11.3.
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.

Prejšnja leta so bile v tem času v pristanišču barke pogosto še zasnežene, letos pa temperature napovedujejo zgodnejšo pomlad.

Še dva tedna skakalnih tekmovanj me čaka, potem pa se bomo odpravili proti toplejšemu delu Atlantika, da bomo na Skokici lahko prezračili jadra.

Odštevam dneve :).

29.3.
Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.

Dan smo z Zlato, Jonom in nono preživeli med delfini, kiti in papigami v Loro parku, pod večer pa sem na jambor namestil dve novi priponi, saj sem zadnjič videl, da je bilo potrganih nekaj žičk v pletenicah.

Tudi prihodnjih nekaj dni bo počitniško delovnih, saj bo potrebno do petka, ko odrinemo na pot na jug, zamenjati še nekaj dotrajane opreme na barki..

1.4.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).

Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).

Še bolj posebne pa so ob Tenerifu leteče pojoče ribe, ki so jih odkrili pred kratkim in so postale že prava atrakcija. Lokalni ornitologi jih intenzivno proučujejo in so zato zaprli morje vzhodno od Tenerifa. Predvidevajo, da so pojoče ribe posledica podvodnih vulkanskih izbruhov in z njimi povezanim sevanjem, ki je najbrž povzročilo mutacije. Te ribe še nimajo znanstvenega imena, preprosto jim pravijo Pavaroti fish.

Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Na zgornji sliki je lepo vidno, kako moji sopotniki sklanjajo glave pred besnimi napadi pojočih rib.

2.4.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂

Včerajšnje dopoldne smo preživeli na popotovanju od ene elektro trgovine do druge, tretje, četrte, … potreben material (50 A varovalko z ohišjem pa sem dobil šele v sedmi. Spotoma smo obiskali ribiško vas Los Abrigos, ki je nekakšna oaza malo bolj zaspanega tradicionalnega življenja med številnimi turističnimi naselji in golf igrišči na jugu Tenerifa.
Popoldne sem se šel električarja in dokončno usposobil novo AlpiNT-ovo vetrno elektrarno na Skokici ter spotoma popravil hladilnik, večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.

Danes popoldne se za moje domače končujejo mini počitnice na Tenerifu, popoldne pa na otok priletijo člani moje nove posadke za pot proti Zelenortskim otokom, ki že vsaj tako nestrpno kot jaz čakajo, da bomo dvignili jadra.
Vremenske napovedi nam obetajo dober veter, a ker se bo severnik krepil, jadranje vendarle ne bo čisto lagodno, toda tega od oceanskega jadranja najbrž nihče niti ne pričakuje.

3.4.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.

Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.

Za prilagajanje na valove je bila današnja etapa ravno prav dolga in razgibana.

4.4.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom. Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.

Z ugaslega vulkana nad La Restingo je lep pogled  na Atlantik.

Pred tremi leti, ko smo bili tukaj, je brbotalo v morju južno od otoka, ko se je z morskega dna dvigal nov vulkanski stožec. Vulkan takrat ni prišel do površja in zdaj je na tem področju mirno.

6.4.
Po kratkem sporočilu preko satalitskega telefona, se posadka počuti dobro. Kljub visokim valovom in kar precej močnemu vetru napredujejo hitro in zanesljivo proti zastavljenemu cilju.

7.4.
Dan se je pričel z manj vetra in se tako tudi nadaljeval. Razpeli smo spinaker in lepo jadrali. Ponoči se je veter nenadejano in hitro okrepil. Nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno, da smo spinaker sneli ne da bi ga poškodovali.

8.4.
Prijetno toplo vreme in ugoden veter za “metuljčkanje proti Zelenortskim otokom. Vsi jadralci uživajo in “se majo fajn”. Predvidoma jutri popoldne naj bi prispeli na zastavljeni cilj.

9.4.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Pričakalo nas je preko štirideset vozlov severnika, ki krepko žvižga med vrvmi na jamboru.

Lepih pet dni smo preživeli na morju in veter nas je večinoma dobro služil.

Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.

10.4.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.

Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.

Popoldne smo sidro spustili v zalivu pred Tarafalom na otoku Sao Vicente.

Res, da se potepamo po otokih, a življenje tukaj zelo spominja na Afriko.

Nič ne kaže, da bo veter v naslednjih dneh popustil, zato bomo morali vsaj še en dan trdo jadrati proti vetru, da bomo prišli do otoka Sal.

11.4.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer  varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Matjaž, Simon, Iztok in Borut so zagotovo bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj, midva z Miletom prav tako.

V programu tečaja sem zapisal, da se bomo pogovorili o jadranju v viharnih razmerah, a da ne morem obljubiti, da jih bomo med tečajem doživeli. No, zadnja dva dni so bile razmere za jadranje med Zelenortskimi otoki precej trde.

Obljubil sem tudi, da bomo iz pomladi na Kanarskih otokih prijadrali v poletje na Zelenortskih otokih. Žal je poletje tukaj te dni zaradi kislega razpihanega vremena hladnejše od pomladi na Kanarskih otokih. Le morje je toplejše.

Ponoči smo dvignili sidro in v divjem vetru najprej nekaj ur jadrali ob miklavževem otoku ter potem pri zadnjem rtu počakali, da je veter v skladu z napovedjo oslabel pod trideset vozlov, da smo kolikor toliko kulturno lahko preorcali še zadnjih šestdeset milj do Sala.

Matjaževe misli ob zaključku tečaja:

Med 2.4 in 13.4.2015 smo se poleg samega oceanskega jadranja, kjer smo dodobra obnovili naše jadralske veščine, naučili mnogo več. Pomembne izkušnje kot so življenje  v skupini, kjer se do sedaj nismo poznali med seboj, medsebojno spoštovanje in tudi potrebno prilagajanje, komuniciranje, reševanje konfliktnih situacij, izvrševanje nalog, vse to je lahko le nadgradnja pridobljenih znanj, ki se pridobivajo na raznoraznih delavnicah in seminarjih.  Z dobro voljo, nekaj poguma in vztrajanjem se lahko doseže marsikaj, kar smo tudi sami spoznali.

Misel, ki sem si jo na tem jadranju potrdil: MANJ JE VEČ. V močnem vetru smo namreč z manjšimi jadri dosegali velike hitrosti, jadrali smo varno in v pravi smeri. Vse to pa mi bo koristilo v poslovnem in zasebnem življenju.

Matjaž Cirar

V preteklih dneh sem imel nekaj časa tudi za premišljevanje o jadralskih načrtih za jesenske mesece. Kaže, da se bomo oktobra in  novembra z družino in prijatelji odpravili proti Maroku in Kanarskim otokom, ki bodo potem odskočna deska za jadranje prihodnje leto. O tem, kam bomo jadrali drugo leto, bom razmišljal pozimi.

Dodajam še nekaj video utrinkov z jadranja od Grenlandije do Španije:

17.7.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.

Včerajšnji topel dan in sonce sva z Miletom izkoristila tudi za pranje najinih jadralskih oblek, na katerih se je v preteklih tednih nabralo precej soli. Pranje oz. tuširanje sva sva opravila po jadralsko, oblečena in s curkom vode iz cevi.

To tuširanje je bilo hkrati tudi preskus vodotesnosti oblačil (pod curki vode iz različnih smeri).
Le v mojem najnovejšem jadralskem kompletu Sandiline sem pod oblačilij ostal popolnoma suh, res pa je, da je ta obleka letošnja in zato skupno manj nošena. To obleko je med jadranjem še bolj resno vseskozi preskušal Mile, ko je na premcu barke s kamero poskušal posneti svoj “popolni val”, valovi pa so se med tem zlivali čez palubo in seveda tudi čez Mileta.

16.7.
Danes sem krpal jadra ter popravljal in pospravljal drugo opremo na barki in tudi jutri bo še tako, potem pa grem kmalu domov. Navkljub temu, da je bila Skokica zadnje mesece na morjih z veliko vetra, škode na opremi ni veliko, saj je bilo jadranja proti vetru za manj kot 20 odstotkov poti.

V prihodnjih dneh bom urejal slike in filmčke s poti in kaj dodal na spletno stran, danes pa Mile za popestritev spet dodaja še nekaj oceanskih misli iz svojega dnevnika:

13.-14.7.: Megla in moje dežurstvo. Malo čez polnoč se Miran zbudi, ker ga je nekam tiščalo in stvar opravi po mornarsko čez ograjo, potem pa me vpraša: “A je ta ladja na desni edina, ki si jo videl, ali je bila še kakšna?”
“Kakšna ladja?”, sem mislil da se zeza, ker jaz nisem opazil nobene. Pogledam skozi okno in zares vidim ladjo, ki se bliža z desne.
“Samo ena je”, odgovorim.

Moram biti bolj pozoren. Megla je zoprna, ladje se hitro pojavijo iz nje in nato enako hitro izginejo. Nekaj časa nič pretresljivega, potem pa se od zadaj pojavi ogromna ladja, ki je zavila za Skokico, nato nekaj časa peljala vzporedno z nami in nato spet spremenila kurz. Verjetno se je izognila Skokici.
Ob 1.50 z roptanjem po kuhinji zbudim Mirana in mu povem, da je na vrsti. “Saj sva bila dogovorjena za ob dveh”, je rekel Miran, “OK, bom pa tudi jaz tebe zbudil deset do štirih”.
“Ne, čez tri ure sva zmenjena. Ob petih!”
Jaz grem spat, Miran pa na krov prinese rog za meglo in začne trobiti. Trobi in trobi. “Misliš, da me slišijo, ali moram bolj na glas” me vpraša in se smeji.
“Ti si nor”, mu odgovorim in skušam zaspati. Tudi sam sem slišal troblje z drugih ladij. Nekajkrat so ladje trobile le nekaj sto metrov od nas, Miran pa nazaj.
Med mojim naslednjim dežurstvom od petih do osmih sem videl le eno ladjo in jo pozorno opazoval. Megla je bila včasih bolj, včasih manj gosta. Vsakih petnajst minut sem si okolico Skokice ogledoval tudi izven zavetja kokpita. Miran pravi, da na ta način polovice ladij nisem opazil, ker se v megli ladja pojavi in izgine iz vidnega polja v dveh minutah. Moje ladje so se pojavljale in v meglo odhajale bolj počasi. Morda Miranovih ta hitrih nisem opazil :).
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)

Ob osmih sem ga komaj zbudil. “OK, čez dve uri boš spet na vrsti”, mi reče Miran.
“Ne, zmenjena sva za tri ure.”
Miran me je pustil spati še precej dlje, da sem se popolnoma naspal. Ko sem se zbudil, je Miran gledal posnetke delfinov, ki jih je med mojim spanjem naredil z Jurijevo podvodno kamero. Včeraj sem pojamral, da imam težave pri podvodnem snemanju, ker zaradi upora vode ne morem držati čaklje s kamero pri več kot 6 vozlih hitrosti barke. Miran je našel rešitev. Na čakljo je spodaj pri kameri privezal vrv, drugi konec vrvi pa spredaj na bitev, da je v bistvu vrv od spodaj vlekla čakljo s kamero in je bilo držanje kamere na čaklji bistveno lažje in mirnejše.
Miranovi posnetki so bili super, a jaz sem hotel delfine pod vodo posneti z boljšo HD kamero z večjo ločljivostjo in to je na ta način postalo mogoče.
Na čakljo sva privezala mojo kamero in čakala, da se spet pojavijo delfini.
Čez nekaj ur so se pred barko spet prišli igrat delfini. Hitro prižgem kamero in snemam. Potem preverim posnetke. Niso slabi, a moram še malo popraviti kot kamere. Jadranje se izteka, a upam, da naju bodo delfini vendarle še kdaj obiskali.

15.7.
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.

Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
No, da ne bo nesporazuma ali zgražanja, na čaklji je bila nameščena kamera in Mile jih je snemal pod vodo, delfini pa so se mu smejali v kamero :).

Barko sva popoldne privezala v marini v bližini Viga, nato pa sva se s kolesi odpravila na izlet in večerjo po mestu in hriboviti okolici. Izlet po hriboviti okolici je nastal spontano (oziroma pomotoma), ker sva zašla s poti iz mesta proti marini. Stranski proizvod večernega kolesarskega ovinka je zgornja slika zaliva pred Vigom in pogleda čez otoke na Atlantik, ki sem jo posnel s hriba nad marino Lagoa.

14.7.
Španske obale se za meglicami še ne vidi, da pa sva blizu dokazuje internetni signal. ki ga preko gsm-a že dobim na barko.
Za pafine sem izvedel, da se jim po slovensko reče arktični papagaji oziroma mormoni. Na to me je opozoril tudi Srečo, ki zadnje mesece preskuša svojo novo barko na Baltskem morju.
Zadnja noč je bila žal spet meglena, ladijski promet pa precej gost in je bilo ladijske sirene za meglo mogoče slišati povsod naokoli. Videl sem luči le dveh ladij, ki sta se kot duhova le nekaj sto metrov pred nami pripeljali iz megle in že čez minuto izginili v megleno noč. Vse skupaj je malo spominjalo na rusko ruleto in lahko sem le upal, da imajo na ladjah dobre radarje in da na radarski zaslon kdo tudi gleda. Moj radar se je žal pokvaril pred nekaj tedni.
Vse do jutra sva lepo in hitro jadrala, potem pa je dopoldne zmanjkalo vetra in sva zagnala motor.
Zjasnilo se je in popoldne je zapihal še severovzhodnik, s katerim zdaj jadrava zadnje milje do severozahoda Španije. Zvečer si bova nekje pri rtu Finistere poiskala sidrišče za čez noč. Res da sije sonce, a toplo ni tako, kot bi od Španije pričakoval. Najbrž bo treba še malo bolj na jug, kamor bova z Miletom v naslednjih dneh bolj po počitniško nadaljevala z jadranjem po zalivih in med otoki ob obali Pirenejskega polotoka do Viga.

13.7.
Megla se je danes popoldne končno dovolj dvignila, da je ladje mogoče videti tudi od daleč. Ker je ladijski promet precej gost, je bila plovba v megli brez radarja kar nekoliko strašljiva.
Lepo jadrava z zahodnikom in bova jutri popoldne že pred špansko obalo. 

12.7.
Dnevi so si podobni, sivi, megleni. Komaj čakam na špansko sonce. Zahodnika je več kot dovolj za hitro jadranje s skrajšanimi jadri. Še dva dni. Barka in posadka OK.

11.7.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.

Verjetno se ustaviva še na naslednjem polotoku na irskem jugozahodu, potem pa se odpraviva čez Biskaj proti 540 milj oddaljeni Španiji.

10.7.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
Jutri se bova z barko še malo potepala po jugozahodu Irske. Mile je menda za jutri naročil sonce in se odločil, da greva gledati puffine, ki gnezdijo na bližnjih otokih. Ne vem, kako se po slovensko reče tem pticam, izgledajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.

Jutri. zvečer bova verjetno odjadrala naprej proti jugu in čez Biskajski zaliv proti Španiji. Vremenska napoved za prihodnje dni je pretežno oblačno in predvsem zmeren zahodnik, kar bo za najino jadranje proti jugu zelo ugodno.

9.7.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.

Na SZ Irske je veliko otokov, marin pa ni in tudi ne interneta ob obali.
Zlata, mi je sporočila, da so marine na jugu Irske, kamor zdaj jadrava.
Kisel dan je na morju, a je vetra dovolj, da sva hitro na poti.

8.7.
Kopno je na vidiku. Izkoristila sva ugoden veter in jadrava ob obali še malo naprej proti jugu, dokler ne najdeva primernega sidrišča s signalom mobilnega interneta, da s pomočjo interneta potem najdeva kakšno marino. Irska ni bila v mojem prvotnem načrtu poti, zato za njeno zahodno obalo nimam prav nobenega vodiča in nobenih informacij.

Tudi tretji in četrti dan sva hitro jadrala, morje pa se je danes že umirilo pod 3m. Do Irske sva prijadrala dan hitreje, kot sva računala, saj sva za 640 milj potrebovala manj kot 4 dni.

7.7.
Noč je bila burna s številnimi plohami, ki so vsaka po svoje premešale veter in valove. Čez dan se je ustalil zahodnik in spet lepo jadrava. Jutri bova prispela na Z Irsko.

6.7.
Uspešno vijugava med valovi in hitro sva na poti: prvi dan sva prejadrala 150 milj, drugi dan pa 183.

Darko sporoča, da morava biti do torka zjutraj na Irskem, ker potem veter obrne v neugodno smer.

5.7.
Kar hitro jadrava po razburkanem morju proti JJV in loviva ravnotežje na močno zibajoči se barki. Jutri bova na pol poti do Irske.

4.7.
Popoldne greva na pot proti Irski, če bova dovolj hitra, pa se morda vmes ustaviva tudi na katerem od škotskih otokov.

Čez dobra dva tedna se nam začnejo poletne tekme v smučarskih skokih in do takrat mora biti barka v Španiji, jaz pa na Poljskem, zato se na poti do Španije ne bova prav velikokrat ustavljala.

Pred odhodom na pot dodajam še nekaj video utrinkov z izleta do Grenlandije.

3.7.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Po nekaj urah se je severozahodnik še nekoliko okrepil in prevladal valove z juga. Morje se je takrat uredilo, a valovi so postali veliki, kot sem jih nazadnje videl pred dvema letoma okoli Horna. Skokica se je krepko zibala, oči so se velikih valov počasi navadile, avtopilot na barki pa jih je obvladoval brez večjih težav, zato sva z Miletom najino vse hitrejše jadranje podaljševala od polotoka do polotoka in po dvesto prejadranih miljah barko danes opoldne privezala v ribiški luki na vulkanskem otočju Vestmannaeyjar.

Gledam vremenske napovedi za prihodnje dni in vidim, da udobne vrnitve z zmernim zahodnikom proti Irski in Španiji ni na vidiku. Za ciklon, ki je prišel z Grenlandije in zadnja dva dni tulil okoli Islandije, napovedujejo, da se bo počasi premikal proti jugovzhodu in nama bo od jutri naprej omogočil, da greva za njim, toda jadrati bova morala z okrog 30 vozli severnika in na vetru primerno razburkanem morju.

2.7. popoldne
Razmere na morju so obvladljive, zato nadaljujeva mimo Rifa proti 80 milj oddaljenemu Keflaviku.

2.7.
Ponoči se je veter obrnil na severnik in navsezgodaj sva odjadrala proti jugovzhodu. Vse vremenske napovedi kažejo, da bo popoldne na SZ Islandije spet viharno. Upam, da bova še pred tem prišla vsaj do 60 milj oddaljenega Rifa.

1.7. –  Iz Miletovega grenlandskega dnevnika:

Grenlandija, 27.6.. Prijadrava iz megle in zagledava prvo ledeno goro. Bila je daleč in se je ni dalo dobro posneti. Saj bo še kakšna. Čez nekaj dolgih ur plovbe daleč pred nama zagledava nekaj, kar bi lahko bila ledena gora. Približujeva se in upava, da se ne motiva. Glavni Miranov cilj je videti ledene gore in stopiti na Grenlandijo, a nekaj mu ni bilo jasno – že nekaj časa plujeva po območju, kjer je bil narisan led, ledu pa ni od nikoder.
Jadrava naprej in končno je pred nama ledena gora, pa ne le ena, temveč več. …

Grenlandija, 28.6. Plujeva med ledenimi gorami in ploščami. Miran predlaga, da poskusiva priti do mesteca Tasiilaq s 1500 prebivalci in tam počakava nekaj dni, da gre napovedani ciklon mimo. Jaz sem vesel, ker bi na ta način lahko v nadaljevanju prečkala Atlantik po daljši poti – 14 dni neprekinjenega oceanskega jadranja, kar je bil moj cilj.
Miran se veseli ledu kot majhen otrok, jaz pa snemam ta led s kamero kot zmešan. …
Vedno več ledu. Malo grozljivo. Vijugamo med velikimi ledenimi gmotami.

OK. zdaj jih je malo manj in kapitan je šel počivat za uro ali dve, jaz pa za krmilom. Naenkrat se kocke ledu spet zgostijo in eno povozim. Miran je bil takoj spet na palubi….

Ful sem že zmrznjen in utrujen, kapitan me je poslal spat, a si raje s kamero še nekaj časa ogledujem ledeno okolico. Postaja vse bolj grozljivo, povsod ledene gmote, a “Miško vozi vezanih očiju”. Ful me zebe in sem se šel notri gret k pečki.

Čez nekaj časa se ni dalo več naprej. ” To je to. Naprej ne gre več. Prišla sva do strnjenega ledu”, je rekel Miran, ki ni mogel verjeti, da smo tako blizu obale, a ne moremo do vasice v kateri “v ledu živi 1500 ljudi”.

Obrnila sva. “Za prvi dve milji med ledom bova potrebovala dve uri, potem pa bo lažje.”

“Mile, pojdi spat!” je bila komanda. S svetlobno hitrostjo sem se spravil v posteljo.

Čez nekaj ur, meni se je zdelo nekaj sekund, me Miran zbudi: “Mile, kit!” Priplezal sem na palubo, pogledal naokoli in ąel nazaj v posteljo. “Mile, pridi, kit je!” ©e enkrat pridem zmeden in zaspan ven in vpraąam: “Kaj je to kit?” “Ja morski kit”, se je smejal Miran.
Takrat sem se dokončno zbudil, pograbil kamero in čakal, da iz vode pride “morski” kit….

Kaj je pa zdaj to? Vračava se po isti poti kot prej, ko tukaj ni bilo ledu, zdaj pa ga je polno povsod naokoli. Končno med ledom vidim kita grbavca in tudi tjulna …
Vse bolj goste so te ledene gmote. Miran je že maher in s Skokico kar s premcem odriva manjše kose ledu, da prideva mimo večjih. Ker je naokoli megla, imam občutek, kot da nas led stiska kot v kakšnem kanalu. Sprašujem se, ali bo tega kdaj konec. Meni je to že rahlo klaustrofobično. …

… Končno sva se losala ledu 🙂

1.7.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.

Čakava, da bo viharni veter z juga danes popustil, da bi morda že jutri lahko nadaljevala s potjo proti jugovzhodu.
Na sliki vetrovne napovedi za jutri je videti, da bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.

Današnji deževni in vetrovni dan na mirnem privezu v zavetju valobrana izkoriščam za urejanje posnetkov in vtisov s poti do Grenlandije.

Zares je bilo slikovito ob zaledeneli obali. Lepo in grozljivo hkrati ob kristalnih zvokih pokajočega ledu, ko so ga valovi trkali med seboj in lomili ledene plošče.

Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.

Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.

Slalomiral sem med ploščami in kosi ledu, a je bilo dovolj prostora za tekočo plovbo. V bistvu je bilo ledu na poti proti Tasiilaqu manj, kot sem pričakoval, dokler zgolj 3 milje pred obalo nisva prijadrala do zgoščenega ledu, kjer med ploščami ni bilo več prostora za barko. Plošče so se zaletavale in zlovešče trle med seboj. Nekaj časa sva plula ob robu tega ledu proti zahodu, a nisva našla prehoda, zato sva se obrnila, saj je vremenska napoved, ki mi jo je poslal Darko, od ponedeljka naprej obetala viharne razmere med Grenlandijo in Islandijo.

Vračala sva se sprva po isti poti, po sledi na GPS-u, a je veter in tok v enem dnevu popolnoma spremenil morsko pokrajino in v vmesnem času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.

Za Miletovo prijazno urednico Janjo s televizije dodajam še nekaj slik Mileta v akciji :).

30.6.
Zares je bil veter, a žal nasprotni. Zjutraj sva se zaletela v močan jugovzhodnik in vse bolj razburkano navzkrižno morje, ki naju je potem odplaknilo proti severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Danes bova verjetno pristala v Petreksfjorduru na severozahodu Islandije.

Nekaj dni nazaj sem napisal, da je glede obiska Grenlandije boljši vrabec v roki, kot golob na strehi. Ko pridem do dovolj hitrega interneta, bom dodal nekaj fotografij, ki bodo pokazale, da tam nisva videla le vrabčka. Narava nama je v dveh dneh ob Grenlandiji prikazala pravi arktični Disneyland :).

29.6.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.

28.6. popoldne
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti  Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
Za ponedeljek načrtujeta pristanek nekje na JZ Islandije. Ker so vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.

28.6.
Pribiižno 10 milj. pred Tasilaqom naju je ustavil strnjen led. Na JZ Grenlandije pa naju ne bo spustil veter. Greva proti Evropi.

27.6.
Povezava s Skokico je trenutno le satelitski telefon saj internetne povezava ne delujejo.

V kratkem telefonskem pogovoru je bilo posredovano spodje sporočilo.

Ponoči se je megla razkadila in v jasni lepi “noči” je Skokica hitro napredovala proti Grenlandiji. Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.

26.6.
Cel dan sva hitro jadrala skozi gosto meglo in dež. Zvečer pa se je nebo vsaj malo dvignilo. Ledenih gora še ni na obzorju. Morda jih vidiva jutri, ko bova že bližje Grenlandiji.

Zadnje dni vse pogosteje gledam vremenske napovedi za prihodnjih 10 dni okoli južne Grenlandije in vse slabše volje postajam. Večina vremenskih modelov kaže, da se bo konec tedna na jugu Grenlandije skuhal resen ciklon z zelo močnim vetrom. Močan južni veter bo potem na večjem delu srednjega severnega Atlantika vztrajal še skorajda cel prihodnji teden. Primernega vremena za pot proti Grenlandiji bo po današnjih napovedih le za tri dni, potem pa se vse skupaj pokvari. Vzhodna obala Grenlandije je zmeraj zaledenela in tja z Miletom z jadrnico zato ne moreva, do prvega varnega sidrišča na jugozahodni obali pa potrebujeva teden dni jadranja, kar pomeni, da bi v nedeljo prišla v veter, ki bi naju odpihnil nazaj proti Islandiji.

Za jutri sem načrtoval odhod proti Grenlandiji, a kaže, da to ne bi bila najbolj modra odločitev in bova morala še nekaj dni ostati na Islandiji.
Prej omenjeni ciklon nama bi preprečil oziroma zelo zagrenil tudi pot proti južni Evropi. Potrpežljivost bo v prihodnjih dneh na preizkušnji.

Mrzel, deževen in vetroven dan smo danes družinsko preľiveli med potomci vikingov v Hafnafjordurju, Reykjaviku in v Modri laguni. V Lonely Planetu piše, da je obisk vulkanskih toplic obvezen, če te pot zanese na Islandijo. Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
To turistično znamenitost Islandije so sredi puste vulkanske pokrajine umetno naredili pred dobrim desetletjem, ko so ugotovili, da se tam hladilna voda iz bližnje vulkanske termoelektrarne čudeľno obarva , ko jo po uporabi po skrepeneli lavi spustijo proti morju.

23.6.

Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.

V vodičih in na spletu po navadi pogledamo, kaj je najzanimivejąega na določenem delu sveta in ko si to ogledamo, rečemo, da smo določeno znamenitost “odkljukali”. V preteklih dneh smo na Islandiji odkljukali fjorde, včeraj kite, danes vulkane, ledenike in gejzirje, kaj pa bomo videli jutri, je zelo odvisno tudi od vremena. Napovedana sta namreč močan dež in veter, ki nam bosta zagrenila potepanje po sicer čudoviti naravi Islandije.

22.6.

Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.

Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:

Jutri zjutraj bomo barko privezali v Isafjorduru, potem pa jo bomo tudi mi z avtom za dva dni mahnili na izlet po notranjosti Islandije.

21.6.
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Zavili smo v Husavik, kjer smo v pristaniąču videli floto bark, s katerimi na morje vozijo turiste na opazovanje kitov.
Severni tečaj je bil prvoaprilska šala in zares ni bil v planu. Žal pa zares že dva tedna neuspeąno iščem petrolej in gorilni alkohol, s katerim se grejemo na barki. Zaloga obeh je postala že precej majhna, da me postaja strah, da bova z Miletom zmrzovala na poti na Grenlandijo.

Zjutraj smo v Husaviku vendarle našli petrolej in špirit, potem pa smo si šli ogledati tudi muzej kitov, da jih bomo na morju znali ločiti od rib.Jolanda, Jelko, Mile in Marko so se z avtom odpeljali na potep po notranjosti Islandije, mi pa smo se hoteli z barko odpraviti med kite na severu islandije, a motor se ni hotel zagnati.
Po nekaj neuspešnih poskusih obujanja motorja in preverjanja kontaktov in električne napeljave, sem odmontiral štartni akumulator in ga odnesel na bencinsko črpalko, kjer so ga preverili. Ugotovili so, da se mu je življenska doba iztekla. Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo videli nekaj kitov, a gledali smo jih z razdalje nekaj sto metrov, ker se jih je Zlata bala, Jon pa je bil žalosten, ker niso prišli dovolj blizu, da bi katerega pobožal kar z barke.

Zahodnik je popoldne naraščal, zato smo zvečer zavili v zavetje ribiškega naselja Siglufjordura, kjer smo si med sprehodom po ribji večerji ogledovali s polnočnim soncem obsijane zesnežene vrhove gora v okolici fjorda.
Ko se bo zahodnik nekoliko unesel, gremo naprej.

 

20.6.Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.

Dan nam traja že več kot en teden, saj smo že toliko severno, da se tukaj poleti ne znoči.

Popoldne smo prečkali severni tečajnik in če ne bi bilo oblačno, bi danes s krova barke lahko opazovali polnočno sonce. Zdaj smo že na dveh tretjinah poti do severnega tečaja.

19.6.
Zgodaj zjutraj smo ąli spet na pot. Severozahodnik je oslabel, a ostali so valovi, ki so nas zavirali pri jadranju proti severu Islandije. Popoldne je veter obrnil na vzhodnik in nam omogočil hitrejąe jadranje proti rtu Langanes, mimo katerega upam, da bomo jadrali zvečer. Jutri na barko pride Mile.


18.6.
Ponoči in danes čez dan smo videli, da smo včeraj ravno pravi čas prijadrali do Islandije, saj se je nebo neutolažljivo jokalo in veter si je dal duška na polno, da nas je ob pomolu nagibalo, kot da bi jadrali.
Carinik nam je včeraj med opravljanjem vstopnih formalnosti povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.

Na sliki sta ob pomol privezani barki številka 4 in 5.

Novega snega po hribih v okolici danes nismo opazili, se je pa občutno ohladilo in kaže, da bodo nekaj naslednjih dni na Skokici spet v modi bunde.
Vreme naj bi se do jutri dovolj umirilo, da bomo lahko nadaljevali z jadranjem proti severu.

 

17.6.

Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zadnja noč na poti proti islandiji je bila precej živahna, saj je naraščajoči veter razgibal tudi morje, na srečo pa se je obračanje vetra ustavilo na ZJZ smeri in nam ni bilo potrebno jadrati zelo ostro v veter.

Popoldne smo prijadrali do vhoda v fjord Seydiisfjordur, kjer smo zavili med zasnežene hribe in po desetih miljah barko privezali ob obalo boemskega pristaniškega mesteca. Sliši se čudno, a Seydisfjordur je glavno islandsko trajektno pristanišče za povezave z Evropo in hkrati zbirališče raznovrstnih odklopljenih umetnikov z vsega sveta, ki tukaj najdejo ustvarjalni mir ali pa nemir 🙂

Danes je v fjordu pihal topel južni veter in izdatno topil sneg po okoliških hribih in gorah, da so se v zaliv v obliki hudournikov in slapov zlivale izdatne količine snežnice, že za jutri pa je napovedan severni veter, ki bo prinesel dež, ohladitev in morda nov sneg po hribih.

 

16.6.

Včeraj smo si ogledali nekaj fjordov in se ustavili v ribiškem naselju Klaskvik, potem pa smo zvečer odpluli proti Islandiji, da bi  prehiteli neugodno vreme, napovedano od torka naprej. Lepo in hitro jadramo z jugozahodnikom. Veter počasi a vztrajno narašča in se vse bolj obrača na zahodnik.

 

15.6.

Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.

Na Orkneyih nismo zdržali dolgo, saj je bilo vreme zelo kislo. Prvi dan poti z Orkneyev je bilo vetra zelo malo, zato je pel motor, drugi dan pa se je zahodnik okrepil in nam omogočil lepo jadranje ostro v veter.

Nebo je tukaj vseskozi nizko nad morjem in iz njega pogosto prši ali dežuje, dan pa je neskončen, saj se ponoči le še malo pomrači.

Ljudje na Ferskih otokih živijo predvsem od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.

Blizu nas se je privezala barka Greenpeace-ovih morskih pastirjev, ki bo tu ostala preko poletja in njeni člani naj bi “opazovali” tukajšnje ribiče pri delu.

Pri domačinih so vzbudili nekaj vznemirjenja in tudi nas so spraševali, ali se bomo pridružili protestu.

Kar se mene tiče, s simpatijami spremljam boj Sea Shepardev proti japonskim kitolovkam na Arktiki, a sami bomo šli v prihodnjih dneh raje preštevati kite na Islandijo. Upam, da bomo na poti zares tudi videli kakšnega kita, v morju in ne na kitolovki.