Zadnja dva dni naših jadralskih počitnic na zahodu Atlantika je bilo napovedanega veliko dežja, pa je na srečo prevladovalo sonce.
Barko smo privezali v marini na Guadeloupu, mi pa smo že odleteli domov.
Preko poletja se bomo ukvarjali s smučarskimi skoki, vmes pa bo dovolj časa za raziskovanje lepot Slovenije, kakor tudi za pripravo jesenskih jadralskih poti.
Dodajam še nekaj slik posnetih v preteklih dneh na Martiniku, Dominiki in na otokih okoli Guadeloupa.
Skorajda popoln informacijski mrk smo imeli zadnje dni na Skokici, a internet za jadranje vendarle ąe ni popolnoma nujen, zato smo pot do Guadeloupa z lahkoto našli.
Zlata in Helena sta si te dni zaľeleli poležavanja na plažah, zato smo na poti proti severu obiskali skoraj vse plaže na Dominiki, Marie Galante in Gossieru, danes pa bomo pospravljali na barki, saj se naše jadralske počitnicw žal končujejo.Kakšno sliko.in filmček dodam, ko pridem do bolj uporabnega interneta.
S potepanjem po dolgem in po čez po Martiniku je bil natrpan naš današnji dan. Dopoldne si je naš ženski del posadke zaželel poležavanja na lepi plaži, zato smo se odpeljali na jug otoka, kjer jih imajo v izobilju. 
Prelivajoči se valovi na plaži so bili ravno pravšnji za igranje in drsenje po njih..Potem smo se odpeljali na sever otoka pod vulkan Pelle, se spustili v pravljično deželo v soteski sredi pragozda, se sprehajali med brzicami in slapovi reke in se hladili v njenih tolmunih.
Po ovinkasti cesti v osrednjem hribovju otoka smo se skozi pragozd vrnili na naše sidrišče na jugu otoka, kjer smo po dolgem času videli pravi sončni zahod, ko je sonce potonilo v morje.
Doslej je bilo zahodno obzorje na Karibih zvečer vedno oblačno in sonce nam je še pred zahodom izginilo za oblaki.
9.7.
Zjutraj smo odjadrali na ogled Fort de France-a, glavnega mesta Martinika, ki so ga v polurnem taktu preletavale kratke plohe. Sidro smo spustili v mestnem pristanišču in se prilagodili glasbi dežja
.
Po vsaki dežni kitici smo naredili premik: najprej s čolnom na obalo in pod streho, potem sprehod po prvih nekaj ulicah in pod streho, pa neuspešno iskanje avta (ni sezone in imajo avte na letališču) in pod streho, še sprehod med bananami na (pokriti) tržnici in obisk restavracije, ki je seveda tudi imela streho.
Ko smo obupali nad rent-a-carji v mestu smo skozi ploho odjadrali do turističnega naselja na drugi strani zaliva, kjer smoi popoldne, ko je minila petindvajseta ploha, odveslali na obalo in si izposodili avto za izlete po notranjosti otoka.
Včeraj smo osvojili mondeni Bourg na Svetnikih, danes dopoldne pa smo Skokici spet pustili zadihati in smo po ąportno jadrali mimo Dominike ter ľe popoldne sidro spustili pri Le Carbetu na severozahodu Martinika.
Zaradi ploh je bil veter precej močnejąi, kot so kazale vremenske napovedi, zato smo do Martinika prijadrali dovolj hitro, da se lahko ąe pred večerom izkrcali na eno od pravih karibskih plaž s palmami in ribiči ter si si privoąčili tudi sprehod in tek po drobnem ,temnem, toplem pesku.Na otočju Saintes s(m)o bili začuda v prevladi belci, na Martiniku pa je spet vse postavljeno na pravo mesto in urejeno po Karibsko, saj se sprehajamo med črnci :).
Uroš in Marinka sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti, na krovu Skokice pa sta se nam pridružila Helena in Miloš.
Jutro je še malo kislo, a kaže, da zmaguje sonce in bomo kmalu odjadrali proti kakšnih deset milj oddaljenim otokom Des Saintes.
6.7.
Po burni noči se je veter včeraj na sidrišču vendarle toliko unesel, da smo se lahko odpeljali z avtom na izlet po hriboviti notranjosti Guadeloupa.
Sprehajali smo se po tropskem pragozdu, po viseečih mostovih speljanimi visoko med krošnjami dreves in obiskali živalski vrt, kjer se je Jon najbolj spoprijateljil z rakuni, ki so mu jedli skorajda z roke.
Popoldne smo odjadrali do jugozahoda Guadeloupa, kjer smo se ustavili pri svetilniku v Vieux Fortu. Za nadaljevanje poti čez razpihani preliv proti Svetnikom, otokom Les Saintes, je nekako zmanjkalo časa in volje.
Med sidranjem tudi v mirnem vremenu po navadi težim svojim jadralcem, naj z varnostno vrvico pritrdijo odprti sidrni pokrov, da jim ga veter ne bo prevrnil na nogo. Včeraj sem se sam igral s sidrom na premcu, pozabil pripeti varnostno vrvico in veter mi je pokrov prevrnil na nogo in preščipnil prste. 
Posledica je bila rjovenje in veliko krvi na premcu, potreben pa bo tudi nekajdnevni post od plavanja in tekanja. Se bom pač moral malo bolj posvetiti vzdrževalnim opravilom na barki, ki sem jih do zdaj potiskal ob stran.
Preselili smo se v marino Riviere Sans pri Basse Terre, saj bomo jutri delno zamenjali posadko.
Na sidrišču v Deshaiesu so nas celo noč napadali sunki vetra med 30 in 40 vozli. Privezani smo bili sicer varno na bojo, a polaganje in zibanje barke pod udari vetra mi ni bilo prav nič všeč, zato smo zjutraj odjadrali proti jugu ob zavetrni strani otoka.No, vsaj mislil sem, da je zavetrna, pa smo prišli z dežja pod kap, saj je naše jadranje izgledalo, kot bi v burji jadrali po Velebitskem kanalu.
Veter je bil vseskozi nad 40 vozli, sunki so presegali 50 vozlov hitrosti, valove pa je veter z boka nosil čez barko. Razvite smo imeli le en meter genove, pa je bilo dovolj za spodobno hitrost.
Tako močnega vetra nisem videl v nobeni napovedi in ker ni kazalo, da bo popustil, smo šli po desetih miljah norenja sidrati v zalivček južno od otoka Pigeon.
Jon in Uroš sta spotoma na trnek zahakljala enega mahi mahija, a jima je pobegnil malo preden bi ga lahko spravila na barko.
Danes se ne da normalno jadrati, zato je mladina odšla na izlet po otoku, ta stari pa pazimo, da nam veter s sidrišča ne odpihne barke.
Zvečer sva z Jonom pripravljala vabe za ribe, zgodaj zjutraj pa smo odjadrali z Antigve. Veter nas je lepo preganjal na poti, valovi pa so se zlivali čez palubo. Da v jadranju uživam, danes nisem smel pokazati, saj so me pred tem svarili mrki obrazi mojih sopotnic.
Na skakalnicah sem pogosto deľurni krivec, kadar skakalcem zapiha iz neprave smeri, danes pa sem si nakopal hudo zamero, ker sem naredil prevelike valove :(.Jadranje sta si Jon in Uroš popestrila z ribolovom, ki je bil uspešen. Jon je z Uroševo pomočjo ujel svojo prvo malo večjo ribo. Približno polmetrski mahi mahi je že popoldne, takoj po pristanku na severu Guadeloupa, končal v ponvi in potem v želodcih mojih jadralcev.
Dan smo začeli z nakupi spominkov, hrane, goriva in ribiškega pribora, potem pa smo se iz marine 
prestavili nekaj milj južneje ob še eno lepo belo antigvansko plažo, ki jih ima ta otok v izobilju na zahodni strani.Danes na sporedu ni bilo kajtanja, saj kaže, da Urošu včerajšnjih 50 prezmajčkanih kilometrov zadošča še za kakšen dan.
Sprehodili smo se po lagunah v zaledju zaliva in povzpeli do trdnjave na bližnjem griču.
Pripravljamo se na jadranje do 50 milj oddaljenega Guadeloupa. Napovedi še nekaj dni ne obetajo, da bi vzhodnik kaj popustil, zato upam, da jutrrijšnjih 25 do 30 vozlov vetra ne bo prehud zalogaj za moje sojadralce.
Dopoldne smo jadrali okoli Antigve, Uroš na svoji deski in s pomočjo zajčka, ostali pa smo na Skokici razvili jadra in z vetrom drveli ob otoku in skrbno gledali na navtično karto ter bili pozorni na številne plitvine, grebene in čeri, ki obdajajo Antigvo.
Za nameček smo morali vseskozi paziti še na Uroša, ki se je s svojim zmajčkom zajčkom razigrano glisiral okoli barke.Seveda je bil Uroš veliko hitrejši od nas, a nazadnje smo ga morali pred Joly Harbourjem pobrati iz morja, ko mu je na zavetrni strani otoka zmanjkalo vetra.
Dan smo končali z okusno večerjo v zavetju marine.
Danes zapuščamo bele peščene plaže Barbude in 
se selimo proti jugu na sever Antigve.29.6.
Barbudo sva danes z Zlato raziskovala na kolesih. Morda na zemljevidu ne zgleda ravno velik otok, a dolge peščene ceste so se nama ob vožnji nazaj proti vetru zdele neskončne.
Barbuda je nizek, koralni in sušen otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, na njem pa je le ena vas, Codrington, v kateri živi okrog tisoč osemsto prijaznih prebivalcev. Ob plažah je zgrajenih nekaj hotelskih naselij, ki pa so preko poletja zaprta.
V Codringtonu imajo letališče in nekaj majhnih vaških trgovin, v katerih sva z Zlato med drugim dobila tudi nekaj sadja, kruha za dodobra izpraznjeno shrambo na Skokici.
Med najinim kolesarskim maratonom se je mladina zabavala z zmajčkom oziroma zajčkom, kot temu pravi Uroš. Jon in Marinka sta zajčkala po plaži, Uroš pa seveda po morju.
Poletje je orkansko obdobje na Karibih. Za letos meteorologi napovedujejo bolj mirno poletje,
a vremenske napovedi vseeno spremljam malo bolj pogosti, kot bi jih sicer. Veter je te dni stalno pri dvajsetih vozlih hitrosti, le občasno se pred kakšno ploho malo okrepi.
Orkanov na srečo ni na vidiku.
Na zelenem otoku ne živijo samo kaktusi, agave in ptiči, temveč tudi kače, ki se ne zmenijo za copotanje z nogami in se ne pustijo kar tako odgnati s poti. Šele, ko sem uporabil palico, mi je kažo uspelo pregnati v grmovje.
Vzhodnik ne popušča in vseskozi ga je preko 20 vozlov, kar je seveda ugodno za jadranje na sever ali jug.Mi smo odjadrali še malo bolj na sever do Barbude, kjer so nas pričakale neskončne bele plaže in zelo mirno morje za kakavovim rtom na jugovzhodu otoka..
Na vseh otokih in sidriščih, kjer se ustavljamo, je pozimi gneča, v tem obdobju pa imamo povsod na sidriščih le malo sosedov.
Zjutraj smo v pristanišču opravili vstopne formalnosti in potem 
odjadrali na vzhod otoka, kjer je Uroš ob Zelenem otoku našel svoj “sanjski spot” za zmajčkanje in potem svojega zmaja spuščal v zrak celo popoldne, da smo imeli nekaj miru pred njim 🙂.
25.6.
Zadnje dni se moji sojadralci nekako nočejo navaditi na karibski čas, zato hodimo spat s kurami in vstajamo s petelini.
Po jutranjem teku smo zjutraj po atlantski strani Guadeloupa odjadrali proti severu.
Po oceanskih valovih smo se prebijali skozi plohe in moji sojadralci so me zbadali z vprašanji:,”Kdaj bomo začeli dopustniško jadrati?”, kot sem jim obljubil.Kakorkoli že, sami, so si izbrali pot proti severnim otokom, meni je bilo jadranje čisto všeč, do večera pa smo prijadrali do Angleške luke na Antigui in spustili sidro v. mirnem zalivu
Posadka na barki se je že zamenjala, Zlati in Jonu sta se pridružila še Marinka in Uroš. Jadranje bo poslej bolj dopustniško.
Za uvod smo se podali z avtom po kmetijski notranjosti Guadeloupa, si ogledali klife na severu otoka in potem še zaplavali z ene od lepih svetlih plaž na zavetrni strani.Nekatere zalive na privetrni strani otoka je morsko grmovje in trava z Atlantika že v celoti prekrila in ker vse to šavje na obali gnije, se od tam širi prav strupen smrad.Zvečer smo si ogledali vremensko napoved in kovali jadralske načrte. Veter se bo jutri okrepil, mi pa jo bomo namesto na jug, mahnili na sever proti Antigui.
Odprtomorski jadralni tečaj smo zaključili tako kot se spodobi, s športnim jadranjem proti St. Francoisu na vzhodu Guadeloupa. Moja (Navisova) nova merilna naprava za veter je kazala 7 Bf., atlantski valovi pa so se veselo zlivali čez krov Skokice in poleg nas spet posolili vso opremo, ki jo je včerajšnji dež tako temeljito opral.Janez, Gregor, Aleš in Bogdan zapuščajo barko dobre volje in verjetno bogatejši za nekaj novih jadralskih izkušenj.22.6.
Včeraj smo z Dominike odjadrali na Svetniške otoke južno od Guadeloupa,
Otoki bolj spominjajo na Sredozemlje kot na Karibe, fantje pa so med obiskom mesteca ugotovili, da v restavracijah točijo zlato pivo in še bolj zlato kavo (glede na cene).
Zvečer smo barko privezali v marini na Guadeloupu, da sta se nam na krovu Skokice pridružila še Zlata in Jon.
Po nevihtni noči danes vseskozi dežuje in dežuje in mi vedrimo ter gledamo v nebo, kdaj se bo nehalo zlivati. Volje za odhod na morje v takšnem vremenu ni veliko.
Vremenska napoved za naslednje dni je vendarle veliko boljša..
Včerajšnji dan smo preživeli na morju in uživali v športnem jadranju v krepkem vetru. Jadrali smo rahlo proti vetru, a razgibanemu morju in močno skrajšanim jadrom navkljub smo bili hitro na poti, ugodem morski tok pa je poskrbel, da se je naša hitrost jadranja občasno povzpela tudi čez deset vozlov.
Proti jutru smo prijadrali na sever Dominike, kjer bodo fantje nekaj prostih ur preživeli na izletu po notranjosti otoka, jaz pa bom imel čas za nekaj vzdrževalnih popravil na barki- če bom za to našel tudi dovolj volje :).18.6.Zelo
razpihani so bili danes Grenadini.Dopoldne smo prijadrali do najbolj južnih otokov na naši tokratni poti, do otočkov Tobago Cays, ki jih pred oceanskimi valovi ščiti obroč koralnih grebenov.
V tem času ni ravno gtlavna sezona, a otoki so priljubljeni in tudi v tem času je bilo okoli otokov zasidranih v kar nekaj.bark.
Po otokih smo se sprehajali v družbi leguanov in ptic, po zalivu plavali med želvami in ribami, na koncu pa smo si privoščili še ribji piknik.
Čas je, da se obrnemo nazaj proti severu, da bomo v nedeljo pravočasno prijadrali do Guadeloupa in na krov sprejeli še Zlato in Jona.
17.6.
Ponoči smo odjadrali proti St. Vincentu in sredi dneva obiskali prijazno carinico v Chateaubelairu, kjer sem opravil vstopne formalnosti za St. Vincent in Grenadine, fantje pa so medtem hitro navezali stike z domačini in se pridružili pokušini ruma. Aleš je končno prišel do pristnega tropskega sadja z domačih vrtov v vasi.
Popoldne smo se odpravili na jug proti gnezdu piratov, ki med tukajšnjimi otoki še vedno skrbijo za tradicijo in skrbno opravljajo svojo obrt, le da se zdaj spravljajo na jadralce namesto na trgovske ladje.
Sidro smo za čez noč spustili v zalivu otoka Bequia (po indijansko “oblačni otok”), jutri pa gremo še malo bolj na jug v lovu za pirati in peščenimi tropskimi otoki.
16.6.
Plohe, nevihte in južni veter so nam ponoči prekrižali načrte za jadranje proti St.Vincentu. Vrniti smo se morali na jug Martinika in počakati, da se veter ustali.
Vsi smo še vedno dobre volje, zato nam danes na poti do St. Lucije ni bilo več potrebno preizkušati vodotesnosti naših jadralnih oblek. Veter je zjutraj ponovno obrnil na vzhodnik in z njim smo skorajda preleteli preliv med Martinikom in St. Lucijo.
Skokico smo privezali v marini v Rodney Bay-u in se popoldne z najetim avtom zapeljali po razgibanem otoku proti jugu.
Hribovita narava notranjosti otoka je lepa, naselja pa po karibsko neurejena. Fantje so pričakovali, da bodo ceste boljše in hiše večinoma lepe, kot bi sodilo k turističnemu otoku, a St. Lucija je vendarle postavljena med Karibske otoke, kamor sodi tudi nekaj več prvinskosti.
Stožčasta hriba, ki kraljujeta nad jugom Lucije ini ju imenujejo Pitons, sta naravna znamenitost otoka.
15.6.
Po večernem postanku na otoku Marie Galante, ki leži južno od Guadeloupa, smo ponoči odjadrali na Atlantik in se pozdravili z oceanskimi valovi in lepim vetrom. Spotoma smo se ustavili na Martiniku. Po postanku za kočerjo bomo nadaljevali z jadranjem proti St. Vincentu, kamor naj bi prijadrali jutri.
14.6.
Skokica nas je včeraj pričakala na vodi, tako kot sem jo prejšnji mesec zapustil v marini. Glede na količino prahu, ki je na barki, lahko sklepam, da v minulih tednih tukaj ni prav dosti deževalo.
Z Janezom, Alešom, Gregorjem in Bogdanom smo se zvečer vkrcali v vroče kabine. Mislil sem, da zaradi vročih dni zadnji teden v Sloveniji tukaj ne bomo imeli težav z aklimatizacijo, a kaže, da se bomo na tropsko savno vendarle še morali navaditi.
Danes bomo barko pripravili za jadranje, potem pa jo bomo mahnili proti jugu.
11.6.
Konec tedna odpotujemo na Guadeloupe in potem se bomo z barko kar nekaj tednov potepali med Malimi Antili.
Zaenkrat kaže, da bo vreme ugodno. Tudi dolgoročne ameriške vremenske napovedi obetajo, da je verjetnost orkanov na Karibskem morju letošnje leto veliko manjša kot sicer. Severni Atlantik je hladnejši od dolgoletnega povprečja, Pacifik pa toplejši, zato naj bi bilo letos več neurij na Pacifiku in manj na Atlantiku.
Odštevam dneve in ure in komaj že čakam, da bomo na Skokici lahko razpeli jadra.
9.6.
Prejšnji teden sem preživel na smučarskih sestankih ob Črnem morju, zdaj pa sem vendarle našel dovolj časa za ureditev video posnetkov z našega jadranja čez Atlantik prejšnji mesec.
Vidite lahko, da na barki vendarle ni bilo samo dolgčas.
Režiser je raje postal glavni igralec, Iztok se je sprostil, le jaz sem ostal zategnjen :).
31.5.
Pripravil sem nov program oceanskega in odprtomorskega jadranja po Atlantiku in med Karibskimi otoki letos jeseni. Ponujam vam priložnost za spoznavanje z razmerami na oceanu pridobili boste lahko novie odprtomorske izkušnje in se spoznali tudi z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.
Četrtek sem preživel med učenci osnovne šole Žužemberk.
S kulturnim programom, ki so ga pripravili in z ogledom naših slik in filmčkov z jadranja med otoki Indijskega oceana in Pacifika smo si vsi skupaj popestrili slovesnosti ob zaključku bralne značke.
Kar dobro sem se moral potruditi, da sem lahko kolikor toliko zadovoljivo odgovoril na številna radovedna vprašanja otrok, tako v povezavi z jadranjem, kot tudi s smučarskimi skoki.
22.5.
Po tednu v Švici sem se zdaj vendarle vrnil domov.. Moje delovne obveznosti so tokrat poskrbele tudi za postopno aklimatizacijo s poletnih Antilov na kislo vreme, kakršnega pač imamo te dni doma.
Večerri ob Ženevskem 
jezeru so še dajali nekaj primorskih občutkov,, vožnja čez Alpe domov skozi snežne meteže pa me je spomnila, da do poletja v Srednji Evropi vendarle manjka še kakšen mesec.
V prihodnjih dneh bom uredil slike in filmčke z našega jadranja čez Atlantik in kakšnega dodal tudi sem na spletno stran. Seveda bom piskal tudi kakšen posnetek “morskih poljan” za pojasnilo tistim, ki ste dvomili o mojem zdravju, ko sem pisal, da imam sredi Atlantika občutek, kot da jadramo po močvirju :).
Opogumljen z dobro udeležbo na spomladanskem oceanskem tečaju bom pripravil tudi program jadranja za oktober med Malimi Antili. Izmisliti si bom moral neko novo ime namesto tečaja, saj gre pri tem bolj kot za učenje predvsem za pridobivanje novih odprtomorskih izkušenj in spoznavanje z dolgotrajnejšim pomorskim načinom življenja.
Otok Guadeloupe ima obliko metulja in včeraj sva si ogledovala zahodno, bolj gorato krilo tega metulja.
Zapeljala sva se na jug otoka na ogled risb, ki so jih na skale narisali oziroma vgravirali indijanci.
Izkazalo se je, da je arheološko najdišče v bistvu botanični vrt, kjer nam je vodička na dolgo in široko v francoščini pripovedovala zgodbice o vsakem listku na drevesu posebej in o rožicah (za katere rastline gre ne vem, ker ne razumem francosko), vmes pa je
pokazala še nekaj skal, na katerih si večinoma s precej domišljije lahko razbral vklesane obraze.
Na spletu sem prebral, da so se protesti na Dominiki danes končali, ko so nad protestnike poslali dovolj policajev z dovolj solzivca.
Videti je bilo zanimivo, a policajev je bilo premalo in niso hoteli biti preveč nasilni, zato je vse skupaj trajalo predolgo in ni bilo upanja, da bi kmalu lahko šli po tej cesti naprej proti barki, zato smo se morali obrniti nazaj po poti v džunglo in čez gore k miroljubnim indijankam, ki so naju gostile čez dan. Edina še prosta pot na sever otoka gre namreč onkraj gora po atlantski strani otoka.
Dominika je res lep, razgiban, hribovit in bujno poraščen otok, ki sva ga z avtom prekrižarila po dolgem in počez (zaradi protestov in cestne blokade celo dvakrat). Za ogled otoka sva najela vodiča z avtom, kar ni bilo poceni, a se je izkazalo za dobro potezo, saj so ceste ozke in ovinkaste, vozi se po levi, domačini pa po cestah bolj letijo kot vozijo.
Naseljeni so namreč na privetrni atlantski strani otoka, ki nima sidrišč in ni bila primerna za pristanek španskih ladij, po džungli čez gore pa se ni prebilo dovolj španskih vojakov, da bi indijance lahko zasužnjili.
Postregli so nama s kruhom iz korenin grma Wasabi, pokazali kako kmetujejo in kako so nekoč izdelovali hiše in kanuje. Izvedela sva tudi, da grmovje in atlantsko travo, ki nam je grenila življenje med jadranjem čez Atlantik in jo ocean tukaj na debelo naplavlja na obalo, uporabljajo kot gnojilo za na polja.
Sva pa z Miletom zato prijetno presenečenje doživela med sprehodom po pragozdu v hribih, kjer so visoko v krošnjah dreves žvrgoleli ptiči, v globelih je žuborela voda, v podrastju ob poti pa rastejo številne cvetice, ki jih pri nas poznamo kot okrasne rastline.
Mile je šel včeraj na sestanek s francoskim predsednikom in domačini, jaz pa sem si medtem ogledal Fort de France.
Popoldne sva prijadrala na sever Dominike. Da je to prava banana republika (brez narekovajev) sem videl ľe takoj na carinskem pomolu, kjer so s tovornjaka prekladali banane na ladjo. Vstopne formalnosti so bile hitro opravljene, da mi je pred večerom ostalo dovolj časa tudi za moj redni foto tek (tek s postanki za fotografiranje). Iz dneva v dan sem v boljąši kondiciji in bom kmalu popravil posledice poležľavanja čez Atlantik.
Včeraj sva z Miletom odjadrala na izlet
Iztok je včeraj zaključil svojo čezatlantsko pustolovščino, se poslovil od Skokice in ostanka njene posadke ter odletel proti domu.
V torek smo se z barko preselili v veliko marino v Le Marinu, kjer imajo vrsto navtičnih trgovin in servisov in med njimi tudi delavnico, kjer so mi v dveh dneh naredili nov bum. Seveda ni šlo čisto gladko, a moji številni obiski v delavnici, sodelovanje pri sestavljanju in priganjanje so vendarle obrodili sadove, da sva novi bum z Miletom danes popoldne že lahko odnesla iz delavnice, ga opremila z vrvmi za krajšave in namestila na jambor.
Veter se je zadnje popoldne in večer le še krepil, da smo morali vse bolj krajšati jadra.
Današnji rojstnodnevni dan sem preživel ob lepem jadranju in brez stresa :). Palačinke namesto torte in Danijela v izvedbi Iztoka in Mileta ….
22.4. popoldne
Ponoči sem se pridružil Miletu in Iztoku na bark v Palmeirii, zjutraj pa pri pristaniških oblasteh začel urejati izstopne formalnosti za odhod z Zelenortskih otokov. Po šestih urah čakanja na razne uradnike, sem se jih naveličal in smo popoldne odjadrali z na pol urejenimi.papirji. Morda bomo stvari do konca uredili na Fogu ali v Praiji?
Na srečo smo med čakanjem uspeli nabavili vso potrebno hrano po različnih trgovinah v Espargosu, da sta Mile in Iztok lahko brez večjih skrbi dvignila sidro.
Miletu se je včeraj na barki pridružil Iztok in najbrž se je Mile naveličal Santa Marije, saj sta napovedala selitev nazaj v 
Tudi na sidrišču pri Palmeiri imamo vetra v izobilju, da Skokica vseskozi poplesuje okoli sidra.
Sal je nizek in sušen otok z nekaj naselji in letališčem, s katerega bomo zvečer poleteli proti Evropi.
Fantje so pretekli teden med jadranjem vse dni za barko vlekli ribiške vabe, a niso nič ujeli. V vodičih piše, da je tukajšnje morje bogato z velikimi ribami in kot dokaz so tukajšnji ribiči včeraj v pristanišče privlekli veliko mečarico, s katero so imeli trije ribiči precej opravka, da so jo dvignili s čolna na pomol. Moji jadralci so hoteli dobiti nekaj zrezkov od mečarice, a niso bili uspešni, saj je bila ta velika riba že v naprej prodana v hotel na jugu otoka.
Pripravil sem program za 
Zimske poti nas vsako leto na severu Evrope pripeljejo tudi do morja v Trondheimskem fjordu.
Zime je bilo dovolj in čas je za počitnice in jadranje. A ne takoj, saj je barko potrebno najprej še popraviti in pripraviti za letošnje oceanske poti.
Po treh dneh in nočeh šraufanja, vrtanja in žaganja je bila barka včeraj dovolj sestavljena, da smo lahko prezračili jadra, le hladilnika mi še ni uspelo usposobiti (in poleg njega še vrste drugih drobnarij, za katere bo dovolj časa prihodnji teden na Atlantiku).
Na barki smo včeraj dobili dva nova člana posadke, Matjaža in Tijana, ki sta nam na poti s severa na jug Tenerifa pokazala, kako se jadra na Kanarskih otokih. Veter je tukaj namreč prav poseben in zavija z leve nekoliko bolj na desno, zato so potrebne prav posebne nastavitve jader :).
Matjaž mi za zaporo morja ni povedal, zato smo včeraj vzhodno od Tenerifa jadrali ravno skozi zaprto območje in doživeli napad besnih pojočih rib, ki so letale okoli barke in se oglašale s čivkanjem, ki je bilo podobno petju besnega slavčka in vrane. Pojoče ribe letijo v jatah v krogu, da na daleč izgledajo kot vodna tromba. Ena od jat pojočih rib je letela le nekaj metrov od barke, da smo si jih lahko natančno ogledali.
Tistim, ki ste morda podvomili v moje mentalno zdravje, sporočam, da pojoča travica spada v risanke in pravljice, pojoče leteče ribe pa k včerajšnjemu datumu 🙂
večer pa smo preživeli s Kurinčiči v restavraciji v hribih nad mestecem Adeje. Matjaž mi je na moji jadralski tablici nadgradil navtične programe in upam, da jih bom znal uporabljati. V rokah računalničarja je vse videti preprosto, ko pa potem poskušam sam, mi dostikrat nič ni jasno. Vseskozi se poskušam učiti in spremljati razvoj, koliko od tega mi potem tudi ostane v glavi, pa je vprašanje, o katerem naj sodijo drugi.
Mile, Matjaž, Iztok, Simon in Borut so se sinoči vkrcali na barko, danes zjutraj pa smo z juga Tenerifa odjadrali proti 76 milj oddaljenemu El Hierru, najzahodnejšemu od Kanarskih otokov.
Veter je bil prvo polovico poti precej spremenljiv in se ni hotel držati napovedi, drugo polovico poti pa se nas je usmilil zmeren severnik, s katerim smo hitro jadrali proti zahodu in do Restinge na jugu El Hierra prijadrali ravno ob sončnem zahodu.
Lepo dopoldne smo izkoristili za zadnje sprehode po kopnem. Že popoldne se odpravimo na jug, proti poletju, proti Zelenortskim otokom.
Prvi postanek načrtujem čez pet do šest dni v pristaniškem mestu Mindelo na otoku Sao Vicente.
La Restingo je lep pogled na Atlantik.
V jutranjem mraku smo jadrali mimo Sao Antao-ja, prvega od Zelenortskih otokov in Skokico zjutraj privezali v marini Mindelo na otoku Sao Vicente.
Danes je dan za počitek in sprehode po pristaniškem mestu, jutri pa odjadramo proti vzhodu na potep med Zelenortskimi otoki.
Zjutraj smo odjadrali iz Mindela in okoli otoka Sao Vicente proti vzhodu.
Veter, ki je v marini celo noč stresal barko, tudi čez dan ni popustil in moja posadka je lahko doživela jadranje v preko štirideset vozlih severnika,. Veter je po morju valil zajetne valove, ki so se prelivali preko palube in preko nas. Skokica je spet zdržala preskus in moji sojadralci prav tako, čeprav precej premočeni.
Po desetih dneh in tisoč prejadranih miljah med Kanarskimi in Zelenortskimi otoki so fantje Skokico danes zvečer varno pripeljali do otoka Sal, v pristanišču v Palmeiri spustili sidro in s tem uspešno končali naš aprilski oceanski tečaj jadranja.
Začetek tedna smo se z avtom še enkrat odpravili v gore, v bližino 3.718 m visokega vrha Teide, a je bilo v hribih precej oblačno in smo nad meglo priąli šele na vrhnjem grebenu na viąini preko 2.200 metrov. Izkazalo se je, da smo najvišji španski vrh bolje videli pred nekaj dnevi z morja z oddaljenosti nekaj deset kilometrov, kot pa ob tokratnem obisku iz bližine.
prinese puščavski prah, ki zmanjšuje vidljivosti in občutljivim povzroča tudi težave pri dihanju.
Skokico smo včeraj pripeljali do marine Tenerife, kjer bo severovzhodno od Santa Cruza prezimila, mi pa si bomo privoščili še dva počitniąka dneva na Tenerifu.
Danaąnji sladko kisel ali deľevno sončnen in vetroven dan smo preľiveli dopoldne v Santa Cruzu, kjer smo neuspeąno iskali avto za potep po Tenerifu. V pristaniąču je bilo privezanih kar 5 velikih potniąkih kriľark, katerih potniki so izpraznili parkirna mesta rent a car agencij. Z Uroąem sva se zato morala zapeljati na hrib do letaliąča, da sva najela avto.
Napovedani okrepljeni severnik je zamujal in prihajal v valovih, da smo morali vmes na poti proti Tenerifu v brezvetrjih pogosto zagnati motor.
Cel dan smo lahko opazovali nekaj čez 3700 m visoki Pico Teide, ki nas je iznad oblakov pozdravljal iz daljave.
Včeraj zvečer smo si izposodili dva avtomobila, danes pa smo se zgodaj zjutraj odrinili na kriľarjenje po La Palmi. Najprej smo se odpravili v gore, katerih najviąji vrhovi segajo krepko preko 2000 metrov..
Za razliko od ostalih Kanarskih otokov je La Palma zelo zelen otok in ľe na viąini 600 metrov smo se počutili kot doma. Sprva smo se vozili skozi listnate gozdove, nekoliko viąje skozi goste borove gozdove in ąele nad 2000 metri se je gozd zamenjal z ruąevjem. Z avtom smo se pripeljali vse do vi±ine 2400 metrov. Na vrhu velikega vulkanskega kraterja Taburiente smo bili ravno ±e dovolj zgodaj, da smo videli globoko v dno kraterja in tudi daleč naokoli po Atlantiku, potem pa so se vrhovi odeli v oblake.
Na najviąjem vrhu, Roque de la Muchachos, smo videli vrsto velikih teleskopov. Z Jonom sva splezala do njih, se sprehajala od observatorija do observatorija in trkala na vratda v upanju, da bi si lahko katerega ogledala od znotraj. Pri Herschlovem teleskopu se nama je nasmehnila sreča, ko nama je odprl prijazen nizozemski znanstvenik in nama pokazal notranjost astronomskega observatorija ter razloľil, kako teleskop deluje in kako je sestavlljen.
Spustili smo se na zahodno stran otoka in vozili sprva med vinogradi in nasadi mandljev, ±e niµje, µe blizu morja, pa smo cikcakali med obseµnimi plantaµami banan.
Jutro je bilo namenjeno skakalnemu treningu mojih malih sopotnikov in sprehodu v Kraljevsko dolino ter vzponu na hrib nad Vueltasom, kjer sem se lahko sprehajal med zmajskimi drevesi 
(dragon tree), ki pa so po velikosti precej zaostajala za tistimi, ki sem jih videl na Sokotri.
Dopoldne smo ąli z barko na ogled kitov in delfinov, ki jih je med Tenerifom in Gomero menda veliko, a mi ľal nismo videli nobenega. Če so nas doslej prihajali delfini 
Po treh mesecih jadranja proti jugu smo vendarle prijadrali do morja, ki je dovolj toplo tudi za moje zmrzljive kosti, da sem si brez prehudega stresa upal zaplavati okoli barke.
Včeraj smo se spotoma ustavili ob lepi plaľi na zahodni obali Fuerteventure, čez noč pa smo potem jadrali mimo Gran Canarije do juga Tenerifa, kjer smo Skokico privezali v marini San Miguel.
Na barki bomo naslednje dni med Kanarskimi otoki gostili Simono, Uroąa, Nejca in Karin, domov pa bosta ponoči odąla Robi in Lidija.Popoldne smo se z avtom zapeljali do Santa Cruza, kjer sem si ogledal tamkająnje marine in njih cene. Tukaj nekje nameravam do prihodnje pomladi pustiti barko in ľelim, da bi mi po tem ostalo kaj denarja tudi ąe za jadranje.
a napoved ľal obeta, da bomo zaradi brezvetrja morali premotorirati vsaj polovico poti proti Tenerifu.
Ne bi bili Slovenci, če tudi v Maroku ne bi ąli v hribe. No, mi smo ąli kar z avtom, čez visoki Atlas in potem do ravnin juľno od Atlasa.
Ob sončnem vzhodu smo prijadrali v Agadir. Drugi del noči smo vajeti na barki celo drľali malo nazaj, da nam ni bilo potrebno pristajati ponoči in se ponoči ukvarjati s cariniki in njihovimi nadurami. V Maroku imajo formalnosti namreč urejene tako, da se je potrebno v vsakem pristaniąču prijaviti in odjaviti, kot da bi ąel čez mejo in povsod dvakrat obiskati policaje, carinike, ľandarje in kapitanijo, kar vsakič vzame po uro ali dve izpolnjevanja obrazcev pri sicer praviloma prijaznih uradnikih.Popoldne so v Agadir priąli Zlata, Jon, Robi, in Lidija, potem, pa smo se vsi skupaj odpeljali na potep po notranjosti Maroka. Prva postaja je kraljevsko mesto Marakeą.
Občasno smo morali vendarle zagnati tudi motor. Zaradi mojih izkuąenj izpred dveh let, smo tokrat jadrali malo dlje od obale in z maroąkimi ribiči in njihovimi mreľami tokrat nismo imeli nobenih tezav.
Skozi kislo jutro z drobnim deľjem smo iz Sagresa jadrali do Portimao-ja, ki nas je popoldne pričakal ľe v soncu.
Barko smo pripravili za dvodnevno pot proti Maroku, natočili gorivo in vodo ter nabavili hrano. Med pregledom pripon jambora sem videl, da je zadnji teden trdega jadranja ob portugalski obali načel podkriľno pripono, ki jo bo kmalu potrebno zamenjati. Na srečo, se bo veter jutri obrnil na vzhodnik, kar bo ugodno za naąo pot proti jugu in manj naporno za barko.
Do Sinesa, kjer sem načrtoval postanek za čez noč, smo prijadrali ąele proti jutru, zato nisem videl smisla, da bi se tam ustavili in smo nadaljevali s kriľarjenjem proti vetru, proti jugu, proti valovom, …
Vremenske napovedi za cel teden v naprej obetajo juľni in jugozahodni veter, zato sva včeraj izkoristila zahodnik in odjadrala do Lizbone ter po reki Tejo mimo mesta ąe malo naprej do marine.
Včeraj popoldne sva jadrala mimo Porta, pa je bil vzhodnik obetaven in sva jadrala naprej. Zvečer je veter obrnil na severozahodnik in se ąe okrepil. Ponoči sem nameraval zaviti v Figuero da Foz, pa so bili valovi preveliki za varen prehod mimo valobranov v pristaniąče, zato sva nadaljevala z jadranjem in proti jutru naletela na napovedani jugozahodnik, ki nama je zagrenil napredovanje. Strahoma sem pogledoval na zahod, od koder je bilo napovedano neurje.
©e pred prihodom fronte name je dopoldne uspelo preko vse večjih valov priskakljati do mesteca Peniche in Skokico privezati ob ribiąki pomol
Mile se je včeraj zbudil in mi poslal nekaj slik z Grenlandije. Upam, da je bil čez poletje dovolj priden, da je uspel pregledati mnoľico video posnetkov, ki jih je v svoje kamere neutrudno lovil med najinim jadranjem do Grenllandije in nazaj. Morda je Mile med plevelom naąel kaj zrnja in bo kmalu nastal tudi kakąen filmček.
Na morju pred Vigom je bilo vetra minula dva dni zelo malo. Včeraj so nam sapice zadoščale le za kratko pot do zunanjih otokov, ki zaliv ščitijo pred atlantskimi valovi, danes pa smo odjadrali do Punte Lagoe, kjer bo Skokica ostala privezana še dober mesec, potem pa se bomo na barko vrnili in odjadrali proti Madeiri in.Kanarskim otokom.
Islas Atlanticas, kot domačini pravijo zunanjim otokom, po videzu s poraščenostjo in belimi plažami zelo spominjajo na Polinezijske otoke, le koralnega grebena ni okoli njih in toplota morja ne dosega dvajsetih stopinj Celzija. Zame je to žal premalo, da bi šel v vodo dlje kot do kolen.
Viana je slikovito pristaniško mesto z lepim starim mestnim jedrom, ki ga na gosto prepredajo ozke ulice.
Podobno kot v Portu imajo tudi tukaj Eiflov most čez reko, podobno kot Ljubljana pa imajo tudi tukaj nad mestom svojoi Šmarno goro s cerkvijo na vrhu.
Vremenska napoved, s katero smo zjutraj odjadrali proti jugu ,nam je obetala lagodno jadranje z rahlim zahodnikom, a že po pol ure smo se zaleteli v 25 vozlov južnika, ki nam je nato grenil dan, češnjo v pelinkovec pa sta dodala še gosta megla in hlad.
Veter nas je celo popoldne in še pol noči izdatno preganjal okoli severozahodnega vogala Pirenejskega polotoka.
La Coruna je pristaniško mesto s starim mestnim jedrom, katerega ulice se napolnijo in zares zaživijo šele pozno zvečer.
Domen in Jernej želita videti prekoceanske ladje na morju, a približno 20 milj obalnega pasu je tukaj rezerviranega za obalno plovbo in ribiče, velike ladje pa bomo lahko videli šele pozneje popoldne.
Veter nas je včeraj obiskal s severa in popoldne postajal vse krepkejši, jadranje pa zvečer in ponoči že prav živahno.
Za zahodno špansko obalo se spodobi, da veter piha s severa, zato smo v skladu s pričakovanji jadrali ostro v veter ter cikcakali ob obali navzgor. Ko pa smo prijadrali v Biskajski zaliv in zvečer zavili proti vzhodu, je tudi veter obrnil na vzhodnik in skozi noč smo lahko le nadaljevali s cikcakanjem in nabijanjem v valove vse do La Corune.
Včeraj ponoči je naše letalo skozi dež in meglo našlo pot do letališča v Vigu. Doma smo jamrali, da je poletje hladno, a tukaj je bilo danes še nekaj stopinj hladneje. Le trije smo prišli do barke, četrti nam je obležal še pred odhodom.
nam je ujeti na vrv vrše in se zaplesti tako, da sem se moral nakajkrat potopiti pod barko, da sem Skokico rešil vrvi.
Jesen je danes prišla v Vigo. Začel je pihati jugozahodnik in ponoči v zaliv prignal meglo, temperatura pa je sredi dneva le okrog 15 stopinj. Še na Islandiji je bilo čez dan topleje.
(Miranova opomba: Mile je meglo verjetno podcenjeval. Z ladjami smo se podnevi, ko ni bilo megle, nekajkrat srečali na razdalji le nekaj sto metrov, ponoči v megli pa zagotovo ni bilo dosti drugače.)
Včeraj zvečer sva sidro spustila v zalivu Muros, danes zjutraj pa odjadrala naprej proti Vigu. Jutro je bilo presenetljivo sveže, potem pa je poletno sonce vendarle raztopilo jutranje meglice in toliko ogrelo ozračje, da sem lahko začel razmišljati o poletnih oblačilih.
Med jadranjem sva spet preganjala delfine, ki jih je Mile napadel kar s čakljo.
Z Miletovim soncem ni bilo nič. V megli in drobnem dežju sva odplula po reki navzdol do morja in potem našla Puffinov otok, le pafini so zelo plašni in se jim je težko približati in jih od blizu posneti s fotoaparatom.
Dopoldne sva prijadrala do izliva reke Valentia na jugozahodu Irske in potem plula še nekaj kilometrov po reki navzgor do mesteca Cahersiveen. Vreme je še naprej tipično irsko z oblaki in rahlim dežjem, a je že topleje in zdaj na krovu barke med jadranjem ne potrebujeva več bund.
ajo pa kot majhni pingvini s papigasto glavo 🙂 Veliko jih je videti na morju, a ko se jim z barko približam, se potopijo še preden jih utegnem slkati. Če bova vendarle uspela katerega slikati na kopnem, bom sliko zagotovo pokazal.
Včeraj sva našla miren zaliv ob otoku Inishbofin in se zvečer sprehodila po travnatem otoku. Vasica je bila opustela in skorajda nikogar ni bilo na spregled. Odgovor, zakaj je tako, sva dobila malo kasneje v vaški gostilni, kjer se je kar trlo ljudi ob velikem televizorju, ko so gledali nogometno tekmo med Brazilijo in Nemčijo. Nemci so povsem nadigrali domače Brazilce.
Ko sva včeraj zjutraj iz fjorda prišla na odprto morje, je severnik že prav pošteno vlekel, presenetili pa so me veliki valovi z jugovzhoda, ki so ostali še od prejšnega dne. Na srečo so bili nasprotni valovi dovolj dolgi, da jih barka ni nabijala, zabava pa se je začela nekaj ur pozneje, ko so se tudi s severozahoda dvignili 30 vozlom vetra primerni valovi in je morje postalo povsem zmešano.
Zvečer sva Skokico privezala ob pomol ribiške luke v Petreksfjorduru. Po nekaj dneh na morju sem se večernega teka po zeleni naravi zelo razveselil.
bo okoli Islandije tudi jutri še burno, toda veter se bo obrnil na za naju ugodni severozahodnik.
Pred odhodom sem si na spletu ogledal trenutne karte ledu okoli Grenlandije, do katerih mi je povezave poslala Polona Itkin. Na kartah ledu sem videl, da je vzhodna obala okovana v led na širini 20 – 40 milj, a hkrati sem videl tudi, da je ledeni obroč v zalivu fjorda pri Tasiilaqu najožji (spodaj levo na karti ledu) in da led tam ni 100% strnjen, zato sem upal, da se bo morda našla kakšna dovolj velika razpoka, da bi lahko priplula čisto do obale. Vem, da so te karte delane za ladje in bi se le z ledolomilcem morda uspeli prebiti do obale, a želel in upal sem in upanje je včasih močnejše od razuma. Hkrati sem si obetal, da bova z Miletom na poti lahko videla tudi ledene gore, saj se v omenjeni fjord iztekajo ledeniki.
Na poti proti Grenlandiji sva potem zares začela srečevati ledene gore. Prvo že, ko sva bila od obale oddaljena še kakšnih 70 milj. In potem je bilo gora vse več, da sva jih nehala šteti. Ob obali sva doživela sončni zahod, potem pa so se oblaki spuščali vse nižje in postajalo je temačno in vse hladneje.
času na območje kakšnih 20 do 30 milj od obale, kjer prej ni bilo ledu, na široko nagrmadil plošče ledu, med katerimi sem potem kar nekaj ur v megli iskal prehod na odprto morje. Da je bilo vse skupaj še bolj nenavadno, so naju med ledenimi ploščami obiskali še kit in tjulni.
Dopoldne se je led potem razredčil, popoldne pa se je spet pokazalo sonce, da sva z Miletom na odprtem morju lahko naredila nekaj pozerskih posnetkov Skokice, kako jadra mimo ledenih gora. Mile na čolničku sredi oceana, jaz pa varno za krmilom barke.
severu. Naprej proti vzhodu preprosto ni več šlo in kaže, da nama vreme še kakšen dan ne bo dovolilo poti naprej. Za naslednje tri dni je okoli Islandije napovedanih za več kot 40 vozlov vetra, a se bo pojutrišnjem obrnil na severozahodnik.
Po nočnem brezveterju, nasprotnemu toku in motoriranju, lahko danes z 20 vozli kar hitro jadrava proti Z Islandije. V naslednjih dneh bo VETER.
Ko je Miran obrnil Skokico nazaj proti Islandiji, so se težave z ledom in ledenimi gorami šele pričele. Pojavile so se ogromne plošče ledu. Potrebno je bilo najti pot v razpokah med ploščami. Vse skupaj pa je dodobra otežila še gosta megla. Temperature so izredno nizke, vendar sta Miran in Mile v zavetju zaščitnega “šotora” nad kokpitom. Kurjave imata dovolj.
vremenske napovedi, za prvo polovico naslednjega tedna, zelo neugodne, bo verjetno potrebno počakati na bolj ugodne razmere za nadaljevanje poti.
Jutro je zopet prineslo meglo, ki pa na srečo ni bila dolgotrajna in v lepem vremenu se je pot nadaljevala proti zastavljenemu cilju v kraju Tasilaq, ki pa je še zmeraj obdan z ledom. Pristanek bo mogoč le v primeru, če bo do tja vodil kakšen presledek skozi ledeni obroč. V nasprotnem primeru bo bolj varno pot nadaljevati v smeri proti Evropi, saj je za naslednje dni napovedan močan SZ in se bo potrebno umakniti čim dlje od Grenlandije.