribati s krtačo. Nekajkrat sem pregnal ptiče in opral palubo barke, pa so ptiči kmalu spet prileteli nazaj na barko in jo zbombardirali s svojimi drekci. Drugi dan sem na jamboru in v bumu odkril nekaj gnezd in dobil odgovor, zakaj se ptiči tako vztrajno vračajo na barko. Gnezda sem v jezi zmetal v morje in neljubih obiskovalcev je bilo potem na barki manj. A nekateri ptiči so še vedno prihajali na jambor, zato sem razvil in pregledal še glavno jadro, ki je bilo dvojno zapakirano in zaščiteno pred soncem in dežjem. Tudi v jadru sem pod plahtami našel še štiri gnezda. Po dveh dneh sem dobil bitko s ptiči in se lotil montaže nove opreme. Pri tem dobil pomoč delavcev marine, saj en par rok za vsa opravila ni zadoščal in vmes sem moral splezati tudi na jambor.

Največ preglavic mi je povzročala menjava sidrnega vinča. Novega, težkega kar 32 kg, sem v prtljagi prinesel s seboj od doma. Vijaki in os na starem vinču so že preveč zarjavel in ga na normalen način nikakor nisem mogel odstraniti z barke. Nazadnje sem ga moral s kotno brusilko razrezati na majhne kose in jih z macolo in dletom odstraniti iz sidrnega prostora, da sem tam lahko namestil novega.

V sredo sem bil pripravljen za odhod. Na barko so prišli salomonski uradniki, da smo izpolnili potrebne izstopne formularje, plačal sem takso in dobil štampiljko v potni list. Pod večer sem se od Salomonovih otokov poslovil in odjadral proti Papui Novi Gvineji.

Laguna Vonavona in otok Rendova

Med postankom v Noru na otoku New Georgia smo si privoščili večerjo v kitajskem hotelu na drugem koncu mesta. Pri večerji sta se nam pridružila tudi jadralca Hilde in Erik. Živahen pogovor se je seveda vrtel okoli jadranja in naših jadralskih dogodivščin. Hilde je nemška jadralka, ki je zaradi popravila barke in potem zaradi epidemije korone začasno obtičala na Salomonovih otokih in zdaj upravlja tukajšnjo marino, ki je še v izgradnji. Erik pa je francoski jadralec, ki se zaradi nenavadne osebne izkušnje zdaj že sedem let večinoma solo s svojo regatno barko potepa po svetu, čeprav tega sprva ni načrtoval in se je sprva nameraval le udeležiti regate čez Atlantik. Njegova neobičajna izkušnja je bila ta, da se je njegova žena po jadranju čez Atlantik na Karibih izkrcala in se v objemu drugega jadralca vrnila domov, Erik pa je na barki ostal sam.

Od Hilde sem dobil še nekaj nasvetov za obiske najzanimivejših otokov v okolici in na svoji tablici mi je na satelitskih posnetkih lagune pokazala, kako in kje je mogoče pluti skozi podvodni labirint med otoki, čermi, koralnimi grebeni in plitvinami.

Oboroženi z novimi podatki smo se naslednji dan podali med desetine otokov in otočkov v laguni Vonavona. Laguna je nad vodo s številnimi lepimi otoki videti zelo privlačno, zaradi pomanjkljivih navtičnih kart, pa sem se je do sedaj izogibal.

Dan je bil sončen, grebeni in plitvine so bili dobro vidni in po 12 miljah cikcakanja po podvodnem labirintu, smo pripluli do otoka Lola, kjer sta nas med sidranjem obiskala progasta morska kača in delfin. Zaradi kače do otoka nismo plavali, temveč smo na plažo raje odveslali s čolnom.

Po dveh dneh med otočki lagune Vonavona smo odjadrali proti otoku Rendove. Po skoraj tednu dni bolj šibkih vetrov lahko končno spet napišem, da je bilo jadranje glavno dogajanje dneva. Pihalo je med 10 in 22 vozli z vzhoda in vetru se je za popestritev pridružilo nekaj ploh, mi pa smo križarili proti jugovzhodniku in med obrati trenirali prestavljanje in zategovanje jader.

Popoldne smo med koralnimi grebeni ob otoku Rendova našli plitev prehod v zalivček, ki nam je nudil dovolj dobro zavetje med nočnimi plohami. Jaz sem šel na sprehod in tek po otoku, dekleta pa so na obali srečala domačinko, ki jim je zvečer v svoji kuhinji priredila kuharski tečaj in pokazala, kako se skuha kumara (sladki krompir) in kasava (tapioka).

Naše pomladansko – poletno jadranje se počasi zaključuje. Dneve smo zapolnili z raznimi aktivnostmi na vodi, barki in na otokih, a mi je dekleta le redko uspelo dovolj utruditi, da bi šla zvečer spat pred menoj.

Skokico smo zadnji dan očistili, pospravili jadra in opremo ter se od barke poslovili.

Prišli smo na letališče v Mundi in kazalo je da gre vse po načrtih. Vreme je bilo ugodno, letalo je pravočasno prispelo, vkrcali smo se in se izpred letališke stavbe na vzletno stezo odpeljali kar pol ure pred predvidenim časom in pilot je navil “gas” za vzlet, letalo se je premaknilo …. in potem je motor nehal rohneti … in smo se po tleh odpeljali nazaj k letališki stavbi, se izkrcali in začela se nam je dogajati zamuda.

Letalo je imelo težave z motorjem in let proti Honiari so prestavili za nekaj ur. Zaradi zamude prvega leta je vse kazalo, da bomo zamudili naš popoldanski leta proti Avstraliji in potem midva z Zlato še vse naslednje lete naprej proti Aziji in Evropi, koroška dekleta pa proti Tongi.

Osebje Solomon Airlines na letališču smo prosili, da nam poskušajo pomagati, da bi ujeli let iz Honiare proti Avstraliji in čez čas so se odločili, da bomo lahko v Honiaro leteli z manjšim letalom, s katerim je v Mundo na pomoč priletel mehanik, da bi popravil motor na prvem letalu. Obljubili so, da bodo v Honiari zadržali letalo za Brisbane, nas pa so že v naprej prijavili za polet proti Avstraliji.

Zdelo se nam je super, let z majhnim letalom je bil posebna dogodivščina, saj smo leteli na manjši višini, kot bi sicer. Uživali smo v lepih razgledih po otokih med poletom proti vzhodu, le pogled na uro me je vse bolj skrbel. Malo letalo je letelo počasi in pristalo šele takrat, ko se je letalo za Brisbane že začelo pomikati proti vzletni stezi. Ob izstopu iz letala smo lahko le jezno mahali za Quantasovim letalom. Povedali so nam, da pilot ni želel počakati na nas, kljub temu, daje bilo letalo le na pol zasedeno.

Za dva dni so nam podaljšali počitnice na Salomonovih otokih, a zadnja dneva sta za vse minila v živčni vojni z urejanjem sprememb pri letalskih kartah. Za na Salomonove otoke nisem uspel kupiti vezanih kar za vse lete do doma, zato sva imela z Zlato ločene karte za polete do Avstralije in potem iz Avstralije naprej v Evropo. Pri Solomon Airlines so nam na vseskozi obljubljali pomoč, a skoraj nič niso naredili. V dveh dneh so nam spremenili le nadomestni let do Honiare in nas za ta čas namestili v hotel, ostalo pa je bilo prepuščeno naši iznajdljivosti. Korošice so imela več uspeha pri spreminjaju letov proti Tongi, meni pa zaradi visoke turistične sezone v Evropi za naslednjih nekaj dni ni uspelo dobiti prostih sedežev na letih proti Sloveniji. Z Zlato bova morala po prihodu v Avstralijo še nekaj dni ostati v Brisbane-u, preden bova lahko odletela naprej proti domu.