Poročila s poti

31.10. Vrnitev na Jadran

Hladna fronta z nevihtami je popoldne prešla čez Krf, odvezala sva vrvi v marini in odjadrala proti severu. Nekaj krajših ploh naju je se zmočilo, a bliskanje je ostajalo vse dlje za nama. Po štirih letih in pol je Skokica ponoči spet zaplula na domače Jadransko morje. Nebo so okrasile zvezde, jugovzhodnik pa je oslabel, da sva zagnala motor.

Jugo se je zjutraj vrnil in ob albanski obali zdaj prav lepo jadrava proti Draču.

30.10. Gouvia

Kisel, siv in deževen dan, ki so ga popolne začinile še nevihte. Barka je zdaj že popolnoma razsoljena, ko ni deževalo sva se s skiroji odpeljala v trgovino v mestu in nabavila hrano za naslednjih nekaj dni, zdaj pa v marini čakava, da se bliskanje in grmenje oddalji ter nalivi omilijo. Zvečer bova izplula proti Draču.

Med čakanjem mi je uspelo zasilno popraviti komande sidrnega vitla, da mi sidra ne bo potrebno spet dvigovati na roke :).

29.10. Gouvia, Krf

Ponoči se je jugovzhodni veter okrepil in vse večji valovi so okoli otoka prihajali v preliv med otoki pred Gaiosom, da je Skokica ob obali vse bolj poskakovala in sem ponoči za vsak slučaj podvojil privezne vrvi, ki so se ob sunkih vetra krepko nategovale. Noč se mi je vlekla v pričakovanju jutra, da končno uredim papirologijo, da bova lahko pobegnila z vse bolj nemirnega priveza.

Pred petimi leti sem bil zadnjič z barko v Grčiji in glede birokracije se pri urejanju formalnosti ni prav nič spremenilo. Podobno kot v latinskoameriških državah sem potreboval debeli dve uri, da sem preko pisarn obalne straže, občine, banke in še enkrat kapitanije prišel do razmeroma dragega (65 eur za 4 dni) plovnega dovoljenja.

In potem sva končno lahko odjadrala proti Krfu. Od Karibskih otokov naprej sem zadnje mesece jadral predvsem proti vzhodu, od danes naprej pa bo bomo jadrali predvsem na sever in severozahod.

Trideset vozlov jugovzhodnika je penilo valove in gnalo Skokico na sever. Za spodobno hitrost 6 – 8 vozlov je pri vetru v polkrmo danes zadoščala že polovica genove. Ko sva prijadrala v zavetje Krfa, se je morje precej umirilo in jadranje je bilo vse hitrejše. Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini Gouvia severno od mesta Krf na istoimenskem otoku.

Miren privez in topel tuš sta naju z Darkom čakala na koncu današnje poti. Vremenska napoved za jutri napoveduje prehod deževne fronte, za njo pa bo južni veter na žalost precej oslabel. Verjetno bova tukaj počakala na prehod fronte, saj zna biti tudi nevihtno, potem pa bova odrinila proti Albaniji, kjer sem se preko agenta v pristanišču v Draču dogovoril za privez.

28.10. Paxos

Zjutraj sem na sedežu tukajšnje obalne straže želel urediti grške vstopne formalnosti, pa ni šlo. Zapletlo se je pri plovnem dovoljenju, ki ga je potrebno plačati na banki. Žal so banke konec tedna zaprte in potrebno bo počakati do jutri. Kapitana sem vprašal, ali to lahko uredim na Krfu ali Murtosu, pa mi je rekel, da bi morda lahko, a za plovbo do tja potrebujem plovno dovoljenje, če pa ga nimam in me ustavi obalna straža, je kazen 1000 eur.

Z Darkom bova torej na Paxosu ostala še en dan. In to je tudi čisto v redu. Paxos je lep otok in tudi dogajalo se je danes v mestecu Gaios, kjer je privezana Skokica.

Grki danes praznujejo OHI oziroma dan upora proti okupatorju in domačini so pripravili povorko in proslavo.

 

Tole sliko kapitanke sem poslal domov, pa so vsi opazili le pope in se šalili ali sem bil na cerkvenem shodu pravoslavcev, čedne kapitanke pa niso opazili.

Dobra kamuflaža :).

 

Oblačen, vetroven in hladnejši je bil dan, ravno pravšen za sprehod po hribih v osrčju otoka. Za razliko od dalmatinskih otokov domačini tukaj skrbijo, da je otok poraščen z oljkami in ne z borovci, zato je tukaj poleti manj požarov.

Lepe razkošne vile so posejane po hribu med Gaiosom in Lakko in pred hičami so parkirani avtomobili z različnimi evropskimi registrskimi tablicami.

Jata ribic se je danes lotila alg in školjk na trupu Skokice. Upam, da ga bodo temeljiteje očistila, kot sva to pred dnevi poskušala z Darkom.

Vremenska napoved obeta še dva dni precej močnega južnega vetra in hudo razburkano morje na prehodu skozi Otrantska vrata v Jadran, potem pa se bova z Darkom odpravila v Albanijo po še enega sopotnika.

27.10. Gaios, Paxos, Grčija

Veter je bil ponoči luknjast in nekajkrat sva morala z Darkom vmes zagnati motor, da sva se premaknila nekoliko naprej do močnejšega vetra.

Čez dan je potem pihalo 10 – 15 vozlov vetra z juga, da sem pospravil tangun in genovo prestavil na levo stran barke.

Popoldne se je južnik nekoliko okrepil, med plohami pred nama pa se je pokazal Paxsos in zvečer sva Skokico privezala ob obalo v Gaiosu. Prvič se mi je zgodilo, da sem prjadral na Paxosu in v pristanišču ni bilo privezane niti ene jadrnice. Doslej je bilo v pristanišču tukaj vedno precej gneče.

Po nepričakovano udobnem prečkanju Jonskega morja sva si v restavraciji privoščila še večerjo in baklavo.

26.10. Proti Grčiji

Ponoči je začelo rahlo pihati z zahoda, valovi pa so se valili z juga, da je barko začelo krepko guncati in nisem mogel spati. Ko pa že ne morem spati, je boljše, če ne spim na premikajoči se barki, zato sem proti jutru dvignil sidro in odplula sva proti Grčiji.

Skokica se je takoj manj guncala, zjutraj pa je dovolj zapihalo z zahoda-jugozahoda, da sva razvila jadra in cel dan prav lepo metuljčkala proti vzhodu. Če naju bo veter še naprej tako razvajal, bova jutri popoldne že na Paxosu.

 

25.10. Rt Spartivento

V drugem poskusu sva se ponoči vendarle prebila s Sicilije do Kalabrije na Apeninskem polotoku, a severnika je bilo kar naenkrat veliko in še več.

Med 30 in 40 vozli vetra z boka je Skokico krepko nagibalo in peneči valovi so se prelivali čez palubo. Na srečo je divjanje narave trajalo le dobrih pet ur in po 40 miljah sva prijadrala v zavetje prstov “italijanskega škornja” in veter ter z njim valovi so se postopoma umirili.

Malo pred sončnim vzhodom sva spustila sidro v zavetju rta Spartivento, kjer bova do jutri počakala na prihod jugozahodnika, ugodnega za prečkanje Jonskega morja do Grčije.

Popoldne sva se z Darkom lotila čiščenja podvodnega dela trupa Skokice, saj sem med postankom v Sirakuzi videl, da je barka dobila brado. Med čiščenjem sem ugotovil, da se na trup niso zarastle samo alge, temveč precej na gosto tudi školjke in vitičnjaki, zato za čiščenje ni zadoščala le krpa in krtača, temveč sva morala trup ostrgati tudi s pomočjo lesene lopatke.

Vsega nama ni uspelo očistiti, a Skokica bo z napol očiščenim trupom vendarle vsaj 25 minut hitreje v Grčiji, kot bi bila sicer.

Vse kaže, da bova jutri že zjutraj lahko odjadrala proti 220 milj oddaljenim grškim otokom, ko se nekoliko pomirijo valovi današnjega severovzhodnika.

24.10. Proti Kalabriji

Veter je zjutraj oslabel, zajetni valovi s severovzhoda pa so se še vedno zaletavali v valobrane in obzidje Sirakuze. Vremenske napovedi različnih modelov so napovedovale 10 do 15 vozlov severozahodnika, ki je pravzaprav čisto ugoden veter za jadranje proti severovzhodu, proti Kalabriji. Težava so bili le še valovi, ki so se valili s severovzhoda.

Opoldne sem valove na zunanji strani Sirakuze še enkrat preveril in zdelo se mi je, da so se že dovolj znižali in razpotegnili. Po treh dneh Sirakuze sem se že veselil nadaljevanja poti proti domu.

“Hevreka” bi lahko z Darkom vzkliknila, a nisva kot Arhimed preverjala koliko srebra so namešali v kraljevo zlato krono, niti nisva naga tekla po ulicah Sirakuze. Le odvezala sva vrvi z obale, dvignila sidro in izplula iz zaliva. Pri dvigovanju sidra ni šlo vse prav gladko, saj se je pokvarilo komandno stikalo in sem moral nato improvizirati z žiško, ki sem jo pretikal med kontakti. Seveda sem ob tem skuril še varovalko, a sidro mi je uspelo spraviti na barko in lahko sva izplula.

Prve tri ure sva motorirala in v brezvetrju poskakovala čez trimetrske nasprotne valove, dokler se nisva zaletela v dvajset vozlov severovzhodnika, ki naju je odpihnil nazaj proti Siciliji. Edina dobra stvar je bila, da sva proti Siciliji lahko lepo jadrala z vetrom in valovi v bok barke. Pred premcem Skokice sem lahko občudoval Etno obsijano z večernim soncem.

Zvečer sva se severno od Catanije vrnila ob sicilsko obalo in potem nekaj ur ob obali spet v brezvetrju motorirala proti severovzhodu, dokler se nasprotni valovi niso dovolj znižali, da sem premec Skokice ponoči lahko obrnil na zahod proti Kalabriji.

Severozahodnika danes žal ni bilo na Jonskem morju, za jutri pa je spet napovedan neugodni severovzhodnik. Upam, da nama do takrat uspe priti do marine Roccella Ionica. Od petka naprej je napovedan južni veter, kar bi bilo zelo ugodno za pot do Grčije, le še vremenska napoved se mora uresničiti.

23.10. Sirakuza

 

Včeraj sem se potikal po starem delu Sirakuze, danes sem spoznaval malo širšo okolico mesta.

V novem delu mesta so postavili ogromno betonsko baziliko, ki s svojim visokim stožčastim zvonikom krepko sega nad stanovanjske bloke in opozarja nase.

 

Arhimed naju še ne spusti iz svojega naročja. Nad mesto so danes prihajale plohe in prekrivale sonce. Severovzhodnik se je okrepil in vse bolj žvižga okoli jambora.

Za jutri popoldne kaže, da bo veter prehodno obrnil na severozahodnik in če bodo tudi jutrišnje vremenske napovedi še vedno takšne in bo zares tako tudi na morju, se bova popoldne morda premaknila do 100 milj oddaljene Kalabrije na prstih italijanskega škornja.

22.10. Sirakuza (Siracusa), Sicilija, Italija

Včeraj popoldne je zapihal dovolj močan jugozahodnik, da sem za nekaj ur lahko ustavil motor in sva zvečer prijadrala do jugovzhodnega vogala Sicilije.

Z Darkom ugotavljava, da zadnji teden žal več motorirava kot jadrava, saj vetra ali ni ali pa piha iz napačne smeri. Nisem želel kvariti že tako slabega deleža jadranja, zato sem ponoči, ko je veter oslabel, zavil v zaliv pri Sirakuzi in v mirnem zalivu spustil sidro. Na Jonskem morju se je ponoči kar precej bliskalo in v motoriranju skozi nevihte zares nisem videl smisla.

Zjutraj naju je zbudila nevihta, ko pa se je pozneje razjasnilo, sva barko privezala ob obalo v mestni luki in na kapitaniji opravila vstopne formalnosti.

V antičnih časih je bila Sirakuza ena najmočnejših grških mestnih državic, znana pa je tudi po Arhimedu, sirakužanu, ki sodi med največje antične matematike, fizike in izumitelje.

 

Za razliko od drugih siciljanskih mest, v katerih sva se ustavila, je Sirakuza urejeno in čisto mesto, polno razkošnih zgradb in spomenikov iz različnih obdobij zgodovine.

Glede na vremenske napovedi kaže, da bova zaradi severnih vetrov tukaj ostala vsaj do srede, ko severnik začne slabeti in se začne odpirati vremensko okno za dvodnevno pot do Grčije.

Še eno prijetno posebnost ima Sirakuza. Privez v mestnem pristanišču je prvih pet dni brezplačen 🙂

21.10. Valletta

Dopoldne sem se še malo potepal po Valletti, potem pa sva z Darkom odplula proti Siciliji.

Premišljeval sem jadranju direktno proti Jonskim otokom v Grčiji, a so vremenske napovedi preveč neenotne in negotove. Za 400 milj dolgo pot bi potrebovala tri dni, vremenski modeli pa vsak nekoliko drugače predvidevajo prehod ciklona čez Jonsko morje v naslednjih dneh in nobena napoved ne kaže na tri dni stabilnega vremena.

Kaže da se bova nekaj dni držala italijanske obale, a tudi tukaj bo potrebno narediti nekaj premorov zaradi napovedanega močnega severnika.

Prvi premor bo verjetno že jutri pri Arhimedu v Siracusi.

Spodaj je še nekaj fotografij iz Vallette, ki je nekakšna srednjeveška oaza sredi betonske džungle. Širša okolica glavnega mesta je na gosto pozidana s stanovanjskimi bloki s pretežno počitniškimi stanovanji.