1.1.
Po ognjemetu in palačinkah smo se vrnili v marino in barko za naslednjih nekaj mesecev privezali ob pomol. Proti jutru se je potem ulilo z neba in ni nehalo deževati do večera.

Bojan, Manca, Tomaž in Luka so zjutraj odšli na sprehod do Hobarta, popoldne pa so se vrnili na barko mokri kot miši.
Moj dan je minil ob brkljanju po barki in pospravljanju opreme, saj s Tomažem že jutri navsezgodaj zjutraj začneva z dolgim potovanjem proti domu.31.12.
Zapluli smo v novo leto, tokrat prvič dobesedno, prvič na južni polobli, prvič v toplejšem letnem času in deset ur prej, kot sem bil navajen do zdaj.Z barko smo se zapeljali v zaliv pred Hobartom, spustili sidro in novoletni ognjemet opazovali na morju takorekoč iz prve vrste.Pred novim letom nam je Luka pripravil okusno ribjo večerjo, po novem letu pa so sledile še palačinke.


Zadnji dan leta smo preživeli v zalivih med otoki južne Tasmanije in spotoma pokrpali in pospravili jadra, saj imamo jadranja za leto 2016 zares dovolj 🙂

30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ob odhodu iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

 

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

29.12.
Priobalnemu brezvetrju smo se skušali izviti tako, da smo barko usmerili malo dlje na odprto in ponoči je potem vendarle zapihalo iz prave, vzhodne smeri, da smo lahko ugasnili motor. Megla je postala tako gosta, da se je videlo le malo naprej od navigacijskih luči na premcu.

 

Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

 

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.

Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.

28.12.
Ponoči se je veter unesel in navsezgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti vzhodni obali Tasmanije.Veter je dopoldne popolnoma izginil, nasprotni tok pa je poskrbel, da smo proti jugovzhodu pluli zelooo počasi. Pri Swan Islandu se je nad morje spustila gosta megla in pričelo je deževati.
Vremenske napovedi so tukaj tako nezanesljive, da bi bilo povsem vseeno, če jih sploh ne bi gledal. Namesto 15 – 20 vozlov severovzhodnika imamo na morju brezvetrje ali pa veter z juga.

V megli smo na severovzhodu Tasmanije srečali nekaj jadrnic z regate Sydney to Hobart, ki pa za razliko od nas, v šibkem vetru ob jadrih niso uporabljale motorja, zato so ostale za nami.

Severovzhod Tasmanije je skorajda neobljuden, zato tam tudi ni anten mobilne telefonije. Po treh dneh smo zdaj na vzhodu Tasmanije končno spet prišli do interneta in videl sem, da je nekaj najhitrejših regatnih jadrnic prehitelo brezvetrje in so v rekordnem času prišle do Hobarta, večina pa se jih daleč na odprtem morju muči v šibkem vetru, na dežju in velikih valovih.
Poletje na morju okoli Tasmanije sem si vendarle predstavljal drugače. Upam, da bomo letos še videli kaj sonca.

No, vse vendarle ni samo sivo, na poti nas pogosto pridejo pozdraviti delfini, tjulni in albatrosi.

27.12.
Včeraj smo odjadrali z reke Tamar proti vzhodu in zvečer sidro spustili pri otoku Waterhouse, Ponoči pa se je veter obrnil in močan vzhodnik nas je prisilil k odhodu. Žal je bilo prvo naslednje primerno sidrišče 15 milj vzhodno, zato smo se morali do naslednjega zavetišča prebijati proti vetru in vse večjim valovom, Današnji kisel dan smo prevedrili na zasidrani barki, saj je bilo za čoln in pot na obalo preveč vetra.

25.12.
Topel poletni dan se je naredil nad Tasmanijo. V dolini reke Tamar je zrak skorajda obmiroval in sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo čakali na dva nova člana naše posadke. V preteklih dneh na morju smo se navadili na hlad, danes pa nam je bilo precej vroče.

Sredi dneva sta se po dolgem potovanju iz Slovenije na obrežju reke prikazala Bojan in Manca.
Veselo smo se pozdravili, vkrcala sta svojo prtljago, potem pa smo vsi skupaj pobegnili s pregrete Skokice.

Z najetim avtom smo se odpravili v hribovito osrčje Tasmanije, med gore, kjer je bilo vendarle bolj hladno. Med vožnjo po razgibani zeleni pokrajini sem spoznal, da Tasmanija vendarle ni le majhen otoček južno od Avstralije, temveč kar konkreten otok, na katerega bi lahko postavil kar nekaj Slovenij.

Med sprehodom po naravnem parku Craddle Mountains smo videli še nekaj značilnih avstralskih živali, ki jih do sedaj še ni bilo na mojem “spisku živali”, ki sem jih videl v naravnem okolju. Spisek je zdaj bogatejši za wombata in wallaby-ja. Kako se ti dve živali imenujeta po slovensko, mi še ni uspelo izvedeti.

V prihodnjih dneh bomo odjadrali na vzhodno obalo Tasmanije in tam v katerem od naravnih parkov na spisek dodali še kakšno žival.

Visoko na listi željenih je tudi tasmanski vrag.

 

 

 

Kaže, da nam vreme z vzhodnikom v prihodnjih dveh dneh ne bo najbolj naklonjeno, severovzhod Tasmanije pa nima kakšnih dobrih sidrišč, zato bo naše jadranje morda nekoliko bolj poskočno.

 

24.12.

V Tamar me je pot že večkrat zanesla, tokrat prvič z barko :).

Sprehajal sem se doslej seveda vedno le po slovenskem Tamarju, tistem v katerega se pride mimo skakalnic v Planici, z barko pa smo danes nekaj 10 km daleč v osrčje vinorodnega dela severne Tasmanije zapluli po reki Tamar.

Slovenski Tamar je obdan z gorami, tasmanski pa z zelenimi griči.

Dva dneva lepega jadranja čez preliv Bass sta za nami. 250 milj širok preliv med Avstralijo in Tasmanijo ima več različnih obrazov. Nam pa je tokrat z 20 vozli vzhodnika in ne preveč vzvalovanim morjem pokazal svoj lepši obraz.

Bolj kot jadramo proti jugu, hladnejše postaja morje in zato je med jadranjem ponoči hladno tudi na krovu barke. Temperatura morje je tukaj okrog 15 stopinj Celzija.

Na poti so nam družbo delali delfini in velikanske meduze, dobrodošlico pred Tasmansko obalo pa so nam prišli voščiti morski levi. Luka si zelo želi videti kite, a teh v zadnjem tednu še nismo videli. Najbrž so že vsi odplavali proti Antarktiki.

Jutri dobimo obisk na barki in še kakšen dan se bomo zadržali na severu Tasmanije, potem pa odjadramo naprej proti jugu.

22.12.
Dopoldne smo odpluli do Edna in v mestecu na hribu nad zalivom dopolnili naše zaloge hrane, potem pa smo odjadrali proti jugu. Kazalo je, da južnik popušča, a ga je bilo na odprtem morju še vedno več kot 15 vozlov in smo morali proti jugu cikcakati ob obali ostro v veter.

Po nekaj urah počasnega napredovanja smo se umaknili v zalivček ob obali in počakali do poznega popoldneva, da je veter zares popustil, potem pa odjadrali in zvečer v brezveterju po vzvalovanem morju motorirali proti jugu.

Po ogledu novih vremenskih napovedi, ki za začetek prihodnjega tedna obetajo kar divji veter v prelivu Bass, sem se odločil, da ne jadramo proti vzhodu, proti Lakes Entrance na jugu Avstralije, temveč pot zastavimo direktno proti severni Tasmaniji in izkoristimo ugoden veter prihodnja dva dni.

21.12.

Južni veter ne popušča in za enkrat ne dopušča kulturnega nadaljevanja poti proti Tasmaniji, zato smo dan izkoristili za nekaj popravil in vzdrževalnih del na barki.

Tomaž in Luka sta bila danes še posebej pridna :).

Luka se je lotil restavriranja tesnil pri oknih, s Tomažem pa sva se lotila popravila globinomera in brzinomera, za katera sem rezervne dele prinesel s seboj od doma.

Prvi del popravil elektronike je zdaj uspešno opravljen, jutri pa me čaka spet izlet na jambor in popravilo obeh vetromerov, saj mi je enega lansko leto zdelalo vreme, drugega pa minuli mesec ptiči.

Lep sončen dan smo seveda namenili tudi sprehodom po gozdovih v zaledju zaliva in v sosednjem zalivu odkrili ostanke stare kitolovske postaje, ki je delovala vse do sredine prejšnjega stoletja.

Včeraj mi je v fotoaparatu nagajala spominska kartica in so se izbrisale vse slike jelenov, ki smo se jim približali po zavetrni strani. Nekaj fotografij jelenov je na srečo uspelo narediti Luki.

Danes sem imel več sreče z avstralskimi živalmi in mi je na fotosafariju končno uspelo narediti nekaj posnetkov kengurujev tudi od blizu.

Za jutri popoldne je napovedana sprememba vetra in če bo zares obrnil na severovzhodnik, se bomo odpravili okoli jugovzhodnega vogala Avstralije proti zahodu.

20.12.

Kisel dan smo pretežno prespali na barki. Popoldne, ko je dež ponehal, pa je zapihal hladen veter z jugovzhoda in dvignil valove, zato smo se premaknili čez zaliv na jug v zavetrno uvalo Boyd.

V vodo smo dali čolniček in odveslali na obalo. Pri pristanku na plaži se nismo mogli dogovoriti, kdo se bo žrtvoval in stopil v vodo, da bi čoln potegnil na suho, zato smo bili kaznovani, saj nas je med spogledovanjem zalil val, ki se je prelil na plažo.

V zaledju plaže je bujen deževni gozd, na vmesnih jasah in travnikuh na vznožju hriba pa sem med sprehodom spet lahko videl kenguruje in tudi jelene.

Ko smo se zvečer vračali na barko se je ponovila zgodba s čolnom in valovi na plaži. Mislil sem, da smo se pri izkrcanju kaj naučili, a se je izkazalo, da se spet nismo dobro dogovorili, kdo bo čoln porival v globjo vodo in kdo bo kdaj skočil na suho v čoln. Za nagrado nas je zalil val, ki se je prelival na plitvini pred plažo in se spotoma prelil tudi čez čoln.

To bomo morali bolje naštudirati, saj je plaž na jugu Avstralije veliko, ozračje in voda pa sta poletju navkljub hladna in me zvečer zebe tudi kadar sem suh, kaj šele, ko imam na sebi mokra oblačila.

 

19.12.
Zjutraj se je vzhodnik začel krepiti in obračati na severovzhodnik, s polkrmnim vetrom pa je naše jadranje postajalo vse hitrejše..
Sredi dneva je hitrost vetra že presegala 30 vozlov in naredili so se vetru primerni nekajmetrski valovi, ki so nas krepko guncali, nekaj valov pa nam je uspelo tudi preglisirati.

Autopilot nas je popoldne začel opozarjati, da imamo na jamboru razpetih preveč jader, saj med kipečimi valovi ni uspel več držati prave smeri in nas je nekajkrat položilo na bok in celo z jadri do vode.

Ob prvem polaganju na bok sem še mislil, da pač jadramo malo bolj športno in to sodi zraven, ko pa nas je položilo tretjič in je Skokica ob opletajočih jadrih potrebovala skoraj minuto, da se je pobrala iz vode in začela jadrati, sem vedel, da je čas, da pospravimo glavno jadro.

Tudi samo s skrajšano genovo smo do večera še vedno jadrali s hitrostjo skoraj 10 vozlov, zvečer pa je veter nekoliko oslabel, ostali pa so veliki valovi, ki so se občasno prelivali čez barko in od zadaj zlivali v kokpit..

Ponoči smo prijadrali do Edna in v zavetrnem zalivu našli prosto bojo v bližini pristanišča.

Tomaž in Luka sta se včeraj pritoževala, da premalo napišem, kako sta pridna, zato zdaj prilagam eno njuno današnjo zelo delovno sliko.

18.12.
Dopoldne smo se prebili čez rečne plitvine do nekaj globjega morja v zunanjem delu zaliva Hacking. Nekajkrat smo celo s kobilco rili po blatu, ker nismo počakali na višek plime.

Smo pa potem pred zadnjim rtom zaliva do večera počakali na spremembo vetra, saj je krepak južni veter pred seboj nam nasproti valil kar zajetne valove.

Med čakanjem smo se sprehodili po naravnem parku Jibbon in si spotoma ogledali tudi aboriginske skalne rezbarije, ki so jih pred tisočletji v peščenjak vklesali avstralski staroselci.

Med skalnimi gravurami prevladujejo ľivali in verjetno ni teľko prepoznati te ľivali, ki ji aborigini pravijo buru.

Zvečer, ko je južnik popustil, smo dvignili sidro in odjadrali na jug. Noč je bila hladna, temna in kisla, ob pogostih plohicah pa je vzhodni veter precej nihal, zato smo morali vmes dostikrat zagnati motor, da nismo obstali med oceanskimi valovi.

17.12
Lep, vroč in soparen dan je za nami. Zjutraj smo na jambor namestili nove medkrižne pripone, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko neovirano jadrali.

Tomaž in Luka sta potem odšla na ogled Sydneya, jaz pa s kolesom v sosednje naselje Miranda, v trgovino po hrano in pijačo za naslednje dni.

Vzdušje v zalivu je bilo kar precej sproščeno, saj se s čolnov in jaht, ki krožijo po zalivu, pogosto razlegajo božične pesmi, Avstralci pa si na palubi v toplem sobotnem popoldnevu nazdravljajo s kozarci pijače na krovu.
Zanimivo je bilo gledati njihovo obnašanje, ko je do bližnjega pomola priplul policijski čoln in zmotil praznično vzdušje, Različna glasna glasba s čolnov je takrat utihnila, čolni z veseljaki pa so se  umaknili na varno v sosednji zaliv.

Pred večerom smo Skokico odvezali z boje in zapustili Yowie Bay ter čez noč počakali v bližnjem zalivu pred prvimi plitvinami na reki Hacking, ki nam zapirajo prehod na morje. Te plitvine lahko prečkamo le ob visoki plimi in prva priložnost za to bo jutri opoldne.

Zvečer nas je burno prešla hladna fronta in z močnim južnim vetrom se je ozračje v nekaj minutah ohladilo za vsaj 15 stopinj.

16.12.
Po dvodnevnem potovanju sva zvečer s Tomažem prišla na barko v zalivu Yowie Bay.
Zadnjih nekaj dni je deževalo južno od Sydneya in tudi Luko, ki je sem prišel že včeraj je namakalo, naju pa je pričakala lepa, tiha in z mesečino obsijana noč. Tudi za jutrišnji dan kaže, da bo toplo in sončno, da si bomo v lepem vremenu ogledali Sydney in popoldne barko pripravili za jadranje.

Kar nekaj nove opreme in rezervnih delov sem prinesel na barko in v prihodnjih dneh nam ne bo dolgčas pri njenem nameščanju na jambor in po barki.

Vremenska napoved nam za ponedeljek in torek obeta, da se bo veter obrnil na ugodni severnik, kar bomo izkoristili za začetek našega popotovanja od Sydneya do Hobarta.

13.12.
Le še nekaj dni in odpravili se bomo na južno poloblo, kjer se bomo z jadrnico spoznavali z jugovzhodno Avstralijo in Tasmanijo.

Preteklih nekaj dni sem s skakalkami preživel na robu Sibirije in mraz je bil tam kar oster, zato komaj čakam, da si na avstralskem soncu spet malo pogrejem kosti :).

15.11.
Dan za pospravljanje je bil na srečo suh, da so se jadra lahko posuąila, a še predno so šla jadra v vrečo, smo pokrpali vse večje razpoke v jadrovini, ki so se letos naredile med jadranjem po Pacifiku.
Splezati je bilo potrebno tudi na jambor, da sem snel natrgano pripono, ki je popustila pred dvema tednoma, ko smo se zaletavali v navskrižne valove.

Popoldne sta se Boštjan in Matej izkrcala, sam pa sem se lotil čiščenja notranjosti barke in pospravljanja preostale opreme s palube, potem pa sem šel še na sprehod po pomladansko zelenem in cvetočem Yowie Bayu.

Vreme je zadnje dni poskrbelo, da prilagajanje na slovenske temperature ne bo preveč težko, saj je temperatura okoli 15 stopinj in v barki se zdaj tudi čez dan soncu navkljub ne ogreje več nad 20 stopinj Celzija. Sonce je sicer visoko na nebu, a veter z juga in hladno morje te dni zmanjšujeta njegov učinek.

Jutri grem tudi sam proti domu. Dovolj je bilo jadranja za to jesen.

Na barko se za kratko spet vrnem v drugi polovici decembra, ko bomo odjadrali na Tasmanijo.
Čas in letalske karte smo si sicer rezervirali za regato Sydney to Hobart, a ker bi bili stroški udeležbe zaradi zahtevanih dodatnih certifikatov previsoki, sem bil prisiljen preklicati prijavo in bomo do Tasmanije jadrali malo bolj počasi ter z več postanki ob obali in na otokih.

14.11.
Včeraj smo si Sydney ogledovali tudi s kopenske strani, Matej in Boštjan sta se po mestu odpravila z avtobusom, sam pa sem raje zajahal kolo in se iz severnega Sydneya s kolesom čez mogočen most odpeljal v južni del mesta in mimo opere in skozi številne parke.

Po dveh dneh potepanja po Sydneyu smo se danes navsezgodaj poslovilli od tega slikovitega avstralskega mesta.

Za spremembo od sobote, jadrnic danes v zalivu nismo videli, le dve potniški križarki sta nam prišli nasproti.

Zunaj na odprtem morju se je jugozahodnik okrepil na preko 30 vozlov, sunki vetra pa so se bližali petdesetim, zato smo tokrat jadrali s tretjo krajšavo in močno skrajšano genovo. Jadrali smo sicer ostro v veter, a na srečo valovi niso bili prav veliki, ker smo pluli blizu obale.

Naš današnji cilj je bila marina Yowie Bay, globoko v zalivu Port Hacking, kakšnih 25 milj južno od Sydneya.

Zadnje štiri milje so bile precej zapletene, saj je zaliv prepreden s plitvinami, sipinami in z rečnimi nanosi, za nameček pa so čez zaliv speljane še daljnovodne žice, za katere na navtični karti piše, da so na višini 8 metrov.

Upravnik marine mi je zagotovil, da je višina žic ob obali dovolj visoka, da gremo z našim jamborom z lahkoto spodaj, a smo vseeno pod žicami sneli jadra in pluli previdno ter zelo počasi.

Za zadnji del poti nam je nasproti s čolnom prišel lastnik marine in nas popeljal čez plitvine, ki so na karti označene z globino 1,7 m, kar je pol metra manj, kot je ugrez moje barke. No, z metrom in pol današnje plime zaradi polne lune in s pomočjo vodiča v čolnu pred nami, smo čez plitvine prišli brez težav.

Barko smo še pred poldnevom privezali ob pomol marine, potem pa je zapihal hladen veter z juga in pričelo je deževati.

Naša novembrska pot se je tukaj končala, jutri bomo le še pospravili vso jadralsko opremo, za spiranje soli z barke pa je že danes poskrbelo vreme.

12.11.
Deľevni oblaki so dopoldne odpotovali nad ocean, mi pa smo odjadrali do otoka Lions, kjer naj bi ľivela kolonija pingvinov, a kaľe, da jih je ob naąem obisku večina ąe spala. Dostop na otok je prepovedan, zato smo si ga ogledovali z barke.

Nekaj pingvinom podobnih ptic smo vendarle videli na skalah nad morjem, a niso hotele niti odleteti, niti skočiti v morje, da bi se lahko prepričali, ali so to zares pingvini..

Popoldne smo jadrali naprej proti jugu in kmalu priąli do vhoda v Sydneyski zaliv.

Na morju smo zadnje tedne le redko srečali kakąno jadrnico, tukaj pa je bila kar precejąnja gneča, saj je jadra razpenjalo na stotine jadrnic in je bil pogled na zaliv podoben, kot na Trľaąki zaliv med Barcolano.

Po razvejanem zalivu smo jadrali naprej proti zahodu in kmalu pred seboj zagledali znamenito opero in Sydneyski most, ki sta glavna razpoznavna znaka te prestolnice Novega Juľnega Walesa.

Jadrali smo pod mostom in kakąno miljo naprej v stranskem zalivu naąli dobro sidriąče in prosto bojo na njem.

Po Sydneyu se bomo sprehajali do ponedeljka, potem pa odjadramo ąe malo naprej proti jugu do Port Hackinga.

11.11.
Dopoldne smo najeti avto izkoristili še za izlet na peščene sipine ter nabavo hrane.

Ko sva z Boštjanom iskala pot do sipin sem spotoma na spisku želja lahko odkljukal tudi emuja, še eno od živali, ki sem jih želel videti v naravi.

Z Boštjanom sva se namenila voziti raly po sipinah, ki se nahajajo v zaledju dolge plaže severno od Newcastla, a so agencije, ki izposojajo štirikolesnike želele preveč denarja za izposojo in izvedela sva tudi, da ne dovolijo proste vožnje, temveč le organizirano vožnjo v koloni.

Raly sva tako izvedla v peš obliki in prihranila kupček denarja.

Popoldne smo v Newcastlu odvezali vrvi in odjadrali naprej proti jugu.

Zvečer smo s pomočjo mesečine našli zaveteren zalivček v razvejanem zalivu Broken Bay, kakšnih 20 milj severno od Sydneya. Na bojo smo Skokico privezali ravno še pravi čas, da smo prehiteli dežno fronto z močnim vetrom. Zanimivo je, da je privez na boje v zalivu brezplačen, vendar smeš bojo uporabiti le 24 ur, potem pa moraš odploti do drugega sidrišča in druge brezplačne boje :). Mnoge boje so tudi privatne, a jih lahko uporabiš, kadar tam ni lastnika in ker zdaj ni glavna jadralna sezona, je veliko boj prostih.

10.11.
Dopoldne smo se s skirojema in kolesom odpeljali v mesto in si ogledali vse najzanimivejše plaže ter stavbe v Newcastlu, med katere zagotovo sodi slikovita katedrala, postavljena na enem od gričev v mestu.

Za poslovneže, ki so hkrati športni ali pa adrenalinski navdušenci je to zagotovo eno najbolj privlačnih mest. Poslovne stavbe so postavljene na vzpetinah nad plažami in tako lahko med

premorom za kosilo skočiš v oceanske valove in zaplavaš ali pa deskaš po valovih, lahko se vsedeš na kolo in zapelješ po lepo urejenih kolesarskih poteh ali razpneš jadralno padalo in skupaj s pticami jadraš na vzgorniku ob klifu, na kateren leži poslovni center mesta.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali kakšnih sto kilometrov v notranjost Avstralije, ki je ob vzhodni obali dovolj namočena, da je zelo zelena. Naš cilj je bilo vinogradniško območje ob reki Hunter in zares smo po dveh urah vožnje našli griče z vinogradi, nasadi oljk in s številnimi vinskimi kletmi ter golf igrišči.

Cela pokrajina je zelo slikovita, kmetije lepo urejene in prav tako podeželska mesteca in ceste med njimi.

Na eni od informacijskih turističnih tabel z zemljevidi ob cesti smo videli narisane kenguruje in se odločili, da se zapeljemo še malo dlje v notranjost in jih poiščemo.

Najprej smo našli znamenite avstralske prometne znake, ki opozarjajo na divjad na cesti in ko smo se pri enem od znakov ustavili, da bi ga slikali, sta nas pri tem iz gozda opazovala dva kenguruja. Ko smo ju tudi mi zagledali in se s fotoaparati obrnili proti njima, pa sta nam že pobegnila in odskakljala v gozd.

Še nekajkrat smo kenguruje videli ob cesti, vendar so vsakokrat pobegnili, ko smo se pri njih ob cesti ustavili z avtom in planili ven s fotoaparati v roki.

Žal smo lahko slikali predvsem prah, ki se je dvigal za njihovimi hrbti.

Na zadnje smo uporabili taktiko lenivca, počasi ustavili avto ob cesti, počasi odprli vrata, se počasi splazili iz avta, počasi dvignili fotoaparat in potem kenguru ni čisto takoj pobegnil.

9.11. Newcastle
Nevihtna noč z veliko vetra in bliskanja ter malo dežja je za nami. Med močnimi sunki vetra sem bil vesel, da smo barko privezali v marini in nismo bili zasidrani nekje v zalivu.
Nevihtni noči je sledil kisel, mračen in hladen dan, ki smo ga izkoristili za jadranje proti Newcastlu. Med potjo smo spet lahko opazovali kite in končno mi je enega tudi uspelo posneti s fotoaparatom, ko je skočil iz vode in se vrgel na hrbet.
Kiti se v tem obdobju družinsko selijo iz toplih tropskih voda, kjer so poskrbeli za svoj naraščaj, proti Antarktiki, kjer bo kmalu nastopilo poletje. Spomladi, ko se konča južno poletje, pa se pred polarno zimo spet umaknejo v toplejša morja.

Po šestih urah jadranja smo prišli do Newcastla, ki je zelo prometna tovorna luka predvsem za premog, ki ga kopljejo v zaledju. Prazne velike oceanske tovorne ladje skorajda v vrsti prihajajo v pristanišče, ki leži v ustju reke. Tam jih hitro napolnijo s premogom ali drugimi rudami in že čez nekaj ur v spremstvu vlačilcev zapustijo reko in dajo prostor drugim ladjam, ki že čakajo pred pristaniščem.

Mi smo v reko zapluli med dvema prekooceankama in se umaknili v stranski rokav, kjer smo našli marino.

8.11. Port Stephens
Dopoldne smo lagodno odjadrali do 15 milj oddaljenega zaliva Port Stephens in barko privezali v marini v Nelson Bayu.

Na morju imam zadnje tedne občutek, da piha hladen veter in me vseskozi malo zebe, ko pa pridemo na kopno, je prav poletno vroče, saj je sonce visoko na nebu in njegov vpliv na temperaturo je na kopnem precej večji kot na morju.

Prosto popoldne sem izkoristil za tek ob obali in vzpon na hrib nad zalivom, medtem ko sta se šla Matej in Boštjan kopati v bližnji zaliv. Zame je morje tukaj preprosto premrzlo, da bi v njem užival in mi na plaži uspe zakorakati v vodo le do kolen, potem pa se obrnem.

Ta del avstraliske obale je z zalivi, lagunami in hribi veliko bolj razgiban kot malo bolj severno in me spominja na brazilsko obalo okoli Ria.

7.11.
Še pred sončnim vzhodom smo dvignili sidro in odjadrali proti jugu. Severnika sprva ni bilo veliko, a se je ľe dopoldne okrepil na 25 vozlov, popoldne pa nad 30 in naredil kar zajetne valove, ki so nas krepko zibali.

Kakąnih 15 milj od obale smo naąli tudi vzhodnoavstralski juľni tok, a ga je bilo manj, kot sem pričakoval.Teče proti jugu pribliľno na meji epikontinentalne ploąče, se pravi pribliľno ob izobat zai 200 m globine in dosega med 1 in 4 vozle hitrosti. Danes je dosegal hitrost pribliľno 1,3 vozla, ta ko da se nam jadranje 15 do 20 milj stran od obale skorajda ni splačalo, če upoątevam, da smo morali najprej jadrati stran od obale in se zvečer vrniti nazaj k obali.

Je pa res, da smo potem skupaj z močnim severnikom in ugodnim tokom dosegali hitrosti preko 10 vozlov in v 20 urah naredili 170 milj do otokov Broughton, kjer smo ponoči spustili sidro.

Tokrat kitov grbavcev nismo videli, so pa nas zato pogosto obiskovali delfini in se igrali okoli Skokice.

Zoprno noč smo spet enkrat preživeli na oceanu. Veter se je ponoči okrepil nad 30 vozlov in obrnil na severozahodnik, ki je dvignil valove, ki so nas kar precej premetavali.Dežurstvo na krovu je bilo precej mokro, saj so se vse večji valovi z boka prelivali čez krov, v notranjosti barke pa ob takšnem rodeu tudi ni bilo prijetno. Zjutraj je veter nekoliko popustil, še bolj pa valovi, saj smo se približali kopnemu.
Pogled na prve obrise kopnega v sončnem jutru po enem tednu jadranja je zelo dvignil razpoloženje na krovu barke, nekaj pa so k temu pripomogle tudi moje palačinke.

Zadnje milje pred pristaniščem so nam popestrili kiti grbavci, ki so se v bližini barke metali iz vode. Žal mi nobenega ni uspelo slikati, zgolj razpenjeno vodo, potem ko je kit na hrbtu pristal v vodi.
Dopoldne smo prijadrali do Coffs Harbourja, spustili sidro in se dogovorili za pregled barke ter nato popoldne razmeroma hitro in enostavno opravili z vsemi vstopnimi formalnostmi.

Podobno kot na Kalendoniji je v vrečo inšpektorja žal spet romala vsa preostala zelenjava, jajca, salama in nekateri mesni izdelki, katerih uvoz v Avstralijo je prepovedan.

Dan je bil tropsko vroč, dokler popoldne ni krepko zapihalo z juga in je v nekaj minutah postalo za vsaj 10 stopinj hladneje.

Kaže, da bomo tukaj ostali do ponedeljka, saj vremenske napovedi za prihodnja dva dni napovedujejo močan južni veter.

4.11.
Lep sončen dan. Nekaj kitov smo videli v daljavi, kako skačejo iz vode in tudi prvo ladjo ta teden smo danes srečali na morju. Severovzhodnik se je čez dan krepil in mi zdaj vse hitreje metuljčkamo v noč.

Na drugi strani noči bi zjutraj že morali zagledati obrise Avstralije.

3.11.
Valovi so se ponoči vendarle zmanjšali in zjutraj smo že lahko lepo jadrali z jugovzhodnikom, ki ga je bilo ravno dovolj za spinaker.

Žal smo to jadro popoldne strgali in v šibkem vetru ga je nadomestil motor.

Za jutri nam Darko napoveduje več vetra s severa, ki nas bo spet hitreje gnal proti Avstraliji.

2.11.
Naporno je današnje jadranje. Kaže, da je vreme za en dan prehitelo napovedi. Ponoči se je severnik okrepil, da smo pospravili spinaker, potem je zapihal SZ s 35 vozli, dvignil valove in nas odpihnil proti jugu. Popoldne so prišle plohe in zavrtele veter na Z, JZ in zvečer J, s katerim zdaj počasi jadramo proti zahodu in se zaletavamo v 4 meterske valove prejšnjega vetra. Jader imamo razvitih le malo in upamo, da pripone zdržijo to noč navzkrižnega vetra.

1.11.
Veter nas je zjutraj spet našel in 6-10 vozlov severnika nam omogoča lenobno dopustniško jadranje s spinakerjem po mirnem morju. Posadka se ne pritožuje 😉


31.10.
Po dopoldanskem postanku na koralnem otočku Maitre smo odjadrali na odprto morje. S 25 vozli JV smo živahno jadrali še čez noč, potem pa je veter začel slabeti in je genovo najprej zamenjal spinaker, popoldne pa smo zagnali motor. Do noči se je precej umirilo tudi morje, pihljati pa je začelo s severa.

30.10.
Ponoči je pot do Skokice našel tudi Boštjan.
Pretekle dni sem z griča nad marino lahko opazoval sončni zahod, danes pa v to smer odjadramo proti Avstraliji.
Vremenska napoved je malo mešana, a ni neugodna, le jadrom bo občasno morda pomagal motor in veter ne bo vedno pihal le z jugovzhoda, saj zapuščamo območje pasatov.

Približno en teden jadranja bomo potrebovali do Coffs Harbourja v Avstraliji.

29.10.
Dopoldne smo namenili nabavi hrane in pijače za jadranje do Avstralije prihodnji teden, potem pa smo se z najetim avtom odpeljali na izlet po otoku.

Najprej smo ąli po Mateja, ki se je preselil v hotel v počitniąkem delu Noumeje, potem pa nas je pot zanesla čez hribe v osrednjem delu otoka.

Pet se nas je peljalo v avtomobilu in Hyundai je občasno ječal pod naąo teľo, a je vendarle zmogel pot skozi deľevni gozd po hribovskih cestah in stezicah čez grebene.

Videli smo, da ima Grande Terre poleg sodobnega mesta Noumeje tudi veliko lepe narave.

Od Mateja smo se zvečer poslovili, ostali pa se bomo pripravili za pot proti Avstraliji.

28.10. Noumea, Nova Kalendonija
Danes sem v različnih uradih po mestu in pristanišču opravil vse vstopne in tudi že izstopne formalnosti.
No, vsaj mislil sem, da so vse formalnosti že za nami, potem pa se je popoldne na barki pojavila teta iz “Bio security” in nam izpraznila hladilnik in zaplenila vso preostalo zalogo sadja in zelenjave. Celo kokose nam je pobrala, da z njimi ne bi okužili kalendonskih kokosov.
Tri dni postanka v Noumeji bomo izkoristili za potep po otoku in za menjavo ter dopolnitev posadke za pot proti Avstraliji.

Robi in Petra sta že prišla na barko, jutri pričakujemo še Boštjana.

27.10.
Včeraj smo se ustavili na otoku Mare, ki leži na jugu novokalendonske otoške skupine Loyalite.

Mare je dvignjen koralni otok, zato je na njem veliko kraških pojavov in podzemnih jam. Z Matejom sva jih nekaj obiskala kar s čolnom,, ko sva šla raziskovati otok.

Ponoči smo se odpravili naprej in dopoldne prijadrali do otoka Grande Terre, ki je največji otok Nove Kalendonije.

Zadnjih nekaj ur nas je popoldne proti Noumeji gnalo preko 30 vozlov južnega vetra, da je malo manjkalo, da Skokica ni vzletela.
Še pred večerom smo Skokico privezali v mestni marini v Noumeji.

25.10.

Ponoči se je veter obrnil in zjutraj je bila barka, kljub 40km oddaljenosti od ognjenika, pokrita z vulkanskim pepelom. Povsod ga je bilo dovolj, celo med zobmi mi je škrtalo, zato smo popoldne dan pred načrtom dvignili sidro in odjadrali proti JZ, da smo se na morju lahko nadihali.

Dodatni dan za počitek bomo zato imeli na Novi Kaledoniji.

24.10. Tanna

Kmalu po sončnem vzhodu zgodaj zjutraj smo prišli do pristanišča Lenakel na zahodni strani Tanne in Skokico privezali ob pomol. Privez ni bil najbolj varen, saj je luka odprta na ocean in vanjo prihajajo valovi, zato smo barko po obisku carinika raje zasidrali pred pristaniščem.

Na kopnem smo potem opravili še s preostankom vstopnih formalnosti in se sprehodili po vasi. Vse imajo narejeno preprosto, kot smo nekoč rekli za države tretjega sveta. Hiške, v katerih so trgovinice in uradi, so narejene iz lesa in pločevine in se jim pretežni vidi, da jih ježe krepko načel zob časa. Hiške, v katerih domačini stanujejo pa so pretežno iz lesa in trsja. Tržnica je kar na tleh ob cesti in ceste so prašne. Prahu je veliko tudi v zraku, saj ga sem iz vulkana na drugi strani otoka zanaša veter.

Ogled vulkana Mt. Yasur je naš glavni cilj postanka na Tanni, zato smo se s carinikom oz. njegovim bratom za popoldne dogovorili za prevoz čez hribe na vzhodno stran otoka. Otok je slikovit, razgibanin bujno poraščen, cesta pa peščena a dobro vzdrževana, na posameznih odsekih zelo strma, ovinkasta in ozka. Cesta se vzpne čez greben na okrog 500 m višine in na drugi strani smo lahko videli, kako se kadi iz vulkana Yasur. Ko smo se približevali vulkanu, je bilo prahu vse več in je nekaj cm na debelo prekrival cesto, da se je krepko kadilo za avtom. Privetrna stran vulkana je lepo poraščena s tropskim gozdom, zavetrna pa siva, suha in peščena.

Vstopnina na vulkan je s 75 dolarji kar draga, a če smo hoteli delujoči vulkani videti tudi od zgoraj, smo morali olajšati denarnice. Po razgibanem kolovozu so nas skozi gozd pripeljali skoraj do vrha vulkana, potem pa je sledil še krajši sprehod do roba kraterja in lahko smo videli v žareče žrelo vulkana. Yasur je eden redkih delujočih ognjenikov, kjer obiskovalcem dovolijo dostop v takšno bližino.

Opazovanje so popestrile občasne eksplozije, ko je lavo odneslo visoko v zrak in so žareče skale potem še nekaj sekund padale nazaj v žrelo. Vse dogajanje pa je postalo še bolj zanimivo zvečer, ko se je stemnilo in je žareče jedro rdeče osvetljevalo dim in prah nad vulkanom, leteče skale pa so ob erupcijah risale oranžne črte nad našimi glavami.

Čudovito je bilo. Prvič in verjetno zadnjič sem si delovanje sil iz notranjosti Zemlje lahko ogledal iz takšne bližine.

23.10. Futuna, Vanuatu

Celo noč in še dopoldne je jugovzhodnik vztrajal z 20 do 25 vozli, da je naša hitrost jadranja le redko padla pod 7 vozlov, popoldne pa je veter nekoliko opešal, a ga je bilo še vedno dovolj, da smo še pred sončnim zahodom dosegli Futuno. Otok po obliki s prirezanim vulkanskim stožcem in teraso v podnožju okoli otoka zelo spominja na logotip verige picerij »Pizza Hut««.

Ker nas je odhajajoča dnevna svettloba preganjala, smo sidro spustili kar takoj za prvimi koralnimi grebeni v plitvini na severovzhodni strani tega vanuatujskega otoka. S čolnom smo se opravili na plažo, kjer so nas pričakali štirje možakarji z mačetami. Seveda dolgih nožev niso imeli s seboj zaradi nas, temveč jih imajo na poteh po otoku vedno s seboj; ker si z njimi utirajo pot skozi bujno rastja in nabirajo sadeže.Vprašal sem za dovoljenje za obisk otoka in prijazno so nas povabili na sprehod do vasi. Z veseljem smo se jim pridružili na poti skozi gozd, ki se je rahlo vzpenjala v hrib. Spotoma so nam s palm nabrali nekaj kokosovih orehov in jih skrili ob poti, da smo jih pobrali na poti nazaj.

Povedali so nam, da na otoku živi nekaj čez tristo ljudi in da je od tega kar dvesto otrok. Mislil sem, da sem narobe razumel številke, a ko smo prišli na jaso, kjer imajo ob vasi narejeno preprosto letališko stezo , nasj je tam pričakala gruča radovednih in prijaznih otrok skupaj z nekaj humanitarnimi delavci iz Amerike in Evrope, s katerimi smo se zaklepetali do večera. Vsi otroci lepo govorijo angleško, njihovi prekomorski prijatelji pa so v glavnem študentje farmacije iz ZDA in Danske, ki vaščanom pomagajo pri izgradnji filtrirnega sistema za pitno vodo ter skrbijo za njihovo osnovno zdravstveno oskrbo.

Povedali so nam, da se jadrnice pri njiih zelo redko ustavijo, a to je verjetno predvsem zaradi dejstva, da v navtičnih vodičih piše, da na otoku ni primernih sidrišč. Mi smo dobro sidrišče za prevladujoč jugovzhodnik našli takoj za prvim rtom, domačini pa pravijo, da je še boljše sidrišče v osi letališke steze na severni strani otoka.

Zvečer smo se razšli, otroci pa so nam ob slovesu zaželeli ugodno vreme in morje, kjer koli že bomo jadrali. Vkrcali smo se na barko in odjadrali proti Tanni. Veter je ponoči žal popolnoma oslabel in proti zahodu nas je gnal motor. Ko smo se približevali otoku, smo na temnem obzorju pred seboj lahko videli, kako vrh vulkana na Tanni občasno zažari.

22.10.
JV veter se je spremenil v VJV, kar omogoča udobnejše jadranj, saj barka ni vseskozi nagnjena na bok. Hladneje je, kot sem pričakoval in sem tudi čez dan v trenerki. Dobro smo na poti in če bo dovolj vetra, se jutri popoldne ustavimo pri otočku Futuna.

21.10.
Ob prvi svetlobi smo dvignili sidro in zjutraj jadrali naprej skozi prehod notranjega in nato še zunanjega koralnega grebena. 25vzl JV nas hitro nosi proti Vanuatuju. Oba Mateja sta se hitro spoprijateljila z oceanskimi valov, le moj želodec je potreboval nekaj več časa. Skokica je v formi;)

20.10. Malolo Lailai
Zjutraj smo nameravali na hitro opraviti izstopne formalnosti in odjadrati iz marine, pa so bili uradniki drugačnega mnenja in mi celo dopoldne grenili življenje in me poučevali o zapletenih fidžijskih predpisih in zakonih.
Razpoloženje so nam potem dvignili uslužbenci Vuda marine, ki so se prišli prijazno posloviti in nam zapeli in zaigrali pesem za dober veter na poti.

Vetra smo imeli popoldne zares preko dvajset vozlov, a je žal pihal iz napačne, jugozahodne smeri. Morali smo jadrati ostro v veter in narediti nekaj obratov v veter, da smo se izognili številnim koralnim grebenom. Zaletavali smo se v valove in morje nas je ob tem zalivalo.
Preko noči naj bi se veter vendarle obrnil na jugovzhodnik zato bom čez noč sidrali pri otoku Malolo Lailai.

Popoldne smo se sprehodili med palmami na otoku, zvečer pa smo si poleg večerje ogledali plesno glasbeno predstavo tukajšnje plesne skupine.

19.10.
Dopoldne je v marino prišel še drugi Matej, potem so nam barko prestavili v vodo, natočili smo nafto in vodo, namestili jadra, oprali in skrtačili palubo barke ter se popoldne s taksijem odpeljali ąe do trgovin v bližnji Lautoki.
Na barko smo pod večer vkrcali šveliko hrane in pijače za naslednjih 10 dni, potem pa nam je zmanjkalo energije. Dolga pot do Fidžija in pomanjkanje spanja na poti ter časovna razlika so nam zvečer obteľili veke in nas namesto na večerjo v bližnjo restavracijo, položili v postelje.
V bistvu je vse postorjeno in pripravljeni smo za odhod.
Jutri dopoldne na barko pridejo uradniki, nam poštempljajo potne liste, potem pa že lahko odvežemo vrvi in dvignemo jadra.
Vremenske napovedi nam za naslednjih nekaj dni obetajo ugoden JV veter na poti proti Vanuatuju.

18.10. Vuda marina, Fidži
Napovedanemu dežju navkljub, me je Skokica danes na Fidžiju pričakala obsijana s soncem. Še vedno je na kopnem in postavljena v jamo, paluba pa je bila zametana z listjem dreves, kot so naši gozdovi v pozni jeseni. Glede na dejstvo, da je trup barke postavljen kar na tla, sem se bal, da bo barka polna mravelj in hroščev, a je bila znotraj čista, kot julija, ko sem jo zapustil. Kaže, da so bili pripomočki in vabe proti golazni učinkoviti.
Tukajšnja klima me trenutno precej spominja na sauno in spet bo potrebno nekaj dni, da se bom navadil na poletne temperature.
Palubo Skokice sem za silo očistil in namestil obe sončni strehi, popoldne pa sem se odločil obnoviti protivegetativni premaz na podvodnem delu trupa barke in pri saunanju s čopičem v roki se mi je pridružil tudi prvi od Matejev.
Jutri gre barka nazaj v vodo in ko na krov barke pride še drugi Matej, bo posadka za prvi del poti popolna, da se bomo odpravili na morje proti Vanuatuju.

5.10. Sydney to Hobart
Zadnje tedne sem se spogledoval z regato Sydney to Hobart v Avstraliji, celo prijavil sem nas že na regato, pa se je izkazalo, da Avstralci ne priznavajo evropskih dovoljenj in certifikatov za barko. Organizatorji regate sicer verjamejo, da je Skokica stabilna in trpežna barka, a ne verjamejo certifikatom Germanische Lloyd o konstrukciji in stabilnosti, temveč zahtevajo, da vse meritve še enkrat opravim v Avstraliji. To pa stane približno toliko kot pot iz Evrope do Avstralije in nazaj za celo posadko.
Vse skupaj spominja na zgodbo o kravi: Videti je kot krava, muka kot krava, smrdi kot krava, daje mleko kot krava, ima roge kot krava, celo papirje imam, da je krava, a Avstralci bi vseeno radi zaslužili 3000 dolarjev za kravje potrdilo.
Seveda bomo denar raje porabili za jadranje in ga ne bomo razmetavali za formalnosti. Decembrsko jadranje do Tasmanije bomo zato izvedli po svoje, nekoliko bolj turistično.

Še prej, že čez dva tedna pa imamo na sporedu jadranje od Fidžija do Avstralije in komaj že čakam, da se začne.
Sredi oktobra se mi bosta za zadnjo tretjino Pacifika na Skokici na poti do Vanuatuja in Nove Kalendonije pridružila Matej in Matej, od tam naprej proti Avstraliji pa bodo Mateju družbo na krovu barke delali Boštjan, Petra in Robi.

12.8. Teden jadranske burje
Tomaž je s svojo jadrnico Zvezdico prijazno poskrbel, da letos nisem ostal brez jadranja po Jadranu. Ko sva se s Tomažem konec prjšnjega tedna z avtom in ladjo peljala na Hvar, so vremenske napovedi obetale zelo malo vetra in še predvsem s severozahoda, kar ne bi bilo ugodno za načrtovano jadranje proti Istri, a se vreme na srečo ni držalo napovedi in zadnji teden sem preživel v živahnem jadranju z burjo.

Na Hvaru naju je na barki pričakala Urška in skupaj smo se preselili najprej na Brač in nato skozi nevihte do Splita.

Potem pa se je začel teden burje, ki si je vmes le za en dan vzela malo premora.
Najprej sva s Tomažem preskušala splitsko burjo in opazovala, kako njegova barka poskuša z vetrom v polkrmo izglisirati po valu navzdol. Morda bi ji celo uspelo, če ne bi prej našli mirnega zatočišča  v zalivu Sičenica, kjer smo spustili sidro za čez noč.

V nedeljo sta Urška in Tomaž s čolnom “odglisirala” proti Gorenjski, sam pa sem se spoprijel s Šibeniško burjo. Zvezdica ima nekaj manj jader, kot sem navajen na Skokici, a ko je vetra dovolj, je tudi Tomaževa barka precej poskočna.

Burja je bila dovolj vzhodna, da sem lahko jadral neposredno proti Zadru in otoki srednjega Jadrana so bili do večera že za menoj.

V ponedeljek sem se družil s paško burjo, ki naju je z Zvezdico hitro ponesla do Cresa, kjer sem zaman čakal na napovedani maestral za jadranje proti Krku. Namesto maestrala se je spet okrepila burja, da sem moral orcati do Baške. Na srečo je vmes dovolj otokov, da se valovi med otoki niso zelo razvili in ni bilo veliko neprijetnega nabijanja v valove.

Burja si je v torek vzela dan počitka, da smo se skupaj z Darkom, Izijem Janjo, Jeleno, Lanom in Aleksandrom lahko v miru odpravili na kopalni izlet okoli Prviča.

Na krovu barke se mi je še za en dan pridružil Lan in v sredo zjutraj nama je burja pokazala, kje je doma. Sidranje pri Baški je skozi noč zaradi vse večjih valov postalo preveč živahno, zato sem ob prvem jutranjem svitu dvignil sidro in senjska burja je potem barko kar odpihnila skozi preliv med Krkom in Prvičem. Takoj za rtom se je morje umirilo, vetra pa je ostalo dovolj za hitro jadranje na severozahodno stran Krka, kjer sta Lana zjutraj pričakala Darko in Jelena. Reški zaliv je bil v nadaljevanju brez vetra, na drugi strani Cresa pa je bilo spet dovolj vetra za lepo jadranje do Medulina, kjer sem našel mirno sidrišče za prehod vremenske fronte. Vse je v redu, le temperature bi lahko bile letnemu času bolj primerne. Morda so me tropska morja malo razvadila, a zares nisem pričakoval, da bom moral v avgustu večino poti prejadrati v bundi.

Po nočnem dežju se je burja spet okrepila, da sem se lahko po nekaj letih spet pozdravil tudi s kvarnersko burjo in kvarnerskimi valovi. Burja me je preganjala vse do Rovinja, valovom pa sem ušel že takoj za Kamenjakom in burji navkljub je bilo jadranje spet umirjeno kot na jezeru.

V Rovinju so se na barko vkrcali Zlata, Anja in Jon, danes pa sta v Vrsarju na krov prišla še Jurij in Nuša z vso svojo vodno motorizacijo.

Skupaj bomo na barki preživeli nekaj dni v zalivih ob zahodni istrski obali.

V preteklih dneh sem se dovolj najadral, da bom lahko preživel tudi nekaj bolj “stacionarnih” dni po zalivih, saj drugi vodni športi bolj kot jadranje ustrezajo mojim domačim.