Prva etapa: 11.4. – 7.5.2006. Izola – Vilamoura 2018 NM (Slovenija – Hrvaška – Italija – Španija – Gibraltar – Portugalska)   11.4.: V marini v Izoli smo v poznem popoldnevu s pomola odvezali še zadnje vrvi in se odpravili na pot. Na jadranju do Dubrovnika so se mi poleg Zlate in Jona pridružili še sovaščani iz Stanežič: Andrej, Dik, Tone in Matevž ter Urban. Edino Urban je iz Kranja, jadral bo z nami čez Atlantik in ker ni imel jadralskih izkušenj, se je hotel prepričati, kako izgleda malo daljše potovanje z barko.   12.4.: Po postanku na carinskem pomolu v Piranu smo preko noči najprej z rahlo, nato pa z vse močnejšo burjo jadrali ob Istrski obali in preko Kvarnerja ter se dopoldne ustavili na Susku. Večina posadke se je šla sprehoditi po otoku, z Urbanom pa sva se lotila predelave komand za sidrni vitel. Iz 2 x 3 žičk, ki jih je bilo potrebno samo pravilno povezati, nama je uspelo ustvariti vsaj 100 različnih kombinacij in skuriti nekaj varovalk. Po nekaj urah je vitel vendarle deloval v pravo smer in smo lahko odpotovali naprej. Vetra je žal zmanjkalo, zato smo najprej motorirali do Premude in nato še malo pojadrali do Dugega otoka, kjer smo v Brbinju prenočili.

 

13.4.: V četrtek dopoldne se nas je po nekaj urah jutranjega motoriranja burja zopet usmilila in smo spet lahko jadrali ter popoldne tudi skorajda glisirali mimo Kornatov, Žirja, Drvenika in Šolte do Hvara, kamor smo prijadrali še pred večerom. Ker smo tja prijadrali le 10 minut pozneje, kot so zjutraj padale stave, so Stanežičani seveda morali častiti večerjo. Sam sem izkoristil poznavanje vremenske napovedi z močno burjo, ostali pa so videli le jutranje brezveterje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

14.4.:  S Hvara smo zopet odpluli zelo zgodaj in vzhajajoče sonce je večino posadke zbudilo, ko smo bili že blizu Pelješca. Burja nas je še naprej spremljala, a je v kanalu pred Korčulo popustila. Prvič se je tudi toliko otoplilo, da smo vsaj za nekaj časa lahko slekli bunde in sneli kape. V Korčuli je bilo potrebno napolniti rezervoarje z nafto, saj smo od doma štartali s precej praznimi, nato pa smo se mimo bencinskih črpalk vozili ob precej čudnih urah. Ko smo na črpalki v Korčuli poleg nafte hoteli dotočiti še nekaj vode, pa nas je “prijazni” uslužbenec INE “prijazno” nekam poslal in z vodo ni bilo nič. No, ja, saj nam je še ni primanjkovalo, a razsipali z njo tudi ne bomo. V prijazno toplem dnevu smo z naraščajočim maestralom odjadrali proti Mljetu. Na Mljetu smo se nameravali zasidrati v zalivu pri Polačah, pa je postal maestral že tako močan, da nebi imeli ravno veliko miru. Ker je vremenska napoved za naslednje dni obetala jugo, smo se odločili nadaljevati z jadranjem, dokler imamo še ugoden veter. S 7-8 vozli hitrosti smo po vse večjih valovih kar “drveli” proti Dubrovniku. Pred večerom smo se za kratek čas zasidrali pri Šipanu, da smo v miru lahko zmontirali še nekaj palubne opreme potrebne za jadranje v močnem vetru. Del posadke pa je poskušal iz zimskega spanca prebuditi Suzukija (pomožni motor za čoln). Po kar precej časa in po nekajkratnem odvijanju in čiščenju svečke, jim je to na srečo uspelo in motor je veselo zabrnel. Prvo vžiganje po zimskem premoru je vedno precej zamudno in je bilo ravno pravšnje opravilo za mojo tehnično zares zelo visoko izobraženo posadko.

 

V večer smo nato odjadrali proti Dubrovniku, kjer so se Stanežičani izkrcali. Urban se je odločil, da bo svoje potovanje z nami podaljšal do Otranta in si je na hitro spremenil svoje letalske karte. Na carinskem pomolu smo uredili izstopne formalnosti za plovbo iz Hrvaške in se poslovili od prijateljev, ki so na cesti pred hotelom modrovali o tem, ali bi šli kar takoj domov z najetim avtom, ali pa prespali v hotelu in si naslednji dan ogledali Dubrovnik.

 

Odpluli smo v noč, maestral je popustil, a ostali so valovi. Do jutra smo motorirali in se guncali po v začetku še precej velikih bočnih valovih. Čez dan je nato na srečo zapihal najprej vzhodnik, s katerim smo ravno še lahko jadrali ostro v veter, proti večeru pa se je začel krepiti jugo. A takrat smo bili že blizu italijanske obale. Pospravili smo jadra in odmotorirali še zadnjih nekaj ur proti vetru in naraščajočim valovom z juga. Ko so imeli na drugi strani Jadrana naši telefoni zopet povezavo z omrežjem, smo izvedeli, da so Andrej, Dik, Tone in Matevž vendarle ostali v Dubrovniku, preživeli tam lep dan in zvečer odpotovali domov. Ponoči smo se privezali v mirnem Otrantu. Pristajanje s pomočjo računalnika, novih elektronskih kart in z njimi povezanega GPS-ja je pravo razkošje in varno tudi v temni noči.

 

16.4.: Nedeljsko jutro in večino dopoldneva smo na mirnem privezu v glavnem kar prespali, saj je bil to prvi malo daljši premor po odhodu iz Izole pred petimi dnevi. Popoldne je domov odpotoval Urban. Zunaj za valobranom je navijal južni veter in so se belili valovi. Proti večeru se je veter malo umiril in obrnil na vzhodnik. To je bilo dovolj, da sva se z Zlato odločila, da skušamo še isti dan priti do St. Marie di Leuce in tam prenočiti v novi marini. Nekajurno jadranje do tja sploh ni bilo naporno, z izjemo zadnjih nekaj milj okoli rta in svetilnika, kjer je veter popolnoma pojenjal, precej visoki valovi pa so prihajali z vseh smeri. Zapustili smo Jadran, zapluli v Jonsko morje in se privezali na pomolu v marini. Pred spanjem smo si z Jonom in Zlato privoščili še malo daljši sprehod po kljub pozni ure še zmeraj živahnem mestecu. Na recepciji marine smo še preverili vremensko napoved (rahel jugo-vzhodnik) in plačali. Cena je bila še izven-sezonska – 12 EUR.

 

17.4.: Ker zaradi praznika za nakup svežega kruha skoraj nismo imeli upanja, smo na pot s pete proti prstom italijanskega škornja odrinili še v jutranjem mraku. Dan je bil turoben, oblačen, hladen, meglen in takorekoč brez vetra. Cel dan in in polovico noči smo bili zato obsojeni na motoriranje. Sam sem malo “šraufal” po barki, Zlata in Jon pa sta se igrala v notranjosti. Ponoči se je megla tako zgostila, da so pozicijske luči svetile kot reflektorji in se je videlo le nekaj metrov okoli barke. Je pa vsaj začelo pihati in jadranje nas je odrešilo mučnega brnenja motorja. Na radarskem zaslonu sem opazoval ladje, ki so v megli plule mimo nas in med trobljenjem ladijskih siren sem bil hvaležen Slavcu Šikonji, ki mi je svetoval, naj si nabavim radar. Brez radarja bi se v tej gosti megli počutil precej slabo. Dobro, da je Zlata spala, sicer bi bilo verjetno nekaj “panike”. Bilo je tako vlažno, da je kondenzirana voda kar v manjšem curku z jadra po bumu tekla na palubo.

 

18.4.: Z jutrom je megla počasi začela izginevati in kmalu smo videli tudi obalo pri prstih italijanskega škornja. Veter je vse bolj jačal, tako da sva z Zlato najprej krajšala obe jadri, nato pa jih pospravila in razvila cutter jadro in ga prvič tudi resno preizkusila. Ko je hitrost vetra začela presegati 40 vozlov sva začela navijati še cutter in Jonu nadela rešilni jopič. V Jonsko morje smo pripluli skoraj brez vetra, iz njega pa smo divjali v jugovzhodnem vetru, ki se je v sunkih bližal 60 vozlom, hitrost Skokice pa skorajda ni več padla pod 8 vozlov. Zjasnilo se je in kmalu smo zagledali zasneženo Etno na Siciliji in se nezadržno bližali Reggio-u di Calabria, našemu današnjemu cilju. Jonu sva pri svetilniku pokazala, kje se neha Jonsko morje in začne Tirensko. Kakšne opazne razlike med njima res ni mogel videti, a mu je bilo vseeno hudo, da je njegovega, Jonskega morja že konec. Malo me je bilo strah, kako bo v tako močnem vetru, ko bomo obrnili okoli rta proti severu v Messinsko ožino, a je bil veter vseskozi z nami in nam je še naprej pihal od zadaj. V Reggiu sva z Zlato kljub močnemu vetru v luki nekako pristala ob pomol, pa nas je kmalu prišel poditi črpalkar z bližnje pumpe rekoč, da tam tankajo ladje. Pomiril se je, ko sem mu obljubil, da bomo tudi mi tankali, ko se malo spočijemo in pojemo opoldanski zajtrk. Popoldne smo odšli na sprehod in po nakupih, še prej pa sem zaradi ljubega miru dotočil nekaj litrov nafte. Med nakupovanjem se je zopet pooblačilo in stemnilo. Na hitro smo se vrnili v luko in prišli na barko, ko se je razbesnela nevihta. Tudi v luki se je morje precej razburkalo in z barko je bilo potrebno bežati od pomola, ker so bokobrani in privezne vrvi že nevarno ječale. Med nevihto smo skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami krožili po pristanišču in se, ko je bila glavnina nevihte mimo, privezali ob valobranu na drugem koncu luke. Tam smo prespali noč, gugajoč se sicer v valovih trajektov, ki so vozili mimo na Sicilijo, a vendarle razmeroma varno.

 

19.4.: Po jutranjem teku in zajtrku s svežim kruhom (prvič po izplutju iz Izole – ne vem, kako bom kar se kruha tiče zdržal pot čez Atlantik) smo odpluli med vrtinci Scile in Karibde skozi Messinsko ožino proti severu in nato ob SV Sicilski obali proti zahodu. Vrtincev v ožini nismo videli, je bil pa zelo gost ladijski promet po dolgem in počez, kot bi imele ladje nekakšno regato. Popoldne ob Siciliji je veter zopet ojačal, a tokrat žal od zahoda in je bilo potrebno križariti proti vetru. Napredovanje je bilo počasno in v ostrih valovih mučno. Do večera smo se “privlekli” do Milazza in se privezali v marini. Tu smo doživeli prvi cenovni šok na poti, privez čez noč je stal kar 60 EUR. Kar smo v glavnem z zastonjkarskimi privezi prihranili v prejšnjih dneh, so pokasirali tukaj. Za nami je bil preveč naporen dan, da bi se mi ljubilo iti prevezati se drugam.

 

20.4.: Po obveznih jutranjih nakupih drugega dela družine, smo se odločili, da gremo na pizzo in nato popoldne na Eolske otoke. Pizze nismo dobili (pečejo jo šele zvečer), smo pa bili z zmernim zahodnikom kar hitro na Vulcanu, prvem od Eolskih otokov. Vulcano je še aktiven vulkanski otok, a je videti le brbotanje plinov v vodi in blatu in seveda dim, ki se dviga iz kraterja vulkana. Bolj aktiven je vulkan na Etni in pa predvsem na bližnjem Stromboliju, kjer je ponoči možno videti žarečo lavo, kako teče proti morju in velja za svojevrsten naravni svetilnik, ki že od antičnih časov ponoči kaže pot mnogim generacijam mornarjev. Zasidrali smo se v zalivu polnem plinskih vrelcev in temu primernih vonjav (po gnilih jajcih) in seveda sem v svoji radovednosti splezal na vulkan na rob kraterja. Zvečer smo odrinili na pot in v brezvetrju celo noč premotorirali.

 

21.4.: Ponoči, ko je dežurala Zlata, smo doživeli obisk motornega čolna, ki nas je obsvetljeval (in strašil) z močnimi žarometi, da nismo videli za kaj gre. Ko so se nas usmilili in žaromete obrnili stran, sva videla, da gre za čoln finančne straže. Želeli so vedeti, od kod smo, kaj počnemo in kam gremo. Ko sem povedal, da smo iz Slovenije in potujemo na Sardinijo, so se malo posvetovali, še nekajkrat povprašali “Sardegna?, Sardegna?”, ter nam končno zaželeli srečno plovbo in odhrumeli v noč. Zjutraj se je na obzorju začel kazati otok Ustica in odločili smo se, da si gremo tja malo pretegniti noge. Ustica je majhen otok približno velikosti Suska takorekoč sredi Sredozemskega morja, za katerega kakšen dan nazaj še vedel nisem. Potem pa sem ga “odkril” na karti blizu naše poti in smo ga šli pogledat. Po sprehodu in sladoledu smo se vrnili v pristanišče na našo barko in odjadrali proti Sardiniji. Do tam je približno dan in pol plovbe. Na srečo je bilo ravno prav severnika za ugodno jadranje skozi noč. Občasno, ko je veter malo popustil, pa smo si pomagali z motorjem.

 

22.4.: Popoldne so se na obzorju prikazali prvi obrisi Sardinije. Proti večeru smo v precej močnem vetru kar drveli proti jugu Sardinije in se zasidrali v zalivu Malfatano južno od Cagliarija. Tokrat smo se v bistvu sploh prvič na tej poti zasidrali za čez noč. Do sedaj smo večino noči prepluli, nekaj pa smo jih prespali privezani ob pomol. Zaliv naj bi bil dobro zaščiten proti severu in vzhodu, a je veter v njem ponoči v sunkih bril s hitrostjo tudi preko 30 vozlov. Novo Mušičevo sidro je bilo prvič na resnem preizkusu in ga je dobro opravilo. Proti valovom je bil zaliv dobro zaščiten, tako da smo mirno prespali.

 

23.4.: Zjutraj se mi v močnem vetru ni dalo veslati na obalo tako, da je odpadel jutranji sprehod. Le dvignili smo sidro in odjadrali naprej ob južni Sardinijski obali mimo vetrovnih zalivov Teulada in Palmas proti otoku San Pietro, kjer smo popoldne pristali ob pontonskem pomolu v marini mesta Carloforte.

 

24.4: Naslednji dan smo po dopoldanskem teku, nabavi novih zalog hrane v bližnjem marketu in ogledu vremenske napovedi na recepciji marine, odjadrali proti Menorci. Napoved je obetala veliko vetra iz za nas ugodne jugovzhodne smeri, dejansko stanje na morju pa je napovedi preseglo vsaj še za eno stopnjo. Vetra je bilo za več kot 30 vozlov, višina valov pa je po nekaj urah že začela presegati 5 metrov. Jadranje je postajalo po začetnem uživanju vse težje in napornejše, samokrmilnik po nekaj urah ni bil več kos svoji nalogi in potrebno je bilo ročno krmariti. Napredovali smo zelo hitro, kljub temu, da smo imeli razvitega le polovico prednjega jadra. Čez dan je bilo vse v redu, ponoči pa je postalo naporno, saj me je začelo zdelovati pomanjkanje spanca. Proti jutru me je kot ponavadi za nekaj ur zamenjala Zlata, ki pa so jo že “načeli” valovi in neugodno guncanje barke.

 

25.4.: V Mahon na Menorci smo pripluli še pred večerom in se privezali ob obalo v tamkajšnji marini. Sprehod in večerja v bližnji restavraciji, ob kateri smo praznovali rojstni dan, sta končno precej dvignila tudi Zlatino razpoloženje. Mahon je zares mondeno, lepo urejeno špansko turistično mesto in na podlagi Sicilijanske izkušnje me je bilo kar strah cene za pristaniške pristojbine, za katero sem predvideval, da jo bom moral plačati v tamkajšnji kraljevski marini. Pa ni bilo nikogar naokoli in tudi recepcija je bila zaprta. Mahon je pač v aprilu še spal svoje izven sezonsko spanje. Moja denarnica je bila temu hvaležna, pa tudi meni so bolj všeč kraji, kjer ni veliko ljudi.

 

26.4.: Zjutraj smo se odpravili proti Mallorci. “Kakšnih 12 ur jadranja bo do tja”, sem rekel, Zlata pa je samo odsotno skomignila z rameni in se na palubi predala jutranjemu soncu in igranju z Jonom. Dan je bil zares lep, veter je od prejšnjega dne precej popustil, tako da smo zopet lahko jadrali s polnimi jadri. Valovi so bili še naprej visoki, a niso več kipeli in precej so se podaljšali. Popoldne smo se odločili za kratek postanek v zalivu na jugovzhodni strani Mallorce in v trgovini v Porto Pietru izdatno dopolnili zaloge hrane in pijače za prihajajočo povečano družinsko posadko. Nadaljevali smo s plovbo do Coloni-je San Jordi, kjer je Jon zvečer na tamkajšnji peščeni plaži končno prišel do velikega peskovnika. Že nekaj dni je prosil, da bi šel on rad na plažo in ko sem mu obljubil, da se bomo zasidrali pri plaži, je celo popoldne pripravljal svoje kanglice, lopatke, grabljice in druge igrače, da jih bo odnesel s seboj. Jon je torej prišel na svoj račun in zvečer sva imela z Zlato kar nekaj težav, da sva ga še pred polnočjo spravila nazaj na barko.

 

27.4.: Zjutraj je postala nestrpna Zlata, ki si je po dvotedenski odsotnosti čimprej želela videti najine manjkajoče otroke. Že navsezgodaj smo morali odpluti proti Palmi, da prihoda družine nebi zamudili. Seveda smo bili pri letališču nekaj ur prezgodnji. Zlata in Jon sta se odšla igrat na plažo, sam pa sem natočil gorivo v marini v C’an Pastilli. Ko so naši prišli na barko smo bili spet popolna družina in odpravili smo se proti Palmi. Skokico smo privezali ob pomol v marini pri črpalki za gorivo, ki je bila že zaprta in odšli na sprehod po mestu. Po ogledu mesta smo se vrnili, se vkrcali in odpluli proti Ibizi. Ponoči med njenim dežurstvom na plovbi proti Ibizi je imela Zlata zopet težave z vojaško ladjo, ki se ji ni in ni hotela umakniti. Ko smo pripluli že zelo blizu, je Zlata vendarle ugotovila, da je ladja zasidrana in se ji je morala sama izogniti.

 

28.4.: Ibiza se je že kopala v jutranjem soncu, ko smo pripluli do tja. Zavili smo v pristanišče in se na obrobju privezali na obalo. Zlata,

mama in otroci so odšli na “kratek” potep po mestu. Pod večer smo zopet odjadrali naprej. Tokrat je bil naš cilj jug Pirenejskega polotoka, oddaljen slab dan plovbe. Kakšnih zelo točnih ciljev si za vmesne postanke ponavadi ne postavljam. Prilagajamo se vetru in morju ter seveda razpoloženju in trenutnim željam posadke in krmarja. Odjadrali smo z ugodnim vetrom, ki pa je proti jutru popustil in zopet je bilo potrebno potovati s pomočjo motorja. Morje se je povsem zgladilo tako, da je bila plovba mirna.

 

29.4.: Pripluli smo v Palos, kjer smo napolnili prazne rezervne posode za gorivo, dopolnili zalogo hrane, zopet malo trenirali in se sprehodili po mestu. V Palosu je bilo veliko potapljaških šol in ljudi v potapljaških oblekah smo množično srečevali tako na plažah, kot tudi na mestnih ulicah. Izgleda, da mora biti pod vodo na tistem koncu zares lepo. Dogovorili smo se, da zvečer nadaljujemo s potovanjem in da ponoči najdemo kakšno sidrišče, kjer bomo prespali. Zlata in otroci so kot ponavadi zvečer na računalniku gledali filme, mama se je zatopila v knjigo, jaz pa občudoval sončni zahod, urejal svoje misli in snoval načrte. Še pred polnočjo sem v zalivu pri Cartagheni spustil sidro in se v podpalubju pridružil ostalim, ki so že spali.

 

30.4.: Pa nisem dolgo spal. V zaliv so z odprtega morja pričeli prihajati vse večji valovi in začelo nas je premetavati tako, da smo se komaj držali postelj. Ni ostalo drugega, kot da sem dvignil sidro in odpotovali smo naprej proti jugozahodu. Jutro je bilo megleno in sonce se je šele pozno prebilo skozi meglo. Ustavili smo se v ribiški luki v Carbonerasu, enem od nastajajočih turističnih mest. Med sprehodom in tekom po kilometrskih plažah smo si med apartmajskimi naselji v bližnji soseščini ogledali tudi ogromen industrijski

kompleks s termoelektrarno, cementarno in razsoljevalno tovarno za pridobivanje pitne vode iz morja. Jug Španije je precej sušen, skorajda brez vegetacije, padavin in talne vode je malo in je razsoljevanje skorajda edini način za pridobivanje sladke vode v teh krajih. Pozno popoldne smo odpluli naprej proti Malagi. Ponoči smo jadrali mimo Almerije.

 

1.5.: Popoldne smo se v Benalmadeni srečali z Mattijem, mojim finskim prijateljem in njegovo številno družino,. Skupaj smo odšli na večerjo in se za naslednji dan dogovorili, da Matti za nekaj dni pride na barko, njegova žena pa mojo družino odpelje na letališče. V tamkajšnji marini sem želel natočiti nafto, pa jim jo je zmanjkalo in smo natočili “samo” vodo. Vodni tanki so bili tudi bolj prazni kot naftni in izgleda, da imamo na potovanju toliko sreče z vetrom, da je poraba nafte bistveno manjša kot poraba vode.

 

2.5.: Pred poldnevom smo se poslovili. Malo mi je bilo hudo, pa saj se že čez en teden ponovno vidimo, ko pridem s Portugalske domov. Zlata, Jurij , Anja in Jon so iz Malage odleteli proti Benetkam, mi pa smo odpluli proti Afriki. Nekaj ur smo v lepem vremenu z vzhodnikom kar lepo jadrali in občutek sem imel, da lepo napredujemo proti jugozahodu, proti Afriki, proti Ceuti. Španska obala je počasi izginjala na desni, le Afrike ni in ni bilo videti. Pa bi jo že morali, saj smo po števcu milj naredili že več kot polovico od predvidenih 65 milj in vidljivost je bila dobra. Malo se mi je zdelo sumljivo in sem najprej še enkrat preveril smer, nato pa vključil računalnik in GPS. Kmalu mi je postalo jasno, da jadramo sicer v pravo smer, a zaradi proti toka napredujemo zelo počasi. Pri hitrosti barke na vodo okrog 5 vozlov, smo proti Ceuti napredovali le 1-2 vozla. Nasprotnega toka je bilo torej za več kot 3 vozle. Seveda sem prižgal motor in tako s kar precej plina in tudi s pomočjo vetra in jader barko “pospešil” na okoli 4 vozle hitrosti proti cilju. Slišal sem že za močne plimske tokove v Gibraltarski ožini, a tukaj smo bili le še precej daleč od Gibraltarja in jih nisem pričakoval. Pozno opoldne je nasprotni tok popustil, tako da smo zvečer vendarle še ob primerni uri pristali v Ceuti.

 

3.5.: Jutro je bilo ponovno sončno in vetrovno. Morje za valobrani izven pristanišča je bilo kar precej razburkano in od zahodnika razpenjeno. Z odhodom proti Gibraltarju smo morali zaradi vremena počakati in smo odšli še malo olajšati denarnice po mestnih trgovinah. Popoldne pa smo vendarle izpluli proti Gibraltarju. Mamo sem nekako pripravil na to, da bo sicer precej valovito in da bo špricalo čez palubo, a da bomo teh 17 milj do Gibraltarja hitro prejadrali, ker je veter ugoden. Matti je bil za krmilom in prav na glas se je smejal, ko me je namakal v valovih, ko sem uravnaval jadra. Pravzaprav smo bili mokri vsi, saj so se valovi valili z boka in z močnim vetrom silili čez krov, ko pa smo v kakšen val butnili, smo bili tuša deležni vsi. In res smo bili v treh urah v Gibraltarju in se privezali v marini ob tamkajšnjem letališču.

 

4.5.: Naslednje jutro se je Matti odločil, da bo z avtobusom odpotoval nazaj domov v Benalmadeno, saj ga je doma čakalo delo, tukaj pa ni vedel, kdaj nam bo vreme dovolilo nadaljevati s potovanjem. Poslovili smo se in z mamo sva odšla na ogled Gibraltarske skale. Na Gibraltarski gori v naravnem okolju živijo opice, ki so ena od zanimivosti Gibraltarja. Po vrnitvi z gore sem si v recepciji marine ogledal vremensko napoved in malo bolj podrobno tudi karte s podatki o tokovih v Gibraltarski ožini. Na splošno je morski tok zaradi večjega izhlapevanja v Sredozemlju pretežno usmerjen iz Atlantika v Sredozemlje. Dvakrat na dan ob oseki pa se površinski tok tudi obrne in teče iz Sredozemlja v Atlantik. Tokovi so kar precej močni, saj ob plimi dosegajo tudi 4 vozle hitrosti proti vzhodu, ob oseki pa 2 do 3 vozle proti zahodu. Tokovi so tudi 30 milj od Gibraltarja na vsako stran še vedno precej močni. Na pot v Atlantik bo potrebno torej štartati tri ure po višku plime, ko se tok začne umirjati in obračati proti zahodu.

 

5.5.: Nova vremenska napoved je obetala, da bo zahodnik ponoči začasno malo popustil. Zato sva se z mamo odločila za nadaljevanje potovanja in sva ponoči še pred oseko izplula iz marine v upanju, da bo vremenska napoved držala in da se bodo tudi nasprotni valovi pomirili. Nasprotni veter je kmalu zares popustil in tudi valovi niso bili prehudi. Le zahodnega morskega toka v hrbet, ki so ga napovedovale tablice in tabele v recepciji marine ni in ni hotelo biti. Pa saj sem bil zadovoljen že s tem, da se je vreme umirilo in da vsaj protitoka ni bilo. Čez nekaj ur sva pri Tarifi zapustila Sredozemsko morje in zaplula v Atlantski ocean. Proti jutru me je spanec začel premagovati, zato sem se za rtom pri Trafalgarju zasidral in odšel spat. Ko sem se prebudil, je sonce že prijetno grelo, na mizi v salonu pa me je čakal zajtrk. Mama je s palube opazovala skupino konjenikov, ki so jahali vzdolž peščenih plaž. Za rtom pa so svoja jadra v pričakovanju močnejšega vetra napenjali jadralci na deski. Po zapoznelem zajtrku sva z mamo dvignila sidro in odjadrala naprej. Veter je popoldne vse bolj jačal in kmalu je bilo potrebno krajšati jadra. Močnejši veter je s plaž na morje privabil številne jadralce na deski in “kajtarje”, ki so nama na poti proti Cadizu križali pot in delali družbo. V daljavi so se že videle bele mestne stavbe in žerjavi Cadiškega pristanišča in kmalu sva okrog mogočne trdnjave na otoku pred Cadizom zavila v zaliv in v pristanišče. Pristala sva v novi marini na koncu valobrana. Po prijavi v recepciji sva z mamo odšla na dolg sprehod po starem delu mesta.

 

6.5.: Prvi del potovanja se počasi približuje koncu. Samo še čez zaliv je potrebno odpluti do Portugalske in potem se z mamo čez dva dni iz Fara z letalom vrneva domov. Ker je bilo do Vilamoure za manj kot en dan plovbe, sva odpotovala naslednji dan popoldne, da pred Farom nebi bila pred jutrom, ker se tam plitvine raztezajo precej daleč proti odprtemu morju. Veter je proti večeru skorajda popolnoma pojenjal in tudi valovi so se pomirili. Mirno sva plula s pomočjo motorja in opazovala sončni zahod, kot bi bila nekje na jezeru in ne na Atlantiku. Le obale ni bilo nikjer videti.

 

7.5.: Ponoči se je veter ponovno prebudil in do Portugalske sva prijadrala še pred sončnim vzhodom. Ker sem vedel, da v marini v Vilamouri začnejo delati šele čez nekaj ur, sem proti jutru močno skrajšal jadra, da bi zmanjšal hitrost. Zbudil sem mamo in jo prosil, naj malo dežura na krovu, sam pa sem odšel spat. Pa nisem spal dolgo, saj je veter pihal vse močneje in sva prehitro prišla v Vilamouro. Privezala sva se na pomol za goste in počakala, da so odprli recepcijo marine ter nama dodelili prostor na enem od pontonskih pomolov v marini. Marina je res lepo urejena v mirnem zalivu v sklopu novega turističnega naselja.