Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.Mile je želel na vsak način videti arheološko najdišče indijancev iz predkolumbove dobe. 
Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.
Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je
pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.
Za peš pot v hribe do delujočega vulkana sva bila prelena, zato sva se po karibski strani otoka zapeljala do plaž na severu, kjer je Mile zelooo užival v opazovanju sončnega zahoda.Danes je na sporedu ogled vzhodnega krila Guadeloupa, popoldne bova uživala v pospravljanju barke, zvečer pa odletiva proti Evropi.
Mile je naračunal, da je od Kanarskih otokov do sem prejadral 3564 morskih milj.
12.5.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.Čez hribe sva se zvečer uspešno vrnila na barko in potem preživela
viharno noč na sidrišču ob sunkih vetra preko 50 vozlov. Z Miletom sva se ponoči izmenjevala na straži na krovu Skokice, saj me je skrbelo, da sidro ne bo zdržalo naletov vetra. Toda sidro se je dobro zakopalo v pesek in je zdržalo medtem, ko so sidra veliko drugih jadrnic orala po zalivu in so se posadke morale večkrat ponovno zasidrati.Zjutraj sva odjadrala proti Guadeloupu in popoldne barko privezala v marini pri mestu Pointe a Pitre.
11.5.
Šalil sem se včeraj glede banana republike, danes pa sva jo z Miletom doživela v živo na cestni blokadi ujeta med demonstranti in policaji. Letelo je kamenje, zagoreli so avtomobili, pokali streli, leteli gumijasti naboji in solzivec.
Domačini so zaprli cesto tik preden smo se pripeljali do njihove vasi in protestirali, ker jim oblast noče zgraditi ceste skozi vas. Policaji so njihovo zaporo poskušali odstraniti, pa se vaščani niso strinjali. Dogajanje je postajalo vse bolj glasno, prišlo je 6 posebnih policajev v polni bojni opremi z debelimi puškami, ki so še bolj pokale, vaščani pa so s hriba na njih in na avte na cesti metali kamenje in skale. Policaji so večkrat poskušali odvleči zažgane avte in odpreti cesto, pa so vedno znova zbežali nazaj zaradi kamnometa s hriba nad cesto.
Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.
Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.
Pot naju je najprej vodila skozi pragozd in čez hribe na atlantsko stran otoka in potem ob obali do indijanskih vasi plemena Kalinago.
Od vseh otokov Malih Antilov so indijanci edino na Dominiki preživeli španske osvajalske in morilske pohode.
Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
V indijanski vasi nama je vodička povedala veliko o zgodovini in sonaravnem življenju indijancev. 
Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.
Prikupnih indijank, ki sva si jih na podlagi prospektov obetala, v vasi žal nisva videla, pač pa indijanske gospe najinih let, ki so pletle košare in okraske za prodajo turistom.
Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.
Na Borneu sem videl Raflezijo, za katero trdijo, da ima s 70 cm premera največji cvet, a tukaj sva na skali ob potoku videla cvet, ki je zagotovo še večji. Miletu, ki je v gozdu s kamero posnel vsako rožico in vsak list na drevesih, so se ob pogledu na ta cvet zarosila očala.
Mislim, da se mu reče lotosov cvet. Botaniki naj si ga na desni sliki podrobno ogledajo in sporočijo, ali mislim prav 🙂
10.5.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.
Danes preko razpenjenega morja vihariva proti Dominiki, za kjer sva v vodiču prebrala in videla, da naju čakajo prikupne indijanke:).
Mile je s svojo kamero vseskozi na lovu za popolnim, valom.
Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.
Indijanke v hribih Dominike greva gledati jutri, žľe danes pa si je Mile za ogrevanje našąel eno malo bolj temnopolto spremljevalko. Na sliki ni Mileta, ker je prosil, da ga izreľžem :).
9.5.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet do severa St. Lucije in po nekaj urah hitrega jadranja sidro spustila v Rodneyevem zalivu. Novi bum je zdrľžal, na spremenjeni sistem krajšav pa se še navajam in sproti prilagajam vrvi in škripce.
Interno regato med Martinikom in St. Lucijo je dobil katamaran na sliki, ki so ga krmarili črnci.
Prvi vtis s St. Lucije je, da je to bolj otok zabav, saj se je glasna glasba iz restavracij na obali razlegala čez zaliv šąe pozno v noč. Podobno pa je tudi s party katamarani, ki so križľarili po zalivu.
Danes greva nazaj na Martinik in si bova na poti proti severu spotoma ogledala še Fort de France.
7.5.
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.
V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Sparcraftov bum sicer ni tako razkošen kot Seldnov, a upam, da bo zdržal vsaj toliko kot prejšnji.
Cena je bila kar huda, a vseeno občutno nižja, kot bi stal novi bum s prevozom iz Evrope.
Zvečer greva iz marine na sidrišče, kjer bova namestila še glavno jadro z vsemi novimi krajšavami, potem pospraviva gradbišče na barki in zjutraj odjadrava na jug proti St. Luciji.
5.5.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Zvečer smo pred seboj zagledali prve luči na hribih Martinika, ponoči pa zapluli v Karibsko morje in mimo jugovzhodnega rta Martinika zavili v zavetje zaliva pred Santa Anne, kjer smo po dobrih štirinajstih dneh spustili sidro.
Končno smo lahko spali na mirni vodi, zjutraj pa so nam dobrodošlico zaželele palme, ki v vetru vihrajo nad plažami na obali.
4.5.
Barbados smo izpustili, ker v vodiču piše, da nima dobrih sidrišč. Do Martinika imamo popoldne še manj kot 100 milj in bomo tja 
prijadrali proti jutru. Veter je še naprej ugoden in kaže, da mi bo prvič uspelo ocean prejadrati brez ene same ure motornega pogona. Tudi imobilizirani bum se dobro drži.
3.5. popoldne
Iztok je vendarle rešil svojo ribiško čast in na trnek zahakljal polmetersko tuno, ravno prav veliko za zadnje kosilo na Atlantiku.
3.5.
Zelene poljane so se vendarle zredčile in kaže, da bomo bomo vsaj zadnje dva dni doživeli nekaj pravega oceana:). Vzhodnik nas še ni zapustil, celo okrepil se je danes in me skrbi, da nas ne bo odneslo naprej proti Mehiki. Mile in Iztok še naprej neizmerno uživata in se otokov ne veselita.
2.5.
Noč je bila čudovita, vetrovna, valovita in mesec je osvetljeval razpenjeno brazdo, ki jo za seboj pušča Skokica. Po včerajšnjem mirnem dnevu smo zdaj spet hitro na poti. Da bi bil dan ąe lepši, je ľže zjutraj poskrbela ploha in z jader in barke sprala večino rdečega prahu, ki ga je prejšnje tedne nanosil veter iz Sahare. Skoraj 2000 milj je od Sala že ostalo za Skokičinno krmo in le še trije dnevi nas ločijo do prvih otokov na drugi strani Atlantika.
1.5.
Noč je bila mirna za spokojno jadranje, zjutraj pa se je veter spet dvignil.
Včasih zjutraj zadiši po svežem kruhu iz Iztokove krušne pečice. Da pa ne bi shujšali, s toplimi obroki poskrbi Mile.
Darko je tudi za naslednje dni napovedal lep vzhodnik.
Proge morskega grmovja so neskončne. Vseskozi nas ustavljajo in zmanjšujejo možnosti, da bi se na Barbadosu ustavili v ponedeljek podnevi. Kot bi jadrali po močvirju in ne po oceanu.
30.4.
Nekje na morju pred nami so Volvo barke. Dvignili smo še kater jadro, da jih dohitimo :).
Če zanese vso to solato iz Atlantika na Karibe, se jim slabo piše. Vse dni imamo lep veter, le smer niha, da genovo prestavimo včasih desno na tangun. Kaže, da bomo do Barbadosa prijadrali v ponedeljek.
29.4.
Odkar smo včeraj spremenili kurs proti Karibom, imamo boljši kot vetra in jadramo hitreje. Prej v povprečju 160, zdaj prejadramo 170 nm dnevno.
Oblačen dan je. Zaradi spremembe in podaljšanja poti smo že drugič jadrali čez polovico poti 🙂
28.4.
Pasati so postali skoraj čisto vzhodni in močnejši, zato nas krepko ziba levo in desno. Spet smo morali krajšati glavno jadro, da do konca ne zlomimo buma. Vsi smo OK.
Popoldne je Iztok spoznal, da je pot do Francoske Gvajane prekratka, zato bo svoje jadranje podaljšal za dva dni in si ogledal Karibe.
Skokico smo namreč obrnili proti severozahodu, proti Baarbadosu in Martiniku, kjer bom lažje dobil nov bom.
27.4.
V morju je vse več grmovja in alg, tako da se moramo pogosto ustavljati in čistiti krmilo in kobilico.
Prve dni smo to počeli ročno, potem pa sem se naučil hitrih obratov proti vetru in jadranja nazaj, da so se grmički trave v dvajsetih sekundah kar sami sneli s podvozja Skokice 🙂
Kako je videti krmilo, ko ga med jadranjem objamejo grmički plavajočih alg, se lepo vidi na desni sliki.
Ponoči smo prejadrali nekako čez polovico naše poti od Afrike do J Amerike.
26.4. zjutraj
Lepo jutro je in mi še naprej mirno jadramo skozi otoke grmovja in alg, ki se zapletajo okoli kobilice in krmila.
25.4.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….
Tudi danes ni bilo sreče z ribolovom. Iztoku je riba “pojedla” še zadnjo vabo. Zdaj prihaja na vrsto skrita (Jonova) zaloga trnkov in vab. Upanje na svežo ribjo pojedino še ostaja :).
24.4.
Dnevi so sivi. Le malo sonca posije skozi oblake. Tokrat je ugoden veter pihal tudi ponoči. Bum smo z dodatno škoto okrepili, da spet lahko jadramo na polno. Ribe so še vedno v morju 🙂
23.4.
Ponoči se je veter malo umiril, čez dan pa okrepil. Lepo napredujemo. Iztok je nahranil še nekaj (pre)velikih rib. Očitno jim plastične vabe kar dobro teknejo.
22.4. popoldne
Spet imamo dober veter in smo hitri. Iztok je ujel veliko mečarico, a se nas je usmilila in se odtrgala preden jo je zvlekel na barko.
22.4. dopoldne
Včeraj popoldne se nam je ob nepričakovanem sunku vetra in preletu jadra nalomil in skrivil bum :(.
Bum smo imobilizirali, jadra pa skrajšali in krajšave pa uredili na škotine za vsak primer, da našetega buma ne bi preveč obremenili.
Jadrano zmerno, saj ni veliko vetra.
Vsi smo v redu.
21.4.
Naša odprava se po novem imenuje Transatlantik 61. Tako je določil Mile na podlagi letnice rojstva vseh treh članov odprave.
Iztok in Mile sta mi naročila, da moram pisati samo resnico in nič drugega kot resnico, ker na naši barki vlada demokracija ??
Torej, k resnici sodi tudi to, da sta Mile in Iztok ob poskusu odsidranja in izplutja napadla sosednjo barko, a sta Francoza na barki njun napad uspešno odbila :). Kot se za pravega kapitana spodobi, sem bil jaz med tem v podpalubju.
Ponoči smo lepo jadrali in k resnici sodi tudi to, da Iztok pravi, da se je pretežno že navadil na valove. Včeraj so nas namreč ob odhodu s Sala pozdravili veliki oceanski valovi s severa, ki pa so se do jutra že znižali in prilagodili petnajst do dvajset vozlom severovzhodnika, ki nas poganja proti jugozahodu.
Obrise otoka Fogo zjutraj že vidimo pred seboj, a se bomo verjetno ustavili šele popoldne na otoku Brava, če nam bodo valovi to dopustili.
Miren zaliv smo popoldne našli na jugu otoka Brava in si privoščili skok v morje.
Mile in Iztok sta bila prelena za sprehod po otoku, sam pa sem vendarle odplaval do obale in se pri vzponu do vasi na vrhu hriba pridružil ribičem, ki so po stezicah navkreber tovorili ribe, ki so jih v okolici otoka nalovili čez dan. Zelenortski otoki so zelo sušni, Ilha Brava pa vendarle ima nekaj zelenja.
Kmalu bomo zapustili območje zelenortskega interneta in v prihodnjih dneh bodo novice sicer redne, a kratke.
20.4.
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?
Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.
Jadramo proti Fogu na jugu Zelenortskih otokov, kjer je ąe nekaj tednov nazaj lavo bruhal vulkan. Pozimi sem načrtoval,, da bi si to ogledal, a se je vulkan vmes ľe pomiril.
18.4.
Namešal sem nekaj slik in filmov z našega jadranja v prvi polovici aprila:
17.4.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v 
Palmeiro na severozahodu otoka.
Prejšnjo nedeljo so imeli domačini na trgu afriško žurko in kaže, da Miletu dišijo rožice in hoče žurko doživeti še enkrat.
Iz slik, ki mi jih je poslal Iztok, sklepam, da Miletu in Iztoku tudi v Sta. Mariji ni preveč dolgčas in kaže tudi, da bomo imeli prehrano na poti čez Atlantik prihodnja dva tedna bolje urejeno, kot jo imam sicer pri daljših morskih poteh :).
15.4.
Na Skokici je te dni ostal samo Mile, vsi ostali pa smo odleteli v Evropo.
Nekaj sestankov me čaka te dni v Švici, potem pa se vrnem na Zelenortske otoke in v ponedeljek bomo z Miletom in Iztokom odjadrali čez Atlantik proti Južni Ameriki.
13.4.
Dopoldne nam je postalo dolgčas, pa smo se odločili, da barko zapeljemo na sprehod okoli otoka in po dveh urah jadranja smo sidro spustili na južni strani Sala pred Santa Marijo.
Jug otoka nam je s svojimi obsežnimi svetlimi plažami pokazal čisto drugačen obraz, kot so nam ga kazali drugi otoki in kraji na Zelenortskih otokih. Kot se za bele peščene plaže spodobi, jih tudi tukaj obrobljajo številni hoteli, veter pa skrbi, da je na plažah in morju veliko kajtarjev in deskarjev..
12.4.
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.
Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.
Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.
Pripravil sem program za 
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.
Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).
Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).
Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂
večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.
Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom.
Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.
La Restingo je lep pogled na Atlantik.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.
Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Začetek tedna smo se z avtom še enkrat odpravili v gore, v bližino 3.718 m visokega vrha Teide, a je bilo v hribih precej oblačno in smo nad meglo priąli šele na vrhnjem grebenu na viąini preko 2.200 metrov. Izkazalo se je, da smo najvišji španski vrh bolje videli pred nekaj dnevi z morja z oddaljenosti nekaj deset kilometrov, kot pa ob tokratnem obisku iz bližine.
prinese puščavski prah, ki zmanjšuje vidljivosti in občutljivim povzroča tudi težave pri dihanju.
Skokico smo včeraj pripeljali do marine Tenerife, kjer bo severovzhodno od Santa Cruza prezimila, mi pa si bomo privoščili še dva počitniąka dneva na Tenerifu.
Danaąnji sladko kisel ali deľevno sončnen in vetroven dan smo preľiveli dopoldne v Santa Cruzu, kjer smo neuspeąno iskali avto za potep po Tenerifu. V pristaniąču je bilo privezanih kar 5 velikih potniąkih kriľark, katerih potniki so izpraznili parkirna mesta rent a car agencij. Z Uroąem sva se zato morala zapeljati na hrib do letaliąča, da sva najela avto.
Napovedani okrepljeni severnik je zamujal in prihajal v valovih, da smo morali vmes na poti proti Tenerifu v brezvetrjih pogosto zagnati motor.
Cel dan smo lahko opazovali nekaj čez 3700 m visoki Pico Teide, ki nas je iznad oblakov pozdravljal iz daljave.
Včeraj zvečer smo si izposodili dva avtomobila, danes pa smo se zgodaj zjutraj odrinili na kriľarjenje po La Palmi. Najprej smo se odpravili v gore, katerih najviąji vrhovi segajo krepko preko 2000 metrov..
Za razliko od ostalih Kanarskih otokov je La Palma zelo zelen otok in ľe na viąini 600 metrov smo se počutili kot doma. Sprva smo se vozili skozi listnate gozdove, nekoliko viąje skozi goste borove gozdove in ąele nad 2000 metri se je gozd zamenjal z ruąevjem. Z avtom smo se pripeljali vse do vi±ine 2400 metrov. Na vrhu velikega vulkanskega kraterja Taburiente smo bili ravno ±e dovolj zgodaj, da smo videli globoko v dno kraterja in tudi daleč naokoli po Atlantiku, potem pa so se vrhovi odeli v oblake.
Na najviąjem vrhu, Roque de la Muchachos, smo videli vrsto velikih teleskopov. Z Jonom sva splezala do njih, se sprehajala od observatorija do observatorija in trkala na vratda v upanju, da bi si lahko katerega ogledala od znotraj. Pri Herschlovem teleskopu se nama je nasmehnila sreča, ko nama je odprl prijazen nizozemski znanstvenik in nama pokazal notranjost astronomskega observatorija ter razloľil, kako teleskop deluje in kako je sestavlljen.
Spustili smo se na zahodno stran otoka in vozili sprva med vinogradi in nasadi mandljev, ±e niµje, µe blizu morja, pa smo cikcakali med obseµnimi plantaµami banan.
Jutro je bilo namenjeno skakalnemu treningu mojih malih sopotnikov in sprehodu v Kraljevsko dolino ter vzponu na hrib nad Vueltasom, kjer sem se lahko sprehajal med zmajskimi drevesi 
(dragon tree), ki pa so po velikosti precej zaostajala za tistimi, ki sem jih videl na Sokotri.
Dopoldne smo ąli z barko na ogled kitov in delfinov, ki jih je med Tenerifom in Gomero menda veliko, a mi ľal nismo videli nobenega. Če so nas doslej prihajali delfini 
Po treh mesecih jadranja proti jugu smo vendarle prijadrali do morja, ki je dovolj toplo tudi za moje zmrzljive kosti, da sem si brez prehudega stresa upal zaplavati okoli barke.
Včeraj smo se spotoma ustavili ob lepi plaľi na zahodni obali Fuerteventure, čez noč pa smo potem jadrali mimo Gran Canarije do juga Tenerifa, kjer smo Skokico privezali v marini San Miguel.
Na barki bomo naslednje dni med Kanarskimi otoki gostili Simono, Uroąa, Nejca in Karin, domov pa bosta ponoči odąla Robi in Lidija.Popoldne smo se z avtom zapeljali do Santa Cruza, kjer sem si ogledal tamkająnje marine in njih cene. Tukaj nekje nameravam do prihodnje pomladi pustiti barko in ľelim, da bi mi po tem ostalo kaj denarja tudi ąe za jadranje.
a napoved ľal obeta, da bomo zaradi brezvetrja morali premotorirati vsaj polovico poti proti Tenerifu.
Ne bi bili Slovenci, če tudi v Maroku ne bi ąli v hribe. No, mi smo ąli kar z avtom, čez visoki Atlas in potem do ravnin juľno od Atlasa.
Ob sončnem vzhodu smo prijadrali v Agadir. Drugi del noči smo vajeti na barki celo drľali malo nazaj, da nam ni bilo potrebno pristajati ponoči in se ponoči ukvarjati s cariniki in njihovimi nadurami. V Maroku imajo formalnosti namreč urejene tako, da se je potrebno v vsakem pristaniąču prijaviti in odjaviti, kot da bi ąel čez mejo in povsod dvakrat obiskati policaje, carinike, ľandarje in kapitanijo, kar vsakič vzame po uro ali dve izpolnjevanja obrazcev pri sicer praviloma prijaznih uradnikih.Popoldne so v Agadir priąli Zlata, Jon, Robi, in Lidija, potem, pa smo se vsi skupaj odpeljali na potep po notranjosti Maroka. Prva postaja je kraljevsko mesto Marakeą.
Občasno smo morali vendarle zagnati tudi motor. Zaradi mojih izkuąenj izpred dveh let, smo tokrat jadrali malo dlje od obale in z maroąkimi ribiči in njihovimi mreľami tokrat nismo imeli nobenih tezav.
Skozi kislo jutro z drobnim deľjem smo iz Sagresa jadrali do Portimao-ja, ki nas je popoldne pričakal ľe v soncu.
Barko smo pripravili za dvodnevno pot proti Maroku, natočili gorivo in vodo ter nabavili hrano. Med pregledom pripon jambora sem videl, da je zadnji teden trdega jadranja ob portugalski obali načel podkriľno pripono, ki jo bo kmalu potrebno zamenjati. Na srečo, se bo veter jutri obrnil na vzhodnik, kar bo ugodno za naąo pot proti jugu in manj naporno za barko.
Do Sinesa, kjer sem načrtoval postanek za čez noč, smo prijadrali ąele proti jutru, zato nisem videl smisla, da bi se tam ustavili in smo nadaljevali s kriľarjenjem proti vetru, proti jugu, proti valovom, …
Vremenske napovedi za cel teden v naprej obetajo juľni in jugozahodni veter, zato sva včeraj izkoristila zahodnik in odjadrala do Lizbone ter po reki Tejo mimo mesta ąe malo naprej do marine.
Včeraj popoldne sva jadrala mimo Porta, pa je bil vzhodnik obetaven in sva jadrala naprej. Zvečer je veter obrnil na severozahodnik in se ąe okrepil. Ponoči sem nameraval zaviti v Figuero da Foz, pa so bili valovi preveliki za varen prehod mimo valobranov v pristaniąče, zato sva nadaljevala z jadranjem in proti jutru naletela na napovedani jugozahodnik, ki nama je zagrenil napredovanje. Strahoma sem pogledoval na zahod, od koder je bilo napovedano neurje.
©e pred prihodom fronte name je dopoldne uspelo preko vse večjih valov priskakljati do mesteca Peniche in Skokico privezati ob ribiąki pomol
Mile se je včeraj zbudil in mi poslal nekaj slik z Grenlandije. Upam, da je bil čez poletje dovolj priden, da je uspel pregledati mnoľico video posnetkov, ki jih je v svoje kamere neutrudno lovil med najinim jadranjem do Grenllandije in nazaj. Morda je Mile med plevelom naąel kaj zrnja in bo kmalu nastal tudi kakąen filmček.
Na morju pred Vigom je bilo vetra minula dva dni zelo malo. Včeraj so nam sapice zadoščale le za kratko pot do zunanjih otokov, ki zaliv ščitijo pred atlantskimi valovi, danes pa smo odjadrali do Punte Lagoe, kjer bo Skokica ostala privezana še dober mesec, potem pa se bomo na barko vrnili in odjadrali proti Madeiri in.Kanarskim otokom.
Islas Atlanticas, kot domačini pravijo zunanjim otokom, po videzu s poraščenostjo in belimi plažami zelo spominjajo na Polinezijske otoke, le koralnega grebena ni okoli njih in toplota morja ne dosega dvajsetih stopinj Celzija. Zame je to žal premalo, da bi šel v vodo dlje kot do kolen.
Viana je slikovito pristaniško mesto z lepim starim mestnim jedrom, ki ga na gosto prepredajo ozke ulice.
Podobno kot v Portu imajo tudi tukaj Eiflov most čez reko, podobno kot Ljubljana pa imajo tudi tukaj nad mestom svojoi Šmarno goro s cerkvijo na vrhu.
Vremenska napoved, s katero smo zjutraj odjadrali proti jugu ,nam je obetala lagodno jadranje z rahlim zahodnikom, a že po pol ure smo se zaleteli v 25 vozlov južnika, ki nam je nato grenil dan, češnjo v pelinkovec pa sta dodala še gosta megla in hlad.
Veter nas je celo popoldne in še pol noči izdatno preganjal okoli severozahodnega vogala Pirenejskega polotoka.
La Coruna je pristaniško mesto s starim mestnim jedrom, katerega ulice se napolnijo in zares zaživijo šele pozno zvečer.
Domen in Jernej želita videti prekoceanske ladje na morju, a približno 20 milj obalnega pasu je tukaj rezerviranega za obalno plovbo in ribiče, velike ladje pa bomo lahko videli šele pozneje popoldne.
Veter nas je včeraj obiskal s severa in popoldne postajal vse krepkejši, jadranje pa zvečer in ponoči že prav živahno.
Za zahodno špansko obalo se spodobi, da veter piha s severa, zato smo v skladu s pričakovanji jadrali ostro v veter ter cikcakali ob obali navzgor. Ko pa smo prijadrali v Biskajski zaliv in zvečer zavili proti vzhodu, je tudi veter obrnil na vzhodnik in skozi noč smo lahko le nadaljevali s cikcakanjem in nabijanjem v valove vse do La Corune.
Včeraj ponoči je naše letalo skozi dež in meglo našlo pot do letališča v Vigu. Doma smo jamrali, da je poletje hladno, a tukaj je bilo danes še nekaj stopinj hladneje. Le trije smo prišli do barke, četrti nam je obležal še pred odhodom.
nam je ujeti na vrv vrše in se zaplesti tako, da sem se moral nakajkrat potopiti pod barko, da sem Skokico rešil vrvi.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.
Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
ajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.
bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.
Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.
Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.
času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.
severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.
Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.
Skozi nalive smo se zato odpeljali do modre lagune in se namakali v od vetra razburkani vroči vodi bele barve, za katero na prospektih piše, da bi morala biti modra, a te barve je le, kadar nanjo sije sonce.
Večer je prešel v čudovito, a hladno jutro. V fjorde na severozahodu Islandije se zjutraj steka hladen zrak z ledenika in z zasneženih gora, a toplo sonce je kmalu pregnalo hladen zrak iz Isafjordura.
Kislo jutro se je na naši poti proti zahodu postopoma prelilo v lep dan, ta pa se je na zahodu Islandije končal s kislim meglenim večerom. Vetra na poti skorajda ni bilo in smo večino poti morali premotorirati, da pa nam ni bilo preveč dolgčas, so tokrat poskrbeli kiti, s katerimi smo se srečevali celo popoldne.
Na svoj račun je vendarle prišel tudi Jon, ki je tokrat prav od blizu lahko slikal morske velikane, a kita v bližini barke vseeno ni uspel pobožati. Morda ga je bilo malce strah, ali pa je imel za kakšen meter prekratke roke:
Ponoči smo se odločili, da vendarle ne bomo jadrali na severni tečaj. Ugotovili smo, da imamo s seboj premalo kurjave :).
Skokica ima zdaj nov akumulator, stari pa si boljšega kraja za odhod v pokoj skorajda ni mogel izbrati. Če bi se to zgodilo nekaj dni pozneje, bi imela z Miletom na poti proti Grenlandiji resne težave, če bi morala uporabljati motor.
Popoldne je motor zabrnel in z Zlato in Jonom smo lahko izpluli iz Husavika. Na poti proti zahodu smo 
Ponoči smo prijadrali na severno stran Islandije in danes popoldne se nam je v Raufarhofnu na krovi Skokice pridruľžl Mile in potem smo odjadrali proti severu.
povedal, da smo četrta posadka, ki je letos z jadrnico prišla na Islandijo, kmalu za nami pa so prijadrali še Francozi, ki smo jih prehiteli na poti s Ferskih otokov.
Dva dni smo na morju rezali meglo, danes zjutraj pa se je zjasnilo, da smo v daljavi pred seboj lahko videli zasnežene islandske hribe.
Zjutraj smo prijadrali na Ferske otoke.
em od ribolova in v pristanišču v Torshavnu je privezanih veliko oceanskih ribiških ladij.
Včeraj smo s pomočjo zapornic potovali predvsem navzgor, danes pa smo 
se spuščali proti morju in nas zdaj do morja ločita le še dve zapornici in šest višinskih metrov.. Precej deževno je bilo te dni na severu Britanskega otočja, a nas je včasih vmes potolažilo tudi sonce, da smo vendarle lahko videli hribe, med katerimi smo jadrali.
Dopoldne smo jadrali po znamenitem jezeru Loch Ness in oprezali za Nessie. Po nekaj urah smo ľe mislili, da pošasti ne bomo videli, potem pa jo je Jelko zagledal, ko je v neposredni bliľini barke pogledala iz vode. Ob tem je bil celo dovolj priseben, da je v roke hitro vzel fotoaparat in jo je slikal še preden se je spet potopila v vodo.
Ne dela mi internet na barki, zato bodo, dokler tega ne uredim, poročila bolj kratka. Predvčerajšnjim smo z vlakom prišli v Holyhead in potem s krepkim južnim vetrom odjadrali čez Irsko morje do severa Irske, kjer smo se v zalivu pred Belfastom ustavili čez noč in počakali na nov plimski val, s katerim smo potem hitro prišli do Škotske.
potjo sredi noči in do jutra potem med ozkimi prelivi med otoki in skozi meglo pripluli do Fort Wiliama.