Otok Tetepare

V nedeljo sva z Zlato odjadrala proti laguni Marovo na zahodu otoka New Georgia, a mi ni uspelo priti v laguno. Z juga Pacifika so se valili dolgi oceanski valovi in so se na prehodu čez greben krepko povišali in se potem še dvesto metrov valjali in penili po plitvini. Na navtični karti je bila na prehodu v laguno napisana globina med 8 in 10 metri, globinomer na barki pa mi je začel kazati globino pod petimi metri, zato sem se ustrašil in barko obrnil ter pobegnil iz razpenjene vode. Nato sem poskusil še enkrat malo stran na drugem mestu in takrat je poleg morja popenila še Zlata in me nadrla, da sem še enkrat obrnil barko in pobegnil z grebena. In potem sva nekaj ur jadrala ob grebenu in okoli grebena. Oceansko valovanje je bilo neizprosno in nisem našel varnega prehoda, zato sem na navtični karti poiskal nov cilj. Konec popoldneva sva pristala v zavetju otoka Tetepare. Čez opevano laguno Marovo sva naredila križ, upam pa, da nama bo jutri uspelo narediti kljukico vsaj na prav tako opevanem otoku in narodnem parku Tetepare. Tukaj pred krokodili menda ne strašijo, temveč vodiči goste odpeljejo do krokodiljega jezera, da si jih lahko od blizu ogledajo – krokodili goste in gostje krokodile.

Tetepare je bujno poraščen s tropskim pragozdom. Pred dvesto leti so z otoka pred lovci na glave in pred črno magijo pobegnili vsi prvotni prebivalci in od takrat je otok brez stalnih prebivalcev. Otok je že dolgo nenaseljen, zato se je narava na otoku prosto razvijala in je v njej polno rastlin in živali, ki jih na drugih otokih ni več v izobilju. V gozdu kraljujejo ogromna stoletna drevesa in živalski svet je bogat. Potomci Teteparejčanov so ostali lastniki otoka in ga razglasili za narodni park. Na otoku so naredili eko naselje za 20 gostov, kjer imajo tudi rendžersko postajo. Gostje naselja so v veliki meri razni znanstveniki, ki preučujejo rastlinski in živalski svet na otoku.

Pri rendžerjih plačaš vstopnino in se z vodiči dogovoriš za ogled otoka. Žal v laguni na južni strani otoka ne dovolijo sidranja, zato sva sidrala na severni strani otoka in želela od najinega zaliva do rendžerjev priti po gozdni poti čez otok. Našla sva stezo, ki je s plaže vodila v notranjost otoka in po njej skozi goščavo hodila kakšen kilometer, potem pa se je pot na poseki končala in nisem našel nadaljevanja. Vrnila sva se v zaliv in se potem s čolnom odpeljala nekaj milj okoli severozahodnega rta na drugo stran otoka do eko naselja in rendžerjev, s katerimi smo se dogovorili za ogled krokodilov in tropskega gozda.

Najprej smo se z vodičem kar z našim gumenjakom odpravili ob obali do zalivov, kjer se nahajajo krokodili. Vodič nama je rekel, da imajo krokodili tukaj dovolj hrane in ne napadajo ljudi, pa vendar je bil občutek čuden, ko smo šli z gumenjakom na srečanje s krokodili.

V prvem zalivu nismo našli krokodila in tudi v drugem zalivu na obali ni bilo nobenega. Po pol ure sem že mislil, da bo podobno kot pred dvema letoma na Arktiki, kjer so vsi svarili pred severnimi medvedi, mi pa dolgo nismo uspeli videti nobenega. A vodič je bil vztrajen in smo nadaljevali pot še v tretji zaliv in tam smo končno videli krokodila, ki je ležal med skalami na obali. Vodič je povedal, da so krokodili tukaj lepših barv, ker živijo v bolj čisti vodi. Ali je krokodil spal ali ne si nisem upal iti pogledati. Raje sem ostal v čolnu nekaj metrov od obale in že tako se mi je zdelo, da smo zelo blizu.

Sledil je sprehod po tropskem gozdu, kjer nama je vodič pokazal različne zdravilne rastline za različne bolezni ali rane, ali pa je odsekal kakšno vejo lijane, iz katere je tekel sok, s katerim se je bilo mogoče lepo odžejati.

Za nameček sva z Zlato v laguni videla tudi želve usnjače. Dan je bil skorajda popoln, le večerje v eko naselju nama ni uspelo dobiti, ker se nisva že nekaj dni prej najavila.

Slovo v Honiari in odhod proti zahodnim Salomonovim otokom

Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne ulice mesta so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici.

Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med pacifiškimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa sem uspel v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico.

Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki.

V petek 4. julija sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč.

Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so le ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v prehrambni, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na pacifiških otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih.

Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10.

Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirati za sidranje, oz. pobrati prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo.

Otočje Florida

Fotografije z otoka Nggela Sule, ki sem jih našel na spletu, so lepe in zapisi jadralcev, ki so otok v preteklih leti obiskali, so pohvalni, zato smo se na Skokici dogovorili, da se bomo nekaj naslednjih dni potepali po slikovitem mirnem zalivu Roderick Bay med otoki na severozahodu otoka Nggela Sule. Zaliv je zaradi čiste vode, pisanih koral in podvodnega življenja priljubljen med potapljači.

V zalivu smo si najprej ogledali nasedlo in na pol potopljeno potniško križarko Discovery, ki se bo že v nekaj letih verjetno spremenila v s tropskim rastlinjem porastli otok. Med počasno plovbo proti razbitini sem več pozornosti namenjal ladji kot pa morju pod nami, zato je tudi Skokica v znak solidarnosti z Discovery s kobilico rahlo pobožala po koralnem grebenu pod nami.

Takoj po pristanku na sidrišču, so k nam s čolnom priveslali domačini iz bližnje vasi, in ponudili, da nam za plačilo lahko pripravijo kulturni program s plesi in pesmimi. Za 50 evrov smo v njihovi družbi potem preživeli lep glasbeni večer.

Naslednji dan smo se potapljali med koralnimi grebeni in se zabavali na plaži in po hribu nad zalivom, potem pa smo se preselili na drugo stran lepega in mirnega zaliva med otoke zahodno od Nggella Sule. Med postankom sem se lotil menjave olja in filtra v motorju, Nina in Robert pa sta šla na plažo bližnjega otoka, kjer pa ju je “napadla” zadrogirana mladenka iz vasi in od njiju zahtevala zasoljeno vstopnino za na otok. Pri tej zahtevi je dobila družbo še drugih mladeničev, ki niso bili miroljubni, zato sta se kmalu vrnila na barko. Po končanem servisu motorja smo dvignili sidro in se preselili na tretjo stran zaliva.

Mirno sidrišče za preko noči smo našli v rokavu med otočki zaraščenimi s koreninovci. Mojo pripombo, da smo našli Jurski park, so moji sojadralci takoj popravili, češ da jih okolica bolj spominja na film Odrešitev (Deliverance) in da le še zvoki brenkanja na bendžo manjkajo iz bližnjega zaselka, da bo vzdušje popolno.

S čolnom sem odveslal do zaselka, kjer so me pričakali radovedni domačini in kopica otrok. Prosil sem za dovoljenje za sidranje v njihovem rokavu in ga brez težav dobil, otroci pa si si za to prislužili piškote. Domačini so nas prijazno opozorili, da v bližnjem rokavu živi krokodil in nam zato plavanje tukaj odsvetujejo.

Tretji dan smo izpluli iz “krokodilovega” rokava, se potem ob zunanjem koralnem grebenu še enkrat ustavili in zaplavali v čistem morju brez krokodilov, potem pa se poslovili od otočja Florida in z vzhodnikom odjadrali proti Guadalcanalu in Honiari.

Honiara

Po treh dneh jadranja proti zahodu in nekaj vmesnih postankih za sidranje preko noči, smo se ustavili v Honiari, glavnem mestu Salomonovih otokov. Zadnje ure pred prihodom so nam popestrile plohe in veter, ki je kar dobro razgibal morje in valovi so okrog rta prihajali tudi na sidrišče pred mestom in zibali našo barko. Prvo sidranje nam ni uspelo, ker se je sidro zapletlo v platneno vrečo na dnu, v drugem poskusu pa je sidro dovolj dobro prijelo, da sem si upal zapustiti barko.

Zaloge hrane na barki so bile že zelo skromne in hladilnik prazen, zato so bili naši sprehodi po mestu namenjeni predvsem obisku trgovin in tržnice. V Honiari smo po dveh tednih iskanja vendarle našli tudi bankomat in denarnice končno obogatili s tukajšnjimi dolarji.

Honiara je hrupno, živahno, obalno in pristaniško mesto s preko sto tisoč prebivalci ter z gostim avtomobilskim prometom ki se le počasi premika po blatni glavni cesti vzporedno z obalo. Trgovine v mestu so bile dovolj dobro založene, da smo lahko ustrezno napolnili hladilnik in shrambe za hrano na barki. Kupil sem tudi motorno olje, da bom v prihodnjih dneh lahko opravil redni vzdrževalni servis motorja.

Vreme je bilo kislo in hrupno mesto nam nekako ni dišalo, zato smo že naslednje jutro dvignili sidro in skozi dež odjadrali proti severu proti otoku Nggela Sule v otočju Florida. Po nekaj urah smo na sredi poti na morju videli domačine v dveh motornih čolnih, ki so se nam počasi približali. Z enega čolna nas je krmar vprašal, kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da proti otoku Nggela Sule. Potem me je vprašal, ali lahko plujejo za nami. To vprašanje se mi je zdelo malo čudno in nisem takoj odgovoril. Krmar je videl, da ga čudno in nezaupljivo gledam, zato mi je pojasnil, da so se v dežju in megli izgubili in nimajo elektronske navigacije.

Med otoki so navajeni pluti tako, da otoke vidijo, danes pa jih je zelo zmanjšana vidljivost presenetila. Kakšno uro so nam potem z obema čolnoma sledili, dokler dež ni ponehal in so se oblaki dovolj dvignili, da so v daljavi pred seboj zagledali obrise otoka. Motorji na njihovih čolnih so zarohneli, pomahali so nam in odglisirali za obzorje.

Otok Uki Ni Masi

Nekaj ur smo zjutraj udobno jadrali, ko pa se je moja posadka dopoldne zbudila in iz svojih kabin prišla na krov, smo bili že pri otoku Uki Ni Masi. Navtične karte tudi za ta otok niso natančne, zato smo se obali približali previdno in počasi. Sidro smo spustili v širokem zalivu na zahodni strani otoka. Koralni grebeni ob obali so bili prekinjeni na mestih, kjer so se v morje izlivali potoki in reke, ki ob močnejših nalivih s seboj v morje prinesejo pesek s hribov. Tam so rečne naplavine v teku tisočletij prekrile korale in se je dalo sidrati na peščenem dnu sorazmerno blizu obale. Ob obali so se vrstile plaže, v zaledju je bilo videti nekaj osamljenih hišk, do vasi na drugi strani zaliva pa je skozi gozd ob obali vodila nekaj kilometrov dolga pot.

Domačini so bili prijazni in nevsiljivi. Zlato in Nino je domačinka Ani naučila splesti košaro iz palmovih listov, Robertu so bile za sprehode na voljo slikovite plaže, meni pa so prijazne gozdne poti omogočale malo daljše tekaške potepe po otoku.

Med tekom sem v vasi videl, kako iz bambusovih stebel in iz palminih listov naredijo hišo. Ko sem tekel v eno stran, so postavljali ogrodje hiše, ko sem se vračal, pa so že prekrivali streho.

Na hribu nad vasjo imajo postavljeno osnovno in srednjo šolo, pred njo pa košarkarsko igrišče, na katerem sem pri metanju na koš videl 5 fantov. Podali so mi žogo, poskusil sem srečo in iz prve zadel koš. Opravil sem »sprejemni izpit« in potem smo nekaj časa igrali tri na tri na en koš in se pri tem zabavali, saj jaz nisem bil edini, ki je pogosto zgrešil pri metu na koš. Fantje so mi povedali, da imajo zdaj počitnice, zato je okoli šole bolj mirno. Vprašal sem jih, kdo je njihov idol pri košarki, in so mi skorajda v en glas rekli »Lebron James«. Za Luko Dončiča še niso slišali, saj na otokih ne gledajo televizije. Filmčki z Youtuba na zaslone njihovih telefonov pridejo z zamudo in temnopolti otroci se seveda zgledujejo po temnopoltih športnikih.

Dva dneva na prijaznem otoku Uki Ni Masi sta nam hitro minila, potem pa smo dvignili sidro in odjadrali proti sto milj oddaljenemu glavnemu salamonskemu otoku Guadalcanal. Vmes smo se preko konca tedna ustavili na treh lepih otokih Tavanipupu, Marapa in Rua Sura.