30.12.
Oblaki so se zjutraj razkadili in toplo sonce nas je spomnilo, kateri letni čas je zdaj na južni polobli.
Lep dan smo preživeli pod jadri na mirnem morju med otoki južno od Hobarta.

Ob odhodu iz marine smo končno lahko videli, da so v zaledju Hobarta kar visoki hribi.

Ob prihodu pred dvema dnevoma sem se v vlažnem in hladnem vremenu spraševal, kaj je tako lepega na jugu Tasmanije, da tako zelo privlači avstralske jadralce, da se v teh mesecih množično selijo na jug, danes pa je bilo moje razpoloženje čisto drugačno in užival sem v lepotah zelenih otokov, razvejanih zalivov in kot na jezeru gladkega morja, po katerem je Skokica pod jadri skorajda letela.

Za čez noč smo barko privezali na eno od boj v zalivu na severu otoka Bruny.

Čez dan se je veter še okrepil in z njim valovi. Petindvajset vozlov severovzhodnika nas je hitro gnalo proti jugu.

Neprestano je kapljalo z neba, le megla se je na srečo razredčila, da smo lahko videli vsaj nekaj sto metrov okoli barke.

Sredi dneva smo prečkali jadralske poti jadrnic z regate Sydney to Hobart in se potem tudi mi usmerili za njimi proti jugozahodu. Dvajset najhitrejših regatnih bark je že bilo v cilju, mi pa smo potem zadnjih osemdeset milj regatirali z barkami, ki so uvrščene nekje med tridesetim in petinštiridestim mestom.

Seveda so bile te barke hitrejše od nas, a se nismo dali. Jadrali smo skorajda, kot bi bili tudi sami na regati, le spinakerja si nisem upal dvigniti na jambor.
Jadrnice so se od zadaj pojavile iz megle, se nam počasi približevale, nas prehitele in v pol ure izginile v meglo pred nami.

Petinštirideset milj pred Hobartom se je v megli pred nami pokazal otok Tasman s svojimi znamenitimi skalnatimi orglami, ki pa smo jih mi zaradi meglenega temačnega vremena lahko občudovali le v črn-obeli tehniki.

Tudi sicer, ko sem pogledal fotografije zadnjih treh dni, se mi zdi, da so vse posnete kot v starih časih, v 99 odtenkih sive barve 🙂

Za Tasmanom smo zavili desno proti severu, proti Hobartu. Tu je bil veter bolj s strani in regatne barke so večinoma pospravile genakerje in smo se lahko bolj enakovredno kosali z njimi, saj so nas na zadnjih 30 miljah prehitele le še tri barke, zadnja med njimi je bila Dekadence tik pred Hobartom.

Skokico smo privezali v marini Derwentskega jadrdalskega kluba in po treh dneh vlažnega in hladnega vremena se je zelo prilegel topel tuš. Ne dogaja se mi pogosto, a oceanski valovi zadnjih dveh dni so mi ostali v nogah da se mi je v marini majal pomol pod nogami in prav tako tla v kopalnici.

Zvečer smo se sprehodili po živahnem središču Hobarta in si ogledali najhitrejše regatne jadrnice, še posebej tudi zmagovalno Perpetual Loyal, ki pa smo jo s prijatelji videli tudi že prejšnji mesec v marini v Newcastlu, ko so jo pripravljali za regato.

28.12.
Ponoči se je veter unesel in navsezgodaj zjutraj smo se odpravili na pot proti vzhodni obali Tasmanije.Veter je dopoldne popolnoma izginil, nasprotni tok pa je poskrbel, da smo proti jugovzhodu pluli zelooo počasi. Pri Swan Islandu se je nad morje spustila gosta megla in pričelo je deževati.
Vremenske napovedi so tukaj tako nezanesljive, da bi bilo povsem vseeno, če jih sploh ne bi gledal. Namesto 15 – 20 vozlov severovzhodnika imamo na morju brezvetrje ali pa veter z juga.

V megli smo na severovzhodu Tasmanije srečali nekaj jadrnic z regate Sydney to Hobart, ki pa za razliko od nas, v šibkem vetru ob jadrih niso uporabljale motorja, zato so ostale za nami.

Severovzhod Tasmanije je skorajda neobljuden, zato tam tudi ni anten mobilne telefonije. Po treh dneh smo zdaj na vzhodu Tasmanije končno spet prišli do interneta in videl sem, da je nekaj najhitrejših regatnih jadrnic prehitelo brezvetrje in so v rekordnem času prišle do Hobarta, večina pa se jih daleč na odprtem morju muči v šibkem vetru, na dežju in velikih valovih.
Poletje na morju okoli Tasmanije sem si vendarle predstavljal drugače. Upam, da bomo letos še videli kaj sonca.

No, vse vendarle ni samo sivo, na poti nas pogosto pridejo pozdraviti delfini, tjulni in albatrosi.

27.12.
Včeraj smo odjadrali z reke Tamar proti vzhodu in zvečer sidro spustili pri otoku Waterhouse, Ponoči pa se je veter obrnil in močan vzhodnik nas je prisilil k odhodu. Žal je bilo prvo naslednje primerno sidrišče 15 milj vzhodno, zato smo se morali do naslednjega zavetišča prebijati proti vetru in vse večjim valovom, Današnji kisel dan smo prevedrili na zasidrani barki, saj je bilo za čoln in pot na obalo preveč vetra.

25.12.
Topel poletni dan se je naredil nad Tasmanijo. V dolini reke Tamar je zrak skorajda obmiroval in sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo čakali na dva nova člana naše posadke. V preteklih dneh na morju smo se navadili na hlad, danes pa nam je bilo precej vroče.

Sredi dneva sta se po dolgem potovanju iz Slovenije na obrežju reke prikazala Bojan in Manca.
Veselo smo se pozdravili, vkrcala sta svojo prtljago, potem pa smo vsi skupaj pobegnili s pregrete Skokice.

Z najetim avtom smo se odpravili v hribovito osrčje Tasmanije, med gore, kjer je bilo vendarle bolj hladno. Med vožnjo po razgibani zeleni pokrajini sem spoznal, da Tasmanija vendarle ni le majhen otoček južno od Avstralije, temveč kar konkreten otok, na katerega bi lahko postavil kar nekaj Slovenij.

Med sprehodom po naravnem parku Craddle Mountains smo videli še nekaj značilnih avstralskih živali, ki jih do sedaj še ni bilo na mojem “spisku živali”, ki sem jih videl v naravnem okolju. Spisek je zdaj bogatejši za wombata in wallaby-ja. Kako se ti dve živali imenujeta po slovensko, mi še ni uspelo izvedeti.

V prihodnjih dneh bomo odjadrali na vzhodno obalo Tasmanije in tam v katerem od naravnih parkov na spisek dodali še kakšno žival.

Visoko na listi željenih je tudi tasmanski vrag.

Kaže, da nam vreme z vzhodnikom v prihodnjih dveh dneh ne bo najbolj naklonjeno, severovzhod Tasmanije pa nima kakšnih dobrih sidrišč, zato bo naše jadranje morda nekoliko bolj poskočno.

24.12.

V Tamar me je pot že večkrat zanesla, tokrat prvič z barko :).

Sprehajal sem se doslej seveda vedno le po slovenskem Tamarju, tistem v katerega se pride mimo skakalnic v Planici, z barko pa smo danes nekaj 10 km daleč v osrčje vinorodnega dela severne Tasmanije zapluli po reki Tamar.

Slovenski Tamar je obdan z gorami, tasmanski pa z zelenimi griči.

Dva dneva lepega jadranja čez preliv Bass sta za nami. 250 milj širok preliv med Avstralijo in Tasmanijo ima več različnih obrazov. Nam pa je tokrat z 20 vozli vzhodnika in ne preveč vzvalovanim morjem pokazal svoj lepši obraz.

Bolj kot jadramo proti jugu, hladnejše postaja morje in zato je med jadranjem ponoči hladno tudi na krovu barke. Temperatura morje je tukaj okrog 15 stopinj Celzija.

Na poti so nam družbo delali delfini in velikanske meduze, dobrodošlico pred Tasmansko obalo pa so nam prišli voščiti morski levi. Luka si zelo želi videti kite, a teh v zadnjem tednu še nismo videli. Najbrž so že vsi odplavali proti Antarktiki.

Jutri dobimo obisk na barki in še kakšen dan se bomo zadržali na severu Tasmanije, potem pa odjadramo naprej proti jugu.

22.12.
Dopoldne smo odpluli do Edna in v mestecu na hribu nad zalivom dopolnili naše zaloge hrane, potem pa smo odjadrali proti jugu. Kazalo je, da južnik popušča, a ga je bilo na odprtem morju še vedno več kot 15 vozlov in smo morali proti jugu cikcakati ob obali ostro v veter.

Po nekaj urah počasnega napredovanja smo se umaknili v zalivček ob obali in počakali do poznega popoldneva, da je veter zares popustil, potem pa odjadrali in zvečer v brezveterju po vzvalovanem morju motorirali proti jugu.

Po ogledu novih vremenskih napovedi, ki za začetek prihodnjega tedna obetajo kar divji veter v prelivu Bass, sem se odločil, da ne jadramo proti vzhodu, proti Lakes Entrance na jugu Avstralije, temveč pot zastavimo direktno proti severni Tasmaniji in izkoristimo ugoden veter prihodnja dva dni.

21.12.

Južni veter ne popušča in za enkrat ne dopušča kulturnega nadaljevanja poti proti Tasmaniji, zato smo dan izkoristili za nekaj popravil in vzdrževalnih del na barki.

Tomaž in Luka sta bila danes še posebej pridna :).

Luka se je lotil restavriranja tesnil pri oknih, s Tomažem pa sva se lotila popravila globinomera in brzinomera, za katera sem rezervne dele prinesel s seboj od doma.

Prvi del popravil elektronike je zdaj uspešno opravljen, jutri pa me čaka spet izlet na jambor in popravilo obeh vetromerov, saj mi je enega lansko leto zdelalo vreme, drugega pa minuli mesec ptiči.

Lep sončen dan smo seveda namenili tudi sprehodom po gozdovih v zaledju zaliva in v sosednjem zalivu odkrili ostanke stare kitolovske postaje, ki je delovala vse do sredine prejšnjega stoletja.

Včeraj mi je v fotoaparatu nagajala spominska kartica in so se izbrisale vse slike jelenov, ki smo se jim približali po zavetrni strani. Nekaj fotografij jelenov je na srečo uspelo narediti Luki.

Danes sem imel več sreče z avstralskimi živalmi in mi je na fotosafariju končno uspelo narediti nekaj posnetkov kengurujev tudi od blizu.

Za jutri popoldne je napovedana sprememba vetra in če bo zares obrnil na severovzhodnik, se bomo odpravili okoli jugovzhodnega vogala Avstralije proti zahodu.

20.12.

Kisel dan smo pretežno prespali na barki. Popoldne, ko je dež ponehal, pa je zapihal hladen veter z jugovzhoda in dvignil valove, zato smo se premaknili čez zaliv na jug v zavetrno uvalo Boyd.

V vodo smo dali čolniček in odveslali na obalo. Pri pristanku na plaži se nismo mogli dogovoriti, kdo se bo žrtvoval in stopil v vodo, da bi čoln potegnil na suho, zato smo bili kaznovani, saj nas je med spogledovanjem zalil val, ki se je prelil na plažo.

V zaledju plaže je bujen deževni gozd, na vmesnih jasah in travnikuh na vznožju hriba pa sem med sprehodom spet lahko videl kenguruje in tudi jelene.

Ko smo se zvečer vračali na barko se je ponovila zgodba s čolnom in valovi na plaži. Mislil sem, da smo se pri izkrcanju kaj naučili, a se je izkazalo, da se spet nismo dobro dogovorili, kdo bo čoln porival v globjo vodo in kdo bo kdaj skočil na suho v čoln. Za nagrado nas je zalil val, ki se je prelival na plitvini pred plažo in se spotoma prelil tudi čez čoln.

To bomo morali bolje naštudirati, saj je plaž na jugu Avstralije veliko, ozračje in voda pa sta poletju navkljub hladna in me zvečer zebe tudi kadar sem suh, kaj šele, ko imam na sebi mokra oblačila.

19.12.
Zjutraj se je vzhodnik začel krepiti in obračati na severovzhodnik, s polkrmnim vetrom pa je naše jadranje postajalo vse hitrejše..
Sredi dneva je hitrost vetra že presegala 30 vozlov in naredili so se vetru primerni nekajmetrski valovi, ki so nas krepko guncali, nekaj valov pa nam je uspelo tudi preglisirati.

Autopilot nas je popoldne začel opozarjati, da imamo na jamboru razpetih preveč jader, saj med kipečimi valovi ni uspel več držati prave smeri in nas je nekajkrat položilo na bok in celo z jadri do vode.

Ob prvem polaganju na bok sem še mislil, da pač jadramo malo bolj športno in to sodi zraven, ko pa nas je položilo tretjič in je Skokica ob opletajočih jadrih potrebovala skoraj minuto, da se je pobrala iz vode in začela jadrati, sem vedel, da je čas, da pospravimo glavno jadro.

Tudi samo s skrajšano genovo smo do večera še vedno jadrali s hitrostjo skoraj 10 vozlov, zvečer pa je veter nekoliko oslabel, ostali pa so veliki valovi, ki so se občasno prelivali čez barko in od zadaj zlivali v kokpit..

Ponoči smo prijadrali do Edna in v zavetrnem zalivu našli prosto bojo v bližini pristanišča.

Tomaž in Luka sta se včeraj pritoževala, da premalo napišem, kako sta pridna, zato zdaj prilagam eno njuno današnjo zelo delovno sliko.

18.12.
Dopoldne smo se prebili čez rečne plitvine do nekaj globjega morja v zunanjem delu zaliva Hacking. Nekajkrat smo celo s kobilco rili po blatu, ker nismo počakali na višek plime.

Smo pa potem pred zadnjim rtom zaliva do večera počakali na spremembo vetra, saj je krepak južni veter pred seboj nam nasproti valil kar zajetne valove.

Med čakanjem smo se sprehodili po naravnem parku Jibbon in si spotoma ogledali tudi aboriginske skalne rezbarije, ki so jih pred tisočletji v peščenjak vklesali avstralski staroselci.

Med skalnimi gravurami prevladujejo ľivali in verjetno ni teľko prepoznati te ľivali, ki ji aborigini pravijo buru.

Zvečer, ko je južnik popustil, smo dvignili sidro in odjadrali na jug. Noč je bila hladna, temna in kisla, ob pogostih plohicah pa je vzhodni veter precej nihal, zato smo morali vmes dostikrat zagnati motor, da nismo obstali med oceanskimi valovi.

17.12
Lep, vroč in soparen dan je za nami. Zjutraj smo na jambor namestili nove medkrižne pripone, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko neovirano jadrali.

Tomaž in Luka sta potem odšla na ogled Sydneya, jaz pa s kolesom v sosednje naselje Miranda, v trgovino po hrano in pijačo za naslednje dni.

Vzdušje v zalivu je bilo kar precej sproščeno, saj se s čolnov in jaht, ki krožijo po zalivu, pogosto razlegajo božične pesmi, Avstralci pa si na palubi v toplem sobotnem popoldnevu nazdravljajo s kozarci pijače na krovu.
Zanimivo je bilo gledati njihovo obnašanje, ko je do bližnjega pomola priplul policijski čoln in zmotil praznično vzdušje, Različna glasna glasba s čolnov je takrat utihnila, čolni z veseljaki pa so se  umaknili na varno v sosednji zaliv.

Pred večerom smo Skokico odvezali z boje in zapustili Yowie Bay ter čez noč počakali v bližnjem zalivu pred prvimi plitvinami na reki Hacking, ki nam zapirajo prehod na morje. Te plitvine lahko prečkamo le ob visoki plimi in prva priložnost za to bo jutri opoldne.

Zvečer nas je burno prešla hladna fronta in z močnim južnim vetrom se je ozračje v nekaj minutah ohladilo za vsaj 15 stopinj.

16.12.
Po dvodnevnem potovanju sva zvečer s Tomažem prišla na barko v zalivu Yowie Bay.
Zadnjih nekaj dni je deževalo južno od Sydneya in tudi Luko, ki je sem prišel že včeraj je namakalo, naju pa je pričakala lepa, tiha in z mesečino obsijana noč. Tudi za jutrišnji dan kaže, da bo toplo in sončno, da si bomo v lepem vremenu ogledali Sydney in popoldne barko pripravili za jadranje.

Kar nekaj nove opreme in rezervnih delov sem prinesel na barko in v prihodnjih dneh nam ne bo dolgčas pri njenem nameščanju na jambor in po barki.

Vremenska napoved nam za ponedeljek in torek obeta, da se bo veter obrnil na ugodni severnik, kar bomo izkoristili za začetek našega popotovanja od Sydneya do Hobarta.

13.12.
Le še nekaj dni in odpravili se bomo na južno poloblo, kjer se bomo z jadrnico spoznavali z jugovzhodno Avstralijo in Tasmanijo.

Preteklih nekaj dni sem s skakalkami preživel na robu Sibirije in mraz je bil tam kar oster, zato komaj čakam, da si na avstralskem soncu spet malo pogrejem kosti :).

Popoldne sta se Boštjan in Matej izkrcala, sam pa sem se lotil čiščenja notranjosti barke in pospravljanja preostale opreme s palube, potem pa sem šel še na sprehod po pomladansko zelenem in cvetočem Yowie Bayu.

Vreme je zadnje dni poskrbelo, da prilagajanje na slovenske temperature ne bo preveč težko, saj je temperatura okoli 15 stopinj in v barki se zdaj tudi čez dan soncu navkljub ne ogreje več nad 20 stopinj Celzija. Sonce je sicer visoko na nebu, a veter z juga in hladno morje te dni zmanjšujeta njegov učinek.

Jutri grem tudi sam proti domu. Dovolj je bilo jadranja za to jesen.

Na barko se za kratko spet vrnem v drugi polovici decembra, ko bomo odjadrali na Tasmanijo.
Čas in letalske karte smo si sicer rezervirali za regato Sydney to Hobart, a ker bi bili stroški udeležbe zaradi zahtevanih dodatnih certifikatov previsoki, sem bil prisiljen preklicati prijavo in bomo do Tasmanije jadrali malo bolj počasi ter z več postanki ob obali in na otokih.

14.11.
Včeraj smo si Sydney ogledovali tudi s kopenske strani, Matej in Boštjan sta se po mestu odpravila z avtobusom, sam pa sem raje zajahal kolo in se iz severnega Sydneya s kolesom čez mogočen most odpeljal v južni del mesta in mimo opere in skozi številne parke.

Po dveh dneh potepanja po Sydneyu smo se danes navsezgodaj poslovilli od tega slikovitega avstralskega mesta.

Za spremembo od sobote, jadrnic danes v zalivu nismo videli, le dve potniški križarki sta nam prišli nasproti.

Zunaj na odprtem morju se je jugozahodnik okrepil na preko 30 vozlov, sunki vetra pa so se bližali petdesetim, zato smo tokrat jadrali s tretjo krajšavo in močno skrajšano genovo. Jadrali smo sicer ostro v veter, a na srečo valovi niso bili prav veliki, ker smo pluli blizu obale.

Naš današnji cilj je bila marina Yowie Bay, globoko v zalivu Port Hacking, kakšnih 25 milj južno od Sydneya.

Zadnje štiri milje so bile precej zapletene, saj je zaliv prepreden s plitvinami, sipinami in z rečnimi nanosi, za nameček pa so čez zaliv speljane še daljnovodne žice, za katere na navtični karti piše, da so na višini 8 metrov.

Upravnik marine mi je zagotovil, da je višina žic ob obali dovolj visoka, da gremo z našim jamborom z lahkoto spodaj, a smo vseeno pod žicami sneli jadra in pluli previdno ter zelo počasi.

Za zadnji del poti nam je nasproti s čolnom prišel lastnik marine in nas popeljal čez plitvine, ki so na karti označene z globino 1,7 m, kar je pol metra manj, kot je ugrez moje barke. No, z metrom in pol današnje plime zaradi polne lune in s pomočjo vodiča v čolnu pred nami, smo čez plitvine prišli brez težav.

Barko smo še pred poldnevom privezali ob pomol marine, potem pa je zapihal hladen veter z juga in pričelo je deževati.

Naša novembrska pot se je tukaj končala, jutri bomo le še pospravili vso jadralsko opremo, za spiranje soli z barke pa je že danes poskrbelo vreme.

Nekaj pingvinom podobnih ptic smo vendarle videli na skalah nad morjem, a niso hotele niti odleteti, niti skočiti v morje, da bi se lahko prepričali, ali so to zares pingvini..

Popoldne smo jadrali naprej proti jugu in kmalu priąli do vhoda v Sydneyski zaliv.

Na morju smo zadnje tedne le redko srečali kakąno jadrnico, tukaj pa je bila kar precejąnja gneča, saj je jadra razpenjalo na stotine jadrnic in je bil pogled na zaliv podoben, kot na Trľaąki zaliv med Barcolano.

Po razvejanem zalivu smo jadrali naprej proti zahodu in kmalu pred seboj zagledali znamenito opero in Sydneyski most, ki sta glavna razpoznavna znaka te prestolnice Novega Juľnega Walesa.

Jadrali smo pod mostom in kakąno miljo naprej v stranskem zalivu naąli dobro sidriąče in prosto bojo na njem.

Po Sydneyu se bomo sprehajali do ponedeljka, potem pa odjadramo ąe malo naprej proti jugu do Port Hackinga.

11.11.
Dopoldne smo najeti avto izkoristili še za izlet na peščene sipine ter nabavo hrane.

Ko sva z Boštjanom iskala pot do sipin sem spotoma na spisku želja lahko odkljukal tudi emuja, še eno od živali, ki sem jih želel videti v naravi.

Z Boštjanom sva se namenila voziti raly po sipinah, ki se nahajajo v zaledju dolge plaže severno od Newcastla, a so agencije, ki izposojajo štirikolesnike želele preveč denarja za izposojo in izvedela sva tudi, da ne dovolijo proste vožnje, temveč le organizirano vožnjo v koloni.

Raly sva tako izvedla v peš obliki in prihranila kupček denarja.

Popoldne smo v Newcastlu odvezali vrvi in odjadrali naprej proti jugu.

Zvečer smo s pomočjo mesečine našli zaveteren zalivček v razvejanem zalivu Broken Bay, kakšnih 20 milj severno od Sydneya. Na bojo smo Skokico privezali ravno še pravi čas, da smo prehiteli dežno fronto z močnim vetrom. Zanimivo je, da je privez na boje v zalivu brezplačen, vendar smeš bojo uporabiti le 24 ur, potem pa moraš odploti do drugega sidrišča in druge brezplačne boje :). Mnoge boje so tudi privatne, a jih lahko uporabiš, kadar tam ni lastnika in ker zdaj ni glavna jadralna sezona, je veliko boj prostih.

10.11.
Dopoldne smo se s skirojema in kolesom odpeljali v mesto in si ogledali vse najzanimivejše plaže ter stavbe v Newcastlu, med katere zagotovo sodi slikovita katedrala, postavljena na enem od gričev v mestu.

Za poslovneže, ki so hkrati športni ali pa adrenalinski navdušenci je to zagotovo eno najbolj privlačnih mest. Poslovne stavbe so postavljene na vzpetinah nad plažami in tako lahko med

premorom za kosilo skočiš v oceanske valove in zaplavaš ali pa deskaš po valovih, lahko se vsedeš na kolo in zapelješ po lepo urejenih kolesarskih poteh ali razpneš jadralno padalo in skupaj s pticami jadraš na vzgorniku ob klifu, na kateren leži poslovni center mesta.

Popoldne smo najeli avto in se odpeljali kakšnih sto kilometrov v notranjost Avstralije, ki je ob vzhodni obali dovolj namočena, da je zelo zelena. Naš cilj je bilo vinogradniško območje ob reki Hunter in zares smo po dveh urah vožnje našli griče z vinogradi, nasadi oljk in s številnimi vinskimi kletmi ter golf igrišči.

Cela pokrajina je zelo slikovita, kmetije lepo urejene in prav tako podeželska mesteca in ceste med njimi.

Na eni od informacijskih turističnih tabel z zemljevidi ob cesti smo videli narisane kenguruje in se odločili, da se zapeljemo še malo dlje v notranjost in jih poiščemo.

Najprej smo našli znamenite avstralske prometne znake, ki opozarjajo na divjad na cesti in ko smo se pri enem od znakov ustavili, da bi ga slikali, sta nas pri tem iz gozda opazovala dva kenguruja. Ko smo ju tudi mi zagledali in se s fotoaparati obrnili proti njima, pa sta nam že pobegnila in odskakljala v gozd.

Še nekajkrat smo kenguruje videli ob cesti, vendar so vsakokrat pobegnili, ko smo se pri njih ob cesti ustavili z avtom in planili ven s fotoaparati v roki.

Žal smo lahko slikali predvsem prah, ki se je dvigal za njihovimi hrbti.

Na zadnje smo uporabili taktiko lenivca, počasi ustavili avto ob cesti, počasi odprli vrata, se počasi splazili iz avta, počasi dvignili fotoaparat in potem kenguru ni čisto takoj pobegnil.

Po šestih urah jadranja smo prišli do Newcastla, ki je zelo prometna tovorna luka predvsem za premog, ki ga kopljejo v zaledju. Prazne velike oceanske tovorne ladje skorajda v vrsti prihajajo v pristanišče, ki leži v ustju reke. Tam jih hitro napolnijo s premogom ali drugimi rudami in že čez nekaj ur v spremstvu vlačilcev zapustijo reko in dajo prostor drugim ladjam, ki že čakajo pred pristaniščem.

Mi smo v reko zapluli med dvema prekooceankama in se umaknili v stranski rokav, kjer smo našli marino.

8.11. Port Stephens
Dopoldne smo lagodno odjadrali do 15 milj oddaljenega zaliva Port Stephens in barko privezali v marini v Nelson Bayu.

Na morju imam zadnje tedne občutek, da piha hladen veter in me vseskozi malo zebe, ko pa pridemo na kopno, je prav poletno vroče, saj je sonce visoko na nebu in njegov vpliv na temperaturo je na kopnem precej večji kot na morju.

Prosto popoldne sem izkoristil za tek ob obali in vzpon na hrib nad zalivom, medtem ko sta se šla Matej in Boštjan kopati v bližnji zaliv. Zame je morje tukaj preprosto premrzlo, da bi v njem užival in mi na plaži uspe zakorakati v vodo le do kolen, potem pa se obrnem.

Ta del avstraliske obale je z zalivi, lagunami in hribi veliko bolj razgiban kot malo bolj severno in me spominja na brazilsko obalo okoli Ria.

7.11.
Še pred sončnim vzhodom smo dvignili sidro in odjadrali proti jugu. Severnika sprva ni bilo veliko, a se je ľe dopoldne okrepil na 25 vozlov, popoldne pa nad 30 in naredil kar zajetne valove, ki so nas krepko zibali.

Kakąnih 15 milj od obale smo naąli tudi vzhodnoavstralski juľni tok, a ga je bilo manj, kot sem pričakoval.Teče proti jugu pribliľno na meji epikontinentalne ploąče, se pravi pribliľno ob izobat zai 200 m globine in dosega med 1 in 4 vozle hitrosti. Danes je dosegal hitrost pribliľno 1,3 vozla, ta ko da se nam jadranje 15 do 20 milj stran od obale skorajda ni splačalo, če upoątevam, da smo morali najprej jadrati stran od obale in se zvečer vrniti nazaj k obali.

Je pa res, da smo potem skupaj z močnim severnikom in ugodnim tokom dosegali hitrosti preko 10 vozlov in v 20 urah naredili 170 milj do otokov Broughton, kjer smo ponoči spustili sidro.

Tokrat kitov grbavcev nismo videli, so pa nas zato pogosto obiskovali delfini in se igrali okoli Skokice.

6.11.
Dan počitka od jadranja se je zelo prilegel. Robi in Petra sta se že navsezgodaj z vlakom odpeljala proti Sydneyu, mi pa smo naš nedeljski spanec brez nočnih dežurstev podaljšali v dopoldne.

Po zajtrku smo se odpravili na dolg sprehod ob rečnem rokavu do središča lepo parkovno urejenega mesteca.

Ob morju so zaradi hladnejšega morja temperature bolj pomladne, malo stran od morja pa nam je bilo med sprehodom že kar vroče.

Boštjanu so jadralsko pot od Nove Kalendonije do Sydneya podarili domači in v preteklih dneh se je na barki včasih spraševal, ali je bilo to mišljeno kot nagrada ali kot kazen :), Zdaj imam občutek, da mu popotovanje “tukaj spodaj” postaja všeč.

Veter se je že popoldne obrnil na vzhodnik, a mi bomo v Coffs Harbourju ostali še eno noč in z jadranjem proti jugu nadaljevali jutri.

Vzhodna obala Avstralije je ena sama skorajda neskončna plaža, prekinjena z nekaj griči in neizrazitimi rti. Varna sidrišča so redka, med seboj oddaljena tudi po več kot sto milj. Pristanišča se pretežno nahajajo v ustjih rek, ki so zaradi rečnih naplavin pogosto plovne le ob plimi.

5.11. Coffs Harbour, Avstralija

Zoprno noč smo spet enkrat preživeli na oceanu. Veter se je ponoči okrepil nad 30 vozlov in obrnil na severozahodnik, ki je dvignil valove, ki so nas kar precej premetavali.Dežurstvo na krovu je bilo precej mokro, saj so se vse večji valovi z boka prelivali čez krov, v notranjosti barke pa ob takšnem rodeu tudi ni bilo prijetno. Zjutraj je veter nekoliko popustil, še bolj pa valovi, saj smo se približali kopnemu.
Pogled na prve obrise kopnega v sončnem jutru po enem tednu jadranja je zelo dvignil razpoloženje na krovu barke, nekaj pa so k temu pripomogle tudi moje palačinke.

Zadnje milje pred pristaniščem so nam popestrili kiti grbavci, ki so se v bližini barke metali iz vode. Žal mi nobenega ni uspelo slikati, zgolj razpenjeno vodo, potem ko je kit na hrbtu pristal v vodi.
Dopoldne smo prijadrali do Coffs Harbourja, spustili sidro in se dogovorili za pregled barke ter nato popoldne razmeroma hitro in enostavno opravili z vsemi vstopnimi formalnostmi.

Podobno kot na Kalendoniji je v vrečo inšpektorja žal spet romala vsa preostala zelenjava, jajca, salama in nekateri mesni izdelki, katerih uvoz v Avstralijo je prepovedan.

Dan je bil tropsko vroč, dokler popoldne ni krepko zapihalo z juga in je v nekaj minutah postalo za vsaj 10 stopinj hladneje.

Kaže, da bomo tukaj ostali do ponedeljka, saj vremenske napovedi za prihodnja dva dni napovedujejo močan južni veter.

4.11.
Lep sončen dan. Nekaj kitov smo videli v daljavi, kako skačejo iz vode in tudi prvo ladjo ta teden smo danes srečali na morju. Severovzhodnik se je čez dan krepil in mi zdaj vse hitreje metuljčkamo v noč.

Na drugi strani noči bi zjutraj že morali zagledati obrise Avstralije.

3.11.
Valovi so se ponoči vendarle zmanjšali in zjutraj smo že lahko lepo jadrali z jugovzhodnikom, ki ga je bilo ravno dovolj za spinaker.

Žal smo to jadro popoldne strgali in v šibkem vetru ga je nadomestil motor.

Za jutri nam Darko napoveduje več vetra s severa, ki nas bo spet hitreje gnal proti Avstraliji.

2.11.
Naporno je današnje jadranje. Kaže, da je vreme za en dan prehitelo napovedi. Ponoči se je severnik okrepil, da smo pospravili spinaker, potem je zapihal SZ s 35 vozli, dvignil valove in nas odpihnil proti jugu. Popoldne so prišle plohe in zavrtele veter na Z, JZ in zvečer J, s katerim zdaj počasi jadramo proti zahodu in se zaletavamo v 4 meterske valove prejšnjega vetra. Jader imamo razvitih le malo in upamo, da pripone zdržijo to noč navzkrižnega vetra.

1.11.
Veter nas je zjutraj spet našel in 6-10 vozlov severnika nam omogoča lenobno dopustniško jadranje s spinakerjem po mirnem morju. Posadka se ne pritožuje 😉


31.10.
Po dopoldanskem postanku na koralnem otočku Maitre smo odjadrali na odprto morje. S 25 vozli JV smo živahno jadrali še čez noč, potem pa je veter začel slabeti in je genovo najprej zamenjal spinaker, popoldne pa smo zagnali motor. Do noči se je precej umirilo tudi morje, pihljati pa je začelo s severa.

30.10.
Ponoči je pot do Skokice našel tudi Boštjan.
Pretekle dni sem z griča nad marino lahko opazoval sončni zahod, danes pa v to smer odjadramo proti Avstraliji.
Vremenska napoved je malo mešana, a ni neugodna, le jadrom bo občasno morda pomagal motor in veter ne bo vedno pihal le z jugovzhoda, saj zapuščamo območje pasatov.

Približno en teden jadranja bomo potrebovali do Coffs Harbourja v Avstraliji.

Pet se nas je peljalo v avtomobilu in Hyundai je občasno ječal pod naąo teľo, a je vendarle zmogel pot skozi deľevni gozd po hribovskih cestah in stezicah čez grebene.

Videli smo, da ima Grande Terre poleg sodobnega mesta Noumeje tudi veliko lepe narave.

Od Mateja smo se zvečer poslovili, ostali pa se bomo pripravili za pot proti Avstraliji.

28.10. Noumea, Nova Kalendonija
Danes sem v različnih uradih po mestu in pristanišču opravil vse vstopne in tudi že izstopne formalnosti.
No, vsaj mislil sem, da so vse formalnosti že za nami, potem pa se je popoldne na barki pojavila teta iz “Bio security” in nam izpraznila hladilnik in zaplenila vso preostalo zalogo sadja in zelenjave. Celo kokose nam je pobrala, da z njimi ne bi okužili kalendonskih kokosov.
Tri dni postanka v Noumeji bomo izkoristili za potep po otoku in za menjavo ter dopolnitev posadke za pot proti Avstraliji.

Robi in Petra sta že prišla na barko, jutri pričakujemo še Boštjana.

27.10.
Včeraj smo se ustavili na otoku Mare, ki leži na jugu novokalendonske otoške skupine Loyalite.

Mare je dvignjen koralni otok, zato je na njem veliko kraških pojavov in podzemnih jam. Z Matejom sva jih nekaj obiskala kar s čolnom,, ko sva šla raziskovati otok.

Ponoči smo se odpravili naprej in dopoldne prijadrali do otoka Grande Terre, ki je največji otok Nove Kalendonije.

Zadnjih nekaj ur nas je popoldne proti Noumeji gnalo preko 30 vozlov južnega vetra, da je malo manjkalo, da Skokica ni vzletela.
Še pred večerom smo Skokico privezali v mestni marini v Noumeji.

25.10.

Ponoči se je veter obrnil in zjutraj je bila barka, kljub 40km oddaljenosti od ognjenika, pokrita z vulkanskim pepelom. Povsod ga je bilo dovolj, celo med zobmi mi je škrtalo, zato smo popoldne dan pred načrtom dvignili sidro in odjadrali proti JZ, da smo se na morju lahko nadihali.

Dodatni dan za počitek bomo zato imeli na Novi Kaledoniji.

24.10. Tanna

Kmalu po sončnem vzhodu zgodaj zjutraj smo prišli do pristanišča Lenakel na zahodni strani Tanne in Skokico privezali ob pomol. Privez ni bil najbolj varen, saj je luka odprta na ocean in vanjo prihajajo valovi, zato smo barko po obisku carinika raje zasidrali pred pristaniščem.

Na kopnem smo potem opravili še s preostankom vstopnih formalnosti in se sprehodili po vasi. Vse imajo narejeno preprosto, kot smo nekoč rekli za države tretjega sveta. Hiške, v katerih so trgovinice in uradi, so narejene iz lesa in pločevine in se jim pretežni vidi, da jih ježe krepko načel zob časa. Hiške, v katerih domačini stanujejo pa so pretežno iz lesa in trsja. Tržnica je kar na tleh ob cesti in ceste so prašne. Prahu je veliko tudi v zraku, saj ga sem iz vulkana na drugi strani otoka zanaša veter.

Ogled vulkana Mt. Yasur je naš glavni cilj postanka na Tanni, zato smo se s carinikom oz. njegovim bratom za popoldne dogovorili za prevoz čez hribe na vzhodno stran otoka. Otok je slikovit, razgibanin bujno poraščen, cesta pa peščena a dobro vzdrževana, na posameznih odsekih zelo strma, ovinkasta in ozka. Cesta se vzpne čez greben na okrog 500 m višine in na drugi strani smo lahko videli, kako se kadi iz vulkana Yasur. Ko smo se približevali vulkanu, je bilo prahu vse več in je nekaj cm na debelo prekrival cesto, da se je krepko kadilo za avtom. Privetrna stran vulkana je lepo poraščena s tropskim gozdom, zavetrna pa siva, suha in peščena.

Vstopnina na vulkan je s 75 dolarji kar draga, a če smo hoteli delujoči vulkani videti tudi od zgoraj, smo morali olajšati denarnice. Po razgibanem kolovozu so nas skozi gozd pripeljali skoraj do vrha vulkana, potem pa je sledil še krajši sprehod do roba kraterja in lahko smo videli v žareče žrelo vulkana. Yasur je eden redkih delujočih ognjenikov, kjer obiskovalcem dovolijo dostop v takšno bližino.

Opazovanje so popestrile občasne eksplozije, ko je lavo odneslo visoko v zrak in so žareče skale potem še nekaj sekund padale nazaj v žrelo. Vse dogajanje pa je postalo še bolj zanimivo zvečer, ko se je stemnilo in je žareče jedro rdeče osvetljevalo dim in prah nad vulkanom, leteče skale pa so ob erupcijah risale oranžne črte nad našimi glavami.

Čudovito je bilo. Prvič in verjetno zadnjič sem si delovanje sil iz notranjosti Zemlje lahko ogledal iz takšne bližine.

23.10. Futuna, Vanuatu

Celo noč in še dopoldne je jugovzhodnik vztrajal z 20 do 25 vozli, da je naša hitrost jadranja le redko padla pod 7 vozlov, popoldne pa je veter nekoliko opešal, a ga je bilo še vedno dovolj, da smo še pred sončnim zahodom dosegli Futuno. Otok po obliki s prirezanim vulkanskim stožcem in teraso v podnožju okoli otoka zelo spominja na logotip verige picerij »Pizza Hut««.

Ker nas je odhajajoča dnevna svettloba preganjala, smo sidro spustili kar takoj za prvimi koralnimi grebeni v plitvini na severovzhodni strani tega vanuatujskega otoka. S čolnom smo se opravili na plažo, kjer so nas pričakali štirje možakarji z mačetami. Seveda dolgih nožev niso imeli s seboj zaradi nas, temveč jih imajo na poteh po otoku vedno s seboj; ker si z njimi utirajo pot skozi bujno rastja in nabirajo sadeže.Vprašal sem za dovoljenje za obisk otoka in prijazno so nas povabili na sprehod do vasi. Z veseljem smo se jim pridružili na poti skozi gozd, ki se je rahlo vzpenjala v hrib. Spotoma so nam s palm nabrali nekaj kokosovih orehov in jih skrili ob poti, da smo jih pobrali na poti nazaj.

Povedali so nam, da na otoku živi nekaj čez tristo ljudi in da je od tega kar dvesto otrok. Mislil sem, da sem narobe razumel številke, a ko smo prišli na jaso, kjer imajo ob vasi narejeno preprosto letališko stezo , nasj je tam pričakala gruča radovednih in prijaznih otrok skupaj z nekaj humanitarnimi delavci iz Amerike in Evrope, s katerimi smo se zaklepetali do večera. Vsi otroci lepo govorijo angleško, njihovi prekomorski prijatelji pa so v glavnem študentje farmacije iz ZDA in Danske, ki vaščanom pomagajo pri izgradnji filtrirnega sistema za pitno vodo ter skrbijo za njihovo osnovno zdravstveno oskrbo.

Povedali so nam, da se jadrnice pri njiih zelo redko ustavijo, a to je verjetno predvsem zaradi dejstva, da v navtičnih vodičih piše, da na otoku ni primernih sidrišč. Mi smo dobro sidrišče za prevladujoč jugovzhodnik našli takoj za prvim rtom, domačini pa pravijo, da je še boljše sidrišče v osi letališke steze na severni strani otoka.

Zvečer smo se razšli, otroci pa so nam ob slovesu zaželeli ugodno vreme in morje, kjer koli že bomo jadrali. Vkrcali smo se na barko in odjadrali proti Tanni. Veter je ponoči žal popolnoma oslabel in proti zahodu nas je gnal motor. Ko smo se približevali otoku, smo na temnem obzorju pred seboj lahko videli, kako vrh vulkana na Tanni občasno zažari.

22.10.
JV veter se je spremenil v VJV, kar omogoča udobnejše jadranj, saj barka ni vseskozi nagnjena na bok. Hladneje je, kot sem pričakoval in sem tudi čez dan v trenerki. Dobro smo na poti in če bo dovolj vetra, se jutri popoldne ustavimo pri otočku Futuna.

21.10.
Ob prvi svetlobi smo dvignili sidro in zjutraj jadrali naprej skozi prehod notranjega in nato še zunanjega koralnega grebena. 25vzl JV nas hitro nosi proti Vanuatuju. Oba Mateja sta se hitro spoprijateljila z oceanskimi valov, le moj želodec je potreboval nekaj več časa. Skokica je v formi;)

20.10. Malolo Lailai
Zjutraj smo nameravali na hitro opraviti izstopne formalnosti in odjadrati iz marine, pa so bili uradniki drugačnega mnenja in mi celo dopoldne grenili življenje in me poučevali o zapletenih fidžijskih predpisih in zakonih.
Razpoloženje so nam potem dvignili uslužbenci Vuda marine, ki so se prišli prijazno posloviti in nam zapeli in zaigrali pesem za dober veter na poti.

Vetra smo imeli popoldne zares preko dvajset vozlov, a je žal pihal iz napačne, jugozahodne smeri. Morali smo jadrati ostro v veter in narediti nekaj obratov v veter, da smo se izognili številnim koralnim grebenom. Zaletavali smo se v valove in morje nas je ob tem zalivalo.
Preko noči naj bi se veter vendarle obrnil na jugovzhodnik zato bom čez noč sidrali pri otoku Malolo Lailai.

Popoldne smo se sprehodili med palmami na otoku, zvečer pa smo si poleg večerje ogledali plesno glasbeno predstavo tukajšnje plesne skupine.

19.10.
Dopoldne je v marino prišel še drugi Matej, potem so nam barko prestavili v vodo, natočili smo nafto in vodo, namestili jadra, oprali in skrtačili palubo barke ter se popoldne s taksijem odpeljali ąe do trgovin v bližnji Lautoki.
Na barko smo pod večer vkrcali šveliko hrane in pijače za naslednjih 10 dni, potem pa nam je zmanjkalo energije. Dolga pot do Fidžija in pomanjkanje spanja na poti ter časovna razlika so nam zvečer obteľili veke in nas namesto na večerjo v bližnjo restavracijo, položili v postelje.
V bistvu je vse postorjeno in pripravljeni smo za odhod.
Jutri dopoldne na barko pridejo uradniki, nam poštempljajo potne liste, potem pa že lahko odvežemo vrvi in dvignemo jadra.
Vremenske napovedi nam za naslednjih nekaj dni obetajo ugoden JV veter na poti proti Vanuatuju.

18.10. Vuda marina, Fidži
Napovedanemu dežju navkljub, me je Skokica danes na Fidžiju pričakala obsijana s soncem. Še vedno je na kopnem in postavljena v jamo, paluba pa je bila zametana z listjem dreves, kot so naši gozdovi v pozni jeseni. Glede na dejstvo, da je trup barke postavljen kar na tla, sem se bal, da bo barka polna mravelj in hroščev, a je bila znotraj čista, kot julija, ko sem jo zapustil. Kaže, da so bili pripomočki in vabe proti golazni učinkoviti.
Tukajšnja klima me trenutno precej spominja na sauno in spet bo potrebno nekaj dni, da se bom navadil na poletne temperature.
Palubo Skokice sem za silo očistil in namestil obe sončni strehi, popoldne pa sem se odločil obnoviti protivegetativni premaz na podvodnem delu trupa barke in pri saunanju s čopičem v roki se mi je pridružil tudi prvi od Matejev.
Jutri gre barka nazaj v vodo in ko na krov barke pride še drugi Matej, bo posadka za prvi del poti popolna, da se bomo odpravili na morje proti Vanuatuju.

5.10. Sydney to Hobart
Zadnje tedne sem se spogledoval z regato Sydney to Hobart v Avstraliji, celo prijavil sem nas že na regato, pa se je izkazalo, da Avstralci ne priznavajo evropskih dovoljenj in certifikatov za barko. Organizatorji regate sicer verjamejo, da je Skokica stabilna in trpežna barka, a ne verjamejo certifikatom Germanische Lloyd o konstrukciji in stabilnosti, temveč zahtevajo, da vse meritve še enkrat opravim v Avstraliji. To pa stane približno toliko kot pot iz Evrope do Avstralije in nazaj za celo posadko.
Vse skupaj spominja na zgodbo o kravi: Videti je kot krava, muka kot krava, smrdi kot krava, daje mleko kot krava, ima roge kot krava, celo papirje imam, da je krava, a Avstralci bi vseeno radi zaslužili 3000 dolarjev za kravje potrdilo.
Seveda bomo denar raje porabili za jadranje in ga ne bomo razmetavali za formalnosti. Decembrsko jadranje do Tasmanije bomo zato izvedli po svoje, nekoliko bolj turistično.

Še prej, že čez dva tedna pa imamo na sporedu jadranje od Fidžija do Avstralije in komaj že čakam, da se začne.
Sredi oktobra se mi bosta za zadnjo tretjino Pacifika na Skokici na poti do Vanuatuja in Nove Kalendonije pridružila Matej in Matej, od tam naprej proti Avstraliji pa bodo Mateju družbo na krovu barke delali Boštjan, Petra in Robi.

12.8. Teden jadranske burje
Tomaž je s svojo jadrnico Zvezdico prijazno poskrbel, da letos nisem ostal brez jadranja po Jadranu. Ko sva se s Tomažem konec prjšnjega tedna z avtom in ladjo peljala na Hvar, so vremenske napovedi obetale zelo malo vetra in še predvsem s severozahoda, kar ne bi bilo ugodno za načrtovano jadranje proti Istri, a se vreme na srečo ni držalo napovedi in zadnji teden sem preživel v živahnem jadranju z burjo.

Na Hvaru naju je na barki pričakala Urška in skupaj smo se preselili najprej na Brač in nato skozi nevihte do Splita.

Potem pa se je začel teden burje, ki si je vmes le za en dan vzela malo premora.
Najprej sva s Tomažem preskušala splitsko burjo in opazovala, kako njegova barka poskuša z vetrom v polkrmo izglisirati po valu navzdol. Morda bi ji celo uspelo, če ne bi prej našli mirnega zatočišča  v zalivu Sičenica, kjer smo spustili sidro za čez noč.

V nedeljo sta Urška in Tomaž s čolnom “odglisirala” proti Gorenjski, sam pa sem se spoprijel s Šibeniško burjo. Zvezdica ima nekaj manj jader, kot sem navajen na Skokici, a ko je vetra dovolj, je tudi Tomaževa barka precej poskočna.

Burja je bila dovolj vzhodna, da sem lahko jadral neposredno proti Zadru in otoki srednjega Jadrana so bili do večera že za menoj.

V ponedeljek sem se družil s paško burjo, ki naju je z Zvezdico hitro ponesla do Cresa, kjer sem zaman čakal na napovedani maestral za jadranje proti Krku. Namesto maestrala se je spet okrepila burja, da sem moral orcati do Baške. Na srečo je vmes dovolj otokov, da se valovi med otoki niso zelo razvili in ni bilo veliko neprijetnega nabijanja v valove.

Burja si je v torek vzela dan počitka, da smo se skupaj z Darkom, Izijem Janjo, Jeleno, Lanom in Aleksandrom lahko v miru odpravili na kopalni izlet okoli Prviča.

Na krovu barke se mi je še za en dan pridružil Lan in v sredo zjutraj nama je burja pokazala, kje je doma. Sidranje pri Baški je skozi noč zaradi vse večjih valov postalo preveč živahno, zato sem ob prvem jutranjem svitu dvignil sidro in senjska burja je potem barko kar odpihnila skozi preliv med Krkom in Prvičem. Takoj za rtom se je morje umirilo, vetra pa je ostalo dovolj za hitro jadranje na severozahodno stran Krka, kjer sta Lana zjutraj pričakala Darko in Jelena. Reški zaliv je bil v nadaljevanju brez vetra, na drugi strani Cresa pa je bilo spet dovolj vetra za lepo jadranje do Medulina, kjer sem našel mirno sidrišče za prehod vremenske fronte. Vse je v redu, le temperature bi lahko bile letnemu času bolj primerne. Morda so me tropska morja malo razvadila, a zares nisem pričakoval, da bom moral v avgustu večino poti prejadrati v bundi.

Po nočnem dežju se je burja spet okrepila, da sem se lahko po nekaj letih spet pozdravil tudi s kvarnersko burjo in kvarnerskimi valovi. Burja me je preganjala vse do Rovinja, valovom pa sem ušel že takoj za Kamenjakom in burji navkljub je bilo jadranje spet umirjeno kot na jezeru.

V Rovinju so se na barko vkrcali Zlata, Anja in Jon, danes pa sta v Vrsarju na krov prišla še Jurij in Nuša z vso svojo vodno motorizacijo.

Skupaj bomo na barki preživeli nekaj dni v zalivih ob zahodni istrski obali.

V preteklih dneh sem se dovolj najadral, da bom lahko preživel tudi nekaj bolj “stacionarnih” dni po zalivih, saj drugi vodni športi bolj kot jadranje ustrezajo mojim domačim.

Za novo izkušnjo sem spet bogatejši. Skokico smo danes iz morja prestavili v luknjo na kopnem. Ciklonska luknja ji pravijo tukaj in v podobne luknje postavijo tukaj jadrnice med ciklonskim obdobjem (od novembra do aprila), da jih znižajo, da na stojalih niso izpostavljene orkanskemu vetru. V obdobju do novembra, ko ciklonov ni, pa te luknje ponujajo po precej nižjih cenah, kot če bi bila barka privezana v marini in zato bo Skokica naslednje tri mesece na Fidžiju čakala v luknji.

10.7.
Naše počitnice so se iztekle. Po včerajšnjem postanku pri Eluvuki, smo danes najprej osvojili bližnji peščeni otoček, popoldne pa smo se vrnili v Vuda marino na glavnem otoku, kjer bo Skokica ostala preko poletja, oziroma preko tukajšnje zime.
Jutri gre barka iz vode in na njej me čaka še nekaj dela, potem pa grem za Zlato in Jonom tudi sam na pot proti domu.V minulih dneh sem imel čas in dovolj interneta, da sem lahko načrtoval tudi svoje jesenske jadralske poti, ki bodo najbrž vodile na jug Avstralije in če bo novembra dovolj ugodnega vetra morda tudi na Tasmanijo.

Del poti nameravam spet izvesti v obliki oceanskega tečaja v drugi polovici oktobra in začetku novembra

od Fidžija do Avstralije z vmesnimi postanki na Vanuatuju, Novi Kalendoniji in Brisbane-u v Avstraliji.

9.7.
Imeli smo dovolj sreče in v zalivu južno od Navitija našli mante.

No, zjutraj smo se najprej s čolnom zapeljali okoli otoka in oprazali za čolni, s katerimi domačini iz počitniških naselij vozijo turiste na potapljanje, in ko smo videli, kje se turisti potapljajo, smo se jim pridružili in bili nagrajeni.

Med koralnimi grebeni se je lenobno premikal par približno tri metre velikih mant, ravno še dovolj počasi, da smo jima lahko sledili s plavutkami. Dobro uro je trajalo naše plavanje z mantami, potem pa smo se utrujeni vrnili na barko.

Dvignili smo sidro in odjadrali proti jugu, saj se bo naš dopust na Fidžiju kmalu končal in se moramo že vračati proti Viti Levuju.

Že na prejšnjih otokih sem med pohajanjem po pobočjih med grmovjem in drevesi videl urejene manjše vrtove z grmički, ki so s svojimi listi nekoliko spominjali na neko drugo rastlino, ki pri nas ni dovoljena. Tukaj so mi domačini povedali, da je to kasava in da so užitni njeni gomolji. Stric gugl pa mi je potem povedal, da je kasava manioka, ki je v tropskih krajih enako pomembna prehrambena rastlina, kot pri nas krompir ali žitarice.

Laguno med otoki Matacawa, Tavewa in Nanuya so pred leti poimenovali Modra laguna, ker so tukaj pred 30 leti posneli film Modra laguna. Ta čudoviti odmaknjeni del Fidžija je potem postal obvezna postaja na programu turističnih križark, ki goste vozijo z otoka na otok. Celo del obale je tukaj rezerviran samo za goste z ladij.

In ko že pišem o Modri laguni, med tekom po gričih, gozdovih in plažah sva z Jonom ob morju opazila Brooke Shields in bil sem dovolj priseben, da sem jo hitro slikal. Na prvi pogled jo je morda težko prepoznati, saj se tudi njej pozna, da je od snemanja filma minilo že več kot trideset let 🙂

Še Jonov polet v sončni zahod.

6.7.
Na Wayi smo si ogledovali pisane ribe med koralnimi grebeni in kot se za Slovence spodobi, smo se tudi tukaj odpravili v hribe.

Veter se je ponoči unesel in zato smo zjutraj odjadrali proti severovzhodu, proti osrednjim otokom Yasawe, vendar je bilo jadranje umirjeno le prvo uro, potem pa se je veter spet začel krepiti in obračati vse bolj na severovzhodnik.
Opoldne je veter v sunkih že spet presegal 30 vozlov in vetru primerno so se kmalu povečali tudi valovi. Strnjenih koralnih grebenov, ki sem jih hvalil prejšnje dni, na zahodni strani otočja Yasawa ni, zato je bilo jadranje precej mokro, saj smo kar krepko orcali in nabijali v valove.
Popoldne smo nekako priskakljali do Nanuya-Sewe in v zavetju otoka spustili sidro. To bo to poletje naš najbolj severni otok, ki ga bomo obiskali.

Otočje Yasawa je bilo zaradi svoje odmaknjenosti pred leti med jadralci znano kot oaza miru in samotnih sidrišč, kjer so domačini v senci palm živeli v plemenih, v skromnih hiškah in v sožitju z naravo.
Danes so otoki Yasawa vse bolj elitna turistična destinacija, kamor turiste v resorte vozijo z vodnimi letali in hitrimi katamarani.
Turizem seveda nima samo slabih strani. Prednost turizma na otokih je, da so domačini delo zdaj dobili v počitniških naseljih, doma cveti izdelava spominkov in tudi ribiči lahko nalovljene ribe v resortih prodajo po boljših cenah..

5.7.
Razlog za Zlatin smeh je trajal le eno dopoldne, potem pa smo razvili jadra in zadovoljni smo bili vsi.

Na obeh straneh verige otokov Mamanuca in Yasawa je vrsta koralnih grebenov, ki razbijajo oceanske valove in hkrati preprečujejo, da bi se razvili vetrni valovi, zato jadranje tukaj zelo spominja na jadranske razmere, le na koralne grebene je potrebno biti vseskozi pozoren, saj so na navtičnih kartah vrisani bolj na približno.

Veter nas je popeljal do skupine otokov Waya, kjer smo včeraj sidro spustili ob lepi beli plaži otoka Wayasewu.
Z Jonom sva pod večer po skalah skozi gosto grmovje in več kot dva metra visoko travo splezala na vrh otoka in bila po povratku hudo okregana od zelooo zaskrbljene Zlate, ki naju je do noči med komarji čakala na plaži.

Danes smo se po dopustniško premaknili le za pet milj na otok Waya. Seveda imajo tudi tukaj lepo belo plažo obrobljeno s palmami 🙂

Glavni razlog za kratko etapo je pravzaprav veter. Danes je vzhodnika preko trideset vozlov in v lepem okolju bomo počakali do jutri, ko je napovedano za polovico manj vetra.

4.7.
Križarimo med številnimi otoki in koralnimi grebeni proti severu.

Vetra ni in Zlati se smeji.

Ribo, ki jo je predvčerajšnjem ujel Jon, smo našli v navtičnem vodiču in se ji reče šnjur.

Musket Cove marina in nekaj počitniških naselij je na otokih Malolo, zato je tudi narava urejena kot v botaničnem vrtu. Prijetna je za sprehode in tek po gričih v senci cvetočih dreves,

Vetra dopoldne ni bilo niti za vzorec, popoldne pa so se po našem sidrišču med koralnimi grebeni sprehajale le rahle sapice, zato bomo proti otočju Yasawa odjadrali šele jutri, ko je spet napovedan močnejši jugovzhodnik.

Elektronske navtične karte

Včerajšnji dan počitka smo z Zlato in Jonom namenili sprehodom po gričih v zaledju Vude, z dosedanjo pacifiško posadko pa smo popoldne na skupnem kosilu še enkrat podoživeli naše jadralske dogodivščine od Tahitija do Fidžija. Seveda sem poleg okusne hrane moral požreti tudi kakšno zbadljivko, ki so mi jo servirali moji dosedanji jadralci 🙂 Glavna tema pogovorov je bila v bistvu, kdo je največ spal in najmanj jedel med potjo. Zmagovalca ne bo lahko najti.

Dopoldne smo se iz marine odpravili proti jugozahodu,proti otočju Mamanuca, kjer bomo dopustovali prvih nekaj dni.

Jona imajo ribe rade, saj je že kar takoj poskrbel za ribjo večerjo. Med jadranjem je v vodo spustil trnek in čez nekaj minut se je nanj ujela polmetrska riba, katere imena spet ne vemo, ker je nismo našli v katalogu užitnih rib Fidžija.

Jon je ribo očistil in razrezal, Zlata pa je iz nje na sidrišču pri otoku Malolo naredila okusno večerjo.

Ali je bila riba užitna, bomo vedeli jutri.

30.6.
Celo noč in dopoldne smo slalomirali med številnimi koralnimi grebeni, ki obdjajajo tukajšnje otoke. Na morju čeri skorajda ni videti, saj se nahajajo tik pod površjem, na navtičnih kartah pa je vse zeleno in so modri plovni prehodi med grebeni videti precej ozki.

Z našo mini odpravo smo danes v marini Vuda na severozahodu otoka Viti Levu zaključili jadranje čez tretjo četrtino Pacifika.
Andrej, Janez, Berti in Tea so se popoldne od Skokice poslovili in se za nekaj dni preselili na bolj mirna tla. Vsi skupaj smo bogatejši za veliko novih oceanskih jadralskih izkušenj.

Ja, Zlata in Jon sta nam ob prihodu v marino veselo pomahala z obale skupaj s skupino jadralcev, ki so nas glasno pozdravili z “Bula, bula”, skoraj kot da bi zmagali na regati. V teku popoldneva je za nami v marino prišlo še nekaj jadrnic iz flote World ARC-a, ki smo jih z vse manjšim zaostankom zasledovali z otoka na otok čez Pacifik.

29.6.
Včeraj smo imeli dovolj vetra, da smo bili že ponoči mimo prvih otokov iz skupine Lau, potem pa smo jadrali čez morje Koro in se popoldne ustavili pri enem od otokov, a so bili valovi na koralnem grebenu previsoki in si nismo upali na otok.
Danes zjutraj smo prijadrali do Levuke na otoku Ovalau-u, kjer mi je že uspelo opraviti večino nekoliko bolj zapletenih vstopnih formalnosti.
Veter nam je pretekle dni lepo služil in tudi dežja ni bilo veliko, tako da je moja posadka vse bolj pri močeh. Še en nočni skok nas čaka do druge strani največjega otoka Fidžija Viti Levuja in na cilju bomo. Kar dosti koralnih grebenov je pred nami, zato bo nočna navigacija zahtevala kar veliko pozornosti.

Kaže, da nas bo Zlata spet prehitela pri prihodu na drugo stran Fidžija in upam, da mi je tokrat ne bo potrebno še enkrat odkupiti iz imigracijskega centra 🙂

Na otoku Ovalau je veliko hiš še vedno poškodovanih zaradi silovitega ciklona, ki je tukaj divjal pred nekaj meseci, gozd nad Levuko pa je videti podobno kot pri nas po žledu pred dvema letoma, saj so številna drevesa ostala brez svojih krošenj.

Luški kapitan je povedal, da so bili otočani na ciklon dovolj zgodaj opozorjeni, a opozoril niso jemali dovolj resno, saj so imeli podobnih alarmov v preteklih letih že nekaj, pa vreme ni bilo tako kruto. Posledice letos so bile veliko izgubljenih življenj in nekaj večjih ladij, ki jih je orkan med svojim divjanjem vrgel na kopno ali potopil.

27.6.
Morje se je umirilo in dočakali smo dan prijetnega počitniškega jadranja. Lep vzhodnik nas žene v noč in Darkova napoved nam obeta še nekaj takšnih dni. Zjutraj pridemo do prvih otokov Fidžija, kjer pa se uradno ne smemo ustaviti, ker tako pravijo predpisi. Za nasvet bomo vprašali poglavarja…

26.6.
Zjutraj smo prijadrali do tongoške otoške skupine Vavau in se čez dan potepali med otoki. Zdaj smo že na poti proti Fitžiju, kamor pridemo čez 4 dni.

24.in 25.6.
Iz petkovega popoldneva smo pred Tongo čez datumsko mejo zajadrali v sobotni večer. Razmere na morju so ugodne za živahno jadranje.

23.6.
Sprehodi po kopnem res dobro vplivajo na moje jadralce in razpoloženja ne zmotijo niti številne plohe, ki pogosto zasenčijo sonce.
Kaže, da so veliki valovi z dosedanje poti že pozabljeni in bomo vendarle s polno posadko nadaljevali z našim jadranjem.

Danes smo se podali tudi v otoško podzemlje, v eno od številnih kraških jam. Niue je največji dvignjen koralni otok na svetu in ker je sestavljen iz čistega apnenca, je pokrajina v notranjosti podobna kot pri nas na krasu, le bolj na gosto je poraščena in zato bolj neprehodna, podzemlje pa je še bolj naluknjano kot pri nas.

Popoldne odrinemo na pot proti Tongi in Fidžiju, vsak drugi dan pa se bomo vmes ustavili pri katerem od vmesnih otokov.

Razmeroma hladno je bilo zadnje dni, a v prihodnjih dneh bomo jadrali malo bolj proti severozahodu, zato pričakujem, da bo morje okoli nas kmalu spet postalo toplejše.

22.6.
Zjutraj smo prijadrali do Niue-ja, kar na pomolu hitro opravili z vstopnimi formalnostmi in se potem razkropili po otoku. Andrej, Janez Berti in Tea so že hudo pogrešali trdna tla pod nogami in tudi jaz sem bil zelenega otoka vesel.
Morje nam zadnje dni ni prizanašalo, saj so štiri- do šest-metrski valovi vseskozi krepko pozibavali Skokico in niso najbolje vplivali na počutje mojih sojadralcev.

21.6.
Zima je na južnem Pacifiku in v vetrovnih nočeh nas grejejo bunde. 20 vozlov JV nas spremlja cel dan in valovi so se uskladili z vetrom, zato tudi s skrajšanimi jadri hitro napredujemo proti Niue-ju.Čas na oceanu si krajšamo s prebiranjem knjig in igranjem taroka.

Jadranje ni udobno, a jutri pridemo do otoka, kjer bomo imeli 2 dni premora za potep po trdnih tleh.

Seveda velja omeniti, da je Berti ujel rumenoplavutega tuna. Pravi, da je to njegova največja morska riba doslej.

20.6.
Veter se je vrnil že ponoči v obliki 15 vozlov jugozahodnika, čez dan pa se je spremenil v 25 vozlov južnika s strmimi valovi in zdaj z vala na val poskakujemo v svetlo mesečno noč.19.6.
Čez noč smo imeli zmeren vzhodnik, a je zjutraj začel slabeti, zato je genovo najprej zamenjal spinaker in popoldne motor. Nekaj ploh se je zlilo čez Skokico, zdaj pa so se med oblaki začele svetiti zvezde. Kaže, da nas čaka mirna noč, jutri pa naj bi spet začelo pihati.

18.6.
Aitutaki smo v dveh dneh pregledali po dolgem in po čez. Doktorja sta obiskala otoško bolnico na idiličnem kraju med palmami na vrhu hriba.

Popoldne smo dvignili sidro in se poslovili od Cookovih otokov. Upam, da smo pravi čas pobegnili pred prihajajočo dežno fronto. Do Niue-ja imamo 600 milj.
17.6.
Skokica ima preglobok ugrez za laguno Aitutakija, zato smo jo morali pustiti na sidru zunaj koralnega grebena več kot 2 km daleč od otoka. Zjutraj smo se med plohami s čolnom odpravili na Aitutaki.
Opravili smo že vse vstopne formalnosti, naslednja dva dni pa se bomo potepali po otoku.

16.6.
Vzhodnik nas je s petindvajset do trideset vozli hitrosti danes preganjal še močneje in tako smo včerajšnjim 170 prejadranim miljam danes dodali še 192 navtičnih milj in postavili letošnji rekord.
Jadrali smo tako hitro, da smo se namesto jutri zjutraj pred Aitutakijem zasidrali že danes zvečer in za nagrado na sidrišču preživeli mirno noč.

15.6.
Vseskozi imamo 15 do 25 vozlov vzhodnika in hitro, športno jadramo. Dan je bil oblačen z nekaj plohami. Posadka že sanja o kopnem. Še en dan. Vsi smo OK.

14.6.
Ponoči je veter prehodno oslabel, a se je zjutraj vzhodnik dovolj okrepil, da smo podnevi ujeli prehod čez koralni greben atola Maupihaa.

Domačini so nas prijazno pogostili s kokosi in razkazali pridelavo kopre. Od idiličnega otoka smo se zvečer poslovili in s čudovitim vzhodnikom jadramo proti JZ.

13.6.
Proti jutru, še v jasni zvezdni noči smo dvignili sidro in odjadrali do Bora Bore. Opravili smo že izstopne formalnosti, nabavili še nekaj sveže hrane ter zapravili še zadnje polinezijske franke.
Popoldne sledi še panoramski kopalni izlet okoli tega mondenega slikovitega otoka, zvečer pa odjadramo proti zahodu.

Upam, da bo morje dovolj mirno, da se bomo na poti do Aitutakija lahko ustavili še na katerem od vmesnih otokov.
Posadka je dobro razpoložena kljub temu, da je pretekla dva dni na morju preživela ognjeni krst. Vremenska napoved za prihodnje dni na poti do Cookovih otokov je vendarle prijaznejša.

12.6.
Veter, valovi in plohe so nas preganjale do Huahineja, kjer smo zjutraj spustili sidro. Premor med plohami smo izkoristili za sprehod po otoku, a nas je pri tem spet ujel dež in ker dež Huahineja ni spustil iz rok, smo popoldne po razpenjenem morju odjadrali  na sosednjo Raiatejo.

Malo me je skrbelo, kako bomo v tako velikih valovih prečkali prehod skozi koralni greben na vzhodni strani otoka, a je šlo vse brez težav. Po laguni med Raiatejo in Taho smo jadrali na drugo stran in v zavetju otoka preživeli mirno noč.

11.6.
Včeraj zvečer smo prijadrali na sever Mooreje in se spet srečali z Jasno. Danes smo si ogledovali otok, po katerem so se sprehajale plohe in mavrice. Popoldne smo se podali na precej razgibano morje in 30 vozlov vzhodnika nas skozi noč preganja proti Huahineju.

6.6.
Službene poti me redko zanesejo ob topla morja, a včasih si naši šefi za prizorišče zasedanj in smučarskih sestankov izberejo tudi kraje, ki prav nič ne spominjajo na zimo.

Tokrat sestankujemo na severozahodu Karibskega morja, kjer nam je včerajšnje popoldne in noč popestrila tropska nevihta Colin, ki se je razbesnela nad vzhodno obalo  mehiškega Jukatana, danes pa je odvihrala naprej čez Mehiški zaliv proti Floridi.
Veliko dežja se je ponoči zlilo z neba in poplavilo ulice in ceste, današnji pogled skozi hotelsko okno proti rtu Cancun pa je veliko bolj prijazen.

2.6.

Cene so v Francoski Polineziji zasoljene, še posebej pa to velja za navtično opremo, zato sem te dni raje v Sloveniji nabavljal opremo, ki smo jo v preteklih tednih poškodovali ali uničili pri prečkanju Pacifika. Prihodnji teden bom imel na poti na Tahiti s seboj nove podkrižne pripone za jambor, novo dvižnico glavnega jadra, nov set za popravilo jader in še nekaj drugih malenkosti.

O vremenu v preteklih tednih na Pacifiku sem se pogovoril z Darkom, ki mi je povedal, da on na običajnih jadralskih vremenskih modelih južno od naše poti ni videl prav veliko neugodnega vetra ali večjih brezveterij in da bi verjetno brez večjih težav lahko prijadrali na Velikonočni otok. Radovednost mi ni dala miru, zato sem si tudi sam pogledal vremenske podatke za konec aprila in za maj ter ugotovil, da nam je obisk Velikonočnega otoka pravzaprav odnesel Pavletov satelitski internet, ki smo ga imeli na barki. V preteklih tednih, ki smo jih prejadrali po Pacifiku smo že sami ugotovili, da je napovedna vrednost oziroma zanesljivost vremenskih modelov, ki jih je preko radijske postaje in preko satelita spremljal Pavle, slabša kot 50 %. Toda v prvem delu poti tega še nisem slutil in sem vremenskim napovedim na barki še zaupal, zato smo zavili na zahod in izpustili Rapa Nui. V drugem delu poti pa smo se delali, da vemo, kaj počnemo in verjeli, da jadramo tam, kjer je še največ vetra in da je vetra na jugu še manj kot tam, kjer smo jadrali. Zdaj so vremenski podatki pokazali, da bi lahko jadrali po krajši poti veliko bolj južno in obiskali nekaj tamkajšnjih otokov. Poskus s satelitskim internetom na barki (kar se tiče vremenskih napovedi) tokrat ni bil uspešen in žal se je izkazalo, da je v zvezi z vremenom dajal zgolj lažen občutek varnosti :(. Trapasto se mi zdi, da sta Pavle in Mile mene krivila za neskoooončno jadranje po ąibkem vetru in motoriranje po brezvetrjih, kar je kvarilo razpoloženje na barki..

Lahko sem zgolj jezen sam nase. Pred odhodom na pot ne bi smel toliko zaupati drugim in bi moral poskrbeti, da bo Pavel na satelitski računalnik naložil prave vremenske programe. Po toči zvoniti je seveda prepozno, sem pa bogatejši za nove izkušnje.

Od Pavletovih satelitskih in radijskih postaj smo se zdaj končno poslovili. V prihodnjih tednih se bomo več ustavljali po otokih, kjer si bom na internetu lahko pogledal svoje običajne vremenske strani kot so Ugrib, Windfinder in Passageweather, ki so si v preteklih letih s svojo zanesljivostjo pridobile moje zaupanje. Za večdnevne poti med otoki pa mi bo spet pomagal Darko s svojimi vremenskimi napovedmi preko sms-ov.

V prihodnjih dneh pridejo na barko Andrej, Tea, Janez in Bertl, s katerimi bomo jadrali proti Fidľiju, sam pa grem pred tem za en teden ąe na kongres Mednarodne Smučarske Zveze FIS.

Na prejšnjih jadralskih poteh sem bil že nekajkrat na Tahitiju, a preko 2000 metrov visoki vrhovi otoka so se vedno skrivali v oblakih. Tokrat se jih je lepo videlo.

Dopoldne smo se ustavili na sidrišču pri letališču, kjer sta s svojo barko Calypso zasidranana Jasna in Rick. Po njenem potopisnem predavanju v Ljubljani sva se z Jasno nekaj mesecev dogovarjala za srečanje v Francoski Polineziji in nazadnje se nam je zares uspelo srečati na Tahitiju.

Na slikah je Calypso ter obisk pri Jasni in Ricku v prijetni notranjosti njunega plavajočega doma.

Večer smo preživeli vsi skupaj na Skokici, v klepetu ob palačinkah.

Veliko smo jadrali zadnje tedne in zaradi šibkega vetra preveč časa preživeli na barki in žal manj od načrtovanega na otokih.
Mile in Pavle sta zato dobila še večji odmerek oceana, kot sta pričakovala in prav tako sta dobila velik odmerek mene. Tudi jaz sem doživel veliko njunih posebnosti, a smo prečkanje dobre polovice Pacifika vsi skupaj vendarle nekako preživeli.

Barko smo danes privezali ob pomol mestne marine v Papeeteju.
V naslednjih dneh kot ptice selivke eden za drugim odletimo proti domu in skrajni čas je že, da se odpočijemo drug od drugega 🙂

Na Tahiti se vrnem čez dva tedna, ko bomo z novo posadko nadaljevali z jadranjem med pacifiškimi otoki.

25.5.

23.5.
15-20 vozlov VJV nas hitro žene proti severu. Fantoma je žal za Raivavaejom, a čez Pacifik smo bili počasni in jaz odletim v Evropo čez dva dni, zato smo morali otok zapustiti hitreje hitreje, kot si je srce ľelelo.

22.5.
Popoldne smo se poslovili od lepega umirjenega otoka in iz lagune odjadrali proti toplejšim otokom na severu. Na Tahiti pridemo verjetno v sredo.

21.5.
Popoldne smo po petih dneh jadranja in zaradi dvodnevnega brezvetrja žal tudi motoriranja pristali na čudovitem otoku Raivavae. Opravili smo že vstopne formalnosti in zdaj preskušamo, kako trdna so tla na otoku.

Uspeli smo dotočiti nekaj nafte, saj kaže, da prihodnji teden tudi na poti do Tahitija ne bo ravno vseskozi dosti vetra.

Iz skladišča sem izkopal kolo in se podal na potep po otoku in prvi postanek je seveda v internetni kavarni, da na hitro preverim, kakšno vreme nas čaka v prihodnjih dneh in kaj je novega po svetu :).

21.5.
Kaľže, da na Raivavae vendarle pridemo podnevi. Noč nam je prinesla ľeleni južľni veter in ko so se umirili valovi zahodnika, smo hitro jadrali. Raivavae ľže kuka iz morja pred nami.

20.5.
Pacifik nam je postregel novo “sladico” – z zahodnikom in jugozahodnikom. Trudimo se z orcanjem in nabijamo v valove. Če se veter ponoči ne obrne na J, se lahko zgodi, da na morju zgubimo ąše en dan, ki bi bil sicer namenjen obisku otoka..

19.5.
Lep jesenski sončen dan, ľžal brez vetra. Prečkali smo kozorogov povratnik in šąe en časovni pas in smo zdaj 12 ur za SLO časom. Pacifik je velik….:)

18.5.

Hladen in vlažen jesenski dan je spet minil na južnem Pacifiku. Nebo je bilo cel dan podprto s številnimi stebri ploh in šele zvečer se je nekoliko zjasnilo, da so se po nekaj dneh na nebu narisale zvezde.

Trenirke so (poleg jadralskih oblek med plohami) že nekaj dni naše stalno oblačilo, pri dežurstvu čez noč pa se pokrijemo še s spalno vrečo, da ne zebe.

Čez dan nas je osrečil severnik, s katerim smo mirno jadrali, zvečer je ugasnil in proti zahodu nas spet poganja motor.

Dolgočasen dan je prekinilo le brnenje role na Pavletovi ribiški palici in v desetih minutah mu je na krov barke uspelo privleči šestkilogramsko tuno. Ja, poleg vse elektronske komunikacijske krame je Pavle s seboj na Skokico prinesel tudi tehtnico za ribe.

Glede vetra kaže, da bo jutri še en miren dan, potem pa se bo začel graditi anticiklon in z njim pride spet malo močnejši jugovzhodnik, ki nam bo pomagal privarčevati kakšno kapljico tekočega zlata, ki napaja motor barke.

17.5.

Dodatni dan na Gambierju mi je zjutraj poklonil priložnost za tek ob obali otoka in opazovanje sončnega vzhoda nad farmami biserov. Gojenje bisernih školjk pomeni glavni vir dohodkov za prebivalce Mangareve in okoliških otokov.

Nadaljevanje dneva ni bilo zelo obetavno. V trgovini z gorivi niso imeli nafte, čeprav so nam prej dva dni zagotavljali, da jo imajo, le počakati moramo do ponedeljka, ko spet odprejo vrata. Ker sem iz trgovine odšel z dolgim nosom, mi ni preostalo drugega, kot da spet hodim od hiše do hiše in domačine spračujem, kje bi lahko dobil nafto.

Dobro uro nisem bil uspešen, potem pa sem prodajalko v glavni trgovini, kjer smo pretekla dva dni nakupili največ hrane, prosil, naj povpraša pri svojih prijateljih, ali nam lahko prodajo nekaj nafte. Mojo prošnjo je slišala šefica trgovine in se spomnila, da imajo na dvorišču zakopana dva soda z nafto in nam enega lahko prodajo, vendar moramo kupiti cel dvestolitrski sod z nafto po hudo zasoljeni ceni. Organizirati je bilo potrebno še prevoz soda z nafto do barke in vse skupaj je stalo 500 zelencev.

Vsebino soda smo potem s tovornjaka pretočili v tanke Skokice in lahko smo odjadrali proti 700 milj oddaljenemu otoku Raivavae.

Pred izhodom iz atola Gambier smo se ustavili pri otoku Taravai in se s podvodnimi maskami, plavutmi in kamerami podali v čudoviti podvodni svet pisanih koral in barvitih tropskih ribic.

16.5.

Ni odločila kocka, temveč sta me sojadralca preglasovala. Še eno noč smo ostali v pristanišču.
Zjutraj bomo še enkrat poskusili najti nafto, pa četudi bomo morali navrtati tank na katerem od ob cesti parkiranih terencev 🙂

6.5.
Vreme je se naprej čudovito za dopust na plaži: sončno, vroče, rahle sapice, toplo morje. Žal še nismo prijadrali do nobenega otoka in žal nas vremenske napovedi vsak dan ponovno enako potegnejo za nos: “Jutri bo začelo pihati in vzpostavil se bo vzhodnik oz. pasati”. No,današnja napoved je še malo slabša in nam napoveduje še dva dni spremenljivega rahlega vetra z nekaj vdihljaji in izdihljaji.
Mi čez dan v jadra lovimo sapice in se trudimo jadrati hitreje od treh vozlov, ponoči veter praviloma izdihne in potem čez noč počasi plujemo z motorjem na nizkih obratih. Prav čudi me, da nam nafte še ni zmanjkalo. Kaže, da se Craftsman vrti tudi na hlape. Že šest dni zapored dnevno prejadramo in premotoriramo okrog 100 do 130 milj. Na srečo je morski tok večinoma z nami in nam pomaga s 5 do 10 miljami dnevno.
Elektrike imamo na barki v izobilju zaradi novih sončnih celic in uporabe motorja, vsega ostalega, z izjemo rib, testenin in konzerv pa nam je že zmanjkalo ali pa smo uvedli stroge omejitve porabe.
Zaradi nemirnega morja na jugu in brezveterij na poti do tja, bomo izpustili tudi obisk Pitcairna in zdaj jadramo malo severno od direktne smeri proti Gambierju, ker nam ta smer obeta nekaj več vetra.
Še 850 milj imamo do tja in 6 do 10 dni jadranja.

5.5

Za danes napovedanega vetra žal nismo našli, zato zdaj že skoraj dva dni skupaj neprestano brni motor. Razdalja do prvih otokov se je končno spustila pod tisoč milj, kar pomeni, da bi na kopno lahko stopili čez en teden, a če jutri ne pridemo do vetra, ga bomo morali počakati, saj sem danes v rezervoar prelil predzadnjo kantico z nafto iz rezerve. Vremenska napoved za prihodnje dni je sicer obetavna, le uresničiti se mora.
Zadnji dnevi so bili dovolj dolgočasni in morje mirno, da sem na barki uredil nekaj stvari, za katere prej nisem našel volje in časa. Danes je prišlo na vrsto obnavljanje fug na tiku v kokpitu.
Razpoloženje na barki je presenetljivo dobro, kot da ne bi bili že skoraj mesec dni na poti.

4.5.

Že peti dan zapored nas bolj kot veter spremljajo le sapice in dnevno prejadramo ali s pomočjo motorja preplujemo le po okrog 130 milj. Večino dneva in noči vetrne vzdihljaje lovimo v spinaker, ko pa nam hitrost za dlje časa pade pod tri vozle, zaženemo motor. Na srečo je tudi zadnje dni delež prejadranih milj vendarle večji od premotoriranih, sicer bi nam nafte že zmanjkalo.
Pavle preko radijske postaje posluša dnevna poročila z drugih jadrnic, ki so pred nami na poti proti Francoski Polineziji in vsi poročajo o tem, da nimajo vetra, razglabljajo o El Ninju in v neskončnost počasi motorirajo z nizkimi obrati, ker jih je tako kot nas strah, da jim bo gorivo pošlo preden pridejo do vetra ali kopnega. Kaže, da imamo mi vendarle boljše razmere, ali pa drugi ne uporabljajo spinakerja. Glede na vremensko napoved se bomo kmalu prebili do močnejšega vetra, ki bo s Skokice odpihnil enoličje in dolgočasje, ter nam skrajšal čas do prvega pristanka. Bojim se, da bomo morali preskočiti tudi postanek na Pitcairnu in bomo jadranje nadaljevali do Gambierja.
Zaloge sveže hrane so nam v glavnem že pošle, ostalo nam je še nekaj jabolk in seveda Pavletova mečarica. Porabo čipsa in vode smo že pred nekaj dnevi zmanjšali, da nimamo težav s sladkarijami pa je v preteklih tednih v glavnem že poskrbel Mile, ki se izgovarja, da je to posledica abstinenčne krize, ker je pred odhodom na jadranje nehal kaditi 🙂
Nebo nad nami je vseskozi pretežno jasno. Dnevi postajajo vse bolj vroči, temne noči brez mesečine pa so namenjene opazovanju zvezd, saj ladje, barke ali česar koli drugega na morju že deset dni nismo videli.

3.5.

Preganjamo dolgčas.  Morje je gladko, nekaj sapic, cel dan že brni Craftsman in kaže, da bo še kakšen dan tako. Noč je mirna, čudovita za opazovanje zvezd.

2.5.

Veter slabi in obrača na vzhodnik, mi pa proti JZ, s spinakerjem tokrat po mirnem morju prvič v črno noč. Varčevati moramo nafto, vodo, čipsom, čokolado,….

1.5.

Slovenski ribiči ste na podlagi slike ugotovili, da je Pavle včeraj ulovil kratkokljuno mečarico. Danes smo imeli za kosilo zrezke iz njenega mesa s krompirjem in zelenjavo. Za desert so bile napolitanke, vse skupaj pa smo zalili s kozarcem črnega portugalskega vina.

Pavle in Mile sta sredi Pacifika pripravila kosilo na ravni 1A restavracije. Tudi kuhinjsko pomočnico smo imeli, ki je po kosilu v morski vodi na krmi pomila vso posodo. S sladko vodo moramo že precej varčevati, saj je veter postal zelo skromen in se nam jadranje zato časovno podaljšuje.

Dan je bil sicer precej oblačen in soparen. Jugozahodnika je ostalo le še za 6 do 8 vozlov, kar nam omogoča jadranje pod spinakerjem s 4 do 5, včasih 6 vozli hitrosti. Žal je valov več kot vetra in zibanje barke nam neprestano podira in prazni jadra.

Kaže, da bomo morali noč in jutrišnji dan premotorirati, pojutrišnjem pa naj bi nas počasi spet obiskal veter.

S Pavletom za ohranjanje kondicije obiskujeva trim kabinet in tekaško stezo na premcu Skokice, Mile pa pravi, da ni kaskader in mu zadošča skok v morje in nekaj plavanja za barko.

30.4.

Ponoči nas je veter skorajda popolnoma zapustil, da so jadra zoprno loputala ob zibanju barke na oceanskih valovih. Vmes smo nekajkrat zagnali motor, da nismo popolnoma obstali ter se nekako počasi prebili do jutra.

Zjutraj se nas je veter vendarle malo usmilil, da smo lahko dvignili špinaker

in spet s spodobno hitrostjo nadaljevali z jadranjem proti zahodu.

Ob pregledu nove vremenske napovedi sem videl, da obstaja upanje, da bomo v četrtek lahko zavili na levo proti jugozahodu, proti Gambierju in v nadaljevanju proti Avstralsom. Vpliv vremenskih front na južnem Pacifiku še vedno sega precej dlje na sever, kot sem to pričakoval in pod dvanajstimi stopinjami zaenkrat ni ugodnega vetra za potovanje proti zahodu.

Jadralsko monotonijo je popoldne prekinilo brnenje koluta na Pavletovi ribiški palici. Ker smo imeli dvignjem špinaker, se tokrat

nismo mogli ustaviti in se je Pavel z ribo pač moral spopasti z drveče Skokice.

Tokratna riba je bila vitka in za malenkost manjša kot mečarice v preteklih dneh in Pavletu je ribo počasi vendarle uspelo izvleči iz vode. Riba na sliki je dolga okrog 189 cm in težka 17 kg. Nekako se nismo mogli zediniti, katero ribo je ujel.