Poročila s poti

Prsti Peleponeza

Za četrtek in petek je bil na Egejskem morju napovedan jugozahodnik, ki tam ni najbolj pogost veter, a je za našo načrtovano pot zelo ugoden, zato smo naše jadranje okoli Peleponeza nakoliko pospešili, da bi dober veter čim bolje izkoristili.

Iz Pilosa smo odjadrali mimo Methonija in v teku dneva še mimo prvih dveh rtov Peleponeza in zvečer sidro spustili v zalivu Asomato za Tainaronom, drugim rtom Peleponeza. Veter se je tam zvečer okrepil in preveč menjal smer, zato smo kmalu dvignili sidro in se preselili za nekaj milj proti severu v dosti bolj miren zaliv Kayio, ki nam je omogočil miren spanec.

S prvo svetlobo smo potem v petek odjadrali proti tretjemu rtu, Maleasu in potem še naprej na Egejsko morje, kjer se je jugozahodnik okrepil nad 25 vozlov, da smo kmalu pospravili glavno jadro in v nadaljevanju jadrali le z genovo. Še preden pa smo pospravili glavno jadro, pa je poslušnost odpovedal avtopilot in zavil v desno, da je glavno jadro sunkovito preletelo na drugo stran barke in je škota s seboj odnesla tudi nosilec s kompasom nad levim krmilnim kolesom.

Skokica ima zdaj le še en kompas, da mi ne bo potrebno premišljevati, na katerega bi gledal :(.

Hitro in zibajoče je bilo naše jadranje proti južnim Kikladom med 2 do 4 metre visokimi valovi, a tudi takšno jadranje je bilo precej bolj udobno, kot bi bilo jadranje proti sicer na Egejskem morju prevladujočem severniku ob nabijanju v valove.

Še pred večerom smo našli zavetern zaliv na severu Milosa in tam spustili sidro.

Jonski otoki in Peleponez

Vreme se tudi na Jonskem morju nekako noče držati napovedi. Zgodaj smo odpluli s Krfa, da bi čim bolje izkoristili napovedani vzhodnik, veter pa je potem celo dopoldne pihal nasproti z juga. Na srečo je bilo vetra ravno prav za udobno orcanje in po nekaj obratih v veter smo prijadrali do Paxosa.

Preliv pred Gaiosom je za našo barko preplitev, zato smo sidrali nekaj zalivov bolj proti jugu in se do Gaiosa odpravili peš. No, do tja so prišli le Darko, Nataša in Tomaž, sam pa sem opazil, da se je veter obrnil na severozahodnik, ki je barko potiskal iz zalivčka, v katerem smo jo zasidrali, zato sem se raje vrnil in potem tekal po cesti okoli zaliva tako, da sem imel Skokico vseskozi na očeh. Barke ni odsidralo, a sidru, ki ga ima ta barka, še ne zaupam.

Popoldne smo z zahodnikom odjadrali proti Kefaliniji. Dve tretjini poti smo lahko prejadrali, zvečer pa je veter oslabel in zadnjih nekaj ur nas je spet poganjal motor. Med potjo smo premišljevali, da bi se za čez noč ustavili v katerem od lepih zalivov na severovzhodu Itake, pa se nama je s Tomažem ponoči preveč spalo, in sva zavila kar v bližnji Fiskardo na severu Kefalinije,

kjer v pristanišču začuda ni bilo velike gneče in sva barko lahko privezala ob obalo.

Na poti proti Peleponezu smo se v torek dopoldne za plavanje in planinarjenje ustavili v enem od lepih peščenih zalivčkov na Kefaliniji, potem pa odjadrali proti Zakintosu. Med potjo smo na morju med valovi opazili gumenjak, ki ga je nekdo verjetno vlekel za barko in se mu je odvezal, ne da bi lastnik to opazil.

Zajadrali smo do čolna in imeli spotoma še vajo iz reševanja iz morja. V tretjem poskusu nam je na kavelj uspelo ujeti vlečno vrv čolna in jo privezati na bitvo.

Med jadranjem proti Zakintosu smo morali zaradi okrepljenega jugozahodnika najprej opustiti načrt za postanek v znamenitem peščenem zalivu z nasedlo ladjo na severozahodu otoka, potem pa je veter pihal vse bolj z juga in nas odganjal od otoka, zato se nazadnje na Zakintosu sploh nismo ustavili, temveč smo jadrali ostro v veter vse do pristanišča Katakolon na Peleponezu.

Ponoči nisem želel tvegati s poskusom privezovanja ob obalo pred vasjo, ob ladijske pomole pa se tudi nismo šli privezati, zato smo sidro spustili pred pristaniščem in šli spat.

Zjutraj me je zbudi bližajoče brnenje ladijskih motorjev in ko sem pogledal skozi okno, sem moral kar dvakrat pogledati, da sem verjel. Dvajset metrov pred premcem je mimo nas počasi plula ogromna potniška ladja, ki jo je med pristankom ob pomol spremljal še vlačilec. Nič niso trobili, preprosto so nas pustili spati :). V Bližini Katakolona se nahaja antična Olimpija, ki jo gostje potniških križark radi obiščejo, zato se ladje tukaj pogosto ustavijo.

Ker je ladja plula nad našim sidrom, smo morali počakati, da je vseh tristo metrov plavajočega hotela odčlo mimo, potem pa smo lahko dvignili sidro in se previdno premaknili med druge jadrnice v še eni od mnogih nedokončanih grških marin. Pod kobilico Skokice je bilo še nekaj decimetrov vode.

Sredino dopoldne je bilo namenjeno video sestanku in mojim drugim poslovnim zadevam, potem pa smo popoldne odjadrali nekaj deset milj proti jugu Peleponeza in se pod večer ustavili v Pilosu.

Tamkajšnja marina je preplitva za Skokico, ob mestnem pomolu pa smo dobili prostor le še na čelu pomola, a zaliv je tukaj zaprt iz vseh smeri in noč na privezu je bila mirna.

Med večernim tekom sem našel odprto navtično trgovino in se z lastnikom dogovoril za nabavo sidrne verige, varnostnega sidrnega kavlja in spojnih členov, s katerimi sem podaljšal verigo. V preteklih dneh mi je Tomaž med jadranjem veliko pomagal pri popravilu sidrnega vitla, ki je bil popolnoma razmajan. Ugotovila sva, da sploh ni bil privit z vijaki, temveč samo približno nataknjen na luknje, skozi katere je v notranjost skladiščnega prostora tekla voda, kadar so valovi zalivali premec barke. S precej napora sva v zelo omejenem prostoru pod vitlom uspela priviti manjkajoče vijake in zatesniti vse ostale luknje, ki jih je bilo polno okoli vitla. Pod skladiščnim prostorom je bilo veliko vode, ki sva jo izčrpala, spotoma pa sva odstranila tudi vodo iz električne omarice ??? in iz instalacijskih cevi z električnimi kabli. Prejšnji lastniki so za barko zares slabo skrbeli. Videti je tudi, da je premec barke in ves sidrni sistem dobil resen udarec, kar so bolj slabo popravili in me bo jeseni čakalo kar nekaj dela z laminiranjem, da bo premec utrjen tako, kot je treba za oceansko jadranje.

Proti Grčiji

V četrtek sta se Branko in Sintija v marini v Slanem preselila na svojo barko z imenom “Najina”, na krov Skokice pa so v teku dneva in noči prišli Darko, Nataša in Tomaž.

V petek zjutraj smo potem vsi skupaj in v družbi “Najine” najprej odpluli do Gruža, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti in potem odjadrali na 180 milj dolgo pot čez južni Jadran proti Grčiji.

Jadrali smo žal le prvih nekaj ur iz Dubrovnika in zadnjih nekaj ur pred prvimi grškimi otoki, večino poti vmes pa je bilo vetra premalo in nas je na jug namesto vetra poganjal motor.

Delfini so nekajkrat poskrbeli, da nam na poti ni bilo preveč dolgčas.

Precej toplo je bilo na krovu barke, zato smo vmes naredili nekaj plavalnih postankov in se v morju pridružili delfinom. Morje zdaj tudi zame ni več premrzlo.

V soboto so se pred nami najprej pokazali albanski hribi, popoldne pa še prvi grški otoki severno od Krfa. Proti večeru smo zavili k otoku Erikousa in sidro spustili v lepem peščenem zalivu.

V nedeljo dopoldne smo se najprej sprehodili po Erikousi, popoldne pa se je dvignil maestral in družno z “Najino” smo odjadrali proti Krfu. Dokler je bilo vetra pod 8 vozli, nas je “Najina” šišala, ko pa se je maestral okrepil, je bila Skokica hitro pri osmih vozlih hitrosti. Čez štiri ure smo prijadrali pred mest Krf, kjer smo v pristanišču opravili grške vstopne formalnosti. Tokrat je šlo v pisarni obalne straže vse gladko in enostavno, saj so Grki prejšnji mesec umaknili vse korona omejitve in za razliko od lanskega leta tokrat ni bilo potrebno kazati cele vrste dokumentov in dokazil. Uradnika je zanimalo le potrdilo o plačilu plovne takse (E-tepai) in zavarovanje barke, potem pa je poštempljal naš spisek posadke in nam zaželel srečno pot.

Pod večer smo okoli trdnjave odpluli še do krfskega sidrišča, kjer sva imela z Brankom nekaj telovadbe z vpetjem in ležaji navijalne genove, ki se je na “Najini” zatikala. Vrhnji ležaj je bil suh in ko je med kroglice dobil nekaj masti, se je spet veselo vrtel.

Zvečer sem se poslovil od veselega štajerskega jadralskega para. “Najina” bo še mesec dni ostala med jonskimi otoki, Skokica pa je v ponedeljek zjutraj odjadrala proti Peleponezu in Egejskemu morju.

Srednja in Južna Dalmacija

V torek je pihal jugo zato smo s Kaprij odjadrali ostro v veter proti Srednji Dalmaciji, vmes naredili nekaj obratov v veter in kar dobro napredovali proti Šolti, ki smo si jo izbrali za postanek.

Med Čiovim in Šolto smo se med valovi na morju srečali z motornim čolnom s katerega so nam mahali na način, da sem vedel, da nekaj ni v redu. Zavil sem bliže čolnu in pokazali so nam motor: “Motor kaputt”. Spogledali smo se, obrnili, pospravili jadra in se s pomočjo motorja vrnili nazaj k njim. Vprašal sem jih, kam želijo in so rekli “Vinišče” ter pokazali na nekaj milj oddaljen zaliv nekaj milj nazaj. Branko jim je vrgel privezno vrv, potem pa smo spet razvili genovo in jih na jadra”odšlepali” do zaliva. Videti so bili veseli, da so nas srečali :).

Po reševalnem vložku smo odjadrali do Nečujama na Šolti, kjer smo Skokico želeli privezati ob pomol, da bi se sprehodili ob obali, pa je tja takoj pritekel možakar in hotel denar za privez.

Povedal sem mu, da se želimo ustaviti le za kratko, a je težil naprej, da smo postanek na Šolti potem izvedli s pomočjo sidra in čolna.

Po opravljeni rekreaciji na obali, smo se odpravili do brezplačnega zaliva pred Milno na Braču.

Po mirni noči na Braču smo z rahlim maestralom odjadrali do Hvara, kjer je vetra za nekaj ur zmanjkalo in smo se naprej proti Korčuli premikali s pomočjo motorja.

Pred Pelješcem se je maestral vrnil in v večer in še čez noč smo ob Pelješcu počasi in včasih malo hitreje metuljčkali mimo Korčule in Mljeta do Šipana, kjer smo v četrtek zjutraj spustili sidro.

Pristanišče v Korčuli je bilo polno zasedeno z malimi križarkami, ki jih je mogoče vse več videti na Jadranu in ki s svojim udobjem počasi zamenjujejo stare lesene dalmatinske potniške motorne jadrnice. Kar petnajst sem jih naštel, vezanih vzporedno ena na drugo.

Stara Skokica je naprodaj, jadramo s Skokico 3

Že vrsto let dajem prihranke na kup in zadnjih nekaj let sem se začel ozirati za novo, večjo, hitrejšo in bolj udobno jadrnico, a se barke vseskozi samo dražijo, zato sem iz kriterijev moral izpustiti »novo«.

Jeseni in pozimi sem si v Italiji in na Hrvaškem ogledal nekaj starejših bark in njihove cene primerjal s svojim proračunom ter ugotovil, da bom moral pozabiti tudi na kriterij »dobro ohranjena«. Okleval sem in se potem pozimi odločil, da tudi za prihodnje leto načrtovano novo jadralsko pot na sever do Kanade in Grenlandije pripravim in opremim kar staro preizkušeno Skokico. Zato je Skokica letos dobila resno ogrevanje in izboljšan zimski šotor za čez kokpit.

Spomladi so se lastniki ene od bark, ki sem si jih pozimi ogledal na Hrvaškem (Grand Soleil 50), odločili, da dovolj znižajo ceno, da je postala dosegljiva za moj »jadralski« proračun. Odločil sem se za test, barko preskusil, videl, da ni bila dobro vzdrževana in bo na njej potrebnih kar nekaj popravil, a ker sem presodil, da bom večino dela lahko opravil sam, sem barko kupil.

Moja dosedanja zvesta Skokica je zdaj naprodaj https://www.tepes.info/domov/jadranje/skokica/. Novi lastnik bo v roke dobil robustno in dobro opremljeno jadrnico, pripravljeno za resno jadranje in dovolj udobno tudi za večjo družino.

Novi barki je zdaj ime Skokica 3. Sredi maja smo jo pripeljali v Izolo in se lotili dela na njej. V prvi fazi je bilo največ dela na palubi, saj je bil tik v slabem stanju in nevaren za bose noge.

Pri brušenju in popravljanju fug so mi pomagali Zlata, Darko in Jon, potem pa smo površino še naoljili, da ima les zdaj lepšo barvo. V notranjosti je največ dela z električnimi in vodovodnimi inštalacijami, ter z zarjavelimi tečaji vratc omaric in kabin.

Z Zlato sva naredila tudi nove blazine za vsa ležišča. Na jamboru je bilo kar nekaj polomljene opreme. Po novo opremo sem se odpeljal v Italijo in zanjo plačal toliko, kot da bi kupoval zlato. Pri montaži novih in popravilu starih vozičkov drsnikov glavnega jadra mi je pomagal Tomaž.

Barko smo v dveh tednih usposobili za normalno jadranje, nekaj opravil z instalacijami me čaka še sproti med jadranjem v prihodnjih tednih, bolj resno pa se bom barke spet lotil jeseni, ko se z njo  vrnemo iz Grčije.

V soboto smo iz Izole odjadrali proti jugu, proti Grčiji. Pet bi nas moralo biti na krovu Skokice, a sta v Izolo prišla le Branko in Sintija. Preostala dva jadralca je ustavila bolezen in se nam poleg Darka pridružita pozneje bolj na jugu Jadrana.

Že kar na začetku smo lahko preskusili, ali je nova oprema jambora dovolj kakovostna, saj so nas iz Izole pospremile nevihte in preko trideset vozlov burje. Za Savudrijo je burja začasno nekoliko oslabela, ravno prav za postanek na mejnem prehodu v Umagu, potem pa se je veter spet okrepil in čez Jadran so prišle nove nevihte.

Oprema je zdržala prvo poskočno in mokro jadranje ob istrski obali, ugotovil sem le, da je za jadranje v resnih razmerah na glavnem jadru narejena vsaj ena krajšava premalo, zato smo pri vetru nad šestindvajset vozlov pospravili glavno jadro in jadrali le s skrajšano genovo. Tudi streha nad kokpitom je zelo majhna, ker je škota glavnega jadra vpeta na koncu buma, zato smo bili precej izpostavljeni nalivom, ki so jih težki oblaki pošiljali nad nas. Pogrešal sem zavetje šotora nad kokpitom, ki ga nudi stara Skokica. Do zime bom poskušal naštudirati, kako pred hladnim in mokrim vremenom ustrezno zaščititi posadko.

Ponoči smo skozi plohe mimo Rovinja prijadrali do zaliva Sv. Pavao in tam v zavetju obale spustili sidro. V nedeljo zjutraj smo zgodaj odjadrali na pot, saj je vremenska napoved kazala, da bo burja popoldne oslabela. S skrajšanimi jadri smo bili hitro mimo Brijonov in Pule, za Kamenjakom pa smo se srečali s kvarnerskimi valovi, ki pa so bili manjši, kot sem pričakoval in jadranje čez Kvarner je bilo dovolj udobno. Ugotovil sem, da je nova Skokica za približno vozel hitrejša od stare. Pričakoval sem, da bo nekaj več razlike, a za to bo potrebno očistiti zaraščeno podvozje barke in fiksni propeler zamenjati s sklopljivim.

Burja je na srečo vztrajala še celo popoldne in nas mimo Unij, Lošinja, Ilovika, Premude in Škarde pospremila vse do Ista. Morsko večerjo smo si privoščili v tamkajšnji restavraciji »Lako čemo«, moj večerni tek pa je začinila nova nevihta.

V ponedeljek smo v jadra lovili sapice mimo Molata in potem v brezvetrju motorirali ob Dugem otoku.

Luške kapitanije v Istri so bile čez vikend zaprte, neuspešno pa smo tudi v Božavi in Saliju poskušali opraviti drugi del hrvaških vstopnih formalnosti. V Saliju so nam na koncu povedali, da imajo praznik.

Popoldne je zapihal oštro in do večera smo potem lepo jadrali čez Murtersko morje vse Kaprij.

Ob zahodni Istri

Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.

Skokica 3 ?

V soboto smo se z Raba preselili na Krk in obiskali zelo resno kandidatko za bodočo Skokico 3.

Dogovorjeni smo bili za preizkus modre dame, ki je ravnokar postala polnoletna. Podobne starosti je kot sedanja Skokica, a večja, udobnejša, nekoliko hitrejša in dosti dražja.

Skokico smo v punatski marini privezali ob pomol v bližini Modre in se preselili na Grand Soleil-ko, da bi zajadrali na morje in preskusili jadrovje ter opremo. Predstavniki lastnikov so mi ob izplutju žal povedali, da barka ni več registrirana, zato lahko jadramo le v zalivu v okolici marine, kjer pa je bilo zelo malo vetra.

Vseeno smo na jambor razpeli vsa tri jadra, ki so na barki na razpolago in z njimi naredili nekaj obratov pred marino.

Pregledali smo notranjost barke, motor, pogledali pod podnice, preverili delovanje aparatur in opreme.

 

 

Večinoma je bilo v redu, a videl sem tudi, da je barka letom primerno obrabljena, da ima nekaj bušk in da bo potrebnih nekaj popravil na jamboru, na palubi in v podpalubju ter pri sidru.

Zdaj vem, da barka deluje in se z njo čisto v redu jadra. Prihodnji teden bomo opravili končni krog pogajanj oz dogovorov s predstavniki lastnika, potem pa bom dokončno vedel, ali bo Skokica 3 že v maju zamenjala sedanjo barko, ki jo bom prodal, ali pa bom s staro Skokico še neprej jadral po svetu in sanjal o Skokici 3.

Popoldne smo izpluli iz marine in se okoli Cresa odpravili proti jugu Istre.

Ob Krku ni bilo vetra, ob Cresu pa je pihalo dovolj severnika, da smo na jambor obesili spinaker in zaustavili motor.

Dvakrat čez Jadran

V sredo sva s Pelješca odjadrala do Ploč, potem pa sem se popoldne od Kaje,  ki mi je polepšala jadranje v preteklem tednu, poslovil.

Na Skokico so se vkrcali Simon, Boris, Peter, Grega in Rok. Nova družba hiperaktivnih fantov, ki so Kajo nasledili na Skokici, bo zame kar hud zalogaj. Pred časom mi je sosed na vasi namignil, da si eden od njih (Boris) želi za rojstni dan jadrati do Tremitov in fantje mu želijo pripraviti rojstnodnevno presenečenje. “Ni problema, če bo vreme v redu”, sem takrat rekel in to željo vzel z nekaj rezerve.

Zdaj sem spoznal, da si fantje niso premislili. Tremiti so še vedno glavni cilj našega jadranja. “Bojno” razpoloženi so se vkrcali na barko in kar takoj smo razpeli jadra ter zastavili pot čez Jadran. Za četrtek in petek napovedani jugo je zelo ugoden za jadranje počez čez Jadran in izkoristili bomo lepo priložnost, da pot do Tremitov, italijanskih otokov na drugi strani Jadrana, in nazaj prejadramo v dveh dneh.

Od Ploč do konca Pelješca smo križarili ostro v veter proti zmernemu maestralu, pri Lovištu pa je veter popustil in zvečer smo zagnali motor. Ponoči smo motorirali mimo Korčule in Lastova, dve uri za Lastovom pa je v skladu z napovedjo začel pihati jugo in jadra so spet postala naše glavno pogonsko sredstvo.

Jugo je bil sprva sramežljiv, a po mirnem morju je zadoščalo za spodobno hitrost jadranja.

 

Mimo Palagruže smo zjutraj jadrali že s hitrostjo preko šestih vozlov in do Tremitov prijadrali zgodaj popoldne. Skokico smo privezali na bojo pod obzidjem trdnjave in se na obalo odpravili z gumenjakom. Dve uri smo se zadržali na otoku in si ogledali obzidje, cerkev in trdnjavo, ki jo prenavljajo.

Jugo se je med našim postankom na Tremitih okrepil nad 20 vozlov, zato z vrnitvijo nazaj čez Jadran nismo prav dosti odlašali. Še pred večerom smo Tremite zapustili in odjadrali proti Dugemu otoku.

Jadra smo skrajšali, a je bilo nočno jadranje proti vzhodni polovici Jadrana vseeno hitro in kar precej poskočno.

Dopoldne so se pred nami prikazali vrhovi hribov na Dugem otoku, oblaki pa so postajali vse težji in nas kmalu začeli zalivati z dežjem. Odločili smo se, da se ustavimo, ko neha deževati ali pa ko neha pihati jugo.

Ni nehalo niti deževati, niti pihati in opoldne je bil za nami svetilnik na Velem ratu ter nato še Molat, Ist in Škarda.

Na barki smo bili skorajda neprekinjeno že dva dni, zato smo se potem vendarle odločili, da se dežju navkljub ustavimo na Silbi. Fantje so odšli na sprehod po otoku, mene pa je premagal spanec.

Proti večeru smo izkoristili še zadnje izdihljaje juga in se premaknili do Raba. Topel tuš v marini je bil zelo prijeten :).

 

Srednja Dalmacija

Na Visu so naju v nedeljo policaji sprehajali po obali od Visa do Kuta in nazaj, a sva jih na koncu uspela najti in urediti vstopne formalnosti.

Oblaki so v ponedeljek zakrili sonce. Z Visa naju je prvi del poti pospremil slaboten maestral in na jambor sva razpela spinaker, da je potovalna hitrost postala sprejemljiva.

Kaja zna jadrati, je vaditeljica jadranja v JK Ljubljana in je pogosto na morju s svojimi varovanci na malih jadrnicah, želela pa je obogatiti svoje jadralsko znanje še z jadranjem na večjih barkah in na daljše proge. In zdaj jadra na Skokici in na svoji listi želja je danes lahko odkljukala tudi jadranje s spinakerjem :).

Na Kajini listi je ostalo neodkljukano le še jadranje v viharju, a tega na Skokičino srečo vremenska napoved v naslednjih dneh ne obeta.

Maestral je žal že pred Ščedrom pregnala ploha in spinaker je romal nazaj v vrečo.

Slika na vremenskem radarju je obetala, da bo dež bolj kratkotrajen, zato sva zavila k Ščedru in barko zasidrala v zalivu, da bi si tam, ko bo ploha mimo, za tek lahko sposodil lepe gozdne sprehajalne poti po otoku. Vendar je dež kar padal in padal, ko pa sem za nameček ugotovil še, da v zalivu ne dobim signala za mobitel in internet, sva dvignila sidro in skozi dež po mirnem morju odplula proti Pelješcu.

 

Sidro sva potem spustila v zalivu pri Lovištu, kjer se dež dovolj razredčil za večerni tek po gričih v zaledju. Na barko sem se vrnil premočen, a bolj od dežja kot od potu.

 

 

 

V torek me je skozi okno v kabino spet pozdravilo sonce. S Pelješca sva s Kajo zjutraj odjadrala z burinom, ki nama je omogočil lepo jadranje do Hvara, tam pa so od vetra ostale le sapice, ki jih je Kaja v jadra lovila do Sučuraja na vzhodu Hvara. Med postankom v Sučuraju si je Kaja nabrusila podplate, jaz pa sem imel spet enega od zadnje čase pogostih “online” skakalnih sestankov.

Popoldne se je dvignil maestral in ko sem nehal sestankovati sva odjadrala naprej proti vzhodu.

Cilj je bil novi most na Pelješac, a je maestral prekmalu začel slabeti in dan se je začel prevešati v večer, zato sva zavila k Pelješcu in Skokico za čez noč privezala ob vaški pomol v zaselku Crkvice.

Dneva je bilo ravno še dovolj za daljši sprehod na hrib nad vasjo.

Čez Jadran proti Dalmaciji

V petek popoldne sva s Kajo zapustila Rimini in z lepim severnikom odjadrala čez Jadran proti Hrvaški. Premec Skokice sem najprej obrnil proti Kvarnerju, da bi severni veter čim bolje izkoristila in bi nabrala nekaj višine za jadranje v burji, ki je bila napovedana za drugi del noči na hrvaški strani Jadrana. Ob desetih vozlih vetra je bilo jadranje rahlo v veter hitrejše, kot bi bilo z vetrom v polkrmo.

Cilj je Severna Dalmacija, kam bova prijadrala, pa je odvisno od burje, kdaj bo začela pihati in kako močna bo.

Lepo, umirjeno sva jadrala celo popoldne in tudi prvi del noči med številnimi naftnimi ploščadmi sredi Jadrana, le valovi burje, ki so prihajali nasproti iz Kvarnerja so Skokico malo upočasnjevali in zibali. Prečkala sva ladijske poti in paziti je bilo potrebno na kar številne ladje, ki imajo prednost tukaj v območju ločene plovbe.

V drugem delu noči je severnik dobival vse bolj vzhodno smer in kurz sem najprej spremenil proti severu Dugega otoka, ko se je burja okrepila, pa je Kaja med svojim dežurstvom jadrala še nekoliko bolj na jugovzhod. Valovi Skokice zdaj niso več ustavljali in jadranje je postajalo vse hitrejše.

Ob sončnem vzhodu so se izza obzorja začeli prikazovati vrhovi Dugega otoka in Kornatov, kamor sva prijadrala dopoldne.

Nekje se morava prijaviti za vstop na Hrvaško in po telefonu sem poklical na hrvaško policijo ter za sezonske mejne prehode v okolici dobil informacijo, da je pomorski mejni prehod v Saliju zaprt, da v Primoštenu delajo le po naročilu in morata carinik policaj tja priti iz Šibenika. Povedali so mi, da je mejni prehod na Visu odprt 24 ur. Vis je postal najin naslednji cilj.

Kornatov vseeno nisva izpustila in krajši sprehod po osamljeni Piškeri se je po celonočnem jadranju zelo prilegel.

 

 

 

 

Popoldne je veter obrnil na maestral, s katerim sva metuljčkala mimo Žirja, zvečer pa se je veter polegel, zato sva sidro za nekaj ur spustila v zalivčku Borovina ob obali.

 

Proti Visu sva odjadrala zjutraj, ko je zapihal kar krepak vzhodnik.

 

Skrajšala sva jadra in hitro napredovala proti jugu.

 

Redko imam na krovu Skokice nekoga, ki bi se jadranja, tudi po treh dnevih in nočeh na morju, še vedno tako veselil 😊.

 

 

 

 

Burja je, burje ni :)

Za ta teden je na Jadranu večinoma napovedana burja, a je veter precej luknjast in precej menja smer, zato je med jadranjem proti jugu vmes potrebno večkrat zagnati motor, da ne obstaneš v brezvetrju.

V sredo popoldne sva s Kajo odjadrala iz Izole in okoli Pirana do Lucije, kjer sem dotočil nekaj nafte, ki je v Sloveniji  manj draga kot v Italiji in na Hrvaškem. Po izplutju iz portoroške marine sva spet dvignila jadra in burja naju je lepo poganjala ob istrski obali navzdol do Navigrada, kjer nama je zvečer vetra prvič zmanjkalo. Po kakšni uri motoriranja se je veter vrnil v obliki jugovzhodnika, s katerim sva potem lahko jadrala ostro v veter proti Italiji.

V drugem delu noči je bilo več motoriranja kot jadranja, dopoldne pa je severozahodniku uspelo utišati motor. Skokica je kar sama od sebe našla smer proti Riminiju, saj tam letos že nekajkrat bila :).

Po današnjem izletu v San Marino, sva se popoldne s Kajo odpravila čez Jadran proti Hrvaški. Za prvih nekaj ur je napovedan severnik, za zvečer in ponoči pa različne napovedi za srednji Jadran kažejo različen veter ali celo brezvetrja. Upam, da bo na vzhodni polovici pihala vsaj burja.

Kje bova na drugi strani morja jutri pristala, bo odvisno od nočnega vetra.

Chioggia, Benetke in nasedanje pri Lignanu

Iz Riminija nas je v soboto zjutraj prvih nekaj ur pospremil zahodnik, potem pa smo se dopoldne srečali z vzhodnikom, ki se je krepil in vztrajal do večera.

Napovedana burja je žal izostala, veter pa je proti večeru slabel in obračal celo na jugovzhodnik. Genovo smo napeli na tangun in metuljčkali proti severozahodu, ko pa je veter še bolj opešal smo jadrom v pomoč zagnali tudi motor.

Dobro polovico poti do Beneške lagune smo udobno prejadrali, pred južnim vhodom v laguno pa nas je prehitela noč in nam popestrila navigacijo. Med številnimi svetilniki in stebri, ki označujejo meje plovnih kanalov, smo našli pot do Chioggie in mimo marine zavili v zadnjega od kanalov, kjer smo doslej že večkrat dobili prosto mesto med ribiškimi barkami ob obali. Tudi tokrat nam je bila sreča naklonjena in Skokico smo kmalu privezali ob obalo. Glede na napovedano močno burjo in glede na praznik ni bilo za pričakovati, da bi bili ribiči v nedeljo zelo aktivni, ali da bi nas preganjali s priveza.

Ni še bilo zelo pozno zato smo si privoščili daljši sprehod po ozkih ulicah Chioggie, ob kanalih in čez mostove, ki povezujejo otočke, na katerih je zgrajeno to slikovito ribiško mestece.

Potem pa je začelo deževati in zapihala je burja, da smo pospešili korak do barke in večer preživeli ob filmih v salonu Skokice.

V nedeljo se nam ni mudilo, saj smo čakali na plimo, ki jo zaradi večjega ugreza Skokice potrebujemo za plovbo po kanalih Beneške lagune.

Dopoldne smo odpluli proti petnajst milj oddaljenim Benetkam. Veter je bil preveč severne smeri in plovni kanali preozki za križarjenje, zato nismo jadrali. V zavetrju Pellestrine in Lida smo ob lesenih kolih motorirali proti severu.

Benetke so bile obsijane s soncem in po nekaj sušnih koronskih letih spet nabito polne turistov.

Za popoldne je bila še naprej napovedana močna burja, ki je seveda naredila tudi neugodne strme valove, zato smo premišljevali, kako bi na najbolj kulturen način do ponedeljka proti vetru prijadrali nazaj v Slovenijo. Glede na vremenske napovedi je burja zamudila za en dan in če bi to lahko v naprej vedel, se najbrž ne bi odločil za jadranje do Benetk, temveč bi iz Riminija verjetno jadrali do Istre.

Odločili smo se, da gremo iz Beneške lagune skozi severni prehod in na odprtem morju preverimo valove ter poskusimo jadrati in cikcakati čimbolj ostro v veter, proti Sloveniji, če pa bo morje prenaporno, se lahko vrnemo v laguno, ali pa zatečemo v katero od marin ob obali.

Za valobrani na izhodu iz lagune so nas pričakali zoprni strmi nasprotni valovi, v katere je nabijal premec barke. Burja je imela precej vzhodno smer. Razvili smo jadra in ostro v veter zajadrali najprej proti jugovzhodu, čez uro pa obrnili in jadrali proti severvzhodu.

To vajo smo potem do večera še nekajkrat ponovili in počasi napredovali ob italijanski obali proti vzhodu. Veter se je vse bolj krepil in postopoma smo krajšali jadra. Zvečer je vzhodnik že presegal trideset vozlov hitrosti in jadranje je bilo vse prej kot udobno.

Valovi so se prelivali čez krov barke, a pred njimi nas je dobro varoval šotor in nismo bili mokri. Ponoči sem premišljeval, da bi jadrali po daljši poti, proti jugu Istre in potem v zavetju istrske obale proti domu, vendar so se mi zdeli moji sojadralci utrujeni, zato smo se odločili za postanek v Lignanu. Pred Lignanom so plitvine in do marin v mestu je skopan ter s svetilniki in koli označen plovni kanal, katerega globina naj bi bila okoli tri metre. Nekajkrat sem že jadral do Lignana, zato sem pot poznal, skrbelo me je le, kako se bodo na plitvinah obnašali valovi.

Noč je bila jasna in obsijana z mesečino, zato nam ni bilo težko najti svetilnikov in kolov ob plovni poti proti Lignanu. Kanal je dolg kakšno miljo ali dve, naša plovba pa se končala še pred koncem kanala, kakšnih petsto metrov pred mestom in prvo marino. Globina v kanalu je nenadoma padla na dva metra in nasedli smo v pesek. Poskušal sem obrniti barko in se s pomočjo motorja rešiti iz pasti, a je nasedlo tudi krmilo in barka se ni obrnila. Potem smo poskušali s polnimi jadri nagniti barko, da bi sprostili kobilico, a so nas veter in valovi pri tem zanesli v še plitvejšo vodo ob robu kanala. Ni se nam uspelo rešiti s plitvine, barka se je le nagibala, nemočno dvigovala na valovih in s kobilico butala ob dno ter se ob tem stresala. Nič kaj prijetem občutek, butanje ob dno sem občutil, kot bi me nekdo s kladivom tolkel po glavi.

Mimo sta pripluli dve ribiški barki, katerim smo dajali znake s svetilkami in prosili za pomoč, da nas zvlečejo s plitvine. Vem, da so nas videli, a ni bilo nobene reakcije s strani ribičev, le nadaljevali so s plovbo trideset metrov mimo nas. Voda je mimo nas odtekala iz lagune, nastopila je oseka, morje se je nižalo in s tem tudi naše možnosti za skorajšnjo rešitev. Poklical sem v marino, pa mi je marinero rekel, da ponoči ne gre iz marine. Svetoval je, naj pokličem Sea help, a so tudi tam rekli, da sicer imajo čoln in sodelavca v Lignanu, a da na pomoč lahko pride šele dopoldne, ko bo nastopila plima in se bo morje višalo. Pri obalni straži pa so se najprej pozanimali, kako je s posadko, potem pa rekli, da oni rešujejo le ljudi, za reševanje barke pa naj se dogovorim s Sea helpom.

Proti jutru nas je obiskal patruljni čoln obalne straže in moji fantje so se odločili, da bo bolj varno, da dan pričakajo na obali, zato sem jih s čolnom zapeljal do barke obalne straže in stražniki so jih potem zapeljali do mesta.

Kobilica se je vmes pogreznila v pesek in barka se izravnala, sam pa sem lahko le nemočno obsedel v kokpitu in opazoval globinomer, ki je zjutraj ob oseki kazal le še 0,9 m globine morja. Na srečo so se proti jutru polegli tudi valovi.

Do viška plime malo pred poldnevom naj bi se voda dvignila za 80 centimetrov, kar bo še vedno premalo, da bi se sam z motorjem lahko rešil s plitvine. Zjutraj je iz lagune na manjših čolnih prišlo nekaj nedeljskih ribičev, ki so namakali svoje trnke v okolici. S čolnom sem se zapeljal do enega od ribičev na motornem čolnu, ki je v bližini lovil ribe in ga prosil za pomoč. Dogovorila sva se za čez dve uri, ko bo voda višja. S čolnom sem se potem na obalo zapeljal po Klemena in Simona, da mi bosta pomagala pri reševanju. Načrt je bil, da na dolgo vrv navežemo dvižnico spinakerja z vrha jambora in konec vrvi potem navežemo na ribičev čoln, ki bi s pomočjo motorja odplul na stran in nagnil barko, da bi se kobilica dvignila z dna in bi tako lahko prišli do globlje vode trideset metrov stran.

Ribiču smo podali vrv, ki jo je navezal na svoj čoln, vendar s svojim štirideset konjskim motorjem kljub mnogim poskusom žal ni uspel dovolj nagniti Skokice, da bi splavala.

Zahvalil sem se ribiču in počakali smo na čoln Sea helpa, s katerim sem bil dogovorjen za po deseti uri. Ponujena cena reševanja je bila kar huda in s pogajanjem mi jo je uspelo znižati na 500 evrov, nižje pa žal ni šlo.

Enrico z reševalnega čolna se je odločil za drugačno taktiko reševanja. Na čolnu ima močne motorje in odločil se je, da nas bo s surovo močjo motorjev preprosto zvlekel skozi pesek do globlje vode. Vlečno vrv smo zavezali na sprednji bitvi in Enrico je navrl motorje. Morje je bilo še vedno za 30 cm prenizko in kobilica je bila za toliko vkopana v pesek na dnu, a smo se vseeno počasi, centimeter za centimetrom prebijali proti drugi strani plovnega kanala, kjer je bila voda dovolj globoka. Po petnajstih minutah je bilo tridesetmetrsko potovanje končano, Skokica je spet zaplavala in odleglo mi je.

Enrico mi je svetoval, naj do odprtega morja ne grem po sredini kanala, temveč tik ob vzhodni vrsti kolov, ki označujejo plovni kanal. Rekel je, da so tokovi zahodno polovico kanala preko zime zasuli s peskom. No, zdaj vem.

S čolnom sem potem “skočil” do obale in vkrcal še Duškota in Roberta, potem pa smo z maestralom odjadrali proti Izoli.

Ne verjamem, da se bom z barko še kdaj vrnil v Lignano.