Poročila s poti

Nočni skok iz Izole v Burano

Popoldne smo se zbrali v izolski marini, Skokico pripravili za jadranje in potem smo v družbi dveh Petrov in Romana preko noči “skočili” do Beneške lagune.

Iz Slovenije nas je pospremil rahel jugozahodnik, ki je zvečer ugasnil, da smo morali zagnati motor.

Na srečo se je ponoči veter vrnil, da smo si lahko spočili ušesa in potem pod jadri in zvezdnim nebom v nadaljevanju noči uživali v mirnem jadranju po gladkem morju. Nismo jadrali hitro, a smo bili še vedno prehitro pred severnim vhodom v Beneško laguno in smo morali potem v temi iskati pot po plovnih kanalih med plitvinami in otočki do Burana.

Elektronske karte za ta del lagune so zelo pomanjkljive, a nepopolnim zemljevidom navkljub nismo nikjer obtičali v blatu in še pred sončnim vzhodom smo lahko spustili sidro v plitvi vodi pred Buranom ter ujeli še nekaj spanca, za katerega smo bili prikrajšani ponoči.

V Buranu še nisem bil, a od prijateljev sem slišal, da je to umirjeno slikovito mestece na otočkih vredno ogleda, zato je Burano postal naš današnji cilj.

Dopoldne smo čez plitvine previdno zapluli do mesteca in za Skokico našli nekaj prostora na koncu vaškega pomola, kjer je bilo še nekaj centimetrov vode pod kobilico barke.

 

 

Burano je poznan po čipkah, barvitih hišah in nagnjenem zvoniku vaške cerkve.

Sprehod po mestecu, ob kanalih in čez mostičke je bil potem tudi zares paša za oči.

Tečaj odprtomorskega jadranja

Za tečaj odprtomorskega jadranja od 9. do 13. septembra je prosto še eno mesto (od štirih), tečaj konec septembra pa je že zaseden.

Za oktober bom pripravil še en program jadranja oz. aktivnih jadralskih počitnic, ki bo kombinacija jadranja, plavanja, supanja ter sprehodov, pohodov in planinarjenja po kvarnerskih otokih. Predvidevam, da se bodo razmere v povezavi s korono do takrat umirile in Hrvaške ne bo več na slovenskem rdečem seznamu. Če pa temu ne bo tako, bomo spet jadrali do italijanskih mest na drugi strani Jadrana.

Še današnja fotka izpred Izole, kjer je bilo bark na sidrišču več kot sredi poletja :).

Chioggia – Benetke – Izola

Prostor v laguni pred Chioggio ni sidrišče, a sidrali smo dovolj ob robu kanala, da nismo nikogar motili in preostanek noči smo v soboto lahko v miru prespali.

 

Dopoldne smo se z barko preselili med množico ribiških ladij v skrajno desnem kanalu in Skokico privezali ob obalo na mestu, ki ga je malo pred tem zapustila ribiška ladja.

Chioggia je slikovito in predvsem ribiško mesto z ogromno floto ribiških ladij, a s svojimi kanali in mostički med otoki spominja na Benetke. Poleg množice ribiških ladij v kanalih pa se Chioggia od Benetk razlikuje tudi po tem, da so ulice med hišami tukaj nekoliko širše, ravno dovolj, da se je po njih mogoče voziti z avtom, zato je tudi motorni promet tukaj zelo živahen.

Po dopoldanskem sprehodu po mestu smo se od od Chioggie poslovili in preko Beneške lagune odjadrali proti Benetkam.

Plitva laguna je prepredena s plovnimi kanali, a po njih ni bilo veliko prometa, zato smo po kanalih med otoki in plitvinami lahko z južnim vetrom popolnoma varno jadrali, saj je plovna pot dovolj dobro označena z lesenimi stebri.

Za popoldne napovedane plohe in nevihte so zamudile in Skokico smo v Benetkah še pred dežjem lahko privezali v marini Santa Ellena ter se sprehodili po številnih otočkih, ki tvorijo Benetke. Ob prejšnjih obiskih sem se sprehajal pretežno po osrednjem delu Benetk, ki je zelo na gosto pozidan in zelenja tam skoraj ni videti, tokrat pa smo pristali na jugovzhodnem koncu mesta, kjer so otočki bolj zeleni, veliko je parkov in ta okolica je bolj prijetna za sprehode in tek.

Večer smo v soboto zaključili ob palačinkah iz domače kuhinje :).

Nočne in jutranje plohe so v nedeljo dodobra oprale barko, dopoldne pa je spet zapihalo z juga in sredi dneva smo odvezali vrvi v marini. Na morju na poti proti Sloveniji so bile sicer napovedane nevihte, a dež je bil za severni Jadran napovedan tudi za ponedeljek, zato smo v dež odjadrali že v nedeljo, ki je obetala vsaj sončno nadaljevanje v drugem delu poti.

Z nevihtami imamo na letošnjih tečajih jadranja kar “srečo” in tudi tokratna ekipa se ne bo mogla pritoževati, da je na morju ni doživela. Pred prihodom nevihte smo še pravočasno pospravili bimini in ga zamenjali s “šotorom”, ki je za dež in močnejši veter veliko bolj primeren. Skrajšali smo jadra in potem dobro uro med navali vetra in dežja plesali po navskrižnem morju. Med nevihto je veter obrnil na severozahodnik, ko pa nas je nevihta prešla, je s seboj vzela tudi veter in dve uri smo se v šibkem vetru precej nemočno guncali po zelo razgibanem morju.

Zjasnilo se je in postopoma se je vrnil tudi jugozahodni veter, ki je kmalu spet presegel dvajset vozlov hitrosti.

Glavno jadro je v navskrižnih valovih preveč opletalo, zato smo ga pospravili, a tudi polno razvita genova je bila dovolj, da smo jadrali z lepimi sedmimi vozli hitrosti in se hitro bližali Sloveniji, ki se je proti večeru že dvigovala izza obzorja.

Zahajajoče sonce je oblake od spodaj obarvalo v večerne barve, mi pa smo v zadnji večerni svetlobi prijadrali do Izole.

Naše jadranje smo zjutraj zaključili s sprehodom po gričih in hribih v okolici Izole, potem pa se je spet ulilo.

San Marino – Ravenna – Chioggia

Z avtom smo se zjutraj odpeljali do 100 km oddaljenega San Marina, ki nas je pričakal obsijan z vročim soncem.

Običaj je, da se ob obisku San Marina sprehodiš med znamenitimi tremi obrambnimi stolpi na hribu nad mestom. Poletje in vročina se še nista poslovila, a na srečo poteka večina sprehajalne poti po grebenu v senci dreves, s hriba pa je lep razgled tako na obmorsko ravnico na severni strani, kot tudi na obronke Apeninov na južni strani.

 

V mestecu se čuti turistični utrip, a hude gneče vendarle tudi tukaj ni bilo.

Popoldne smo se vrnili v Ravenno in zvečer z okrepljenim jugom odjadrali proti severu do Chioggie. Vmes ko smo jadrali mimo delte Pada, smo uspeli spotoma tudi “nabirati” školjke, ko smo ponoči zašli med neoznačena školjčišča :).

 

Sidro smo proti jutru spustili pred ribiškim mestom Chioggia na jugu Beneške lagune.

 

Izola – Ravenna

Popoldne smo v družbi Gorazda, Tomaža, Matjaža in Bojana iz Izole odjadrali čez severni Jadran proti italijanski obali južno od Istre. Do večera nam je na slovenskem morju južni veter pihal le nasproti in nas preusmerjal proti Benetkam, ponoči pa je veter oslabel. Zagnali smo motor in po mirnem morju barko usmerili na jug.

Po nekaj urah se nas je veter usmilil in proti jutru zapihal iz veliko bolj koristne smeri – z vzhoda, da smo spet lahko razvili jadra in vse hitreje jadrali proti Ravenni.

Jutranje sonce je zjutraj le sramežljivo pokukalo izpod oblakov, čez dan pa so se oblaki rszkrojili in sonce je pokazalo v katerem letnem času smo.

Med naftnimi ploščadmi smo do obale prijadrali zgodaj popoldne in Skokico privezali v marini za valobrani na vhodu v luko.

Med sprehodom smo si pod večer ogledali staro mestno jedro Ravenne, ki je poznana tudi po tem, da so v njej živeli in delovali tudi Dante, Lord Byron in Garibaldi.

Spotoma  smo si izposodili tudi avto za jutrišnji izlet v San Marino.

Bernardin , Piran in Izola

Iz italijanskega turbo turizma smo se vrnili na domačo stran Jadrana, kjer je gneča manjša in morje bolj modro.

 

Po severnem Jadranu smo spet jadrali z rahlim maestralom, včeraj pa nas je ob slovenski obali za zaključek kratkih počitnic preganjala lepa burja.

 

Od srede naprej bomo spet napenjali jadra. Tokrat gremo spet v Italijo, a precej bolj na jug.

V ospredju bo jadranje na malo daljše proge, vendar se bomo vmes tudi kje ustavili. Ne bomo obiskovali počitniških krajev, temveč kulturno-zgodovinska in ribiška naselja kot so Benetke, Chioggia, Ravenna in verjetno tudi San Marino.

Lignano

Petek in soboto smo namenili jadranju po severnem Jadranu, do Lignana v Italiji in smo za to dodobra lahko izkoristili lep maestral, ki se je razvil popoldne.

Na mojih elektronskih navtičnih kartah nimam narisanega plovnega kanala skozi podvodne sipine do lagune, a vedel sem, da je tam in brez težav smo ga našli. Lepo je označen z lesenimi koli na vsakih sto metrov.

Lignano je znan po množičnem turizmu, a pogled na množico hotelov in apartmajskih zgradb ob nekajkilometski plaži je presegel moja pričakovanja, prav tako množica ljudi na plažah.

Betona in turistov je dosti preveč za moj okus in morje je kalno od mivke ter čokoladne barve zaradi obsežnih lagun v zaledju,  toda v Lignanu še nisem bil in to turbo-turistično prestolnico sem enkrat moral videti. Najprimernejši čas za obisk je pač zdaj, ko nam je naša oblast močno otežila jadranje po lepši naravi in čistem morju med osamljenimi otoki Hrvaške.

 

Množici turistov navkljub pa je nekaj vendarle potrebno omeniti. Lignano je lepo urejeno in čisto turistično mesto, mnogi obiskovalci v teh korona časih na ulicah med sprehodom nosijo zaščitne maske in tudi turistični delavci ter natakarji zaščitne maske nosijo na obrazu in ne pod brado, kot je to skorajda pravilo v Sloveniji in na Hrvaškem.

Lignano smo zapustili v soboto popoldne, ko je bila plima v plovnem kanalu dovolj visoka in z lenim popoldanskim maestralom odjadrali nazaj proti Sloveniji.

Slovensko morje

Tekmovalna skakalna sezona je letošnje poletje zelo kratka. Strah pred korono je žal premočan.

Žal korona ukrepi slovenske vlade krojijo tudi naše jadranje in namesto načrtovanega jadranja okoli Istre in med kvarnerskimi otoki, zdaj jadramo med Slovenijo in Italijo.

 

Vetra sicer ni veliko, a za premikanje izkoristimo kar nam narava daje.

Sama dekleta mi tokrat delajo družbo na barki. Poleg Zlate sta na Skokici še Katja in Hana, danes pa sta na obisk prišli še Anja in naša najmlajša mornarka Ella.

 

Včeraj smo se med jadranjem ustavili na sidrišču pri Belih skalah, danes pri Strunjanu in voda je zdaj tudi na Jadranu zares tropsko topla, da lahko plavam tudi malo dlje naokoli :).

Popoldneve in večere pa si popestrimo s sprehodi po Izoli in po hribih v okolici.

Tečaj odprtomorskega jadranja 26.-31.8.2020

Popravek: Malo sem spremenil program tečaja odprtomorskega jadranja za konec avgusta (glej zemljevid) zaradi negotovosti glede ukrepov slovenske vlade v zvezi s Hrvaško. Jadrali bomo čez severni Jadran do Ravenne (z možnostjo izleta do San Marina).

Za letos imam v načrtu še en odprtomorski tečaj v drugi polovici septembra (verjetno do Riminija in San Marina) ter aktivne jadralske počitnice v drugi polovici oktobra med kvarnerskimi otoki.

 

Navtična sezona je tudi v Sloveniji na vrhuncu in v Piranskem zalivu ter pred Izolo je na sidriščih ob obali mogoče videti veliko plovil.

Od Skokice sem se za nekaj dni poslovil, saj so nam oblastniki po Evropi končno dovolili nekaj poletnih skakalnih tekmovanj (jesenska pa žal odpovedali).

Banjole – Sv. Pavao – Banjol – Križ – Dalja – Umag – Piran – Bernardin

Zgodaj smo v petek odjadrali na pot, da bi čim bolje izkoristili napovedano burjo, a ko smo prijadrali iz zaliva, smo naleteli na maestral. Do Brionov smo potem cikcakali v veter, ko se nas je vendarle usmilila burja, da smo po mirnem morju ob obali lahko mimo Brionov  jadrali le v eno smer.

Dopoldne smo se za nekaj ur ustavili v zalivu Sv. Pavao. Vse do Istre smo morali prijadrati, da sem zase končno prvič letos našel dovolj toplo morje tudi za malo daljše plavanje.

Sprehodili smo se tudi okoli krajinskega parka Palud s ptičjim rezervatom. Med jezerci je bilo v močvirju tokrat mogoče videti več ptic, kot ob zadnjem obisku.

 

Med nadaljevanjem jadranja ob istrski obali proti Sloveniji smo se ustavili tudi ob otočku Banjol pred Rovinjem, kjer smo se potapljali v podzemnih in podvodnih jamah, le do dvorane sredi otoka se nismo upali priplavati, saj so v rov, ki pod vodo vodi do glavne dvorane, prihajali preveliki valovi.

 

 

Sidro smo zvečer spustili v zalivu Križ na vhodu v Limski kanal.

Tudi sobotno jutro nam je postreglo s severozahodnikom namesto burje in spet smo  ob istrski obali navzgor cikcakali proti vetru. Popoldanski premor za plavanje in teoretični del tečaja smo naredili v zalivu Dalja.

 

Pod večer smo odjadrali do Umaga in Pirana, kjer smo opravljali formalnosti ob prečkanju državne meje, dan pa potem v Bernardinu zaključili z okusno, a preobilno pico.

Silba – Lošinj – Banjole

Zjutraj v pristanišču na Silbi ni bilo nikogar, ki bi nas preganjal, zato smo Skokico privezali ob vaški pomol in se sprehodili po otoku.

Obvezen postanek na Silbi je pod razglednim stolpom, ki ga je pred dvema stoletjema svoji ljubezni zgradil kapitan.

Kapitan se je predolgo potepal po svetu, izvoljenka se je poročila z drugim, stolp pa je ostal.

Lepa burja nam je pihala na poti proti Lošinju, a ker imamo na krovu dva mladeniča, je bilo potrebno poskrbeti tudi za njuno zabavo. Na dvižnico spinakerja sem obesil sedež (ki ga sicer uporabljamo za dvig na jambor) in nastala je 18 metrska gugalnica. Hitreje kot je jadrala barka, večji so bili nihaji gugalnice in glasnejši smeh Oskarja in Maksa.

 

 

Jadranje do Lošinja se jima je zdelo prekratko, ko smo za Čikatom morali pospraviti jadra in Gugalnico. Sidro smo spustili v Zlati uvali in popoldne preživeli ob plavanju, supanju in sprehodu po Lošinju.

Sestavni del tečaja jadranja je tudi nočno jadranje, zato smo na Lošinju počakali, da je sonce zašlo, potem pa ponoči odjadrali čez Kvarner.

Burja je celo pot vztrajala med 15 in 20 vozli in nam omogočila lepo nočno jadranje.

Mimo Srakan do Unij smo jadrali po gladkem morju, potem pa je čez odprti del Kvarnerja jadranje postalo nekoliko bolj poskočno, a še vedno hitro. Kmalu po polnoči smo jadrali mimo Kamenjaka in sidro potem spustili v zavetju otokiov pred Banjolami.