JADRANJE 2013
6.11.
Burja se naju je ponoči zares usmilila in naju s petindvajsetimi vozli hitrosti vetra kar pregnala čez Kvarner, da sva od Lošinja do Brijonov potrebovala le za dobre štiri ure športnega jadranja. Valovi so se prelivali čez palubo in morje je sililo tudi v notranjost barke, da sem moral zjutraj brisati lužice pod tlemi.
Tako so videti jadra Skokice ponoči v soju žarometov ribiške ladje, mimo katere sva jadrala pri Unijah.
Prvotni namen je bil, da bi sidrala pri Banjolah, a lep nočni veter sem hotel čim bolj izkoristiti, zato sva se ustavila šele pred Rovinjem.
Odločil sem se, da letos z barko ne bom več obiskal bencinske črpalke, saj bo nafta prihodnje leto zagotovo cenejša :).
Skokičina jadra ob istrski obali danes boža maestral in z Luko se počasi približujeva Izoli.
5.11.
Zaklonišče sva sinoči na Dugem otoku zares našla, celo atomsko, a ga nisva potrebovala, saj z nevihtami ni bilo nič, le plohe so bile ponoči in celo dopoldne.
Zjutraj sva skozi dež najprej odplula do Molata in čakala na napovedano burjo.
Zaman. Južni veter se je zamenjal s severozahodnikom in popoldne sva proti vetru cikcakala med Istom, Olibom, Silbo in Ilovikom do Lošinja, kjer je veter zvečer skorajda popolnoma crknil.
Zaloga nafte v tanku je že zjutraj pošla, zato upam, da se naju bo burja ponoči usmilila vsaj za čez Kvarner.
4.11.
Včeraj zvečer sva se ustavila na Korčuli, danes pa že navsezgodaj izplula, da bi čim bolj izkoristila južni veter. Zvečer sva prijadrala do Dugega otoka, kjer bova poskušala najti ustrezno zaklonišče pred jutrišnjo nevihtno fronto.
3.11.
V četrtek zvečer smo Skokico, nič hudega sluteč, privezali na prosto mesto ob obali živahnega mesteca Preveza, sredi noči pa so se v baru tik ob nas žal odločili, da bodo imeli rejversko zabavo in nočni počitek je šel po zlu. Po nekaj urah neuslišanega upanja, da bodo še pred jutrom nehali, me je postalo strah, da se bo zaradi silnih vibracij premočnih zvočnikov naša barka delaminirala, zato smo z nočno in jutranjo sapico pobegnili proti Antipaxosu in Paxsosu, dan pa zaključili ob pomolu mesteca Mourtos, kjer pa so si jadralci iz angleške flotilje zvečer, kot zakleto spet ravno pred našo barko, priredili zabavo ob dnevu čarovnic. Njihovo rajanje je bilo vendarle dovolj kratko, da smo med otoki Sivote ujeli nekaj več nočnega počitka.
Zadnji grški dan smo potem preživeli na Krfu in noč ob pomolu otoka Erikousa, od koder smo se takole poslovili včeraj zgodaj zjutraj, danes pa smo z vse močnejšim jugom prijadrali v Dubrovnik. Za Zlato, Jona in Tomaža so se tukaj končale krompirjeve počitnice, z Lukom pa nadaljujeva pot proti Izoli.
Glede na vremenske napovedi naju na Jadranu čaka nekaj pestrih dni.
30.10.
Grško turnejo desetih otokov smo nadaljevali na Kafaloniji, kjer smo spustili sidro v Fiskardu in šli na sladoled in po spominke, dan pa zakljičili pri Odiseju v Polisu pod Stavrosom na Itaki.
Včerajšnje dopoldne smo pregeldovali plaže na zunanji strani Levkasa, ker naj bi bila tam zakopana turška tihotapska ladja, a zaman. Potem smo na spletu videli, da smo imeli napačne informacije in da je znamenita ladja zakopana na plaži otoka Zakintos. Obisk Zakintosa bomo prihranili za kdaj drugič.
Popoldne smo hodili po Odisejevih stopinjah, ki so nas pripeljale do Nimfine votline. Votlina je zdaj izpraznjena, saj so tako hoteli arheologi v preteklih stoletjih. Vrći in okrasna keramika iz te votline zdaj krasijo muzeje po svetu, nekaj ostankov pa je ostalo tudi v Grčiji.
Skorajda poletno toplo je te dni med grškimi otoki, da smo dopoldanski postanek na Meganisiju poleg treninga izkoristili tudi za kopanje. 
Ostali to sicer počnejo vsak dan, s Tomažem pa sva se za skok v Jonsko morje ojunačila prvič – in sva preživela :).
Tomaž kot pravi manager seveda vseskozi visi na telefonu, pri tem pa je pozabil, da je grški čas drugačen od slovenskega, Njegovi delavci zato zjutraj poslej ne potrebujejo budilk
Po obveznem krogu okoli Skorpia smo se na suvlakiju ustavili v Nidri, pot pa bomo popoldne nadaljevali proti Lefkadi in Prevezi.
28.10.
Dan in pol smo potrebovali, da smo od Dubrovnika prijadrali do prvih grških otokov. 
V resnici smo si z jadri lahko pomagali le polovico poti, saj smo do vetra prišli šele sredi Jadrana in tudi sicer je imel severozahodnik luknje, ki občasno niso zadoščale niti za naš spinaker in smo vmes nekajkrat zagnali motor.
Včeraj dopoldne smo se najprej pofočkali na Othoniju, potem pa se je dvignil lep maestral, ki ga nismo hoteli zamuditi in smo z njim oddirjali do Palaiokastrite na zahodni obali Krfa.
Luka si je tam obetal obiska diskoteke, zadovoljiti pa se je moral z mirno večerjo na plaži.
Danes smo odjadrali naprej do Paxosa, kjer smo hoteli osvežiti zaloge hrane na barki, a imajo Grki danes praznik in so trgovine zaprte.
Na Zlatino veselje se bomo zato tudi danes prehranjevali v tavernah.
25.10.
Jugo naju tudi v četrtek ni zapustil, da sva jo pod jadri še naprej lahko “žagala” proti Dubrovniku.
V preteklih dneh sem spoznaval, kako je jesen primeren čas za potepanje po Jadranu, ko je vreme še prijazno in se ob pomolih po otoških vaseh najde prosto mesto tudi za privez jadrnice, povsod je mir in skoraj nihče te ne preganja. No, sinočii so naju vendarle pregnali s pomola na Šipanu, saj je tja ponoči priplula turistična ladja.
Turizem v Dubrovniku in okolici je torej tudi v tem času še živ.
Dan dodatnih počitnic, ki nama ga je s svojo zamudo “pokloni” Tomaž, bom namenil Skokici (vzdrževalna dela) in obisku Dubrovnika.
Kaže, da se bo veter prihodnja dva dni obrnil v severozahodnik, kar bo ugodno za jadranje proti Grčiji.
23.10.
Ponoči sva barko privezala med ribiške barke na pomolu v Igranah, zjutraj pa nadaljevala s potjo mimo Hvara proti Pelješcu in Korčuli.
Vetra je bilo danes vendarle spet precej več kot včeraj, a še vedno pretežno iz jugovzhodne smeri, da sva morala pri jadranju proti vetru z Luko včasih tudi skrajšati jadra. Valovi med otoki niso bili visoki, zato je bilo jadranje hitro in udobno.
Mislil sem, da imajo šefi vse pod kontrolo, pa mi je Tomaž sporočil, da v Dubrovnik pridejo še dan pozneje, Proti Grčiji bomo zato odjadrali šele v soboto.
Z Luko so imava tako kar naenkrat preveč časa in se bova na poti proti jugu še večkrat ustavila na otokih. Toplo je čez dan, skorajda poletno, le voda je že prav po jesensko hladna.
Preko noči sva se ustavila v Lumbardi na Korčuli, od koder imava lep razgled na Badijo in vrh Sv, Ilije.
Pa še to: Luka pravi, da moram narediti več reklame za jadralni tečaj začetek novembra, saj se boji, da bo od Dubrovnika do Izole sam z menoj na barki. Torej, kdor bi rad prišel do kakšne nove jadralske izkušnje, naj se nama pridruži na Skokici med 3. in 9. novembrom. Menda se bomo spotoma ustavili tudi v Riminiju in šli na kakav v San Marino.
22.10.
Jugo je včeraj še naprej kraljeval na Jadranu in z Iztokom sva cel dan lepo in hitro jadrala ter “žagala” morje med severnimi dalmatinskimi otoki. Kisel dan se je spremenil v prijaznega šele južno od Kornatov. Po krajšem postanku v Primoštenu sva potovanje zvečer še malo nadaljevala in sidro ponoči spustila v zalivu Stari Trogir.
Danes sva v jadra lovila sapice mimo Drvenika, Šolte in Čiova ter priplula do Kaštelov, kjer je Iztok prestopil na svojo barko, na Skokici pa se mi je pridružil Luka.
Sprva sva se z Lukom ob Braču trudila z jadranjem v šibkem južnem vetru, potem pa sem za hitrejše nadaljevanje poti zagnal motor, saj zagotovo nočem zamuditi šefičinega prihoda v Dubrovnik.
20.10.
Zadnje tri mesece sem veliko “skakal”, jadral pa le v redkih premorih, zdaj pa sledijo trije tedni dopusta pred začetkom zimske tekmovalne sezone, ki jih bom seveda preživel na barki.
Prvotni načrt za jesenske počitnice je bil jadranje na Malto, potem pa smo se doma odločili, da bomo raje jadrali do nekaj bližje Grčije.
Kot se za družinsko jadranje spodobi, bomo s prijatelji barko najprej dostavili do juga Dalmacije, kjer so bodo gospodarji vkrcali :).
V soboto sva z Iztokom v brezvetrju odplula iz Izole in se ob istrski obali srečala z lepim južnim vetrom, ki naju je ponoči hitro popeljal čez Kvarner, dokler se proti jutru nisva zaletela v jugo in njegove valove. Jugovzhodnik se je čez dan okrepil in najina pot po Jadranu navzdol je na valovih postajala vse bolj poskočna in vse bolj cikcakasta.
Popoldne sva prijadrala do Rave.
13.10. – Naša Barkovljanka 2013
V soboto popoldne smo v jadra lovili sapice v Tržaškem zalivu in v sklopu hudo resnih priprav na Barkovljanko vadili jadranje s spinakerjem, zvečer pa smo spustili sidro pred Ankaranom in se pridružili veseli družbi Morjeplovcev na kostanjevem pikniku.
Po nekaj letih, ko sem se s Skokico potepal po tujih morjih, je bila druga nedelja v oktobru tradicionalno spet namenjena “Barcolani”.
Vremenske napovedi za letošnjo Barkovljanko niso obetale vetra pred Trstom, le nekaj sapic je bilo narisanih na vremenskih kartah in na žalost so se tokrat napovedi tudi uresničile.
V jutranjem brezvetrju pred Barkovljami smo kar dobro startali, a nam je v prvih dveh urah po startu uspelo prejadrati komaj dve milji in kazalo je, da bo to spet ena tistih Barkovljank, ko v predpisanem času, tako kot večina drugih bark, ne bomo uspeli prijadrati do cilja. Vseeno smo se trudili po najboljših močeh in v množici jadrnic razpenjali spinaker in se poskušali držati čimbolj v ospredju.
Vetra je bilo sprva zelo malo tudi za velike in lahke regatne jadrnice, da se je celo poznejša zmagovalka Esimit Europa le počasi prebijala mimo nas.
Zmagovalce so nam pred nami kmalu zakrile druge barke, a smo vseskozi uspešno skrbeli, da je bilo za nami več bark kot pred nami. Za razliko od drugih regat, smo tokrat večino poti jadrali s spinakerjem. Opoldne se je zjasnilo in pojavil se je celo maestralček, ki je dajal upanje, da se do večera privlečemo do cilja. Potem pa so se nas usmilili v regatnem odboru in preko radija sporočili, da zaradi brezvetrja skrajšujejo regatno polje in so cilj prestavili k drugi boji pred Debelim rtičem.
Na poti smo imeli v gneči kar nekaj bližnjih srečanj z drugimi barkami, a ker smo vsi jadrali zelo počasi, so Robi, Darko, Luka in Bojan kar z rokami uspeli zaustaviti vse napade in nalete drugih bark, da nam niso uspeli naredili nobene škode.
Mimo ciljnih ladij smo se uspeli priplaziti po približno štirih urah in pol jadranja. Uvrstili smo se na skupno 331. mesto, kar je šibkemu vetru navkljub, celo naša druga najboljša uvrstitev na Barkovljanki doslej. Letos so na Barkovljanki uvedli tudi ločeno razvrstitev za potovalne jadrnice in v tej kategoriji smo se uvrstili na 186. mesto.
Dan smo zaključili z lepim jadranjem nazaj proti Izoli, saj je bil veter na slovenski strani Tržaškega zaliva veliko bolj prijazen, kot na italijanski.
Za zaključek poročila še slika moje zvezdniške posadke tik za tem, ko nas je le nekaj milj pred ciljem (in 100 m po startu) prehitela Esimit Europa :).
7.10.
Skipper cup regate smo se neugodni vremenski napovedi navkljub v soboto vendarle udeležili in se v dežjju ter rahlem vetru po najboljših močeh trudili za čim boljšo uvrstitev.
Posadka je bila nova, saj so se Marinka, Uroš in Borut letos prvič udeležili regate, le s Tomažem sva bila “običajna” posadka, pa vendarle smo jadrali približno tako uspešno kot na drugih letošnjih regatah in se uvrstili nekje na sredini druge polovice nastopajočih bark :). Ko je bil veter skromen, smo jadrali v ozadju, ko je zapihalo malo bolj, smo prehiteli nekaj bark, spotoma pa smo v dežju dodobra oprali tudi vso jadralno opremo.
Vrvi so zdaj spet mehke in pripravljene na Barkovljanko, ki se je bomo udeležili konec tega tedna.
30.9.
Pri Radotu so nova jadra že zašili in z Jurijem sva pretekli teden našla nekaj ur časa, da sva se z njimi odpravila na barko v Izolo in jih preskusila.
Rado se je pri barvni kombinaciji odločil za “retro dizajn”. Meni je to všeč, Juriju, ki ima bolj tehničen okus, pa se nova jadra zdijo starinska :).
Prvi vtis v rahlem vetru je, da so jadra v redu, kako pa bodo delovala v močnejšem vetru, bomo videli v oktobru, ko bom imel spet več časa za jadranje.
Počasi že premišljujemo o Barkovljanki, še prej pa se bomo v soboto za trening udeležili regate v Portorožu.
12.9.
Jadra so mi lansko leto na Kanarskih otokih dobro pokrpali, a pretekli teden na Jadranu smo imeli na poti od Izole do Visa in nazaj obilo sonca, zato sem ob jutrih in večerih lahko prav lepo videl, da so jadra po poti okoli sveta že dodobra zdelana in je vzhajajoče ali zahajajoče sonce na nekaterih mestih sijalo tudi že skozi jadra.
Obiskal sem mojega jadrarja Radota v Predvoru in dogovorila sva se za izdelavo nove genove in glavnega jadra iz najnovejšega super močnega in skoraj neuničljivega blaga 🙂
Skokica se bo z novimi jadri jeseni bleščala, morda pa bo hitrejša tudi na regatah, saj je Rado že zašil tudi našo lahko regatno genovo, ki smo jo na zadnji regati postopoma trgali, med plovi neuspešno zalepili in zato v nadaljevanju regate popolnoma raztrgali.
6.9.
Po dnevu gurmansko obarvanega postanka na Kornatih, smo dozdajšnje jadranje z vetrom zamenjali z jadranjem proti vetru. Lep maestral je pihal cel dan v Kornatskem kanalu in naprej ob Dugem otoku, mi pa smo z njim v čudovitem vremenu cikcakali med številnimi otoki pred Zadrom.
Ponoči so se v vetru začenjale pojavljati luknje in čez Kvarner smo morali večkrat zagnati motor.
Ob istrski obali nas božajo sapice, a vendarle omogočajo lepo jadranje proti Izoli, kjer bomo danes zaključili našo septembrsko pot.
4.9.
Po dnevu in dveh nočeh jadranja z lepo burjo in maestralom smo včeraj dopoldne po sredini Jadrana mimo Jabuke prijadrali do Visa. Skokica je v formi, posadka pa še bolj.
Na Visu smo si privoščili sprehod, pico in karanje luškega kapitana, ki nas je oštel, ker se na Hrvaškem nismo prijavili v Sloveniji najbližji kapitaniji, a le ta je bila v Umagu v nedeljo zvečer že zaprta.
Po počitku na Visu smo s krepkim maestralom odjadrali naprej mimo Hvara, Brača in Šolte ter ponoči sidro spustili v zalivu nasproti Drvenika.
Današnjo živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Kornatov, do Stankine Smokvice, potem pa bomo pot nazaj na sever Jadrana prilagajali vetru.
3.9.
V nedeljo smo precej napredovali in se na regati Val navtike v Izoli prvič letos uspeli uvrstiti nekje v sredino med nastopajočimi. Poleg vse večje uvežbanosti moje posadke nam je nekoliko pomagala tudi sreča, saj smo v šibkem vetru na poti do Kopra jadrali ravno prav počasi, da smo po obratu ujeli jezik nastajajoče burjice, ki nas je pognala proti Izoli in Piranu.
Na naše veselje smo spotoma prehiteli kopico regatnih bark, ki so nedaleč stran obstale v brezveterju.
Večino regate smo prevozili s špinakerjem in tudi to je dobrodejno vplivalo na našo končno uvrstitev.
V nedeljo po regati sem v okviru odprtomorskega tečaja z novo skupino jadralcev iz Izole odjadral proti Visu.
31.8.
Po nekaj skakalnih tednih so v družbi družine in prijateljev spet na vrsti jadralni dnevi in različni vodni športi.
Po nekaj letih mi je uspelo na barki zbrati celo mojo družino, a je bilo za to potrebno svojevrstno odrekanje – dnevno smo lahko jadrali le približno tri ure in na tak način smo v nekaj dneh uspeli prijadrati le do Rovinja in nazaj.
Vsemu navkljub je bilo to čisto OK, samo da so bili moji zadovoljni, zamujeno jadranje pa bom že v prihodnjih dneh izdatno nadoknadil.
Danes smo se na regati za pokal Val navtike trudili, da bi bilo za nami uvrščenih čim več bark in da bi pri jadranju naredili čim manj škode. Pri jadranju smo iz plova v plov napredovali, pri trganju jader pa smo bili prav tako uspešni.
Luknje v naši regatni genovi so postajale iz obrata v obrat večje in v odmorih med plovi nam lukenj ni uspelo sproti zakrpati. V regatnem odboru so se šalili, da so skozi naša jadra lahko videli jambor, na koncu pa se je skozi jadra videlo celo do Pirana.
Ko smo jadro dokončno demolirali, smo za zadnji današnji plov na jambor namestili navadna jadra in se najboljše uvrstili. Seveda je k temu nekaj pripomogel tudi močnejši veter in vse bolj uigrana posadka.
12.8.
Uroš in Marinka sta se konec julija s Skokico potepala med dalmatinskimi otoki in na barko dovolj dobro pazila, da je ostala nad vodo, pretekli teden 
pa smo se vrnili v Dalmacijo in barko v družinski zasedbi ter s Tilnovo pomočjo pripeljali nazaj v Izolo.
Z izjemo konca tedna zadnji dnevi niso bili kaj dosti vetrovni, zato smo se nekoliko več ustavljali po zalivih in vaseh na otokih, z Jonom pa sva dodobra izkoristila toplo morje in si veliko ogledovala tudi podvodni svet.
Pred leti, ko sem imel barko še privezano v Verudi in Pomerju, smo ob koncih tedna pogosto odjadrali čez Kvarner na Unije, Cres ali Lošinj in zadnji del našega letošnjega dopusta je tako potekal po poteh spominov. Po nekaj letih smo obiskali Lubenice na Cresu in tamkajšnje lepe peščene plaže, kamor sem se iz vasi na hribu pogosto spuščal s padalom. Tudi letos je bil to v bistvu glavni cilj našega ovinka do Cresa. No ja, vsaj zame, Vili in Tilen pa sta se raje odločila za orientacijski pohod po creških kozjih stezicah :).
22.7.
Prvi del naših jadralskih počitnic je žal že za nami, a nam tudi prihodnje dni ne bo dolgčas, saj se ta teden začenjajo tekmovanja za Veliko nagrado v smučarskih skokih.
Po nekaj letih odsotnosti z Jadrana sem si glede na komentarje po jadralskih forumih predstavljal, da so Hrvati v večino zalivov postavili boje in da bo za plačila privezov potrebno nameniti veliko denarja.
Sedaj, po dveh tednih počitnikovanja med dalmatinskimi otoki, pa z veseljem lahko napišem, da je lepih, samotnih in varnih zalivov (pa tudi pomolov po vaseh) na Jadranu brezplačno še vedno veliko na razpolago in da se je plačljivim zalivom brez težav mogoče izogniti.Res pa je tudi, da se v okolici Zadra in Biograda nismo ustavljali.
Iz zgornjih slik je mogoče videti, da smo bili pretekli teden med Bračem in Hvarom zelo aktivni, tako na vodi, kot na kopnem in v zraku, le za jadranje s Skokico nam ni ostalo prav dosti časa :).
18.7.
Nekajdnevni postanek pri izlivu Neretve je bil namenjen predvsem meni, saj sem se prijavil v tečaj kajtanja, a se je šola kajtanja Kaikala izkazala bolj kot ne predvsem za izposojevalnico kajtov. Način delovanja šole je bil prve dni predvsem v stilu: “Tukaj imaš kajt, spravi ga v zrak, korakaj z njim po blatu v laguni in čim manjkrat naj ti pade v vodo”. Žal je bilo to zame premalo, da bi se kaj dosti novega naučil in šele, ko sem se pritožil, sem zadnji dan dobil nekaj več pozornosti inštruktorjev. V štirih dneh se mi je na ta način uspelo dodobra spoznati s travo in blatom v laguni, na deski prekajtal pa sem zgolj nekajkrat po nekaj deset metrov.
Veliko več od kajtanja je imel Uroš, ki “brazilskega” kajtarskega spota na drugi strani zaliva ni mogel prehvaliti.
Da bi čim prej pozabil na neretvansko blato, smo odjadrali do Korčule, kjer smo nekaj lepih dni in večerov med tamkajšnjimi otoki preživeli s Peklaji, včeraj pa smo se preselili K Ferlanom na Brač. Bol je bil še zvečer hudo razpihan, da smo nočni mir našli čez preliv v zavetju Hvara. Upam, da bodo naslednji dnevi bolj mirni, da bi si morje okrog Brača lahko ogledoval tudi od zgoraj.
10.7.
Pri pogajanjih sem bil razmeroma uspešen in že jadramo med srednjimi dalmatinskimi otoki. 
Za dva dni so nam posadko na barki okrepili Darko, Jelena in Lan, s katerimi smo jadra raztegovali med Hvarom, Ščedrom in Korčulo.
Da so bili moji jadralci veliko tudi v vodi, ni potrebno posebej omenjati, a voda je tukaj končno dovolj topla, da sem se tudi sam lahko ojunačil za obisk podmorja.
Danes smo odjadrali še malo bolj proti vzhodu in pri Neretvi našli Zlatino sanjsko plažo :).
6.7.
Dočakal sem družinski dopust. Tokrat ga bomo preživeli na Jadranu, seveda na barki. Družinsko posadko je okrepila še nečakinja Urška.
Z Zlato sva se pred odhodom nekaj pogovarjala, da ne bomo veliko jadrali, a z burjo in maestralom prepihani dnevi se mi vendarle zdijo primernejši za jadranje, kot za kopanje.
Kaže, da se bomo o dnevni količini jadranja naslednja dva dni še pogajali, potem pa bomo tako ali tako že na Hvaru :).
2.7.
Skokica je bila konec tedna zares skakalna barka, saj smo na njej s skakalnimi robinzoni iz našega skakalnega društva Dolomiti preučevali slovensko morsko obalo vse od hrvaške do italijanske meje. No, preučevali smo predvsem veter, ki je bil te dni prijazen in vodo, ki je zame zaenkrat še premrzla za kopanje, a skakalčki so bili drugačnega mnenja. 
V nedeljo so se nam na krovu barke pridružile še skakalke Urša, Špela in Anja s prijateljem Gašperjem in skupaj smo odkrili Debeli rtič, kjer se doslej ša nikoli nisem ustavil.
Morjeplovka Maja z barke Alea, s katero smo prejšnji teden nekaj časa jadrali skupaj na poti na morjeplovsko ruto, mi je poslala nekaj lepih slik Skokice med jadranjem ob istrski obali. Takšnih slik svoje barke “v akciji” posnetih med jadranjem z druge barke skorajda nimam na zalogi, zato vam zgornjo sliko Skokice z veseljem pokažem 🙂
26.6.
Nekaj dni in predvsem večerov smo z Zlato, Jonom, Izijem, Janjo, 
Urošem in Marinko preživeli v družbi živahnih Morjeplovcev.
Ko smo pod večer prijadrali do Lošinja se je čez Balvanido že razlegala slovenska pesem.
Še precej bolj zabavno je bilo na Istu, kjer pa so zabaven harmonikarski večer žal prezgodaj prekinili uniformirani varuhi javnega miru.
Za zabavo na poti nazaj proti Sloveniji je poskrbela kar narava sama, saj se je odločila, da je poletja zaenkrat dovolj in nas je s temperaturami vrnila v pomlad.
Med Istom in Suskom so nam nevihte dodobra oprale jadra in barko, v nadaljevanju poti proti Istri pa smo bili pri izogibanju nevihtam uspešnejši, smo pa pred Kamenjakom lahko opazovali vodne trombe, ki so se pojavljale med nevihtnimi oblaki.
Po prehodu hladne fronte se je ozračje včeraj zjutraj tako dobro očistilo, da smo lahko med jadranjem mimo Rovinja opazovali zasnežene vrhove Julijskih Alp in Dolomitov.
17.6.
Z jadralnimi tečaji bomo skupaj z jadralno šolo Ahil nadaljevali jeseni.
Veselim se že morjeplovske rute, na katero se bomo v Severno Dalmacijo konec tedna podali s prijatelji in upam, da se bo morje v tem času že dovolj ogrelo tudi za zmrzljivejši del posadke Skokice.
Dneve do odhoda na jadranje preživljam ob Črnem morju, kjer s kolegi v sklopu priprav na olimpijado v Sočiju preverjamo delovanje informacijskih sistemov. Sliši se nenavadno, kot da bi v Dalmaciji prirejali zimsko olimpijado. Tudi geografska širina Sočija je približno enaka kot Splita, a Rusi so se odločili, da bodo imeli na skakalnicah v hribih nad Sočijem pozimi sneg in upam, da nam bo pri tem pomagala tudi narava.
Morje je te dni še vedno hladno in kopalcev v morju ni videti veliko, a zvečer Soči vseeno vre od turistov, pa pravijo, da se sezona sploh še ni začela. Obalni pas nekaj deset kilometrov okoli Sočija je na gosto pozidan s hišami in hoteli, priobalne ulice pa so zaparkirane z avtomobili, zato dvokilometrsko razdaljo med hotelom in računalniškim središčem hitreje prehodim, kot pa jo je skozi zastoje mogoče prevoziti z avtom. Kakšna bo šele gneče poleti, ko je glavna turistična sezona.
12.6.
Kvarner nam je včerajšnjo noč pripravil ognjen sprejem, a nam je na poti proti Kamenjaku brez večjih pretresov uspelo najti dovolj velike luknje med nevihtami. Čez dan se je veter toliko ustalil, da smo mimo Brionov lahko napenjali spinaker, dokler nam nevihta v bližini ponovno ni premešala vetra.
Oblaki so se proti večeru razkadili in sončni zahod smo občudovali v Rovinju. Prva dva dni smo po južni in srednji Dalmaciji jadrali dan in noč, zato smo si proti koncu poti ob istrski obali privoščili nekaj več postankov. V Rovinju smo jedli najboljše pice in najboljši sladoled, v Bijeli uvali smo tekli na 4,72 km, se pred Novigradom spoznavali z vremenskimi kartami in najboljšimi palačinkami, v Izoli ob zaključku odprtomorskega jadralnega tečaja pa smo se potrudili, da nismo razbili pomola :).
10.6.
Luki sta se v Cavtatu na Skokici v petek pridružila Marko in Jure, v soboto pa smo odjadrali proti Sloveniji. Šibke sapice smo v jadra lovili do Korčule, potem pa se je v nedeljo okrepil jugo, ki nas je ponesel najprej do Visa.
Preko noči se je jugo še dodatno okrepil in nas preganjal po odprtem morju vse do Dugega otoka, kjer smo skozi Proverso pobegnili razburkanemu morju in se med otoki severne Dalmacije spet srečali z maestralom, ki nas bo v sodelovanju z burjo večinoma spremljal še naslednja dva dni jadranja proti Izoli.
6.6.
Na regati za pokal MIPC pretekli konec tedna smo precej neuspešno lovili sapice pred Izolo in se borili predvsem le za zadnja mesta. Za oceansko Skokico je bilo vetra preprosto premalo, da bi lahko naredili kaj več.
Po regati pa smo lahko z barko prvič letos malo bolj na široko razprli jadra in se odpravili na jug Jadrana. V okviru tečaja odprtomorskega jadranja poleg sodelavke Chike na krovu Skokica tudi Luka in Damjan.
Noči v tem tednu so bile praviloma kisle, hladne in deževne, čez dan pa nas je vendarle večinoma spremljalo sonce. Na jug smo jo mahnili kar po sredini Jadrana. Vetra je bilo nekoliko manj, kot bi si želeli, zato smo več časa jadrali in se na otokih nismo veliko ustavljali. Spotoma smo obkrožili Jabuko, pot po sredini Jadrana pa smo nekaj pred Palagružo zaradi preslabotnega vetra opustili in smo z maestralom raje odjadrali na Lastovo.
Skokica bo naslednjih nekaj dni počakala v Cavtatu, po končanih sestankih FIS pa se konec tedna odpravimo nazaj proti severu.
29.5.
Vsa jadra, ki smo jih strgali na regatah v minulih tednih, so zdaj že zašita in barka je pripravljena na sobotno regato in na jadranje na jug Jadrana. Veliko bomo jadrali po odprtem, spotoma pa po daljšem premoru obiskali še nekaj zunanjih Dalmatinskih otokov.
Prav zanima me, ali se je hrvaška obala in sidranje po zalivih v zadnjih nekaj letih zares tako zelo spremenilo, kot mi govorijo moji jadralski prijatelji.
25.5.
Jadralsko druženje z rotarijci je bilo veliko bolj športno, kot sem pričakoval. Veliko je k temu prispevalo vreme oziroma burja, ki nas je ta teden preganjala med Izolo in Tržičem, a slovenski rotarijci so pokazali, da znajo dobro jadrati in regate so bile vseskozi zanimive.
Moja posadka iz Rotary kluba Carniola (Grega, Emil, Rok, Jože, Matjaž in Tomaž) je bila zadnji dan v močnem vetru med nevihtami kar malo preveč pogumna in je izzvala svojega krmarja, da smo tekmovali z večjimi barkami, da pa bi bila Skokica tako hitra kot njene večje tekmice, smo imeli seveda na jamboru razvitih preveč jader. Barka je bila v bočnem vetru hitra kot že dolgo ne, le jader nam do cilja ni uspelo pripeljati v enem kosu.
Pa vendarle smo bili na koncu dovolj hitri, da smo v zadnjem plovu prišli v cilj drugi in skupno med enajstimi barkami osvojili tretje mesto.
Naše veselje bo delil še moj jadrar Rado, ki bo imel spet nekaj dela s krpanjem jader, da jih bomo na naslednji regati spet poskušali trgati :).
Na sliki je genova pol ure za tem, ko se je začela trgati in pol ure pred tem, ko smo jo pred ciljem v Izoli dokončno uspeli prepoloviti.
20.5.
Veliko smo minuli konec tedna jadrali ob slovenski obali, saj smo se udeležili regat za Pokal One in Marinade.
Na petkovi nočni regati smo v lepem vetru ravno dovolj hitro jadrali med plohami, da smo ostali suhi in se uvrstili na sredino med sodelujočimi jadrnicami.
Na sobotni Marinadi se je pokazalo, da je Skokica z oceansko opremo pretežka za lahek veter, hkrati pa smo bili dovolj neuigrani, da smo uspeli že takoj na začetku strgati spinaker in bili zato še počasnejši.
V nedeljo smo v dežju nekaj časa čakali na veter, potem pa je pred Izolo vendarle malo bolj zapihalo in popoldne je Skokica veliko manj zaostajala za lahkimi regatnimi barkami s črnimi jadri. Moji posadki je trodnevna vaja koristila in obrati so bili vse hitreje izvedeni, le krmar ga je na startih lomil, da smo praviloma vedno startali kot zadnji, a smo potem v teku regate prehiteli nekaj bark in bili iz plova v plov višje uvrščeni.
Na koncu smo se prebili celo do desetega mesta v skupni uvrstitvi, a resnici na ljubo moram zapisati, da so k temu precej pripomogle tudi posadke nekaterih drugih jadrnic, ki so v dežju obupale, ali pa na krovu niso imele dovolj močnih jader, ki bi zdržala dvajset vozlov juga.
Naša jadra so bila dovolj močna za nedeljski veter in veselili smo se pokala za zmago v svoji kategoriji.
6.5.
Skokico smo pretekli teden spet uspešno splovili in na njej z družino in prijatelji preživeli nekaj počitniških dni ob istrski obali ter vmes zmontirali še nekaj opreme na jamboru, za kar mi je v ladjedelnici zmanjkalo časa. Barka je skoraj prenovljena, potrebno je preurediti predvsem samo še elekrtiko, za kar upam, da si bo Joško kmalu vzel dovolj časa.
Lepo je bilo po dolgem času preživeti nekaj dni pod jadri, za nameček pa smo se v nedeljo udeležili še regate za pokal Izole.
Lep dan z lepim vetrom je bil na morju med Izolo in Koprom, nam pa se je poznal štiriletni premor od zadnje regate in manjkal vsaj en par rok. Zaradi nerodnega krmarjenja in počasnih obratov smo trgali jadra in se nato prevelik del tekmovanja ukvarjali z menjavanjem in krpanjem raztrganih jader. V cilj smo sicer prijadrali med zadnjimi, a vemo, da bom z nekaj vaje boljši.
20.4.
Na barki smo v preteklih dneh na jamboru zamenjali vse natrgane pripone in zamenjali dotrajane vrvi, trup Skokice je bogatejši za nekaj slojev novih barv, v notranjost pa smo predelali ležišče motorja in nanj tudi že namestili nov Craftsman – Mitsubishi motor.
V preteklih tednih sem imel pogosto vaje v stilu priprav na akcije NNNP (za mlajše: Nič Nas Ne sme Presenetiti :), ko sem v povezavi s popravili spoznaval različne obalne trgovine in mojstre.
Podobno smo se šli NNNP tudi včeraj pri namestitvi motorja, saj Craftsman navodil za montažo ne premore, navodila za uporabo pa so bila le v nizozemščini in montažnega materiala zato v naprej nisem mogel pripraviti.
Izkazalo se je, da je sestavljen motor večji oz. daljši od sporočenih mer, zato je bilo 
potrebnih še nekaj hitrih predelav v notranjosti, le sproti smo lahko tudi spoznavali, kaj vse za sestavljanje in priključevanje motorja potrebujemo.
Pogovor med Frenkom in menoj se je pogosto začel s stavkom: “A maš mogoče cev fi xy?” ali pa “vijak M xy?”, končal pa z obiskom ene ali pa včasih za isti manjkajoči vijak celo večih trgovin.
Veliko sem letal po trgovinah, dan pa je bil na koncu prekratek, da bi z delom na motorju lahko končali.
9.4.
Kaže, da se mi začenja tudi sezona jadralskih potopisnih predavanj. Enega bom imel prihodnji teden za zaključeno družbo v Ljubljani, drugega teden pozneje v Trzinu, tretjega sem dolžan moji jadralski ekipi, …
7.4.
Zadnja dva tedna sem spet kar veliko dni preživel na barki v Izoli, a
seveda nisem jadral, saj je Skokica na suhem in doživlja popolno prenovo. Nekaj glavnih pripon jambora, ki so bile natrgane, sem že zamenjal, nekaj jih še bom, ko bom Zlato spet uspel nagovoriti, da pride v Izolo in me obesi na jambor :). Stari motor Lombardini je že zapustil Skokico in dobil novega lastnika, na novega Craftsmana bom moral še nekaj dni počakati.
Barka bo dobila nove jogije in sedežne blazine, tudi podvodni del smo že dodobra obrusili vseh plasti cvetoče in odpadajoče barve ter drugih ostankov preteklih let.
Za postopek peskanja so Skokico za nekaj časa celo postavili v karanteno, da s tropskimi barvami ne bi “okužila” drugih bark.
Na trupu in kobilici je sedaj vsak dan več nove barve in le čas bo pokazal, ali so nove barve in novi postopki boljši od prejšnjih.
Dosti dela me še čaka na barki, a upam, da bomo za prvomajske praznike že lahko jadrali.
14.3.
Z Iztokom iz družbe Ahil jadranje sva se dogovorila za sodelovanje pri izvajanju tečajev jadranja letošnjo pomlad in jesen, z mojimi “starimi” jadralci pa smo se dogovorili, da se bomo po nekaj letih premora spet preizkušali na jadranskih regatah.
13.3.
Zima na severu Evrope še ne popušča, kot lahko vidite tudi iz današnjih posnetkov iz trondheimskega pristanišča. 
Skakalni tekmovalni koledar gre počasi proti koncu in kmalu se bomo preselili v toplejše kraje. Seveda mi misli vse bolj uhajajo tudi na morje.
V preteklih letih sem se najadral in jadrnice zato čez zimo nisem ravno pogrešal, toda to se zdaj že spreminja, a preden bom spet lahko jadral, se bom moral posvetiti temeljiti prenovi Skokice.
Jadra mi je Pelaič preko zime že zašil in popravil, nove blazine za notranjost barke so v izdelavi, tudi nov motor je na poti, spomladi pa me čaka še obilo dela z opremo na jamboru in v notranjosti barke, pa tudi trup in kobilico bo potrebno temeljito prebrusiti in prebarvati.
28.1. Message in a bottle – sporočilo v steklenici
Lanskega junija sva s Klemenom iz Brazilije jadrala proti Evropi in ko sva severovzhodno od otočja Fernando de Noronha prečkala ekvator, sva temu nazdravila s kozarcem vina. V prazno steklenico sva dala sporočilo s pozdravom, z geografskim položajem Skokice in s prošnjo, naj 
se nama najditelj oglasi, potem pa jo je Klemen predal valovom.
Nisva gojila ravno velikega upanja, da bo morska pošiljka uspešno dostavljena, a kaže, da je Klemen steklenico zalučal ravno prav daleč v morje, da je pretekli teden z morskim tokom priplula do Barbadosa, kjer jo je našel Ryan Bennett in se Klemenu javil po mailu :).
Za 1.940 navtičnih milj, kolikor je razdalja od tam, kjer je steklenica padla v morje, pa do Barbadosa, je potrebovala dobrih 7 mesecev.
Z mamo sva včeraj prišla na Skokico, ki naju je (zaradi dežja v preteklih tednih) pričakala spodobno čista.
Prva polovica poti s Formentere mimo Ibize do Mallorce je bila precej poskočna, potem pa je veter oslabel, žal pa so ostali zajetni valovi.
Udobje mobilnega interneta, ki sem ga imel na voljo v Španiji kar z barke, bodo spet zamenjali priložnostni obiski v spletnih kavarnah ob ostankih na poti. Spremljanje vremenskih napovedi bo zato malo bolj zapleteno, prav tako pa tudi objavljanje novic na tej strani.
Po dnevnem postanku na jugu Sardinije smo jadrali naprej proti Siciliji. Večino poti nas je pral dež, a je bil veter na slalomski poti med nevihtami ugoden. Vreme na Siciliji je zaenkrat lepo in Robi je že sredi noči odšel na Etno.
Podplat italjanskega škornja je zelo skop z varnimi marinami. Ponoči smo
1.11.
Za spremembo smo si privoščili nekaj sproščenega dopustniškega jadranja po mirnem morju med otoki na poti od Šibenika do Zadra. Spotoma smo se ustavili v Biogradu in kupili vrvico iz katere smo popoldne med jadranjem po Pašmanskem kanalu “spletli” novega lenega Jako (lazy jack), saj je stari že tako razpadal, da bi mi bilo nerodno z njim prijadrati v Izolo.
Ko sem iskal naslednjo možnost in malo bolj podrobno prebral informacije o hrvaških morskih mejnih prehodih, sem videl, da so konec oktobra zaprli mejne prehode na otokih in so v zimskem delu leta odprti le še v večjih mestih, zato smo se usmerili proti Šibeniku, saj je Darko napovedal, da se bo jugo kmalu obrnil na severozahodnik.
Nevihte so ponoči odšle na vzhod in na morju pred Virom se je zbudill kristalno jasen in mrzel dan z zmerno burjo, ki nas je premaknila na Silbo.
Veter je popoldne obrnil na severozahodnik, zato smo zavili na Lošinj in barko za čez noč privezali ob nov pomol v Čikatu. Zlata se je pred nekaj dnevi pritoževala, da se preveč ustavljamo v picerijah, zato smo tokrat v Malem Lošinju poiskali gostilno, kjer so nam spekli palačinke. No, saj vmes pojemo tudi kaj zdravega, npr. čokolado :), sadje, zelenjavo, …
Med potjo čez Kvarner sva s Tomažem modrovala, kje bi se ustavili in kje bi sidrali zadnjo noč pred prihodom v Slovenijo, pa so nas prestregli policaji in preusmerili v Medulinski zaliv. Na morju zahodno od Istre med Kamenjakom in Brijoni potekajo pomorske vojaške vaje in zato so na tem območju Hrvati zaprli ves teritorialni pas.
Hrvaške izstopne formalnosti smo včeraj opravili pri prijaznem luškem kapitanu v Umagu, nakar je veter ugasnil in v Slovenijo smo pripluli s pomočjo motorja in nekaj litrov brazilske nafte iz kantice, saj mi je brezvetrje na koncu poti preprečilo namero, da bi iz Španije vse do doma prijadrali
Pred Izolo so nas z barkami pričakali Joško in njegovi morjeplovski
Deležen sem bil častnega pozdrava mojih jadralcev in prijateljev, od Rogerja in Milanke sem za dobrodošlico dobil šampanjec,
S Tomažem sva v soboto pospravila jadra in barko, nato pa sem Skokico prepeljal v ladjedelnico v Izoli, kjer je skočila iz vode in bo na kopnem počakala do konca zime.
Valovi, ki so se prelivali čez barko, so s palube spotoma sprali ves prah in pesek, ki se je v preteklih dveh mesecih nabral na Skokici, le jambor in zgornji deli jader so še vedno rdeči in kosmati, saj barka že nekaj mesecev ni videla dežja.
Videl sem, da imajo v marini zlate bitve, zato me je postalo strah, kakšen bo danes račun za privez.
O Agadirju pred prihodom nisem vedel veliko, predvsem le to, da so ga po uničujočem potresu pred desetletji zgradili na novo, da leži na jugu Atlasa in da imajo v njem varno pristanišče, kjer se bom lahko naspal pred nadaljevanjem poti. Predvsem slednje me je najbolj zanimalo.
Mesto je dobilo ime po obzidju in prav del obzidja okoli starega mesta na hribu (Kasbah) je eden redkih objektov, ki je nekako preživel potres, staro mesto pa je bilo in je še zravnano z zemljo. Preživel je stari vhod v mesto, na katerem piše: »Boj se boga, spoštuj vladarja«.
Neprestano sem moral slalomirati tudi med plavajočimi ribiškimi mrežami, ki so v razponu po nekaj sto metrov razpete med bojami po morju, včasih vzporedno z obalo, včasih prečno. V eno od prečnih sem se včeraj ponoči v megli tudi zapletel. 
Več kot eno uro sem se potem z baterijo potapljal pod barko v mrzlem Atlantiku in razpletal ter snemal mrežo s kobilice, propelerja in krmila. Večinoma mi je uspelo, le s propelerja mreže nisem in nisem mogel odmotati, zato sem jo bil prisiljen odrezati. Ribiči luknje v mreži najbrž ne bodo najbolj veseli. S propelerja sem mrežni ovoj dokončno odstranil šele dopoldne, ko sem se po nočnem podvodnem zmrzovanju tudi s pomočjo sonca spet nekoliko ogrel in ko se je pod vodo dovolj videlo.
Rabat je bil v srednjem veku piratska luka in morski razbojniki so za utrjenimi zidovi mesta dolgo kljubovali Špancem in Portugalcem, ki so jih zaman poskušali pokoriti. Je pa to uspelo Arabcem, ki so imeli na razvoj Maroka največji vpliv, saj so med Berbere prinesli svoj jezik in vero.
Včeraj sem iz Rabata ob afriški obali odjadral proti severu in dopoldne pri Tarifi po dobrih dveh letih prijadral nazaj v Sredozemsko morje. Bal sem se gostega ladijskega prometa, a sem se ponoči na poti spet moral izogibati la ribičem. V gibraltarski ožini je bilo potem zares veliko ladijskega prometa, a ožina je, pojmu oz. pomenu navkljub, vseeno dovolj široka za vse, celo za maroške ribiče, ki v ožini med ladjami nemoteno lovijo ribe in se ne zmenijo dosti za opozorilno trobljenje ladijskih siren.
Popoldne sem se ustavil v marini v La Lineji in potem čez mejo odšel na potep po Gibraltarju.
Včeraj zjutraj sem se kar hitro pobral iz La Lineje, saj sem v napovedi videl, da se bo veter obrnil.
Še nekaj lepega se mi je zgodilo včeraj pred večerom. Od daleč sem videl skupino kitov, ki so se igrali na površju. Zajadral sem proti njim in upal, da ne bodo prehitro pobegnili, ko me bodo zagledali. Toda kiti se niso preplašili, temveč so se približali Skokici in se potem igrali okoli barke in me nato vsaj pol ure spremljali na poti proti vzhodu. V skupini je bilo več mladičev in trije večji kiti, a so bili še vedno malo manjši od Skokice.
Ugotovili smo, da sem na poti od Gibraltarja do Almerimarja videl pilotske kite, ki spadajo v družino delfinov, ki pa potem spet spadajo med kite. V šali bi lahko rekel, da sem videl živali, ki so nekje vmes med delfini in kiti, ko so mladiči so delfini, ko zrastejo pa kiti 🙂
V marini sem se dogovoril za privez za naslednjih pet tednov po ceni, ki je približno pol nižja od kanarske. Ponudili so mi tudi ceno za polletni privez, ki je v primerjavi z jadranskimi mamljivo nizka. Kaže, da si prizadevajo z nizkimi izven sezonskimi cenami napolniti marino. Marina v Almerimarju ima preko tisoč privezov in je postavljena kar sredi počitniškega naselja, levo in desno od marine pa kilometrske peščene plaže. Stanovanjski bloki so postavljeni na pomolih, barke pa so privezane v kanalih med bloki. Nekaj pomolov v marini pa je tudi običajnih, kakršne poznamo pri nas.
S potjo v Almerimar sem si nekoliko zapletel pot domov, saj od tu ni neposredne avtobusne povezave do Malage in bi moral vmes nekajkrat prestopiti in tudi prespati. Taksi za več kot dvesto kilometrsko pot bi bil precej drag, zato sem se glede na ceno odločil za srednjo pot in za tri dni najel avto, ki ga bom potem oddal na letališču v Malagi.
Vozil sem se po suhih skalnih planotah onstran Siera Nevade, med velikimi nasadi oljk in mandljev, po velikih poljih vetrnic, prvič sem v živo videl sončno termo elektrarno. Ogledal sem si Granado in Alhambro ter se vzpel tudi na Sierra Nevado, seveda večino poti z avtom, le zadnjih nekaj sto višinskih metrov proti vrhu sem potem nadaljeval še peš. Vroče je čez dan na jugu Španije in šele na triglavskih višinah je bilo prijetno hladno.
Po dnevu in pol potovanja oziroma predvsem postopanja po letališčih sem včeraj spet lahko stopil na Skokico. Pred dvema tednoma sem jo zapustil v kislem jesenskem vremenu, zdaj pa je tukaj spet sončno in poletno vroče, da vseskozi teče z mene. Spotoma z letališča sem že nabavil hrano in pijačo za prvih nekaj dni. Večje zaloge hrane za čez ocean bova s Klemenom nabavila v Recifeju. Popoldne sem šel z avtobusom na izlet v mesto. Najprej sem se moral javiti na carini, da so mi spet dovolili uporabo barke, potem pa sem na policiji in kapitaniji pridobil še dovoljenje za odhod iz Salvadorja.
Kaže, da bova še kakšen dan ostala na Sao Vicenteju, saj napovedi za konec tedna obetajo precej vetra s severa. Skokica me je opozorila, da morda ne bo zdržala vsakega vremena, zato bom raje počakal na nekoliko primernejše.razmere na morju vsaj za prvih nekaj dni proti Kanarskim otokom.
Vetra imamo na Sao Vicenteju sedaj že drugi dan v izobilju in neprestano žvižga med jambori jadrnic privezanimi v Marini v Mindelu. Sunki vetra presegajo 40 vozlov hitrosti in Skokico polaga, kot da bi jadrala. 
Severnik naj bi se glede na napovedi danes še okrepil. Vremenski modeli za sever Zelenortskih otokov sicer kažejo le 20 vozlov vetra, a se žal motijo, upam pa, da vsaj za jutri držijo, ko napovedujejo, da bo veter popustil pod 15 vozlov.
Zaradi prevladujočega severnega vetra ob afriški obali bo šla najina pot verjetno precej naokoli po Atlantiku.
Las Galletas, Tenerife
Zaman sem danes v marini čakal na jadrarja. Najbrž je bilo lukenj v jadrih preveč in se je popravilo zavleklo. Jadrar je obljubil, da bodo jadra popravljena do jutri zjutraj. Dopoldne se mi je vendarle uspelo dogovoriti za popravilo strgane spodnje sprednje pripone. Tudi to je obljubljeno za jutri zjutraj. Z nekaj sreče bo Skokica jutri zjutraj spet jadralsko neoporečna. Le še popravilo motorja sem ji dolžan in upam, da bo to uspelo prihodnji teden na Gran Canariji. Seveda bo morala barka spet iz vode in v zvezi s tem še čakam na odgovor iz tamkajšnje marine.
Pokrpana jadra so vendarle prišla nazaj na Skokico in prav tako pa smo na jambor spet namestili popravljeno sprednjo spodnjo pripono. Med plezanjem po jamboru sem opazil, da bo kmalu potrebno poskrbeti še za nekaj drugih pripon in pa bolj zmerno jadrati.
Včerajšnje popoldne smo preživeli v družbi živali iz bližnjega živalskega parka. Še posebej navdušujoča je bila ptičja predstava, ko so iz kletk spustili številne pisane ptice z vseh koncev sveta, da so nam letale dobesedno okoli glav.
Zanimivo je, da so na primer orli in jastrebi, ko so jih spustili, 
odleteli visoko pod nebo in se od tam spuščali med gledalce, ko pa je bilo predstave konec, so so na poziv skrbnikov ubogljivo odleteli nazaj v kletke.
Pasito Blanco, Gran Canaria
na katerega nalegajo tesnilni ležaji. Tega dela nimam s seboj na barki, zato smo sail drive nogo le spet zaprli, namestili propeler in barko v manj kot pol ure postavili nazaj v vodo. Prihranil sem sicer strošek ene operacije dvigala, a vajo bom moral ponoviti še enkrat čez nekaj tednov. Motorni pogon bo spet popolnoma usposobljen, ko bom na barko dobil ustrezen rezervni del.
Naši dopustniški dnevi na Gran Canariji se počasi iztekajo. Iz morskih bitij smo se že prelevili v kopenska in temu primerno naše poti po otoku te dni vodijo stran od morja. 
Na Gran Canariji je zanimiva tudi gorata vulkanska notranjost otoka, ki pa te dni tudi na višinah blizu dva tisoč metrov ni ponudila osvežujočih temperatur, so pa vrhovi otoka poraščeni z borovim gozdom, da smo si oči lahko spočili na zelenju, ki ga bližje morju v sušni naravi ni prav veliko.
Pasito Blanco, kjer smo včeraj v marini pustili Skokico, se nahaja na južni, zavetrni strani Gran Canarie, a vse ostale strani otoka, kakor tudi morje med otoki je bilo vse zadnje dni hudo na prepihu. Dolgoletne vremenske statistike za morje okoli Kanarskih otokov sicer kažejo, da je severovzhodnika v tem času v povprečju za okrog petnajst vozlov, a v zadnjih dveh tednih so bili redki dnevi z vetrom pod trideset vozlov.
puščajoči rezervoar za vodo, v katerega sem potem natočil vodo, da bi preveril, ali še pušča, a sem to pred odhodom domov pozabil storiti in celo zimo me je skrbelo, da bo Skokica poplavljena. Barka je znotraj popolnoma suha in tudi motor se je zagnal ob prvem poskusu.
Položaj S44.53; W73.31; kanal Moraleda
Po živahni noči z jadranjem proti vetru po ozkih kanalih se je naredil lep dan, le veter ja ne žalost ugasnil. Po čudovitih prelivih in zalivih med otoki sva se s pomočjo motorja vozila pod vrhovi tisočakov, kot da bi bila na panoramskem izletu na kaksnem alpskem jezeru. Čudovita in divja je narava na jugu Čila.
Danes je pot potekala pretežno proti zahodu, da sva se skozi labirint prehodov prebila do Pacifika. Ocean naju je pod večer pričakal v
Položaj S48.38; W74.24
Pred večerom bova sidrala v zalivu pred kanalom Iceberg.
V preteklih dneh sva srečala kar nekaj ladij in ribiskih čolnov, danes pa prvič tudi jadrnico, švedsko Dawnbreaker. Verjetno so nama
Ob 22.20 je Miran sporočil, da sta z Robijem previharila mimo rta Horn.
Trenutni položaj: S 55.10; W67.01 
Trenutni položaj: S54.38; W71.49 (Caleta Yahgan)
Upal sem, da bo najinih težav z motorjem danes konec, a ko sem na tukajšnjem DHL-u vprašal po pošiljki z rezervnim delom, so me obvestili, da je na carini v Montevideu in da je prej kot v enem tednu ne morem dobiti. Žal nimam toliko časa na razpolago za
nekaj sekund, ko so se oblaki toliko dvignili, da smo lahko videli do Ria. Ko smo se vrnili v Rio, nas je Kristus spet veselo pozdravljal z vrha gore, obsijan z večernim soncem.
Rio de Janeiro je veliko bolj urejeno in zeleno mesto, kot sem to lahko do sedaj prebral v vodičih in tudi glede varnosti nismo imeli do sedaj prav nikakršnih težav. Jutri bomo verjetno »odkljukali« vse, kar smo v Riu želeli videti in bomo nato lahko odjadrali naprej.
10.5.
e sicer oblačno in ohladilo se je na prijetnih dvajset stopinj, a dež je suho naravo obdaril le ponoči. Tudi veter se ne meni ravno veliko za napovedi in piha z zahoda.
Zlati in Jonu se počitnice v Braziliji iztekajo in jutri odpotujeta proti domu, sam pa bom odjadral proti približno teden dni oddaljenemu Salvadorju, kjer bo Skokica potem v marini počakala dva tedna na mojo vrnitev v Brazilijo, ko bova s Klemenom odjadrala čez Atlantik proti Evropi.
Drugo oslarijo sem storil dopoldne, ko v naraščajočem vetru nisem dovolj skrajšal genove in s tem pridelal pet metrsko luknjo v jadru. No, potem sem razvil cutter in dvignil glavno jadro na tretjo krajšavo. Genovo bom snel in zašil, ko se bo veter dovolj polegel.