Poročila s poti

4.11. Rava

Zjutraj smo malo dlje pospali in nas je zbudilo šele sonce, ko je pokukalo iznad Hvara. Dvignili smo sidro in z zmernim jugom odjadrali proti Kornatom.

 

Vetra je bilo manj od napovedi, a dovolj za jadranje s 5 do 6 vozli hitrosti, valovi so se postopoma višali, vendar niso bili naporni.

Žal je bil dan spet prekratek, zato popoldne nismo zavili med Kornate, temveč nadaljevali po odprtem morju do Sestrice, kjer smo zvečer zavili med otoke in skozi kanal Mala Proversa do Dugega otoka in ob njem proti severozahodu do otoka Rava, kjer smo barko za čez noč privezali ob pomol.

Ponoči naj bi otočje prešla nevihtna fronta, zato sem iskal varen privez, pa na zadnje ni bilo nič posebnega, le nekaj ploh.

3.11. Hvar namesto Visa

Popoldne se je skozi oblake začelo prebijati sonce in ko smo bili le še nekaj ur oddaljeni od Visa, nam je nasproti začel pihati zahodnik in nas je vse bolj upočasnjeval.

Dnevi so kratki in do Visa nam tako ne bi uspelo pripluti pred večerom. V motoriranju v veter in nočnemu obisku Visa zato nisem več videl veliko smisla.

Skokico sem preprosto obrnil na sever proti Hvaru, razvili smo jadra in ugasnili motor. Ušesa so nam bila takoj hvaležna.

Tudi Hvar nas je podobno kot te dni druga primorska mesta pričakal prijazno umirjen in zaspan.

Sprehodili smo se po mestu in zaman iskali odprto slaščičarno. Baklave sem potem našel v marketu.

Za čez noč smo se potem z barko preselili med Paklene otoke.

3.10. Korčula

Zjutraj smo po sproščujoče mirni noči v brezvetrju odpluli na obisk k Marku Polu v Korčulo.

Podobno kot v nekaj drugih mestih zadnje tedne tudi v Korčuli nismo imeli težav pri iskanju priveza, saj je bila obala na obeh straneh mesta popolnoma prazna.

Samevale so tudi ozke mestne ulice v starem delu mesta za obzidjem, ki so poleti polne obiskovalcev.

Jadranska mesta v tem obdobju so mi veliko bolj všeč kot v poletni vročini in gneči.

Popoldne smo odvezali vrvi in premec Skokice obrnili proti Visu. Vse kaže, da bomo tja pripluli predvsem s pomočjo motorja.

Letos imam po Sredozemlju razmerje med jadranjem in motoriranjem žal le pri približno 50 : 50. Upam, da se bo razmerje v prid jadranju prevesilo že jutri, ko je spet napovedan jugo.

2.11. Dubrovnik, Koločep, Vrnik

Sredi dneva smo okoli Dubrovnika pripluli v mestno luko Gruž, kjer sem presenetljivo hitro opravil hrvaške vstopne formalosti, le cena hrvaških dovoljenj je zdaj občutno višja, kot je

bila pred 5 leti, ko sem plovno dovoljenje zadnjič potreboval. Kar 120 eur sem moral plačati za en teden plovbe po hrvaških vodah.

Po tem, ko sem se v zahodnem in južnem Sredozemlju že kar razvadil, ko ni bilo potrebno obiskovati uradnikov in nič plačevati za prestop meje in dovoljenja, se cene zadnje dni kar stopnjujejo: 65 eur Grčija, 70 eur Albanija, 120 eur Hrvaška.

Po odhodu iz Dubrovnika smo se ustavili pri Koločepu, kjer sta se Darko in Matej skopala v morju, sam pa sem potem, ko sem preskusil temperaturo morja, ugotovil, da še ne smrdim dovolj.

Popoldne in zvečer smo nadaljevali s potjo proti severozahodu in malo jadrali in malo motorirali mimo Mljeta proti Korčuli. Jugo je bil luknjast in je zvečer popolnoma oslabel, valovi so se tudi dovolj pomirili, da smo si čas med plovbo lahko krajšali s kartanjem.

Sidro smo spustili pri otočku Vrnik pred Korčulo

2.11. Jutranji pogled

Jutranji pogled na Črno Goro, Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

Že zvečer smo odjadrali iz Drača in nekaj ur smo potrebovali, da smo se rešili iz smoga, ki ga je na morje gnal vzhodnik.

Veter je bil ponoči zelo prijazen in smo kar hitro jadrali, zdaj pa žal pojenjuje. Sončnega vzhoda ni bilo videti, mraza pa tudi ni.

1.11. Po Albaniji

Zjutraj sem si ogledal tudi obalni del Drača. Stare socialistične zgradbe se umikajo novim hotelom in počitniški del mesta ob plažah vse bolj dobiva izgled podobnih naselij ob obalah Sredozemskega morja na zahodu. Vendar ko nekoliko bolje pogledaš, vidiš da tudi novejše stavbe tukaj bolj slabo vzdržujejo.

Dopoldne smo se z avtom zapeljali v notranjost in se vozili med nasadi kakijev, ki v tem obdobju dozorevajo.

Pozneje smo se zapeljali v hribovje v zaledju in v Grujah obiskali Skenderbega in njegov grad na skali.

Nanj so Albanci zelo ponosni, saj se je pred stoletji dolgo upiral turškim upadom. Po njegovi smrti so Turki domačine vendarle porazili in Albanci so bili pod turško oblastjo vse do 20. stoletja, ko so se osamosvojili.

Iz obdobja Enverja Hodže po Albaniji ni več veliko za videti, zdaj pa se na veliko na novo gradi in ob obisku Tirane sem dobil vtis, da je to rzkošno sodobno mesto. Žal nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno in med dežnimi kapljami smo po mestu čofotali po lužah.

31.10. Durres / Drač, Albanija

Umirjeno jutranje jadranje s sedmimi vozli hitrosti se je dopoldne spremenilo v še bolj umirjeno s petimi, ko pa je vzhodnik oslabel pod 6 vozlov sem zadnjo uro pred Dračem zagnal motor.

V primerjavi z vremenskimi napovedmi in vremenskim dogajanjem v preteklih dneh na Jadranu, je najina pot po južnem Jadranu danes minila zelo sproščujoče.

V pristanišču sta naju na pomolu pričakala sgent Flori in Matej, ki se nama je na krovu barke pridružil za nadaljevanje poti proti Sloveniji.

Danes smo se sprehodili po Draču, ki me zelo spominja na turška mesta.

Jutri gremo na potep po notranjosti Albanije, potem pa pojutrišnjem odjadramo proti Dalmaciji.

V Albaniji imajo noč čarovnikov 🙂

31.10. Vrnitev na Jadran

Hladna fronta z nevihtami je popoldne prešla čez Krf, odvezala sva vrvi v marini in odjadrala proti severu. Nekaj krajših ploh naju je se zmočilo, a bliskanje je ostajalo vse dlje za nama. Po štirih letih in pol je Skokica ponoči spet zaplula na domače Jadransko morje. Nebo so okrasile zvezde, jugovzhodnik pa je oslabel, da sva zagnala motor.

Jugo se je zjutraj vrnil in ob albanski obali zdaj prav lepo jadrava proti Draču.

30.10. Gouvia

Kisel, siv in deževen dan, ki so ga popolne začinile še nevihte. Barka je zdaj že popolnoma razsoljena, ko ni deževalo sva se s skiroji odpeljala v trgovino v mestu in nabavila hrano za naslednjih nekaj dni, zdaj pa v marini čakava, da se bliskanje in grmenje oddalji ter nalivi omilijo. Zvečer bova izplula proti Draču.

Med čakanjem mi je uspelo zasilno popraviti komande sidrnega vitla, da mi sidra ne bo potrebno spet dvigovati na roke :).

29.10. Gouvia, Krf

Ponoči se je jugovzhodni veter okrepil in vse večji valovi so okoli otoka prihajali v preliv med otoki pred Gaiosom, da je Skokica ob obali vse bolj poskakovala in sem ponoči za vsak slučaj podvojil privezne vrvi, ki so se ob sunkih vetra krepko nategovale. Noč se mi je vlekla v pričakovanju jutra, da končno uredim papirologijo, da bova lahko pobegnila z vse bolj nemirnega priveza.

Pred petimi leti sem bil zadnjič z barko v Grčiji in glede birokracije se pri urejanju formalnosti ni prav nič spremenilo. Podobno kot v latinskoameriških državah sem potreboval debeli dve uri, da sem preko pisarn obalne straže, občine, banke in še enkrat kapitanije prišel do razmeroma dragega (65 eur za 4 dni) plovnega dovoljenja.

In potem sva končno lahko odjadrala proti Krfu. Od Karibskih otokov naprej sem zadnje mesece jadral predvsem proti vzhodu, od danes naprej pa bo bomo jadrali predvsem na sever in severozahod.

Trideset vozlov jugovzhodnika je penilo valove in gnalo Skokico na sever. Za spodobno hitrost 6 – 8 vozlov je pri vetru v polkrmo danes zadoščala že polovica genove. Ko sva prijadrala v zavetje Krfa, se je morje precej umirilo in jadranje je bilo vse hitrejše. Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini Gouvia severno od mesta Krf na istoimenskem otoku.

Miren privez in topel tuš sta naju z Darkom čakala na koncu današnje poti. Vremenska napoved za jutri napoveduje prehod deževne fronte, za njo pa bo južni veter na žalost precej oslabel. Verjetno bova tukaj počakala na prehod fronte, saj zna biti tudi nevihtno, potem pa bova odrinila proti Albaniji, kjer sem se preko agenta v pristanišču v Draču dogovoril za privez.

28.10. Paxos

Zjutraj sem na sedežu tukajšnje obalne straže želel urediti grške vstopne formalnosti, pa ni šlo. Zapletlo se je pri plovnem dovoljenju, ki ga je potrebno plačati na banki. Žal so banke konec tedna zaprte in potrebno bo počakati do jutri. Kapitana sem vprašal, ali to lahko uredim na Krfu ali Murtosu, pa mi je rekel, da bi morda lahko, a za plovbo do tja potrebujem plovno dovoljenje, če pa ga nimam in me ustavi obalna straža, je kazen 1000 eur.

Z Darkom bova torej na Paxosu ostala še en dan. In to je tudi čisto v redu. Paxos je lep otok in tudi dogajalo se je danes v mestecu Gaios, kjer je privezana Skokica.

Grki danes praznujejo OHI oziroma dan upora proti okupatorju in domačini so pripravili povorko in proslavo.

 

Tole sliko kapitanke sem poslal domov, pa so vsi opazili le pope in se šalili ali sem bil na cerkvenem shodu pravoslavcev, čedne kapitanke pa niso opazili.

Dobra kamuflaža :).

 

Oblačen, vetroven in hladnejši je bil dan, ravno pravšen za sprehod po hribih v osrčju otoka. Za razliko od dalmatinskih otokov domačini tukaj skrbijo, da je otok poraščen z oljkami in ne z borovci, zato je tukaj poleti manj požarov.

Lepe razkošne vile so posejane po hribu med Gaiosom in Lakko in pred hičami so parkirani avtomobili z različnimi evropskimi registrskimi tablicami.

Jata ribic se je danes lotila alg in školjk na trupu Skokice. Upam, da ga bodo temeljiteje očistila, kot sva to pred dnevi poskušala z Darkom.

Vremenska napoved obeta še dva dni precej močnega južnega vetra in hudo razburkano morje na prehodu skozi Otrantska vrata v Jadran, potem pa se bova z Darkom odpravila v Albanijo po še enega sopotnika.

27.10. Gaios, Paxos, Grčija

Veter je bil ponoči luknjast in nekajkrat sva morala z Darkom vmes zagnati motor, da sva se premaknila nekoliko naprej do močnejšega vetra.

Čez dan je potem pihalo 10 – 15 vozlov vetra z juga, da sem pospravil tangun in genovo prestavil na levo stran barke.

Popoldne se je južnik nekoliko okrepil, med plohami pred nama pa se je pokazal Paxsos in zvečer sva Skokico privezala ob obalo v Gaiosu. Prvič se mi je zgodilo, da sem prjadral na Paxosu in v pristanišču ni bilo privezane niti ene jadrnice. Doslej je bilo v pristanišču tukaj vedno precej gneče.

Po nepričakovano udobnem prečkanju Jonskega morja sva si v restavraciji privoščila še večerjo in baklavo.