4.6. Delfini me pogosto obiščejo, danes pa na morju srečujem kite. Dva sta nekaj časa mirno plavala ob barki, tretji pa me je kakšno uro pozneje prestrašil, ko je kakšnih pedeset metrov od Skokice skočil iz vode in treskoma pristal na hrbtu.

V tem času se kiti iz vse bolj zaledenelega Južnega oceana selijo v toplejša morja in poskrbijo za naraščaj.

Kar zajetni valovi se danes valijo z Indijskega oceana proti Avstraliji, kakšnih šest ali sedem metrov so visoki in v takšnih valovih bom težko našel zatočišče za čez noč. Takšni valovi se namreč blizu obale lomijo, kjer je globina morja manjša od desetih metrov. Pogledal sem na navtične karte in vse do 170 milj oddaljenega Geraldtona ob obali ni zaliva ali pristanišča, kjer bi bil vhod globji od šestih metrov.

V načrtu sem imel nekaj postankov ob obali, zdaj pa bom pač jadral naprej in prehiteval načrt. Upam, da mi bodo kiti dali ponoči mir in bodo upoštevali varnostno razdaljo.

3.6. Zjutraj so mi barko dvignili na dvigalo, da sem lahko pobarval tudi dele trupa, ki so bili naslonjeni na stojalo in prijazno so počakali več kot eno uro, da se je barva posušila, potem pa so Skokico postavili nazaj v vodo.

Popoldne sem že izplul iz marine in čez plitvine do malo globjega morja.

Zahodno avstralsko obalo pred valovi Indijskaega oceana ščitijo grebeni, čeri in otočki, zato plovba ob obali ne bo najbolj enostavna. Podnevi se vidi, kje je voda plitvejša, saj se tam penijo oceanski valovi, ponoči pa bom moral jadrati kar dosti stran od obale. Pa ni težava jadrati bolj po odprtem, težava je južni morski tok, ki malo dlej od obale teče nasproti s približno enim vozlom hitrosti, ob obali pa je tega toka precej manj.

Zvečer sem se odločil, da sidro spustim pri otoku Rottnest nasproti Pertha. Razmišljal sem, da bi nadaljeval z jadranjem čez noč in izkoristil ugoden jugovzhodnik, a sem bil po dveh dneh dela na barki preveč utrujen in so mi oči lezle skupaj še preden sem pri otoku lahko spustil sidro.

2.6. Pozna jesen je na jugozahodu Avstralije, a je bilo sonce včeraj popoldne kar prijazno, da šok ob prehodu iz slovenskih poletnih tridesetih na tukajšnjih šestnajst stopinj ni bil prehud. Kaže, da bom imel več težav s prilagajanjem na kratek dan, ki preide v večer že ob petih popoldne. Včeraj mi je popoldne oziroma zvečer uspelo nabaviti in s skirojem na barko prinesti večino hrane za na pot, danes pa je Skokica že navsezgodaj skočila iz vode, da pripravim njen podvodni del, kot se za prečkanje oceana spodobi.

Spet enkrat sem spoznal, da beseda “prosim” lahko odpre tudi zaprta vrata. Navajen sem, da na kopnem v ladjedelnici na barki lahko delam, dokler delo ni opravljeno. To pomeni, da čez dan prebrusim barko in pobarvam prvi sloj antifoulinga, čez noč pa še drugega, toda tukaj imajo drugačna pravila. Ob petih se stemni in takrat ladjedelnico zaprejeo in vsi, ki delajo na barkah, jo morajo zapustiti.

Čez dan je nekajkrat nagajal dež, in tudi barve je odstopilo kar dosti, zato sem moral nanesti precer temeljne barve, zato sem zamujal z deli. Ob petihpa so me presenetili z zahtevo, da zapustim ladjedelnico ravno, ko sem imel propeler v rokah, ki sem ga razstavil, da bi zamenjal cink na pogonski nogi. Uslužbenci so bili nepopustljivi, pa se me je potem usmilil šef in mi izjemoma dovolil, da ostanem pri barki in dokončam delo s propelerjem. Ko pa že nikogar ni več bilo tukaj, da bi me pregnal, sem zvečer še drugič pobarval barko, da gre jutri lahko spet nazaj v vodo.

31.5. Na spisku službenih in domačih opravil sem odkljukal vse nujne zadeve, včeraj sem se zapeljal še na Dunaj po južnoafriško vizo in danes se lahko odpravim proti Avstraliji.

Ta teden moram v deželi “tam spodaj” najprej porihtati barko, potem pa odjadram na pot, ki bo s preko pet tisoč miljami moja doslej najdaljša.

22.5.

Jutri, v torek 23. maja, bomo “jadrali” v Trzinu: http://trznfest.trzin.si/events/miran-tepes-jadranje-okoli-sveta-potopisno-predavanje/