14.5.

Ptička na sliki sta si dopoldne prisvojila Skokico in lahko si mislim, kakšna bo barka, ko se čez dva tedna vrnem.

No popoldne ju je odpihnil veter, potem pa se je še ulilo, da so nastale prave razmere za brkljanje po barki, inventuro in pospravljanje.

Čas imam tudi za načrtovanje naslednjih jadralskih poti.

Cikloni, eden danes boža jugozahod Avstralije in še dva prihajata v prihodnem tednu, me opozarjajo, da bom moral pot zastaviti kar precej severno od direktne poti med Avstralijo in Južno Afriko, in se bom zato tudi v juniju vsaj še dva tednai držal avstralske obale, da pri 20 stopinjah južne geografske širine prijadram do stalnih pasatov.

Aktualno spet postaja tudi otočje Cocos Keeling, saj ne leži daleč od najbolj smiselne poti čez Južni Indijski ocean.

13.5.

V preteklih dneh sva z Maksom na morju pohitela, da je ujel odhod letala proti domu, sam pa imam let v ponedeljek in zato zdaj nekaj dni dopusta, ki ga izkoriščam deloma za popravila na barki, za katera nikoli ni časa (volje), deloma pa za sprehode in tek po Mendri in okolici. Mandurah (po avstralsko se prebere kot Mendra) je kar veliko turistično naselje z nekaj marinami. Leži med oceanom in lagunami v zaledju, turistični del mesta pa je narejen v stilu Benetk, s številnimi vodnimi kanali med apartmajskimi hišami in hoteli in s številnimi mostovi.

Poleti je tukaj verjetno kar živahno in tudi zdaj v pozni jeseni je videti kar veliko ljudi na cestah in po parkih, celo na neskončnih plažah je videti nekaj kopalcev. Zame je morje odločno premrzlo za kopanje in v vodo uspem zakorakati največ do kolen.

12.5.

Dovolj hitro sva ponoči jadrala z vzhodnikom, da sva še pred jutrom prijadrala do Mandurah-a, zato sva ob obali spustila sidro in v miru spala nekaj ur čakajoč na

dopoldansko plimo, ki nama je omogočila prehod čez plitvine na vhodu v marino.

Maks se je danes poslovil od Skokice in odpotoval proti domu, še prej pa sva skupaj popravila strgano sprednjo kater pripono jambora ter upam da tudi sondo za veter na vrhu jambora.

11.5.

Ponoči so se oceanski valovi vendarle podaljšali, da je jadranje postalo udobnejše, ko pa sva se v drugem delu noči rešila še dežja in se je veter ustalil pri 15 vozlih vzhodnika, je postalo že kar kičasto.

Zjutraj sva prijadrala do Rta Leeuwin in zdaj tudi po avstralskih standardih zajadrala na Indijski ocean.

Okoli Leeuwina je veliko plitvin in čeri, zato se je rtu potrebno na široko izogniti, kadar so oceanski valovi veliki. Žal so se ravno v času, ko sva z Maksom jadrala mimo, čez rt vlekli oblaki in meglice, zato se svetilnika ni videlo zelo razločno.

Je pa dajal malo skrivnosten videz, kot se spodobi za enega od velikih treh. Horn sem pofotkal pred petimi leti, Leeuwin danes, Rt Dobrega upanja pa je v načrtu za letošnjo jesen.

10.5.

Zahodnik je izzvenel in ponoči sva vendarle dvignila sidro ter odplula naprej proti zahodu. Obljubljenega jugovzhodnika ni videti nikjer in pri plovbi čez ogromne valove mrtvega morja nama za enkrat pomaga zgolj samo motor.

Da je užitek popoln poskrbijo še megla in pogoste plohe, ki se zlivajo z neba. Jesen pač, kot se spodobi.

Jutri naj bi prišla do zahodnega vogala Avstralije, potem pa Skokico usmeriva proti upam da toplejšemu severu.

9.5.

Dopoldne sva se preselila v zaveteren zaliv južno od Albany-ja, saj se mi je marina z 51 dolarji dnevno zdela malo predraga. V ostalih marinah na poti do sem smo plačevali približno polovico tega zneska.

Na plaži so lepo vidni ostanki lesene ladje, ki je tukaj nasedla pred sto leti. Sprehodila sva se tudi do kitolovske postojanke v sosednjem zalivu.

Kitolovsko postajo so opustili leta 1978, ko je Avstralija opustila kitolov. Vodiška nama je povedala, da je bila to zadnja delujoča postaja na avstralskih tleh, zdaj pa imajo v njej urejen kitolovski muzej.

Medtem ko v kislem vremenu čakava na ugodnejši veter, sva si privoščila nekaj razvajanja. Maks je naribal orehe, jaz spekel palačinke, odprla sva kompot, na koncu pa palačinkam poleg orehov dodala še smetano, da so lažje zdrsnile v želodec :).

Palačinke sem že pogosto jedel na barki, z orehi in smetano pa tokrat prvič.

Zvečer naj bi zahodnik popustil in počasi obračal na jugozahodnik in južnik, ko ponoči popustijo še valovi, se bova spet odpravila na pot proti 310 milj oddaljenemu Perthu.

8.5.

Ponoči je pred Albany-jem veter zamrl, zato sem preprosto zavil na desno v zaliv, spustil sidro in šel spat še preden bi se začelo Maksovo nočno dežurstvo za krmilom.

Dopoldne sva odplula do 6 milj oddaljenega pristanišča in se namestila v tamkajšnji mestni marini. Topel tuš in dvodnevne počitnice na kopnem nama bodo čisto ustrezale, ko nas jutri preide fronta z neugodnim zahodnikom in se za njo veter obrne na jugozahodnik, pa bova nadaljevala z jadranjem proti rtu Leeuwin in naprej do Pertha.

Albany je najstarejše avstralsko mesto na zahodu celine in središče mesta s hišami zgrajenimi v kolonialnem slogu je videti skoraj kot kakšno južnoameriško mesto.

Avstralci morju južno od Avstralije pravijo Južni ocean. Podobno je v še nekaj drugih državah na jugu, ki imajo ozemeljske interese na Antarktiki. Po dogovoru OZN pa naj bi se Južni ocean raztezal južno od 60 stopinj južne geografske širine in vse ozemlje južno od 60 stopinj naj bi bilo mednarodno.

Z Maksom sva torej  na Južnem oceanu v preteklem tednu dokaj uspešno za rep lovila sezono jadranja proti zahodu. Ciklonski sistemi s prevladujočim zahodnikom se v tem času že selijo proti severu in potem bo do naslednjega južnega poletja pot na zahod zaprta. Že do zdaj so me v vsaki marini, kjer smo se na poti od Tasmanije do sem ustavili, opozarjali, da jadramo v napačno smer in da se okoli Avstralije po navadi jadra v smeri nasprotni urinemu kazalcu.

Kakorkoli že, Veliki avstralski zaliv sva z Maksom kar hitro prejadrala, čaka naju še 170 milj Južnega oceana do znamenitega Leeuwina in potem še 170 milj Indijskega oceana proti severu do Pertha.

7.5.

Dvajset do petindvajset vozlov vzhodnika in severovzhodnika naju je preganjalo celo noč in še čez dan, a jadranje s krmnim vetrom je vendarle veliko udobnejše, kot sva bila z Maksom navajena v preteklih dneh. Maks pravi, da je to pravo nedeljsko jadranje in kot se za nedeljo spodobi, sva v 24 urah prejadrala oz. premetuljčkala preko 170 milj :).

Kaže, da bova že ponoči prijadrala do Albany-je in spogledujem se z mislijo, da bi šla še naprej, vendar so sidrišča naslednjih 200 milj bolj slaba in za jutri zvečer je spet napovedana malo bolj burna hladna fronta in za njo šestmetrski valovi z jugozahoda, ki znajo vsak zaliv na južni obali Avstralije iz sidrišča spremeniti v surferski raj.

6.5.

Zvečer je zahodnik popustil in obrnil na vzhodnik, da sva proti jutru lahko dvignila sidro in iz sanjskega zaliva odjadrala še 40 milj do civilizacije, do mesteca Esperance. Morje tudi danes sicer ni bilo mirno, a je bilo popolnoma krotko, brez nasprotnih valov.

V zelenem pristaniškem mestu sva sprehodila do trgovine in bencinske črpalke ter dopolnila zaloge hrane in nafte na barki. Popoldne bova poskrbela še za najina želodca, pod večer pa odjadrava naprej proti dva dni oddaljenemu Albany-ju, da še pred prihodom naslednjega obrata vetra čim bolje izkoristiva napovedani vzhodnik in severnik.

5.5.

Zavetje, ki sva si ga pred krepkim zahodnikom našla ob avstralski obali, je bilo enkratno. O zavetrnem zalivu z lepo belo peščeno plažo sva po enem tednu orcanja čez Veliki avstralski zaliv lahko samo sanjala.

Sidro sva spustila v enem najlepših zalivov, kar sem jih do zdaj na mojih poteh videl in si najprej privoščila zajeten zajtrk na mirni barki, potem pa sva se s čolnom odpeljala na obalo.

Plažo je Maks krstil za Andrejino plažo, ker bi morala biti všeč tudi njegovi ženi, Na plaži v zavetju sipin namreč ni pihalo, na morju nekaj metrov stran pa je bilo dovolj vetra za kajtanje.

Sprehodu po bleščeče beli mivki je seveda sledil vzpon na bližnji razgledni hrib v zaledju polotoka Hammer Head.

5.5.

4.5.

3.5.

2.5.

1.5.

30.4.

Zjutraj sva južno od Port Lincolna neuspešno iskala primeren zaliv, da bi se skrila pred napovedano hladno fronto. Prvi, pri West Pointu, ni imel telefonskega signala in interneta, v drugega, Fishery Bay, so okoli rta prihajali preveliki valovi in se rolali že nekaj sto metrov pred koncem zaliva, v tretjega Coffin Bay pa bi prišla šele zvečer, pa še čudno ime ima, zato sva se odločila, da odjadrava kar čez zaliv proti 700 milj oddaljeni Esperance. Veter trenutno piha bolj s severa, kot zahoda, kar je ugodno, in upam, da jutrišnji prehod fronte ne bo preveč živahen.

Darko je obljubil, da mi bo naslednjih nekaj dni pošiljal vremenske napovedi, poročila s poti pa se bodo naslednjih nekaj dni preko satelitskega telefona objavljala v arhivu novic.

30.4. zvečer: Veter je do večera postopoma obrnil na ZSZ in midva zdaj s skrajšanimi jadri orcava proti JZ. Do noči so bili za nama vsi otočki, plitvine in čeri. Pred nama je le še ocean in fronta, ki naj bi naju jutri z južnim vetrom preusmerila proti SZ.

29.4.

Navsezgodaj zjutraj sta se Gregor in Zlata odpeljala do Adelaide in na letalo, midva z Maksom pa sva dve uri za njima, ko se je zdanilo, odvezala vrvi in odplula proti zahodu.

NIč oziroma zelo malo vetra je bilo čez dan v zalivu severno od Kengurujevega otoka, zato je Skokico gnal naprej predvsem motor. Morda le pol ure je bilo vmes vetra dovolj za jadranje, da sva lahko prezračila jadra.

Ponoči naj bi se začel krepiti zahodnik do severozahodnik, ki bo do ponedeljka kar neugoden, zato bova verjetno en dan na izboljšanje počakala v kakšnem zalivu blizu Port Lincolna.

28.4.

Iz Coober Pedy-ja nas je pot vodila proti jugu, proti Skokici.

V dveh dneh smo se na toplem severu že toliko razvadili, da se nam je z vsakim kilometrom prevoženim proti jugu zdelo vse hladneje. Pokrajino, ki so nam jo prvi dan zakrivali nalivi in potem noč, smo si sedaj cel dan lahko ogledovali v sončnem vremenu.

Težko bi rekel, da smo veliko zamudili, saj se je ravnica in polpuščava okoli nas raztezala na stotine kilometrov naokoli, pa vendarle so jo na naši poti občasno popestrili manjši hribčki in prekinjala obsežna slana jezera.

Dež pred nekaj dnevi je v zeleno obarval tudi grmičke v sušni pokrajini.

Današnji dan je bil namenjen počitku, rekreaciji in preganjanju kengurujev po hribih nad obalo.

Kenguru na sliki je z lahkoto preskočil meter visoko žično ograjo med polji.

Zvečer se odpeljem v Adelaido po Maksa, novega jadralca na Skokici, jutri zjutraj pa se izkrcata Zlata in Gregor.

26.4.

Nadaljevali smo s potepanjem po notranjosti Avstralije in na vrsti sta bila dva najbolj obiskana bisera: Uluru in Kata Tjuta.

Prvi je znameniti zaobljeni rdeči monolitni hrib iz peščenjaka, drugi pa kopica zaobljenih hribov iz konglomerata z vmesnimi globokimi kanjoni.

Želja je bila splezati na te hribe, a to so svete gore avstralskih domorodcev in povsod so opozorila, da plezanje ni dovoljeno, zato smo ostali v dolini in si od spodaj pasli oči na rdečih in vijoličnih skalah.

Dan smo zaključili v rudarskem mestecu Coober Pedy, kjer kopljejo opale.

Prespali smo v starem rudniku pod zemljo, kjer so v podzemnih rovih naredili priložnostne sobe s posteljami. Udobja sicer ni veliko, je pa bilo malo drugače.

25.4.

Včerajšnji deževni dan smo se dopoldne potepali po središču Adelaide in obiskovali trgovine, dokler me ni postalo strah, da bom na kreditni kartici prekoračil limit, potem pa smo se odpeljali proti severu proti sušni srednji Avstraliji.

Prav nenavadno se je bilo voziti v dežju po neskončnih sušnih ravnicah in opazovati skromno sušno rastje zalito z obilico vode izpod neba.

Vmes sem malo podcenil porabo goriva našega najetega avta, kakor tudi razdalje med bencinskimi črpalkami in smo morali ponoči pretakati gorivo iz naše rezervne kantice, da smo prišli do 250 km oddaljene prve črpalke, prenočišče za čez noč pa smo bolj po sreöi dobili v vojašnici letalskega oporišča Woomera. Vsi moteli ob poti so bili bodisi zasedeni ali pa zaradi pozne ure že zaprti.

Današnji dan je bil veliko lepši, cesta skozi avstralsko divjino pa neskončna. Na cesti smo srečevali tovornjake s po več prikolicami, ob cesti so se izmenjavale savana,

stepa, polpuščava in spet savana, dokler se popoldne nismo pripeljali do Alice Springsa, zelenega aboriginskega mesteca v rdečem vročem centru Avstralije.

Rojstni dan sem doslej največkrat praznoval na morju, tokrat pa tako daleč od morja, kot še nikoli, in Gregor je zvečer prišel do stejka, o katerem je sanjal zadnje tri tedne nekoliko bolj špartanskega življenja.

23.4.

Zjutraj smo lahko ugotovili, da se naša marina nahaja sredi narave, bogu za hrbtom.

Najbližje naselje in trgavina sta oddaljena 15 km in prav tako avtobusna postaja, kar štiri ure pa sem potreboval in štirikrat sem moral presesti na drug avtobus, da sem prišel do 90 km oddaljene Adelaide in avtomobila, ki smo si ga tam rezervirali, saj bližje izposojevalnice avtomobilov nismo našli.

22.4.

Ponoči se je postopoma zjasnilo, vetra pa je bilo žal bolj malo, da je jadrom skozi noč moral pomagati motor, da smo se dovolj hitro premikali.

Počasi se pomikamo vse bolj proti severu in smo že na 36 stopinjah južne geografske širine, zato je sonce sredi dneva že postalo dovolj toplo za kratke rokave. Zapihal je tudi vzhodnik, da smo lahko ugasnili motor in hitro jadrali do Kengurujevega otoka, kjer smo v zalivu za rtom spustili sidro in šli na otok preveriti, ali si zasluži svoje ime.

Med tekom do svetilnika na rtu sem potem zares videl kar dosti kengurujev in ovc.

Zvečer se je veter še okrepil in s skrajšanimi jadri smo adjadrali še 25 milj naprej do marine St. Vincent v zalivu Wirrina, kjer sem se dogovoril za privez za prihodnji teden. V črni noči smo našli prehod med visokimi valobrani. Kar dosti smo bili na morju pretekle dni in en teden jadralskega premora mi ne bo škodil.

21.4.

Še en kisel, siv, meglen jesenski dan je za nami. Nalivi so nas ponoči sicer prešli, vendar je nebo nizko in vseskozi nekaj prši z neba.

Veter je zjutraj precej popustil, da smo morali čez dan večino poti premotorirati, le popoldne je bilo zahodnika dovolj, da smo lahko orcali proti severozahodu.

Pod večer smo se za krajši sprehod ustavili  v turističnem kraju Robe za enim od redkih rtov, ki nudijo vsaj malo zavetja pred oceanskimi valovi.

Ponoči bomo nadaljevali s potjo proti Adelaidi.

20.4.

Portland je pristaniško mestece z deset tisoč prebivalci. Na eni strani so luka in velika tovarna za predelavo aluminija, na drugi strani mesteca pa polja in kmetije.

Noge smo si dodobra pretegnili med tekom in sprehodom, potem pa je začelo deževati in ni hotelo nehati, zato smo se popoldne odločili, da že danes odjadramo naprej proti zahodu. Če zaradi dežja že moramo čepeti na barki, je vendarle bolje, da se barka vmes premika, pa še hitreje bomo prišli do lepšega vremena.

Kmalu po izplutju smo prišli do vetra in severovzhodnik je na odprtem kar dobro potegnil, da smo krepko skrajšali jadra. Z bočnim vetrom hitro in poskočno jadramo v noč. Na palubi je zaradi dežja seveda mokro, notranjost barke pa je še suha in tako bosta ponoči vedno dva od nas na suhem. Nastradal bo le tisti, ki bo dežural.

19.4.

Lepo in hitro smo jadrali skozi noč in bili pred avstralsko obalo že sredi dneva, ko je veter opešal in smo si zadnjih nekaj ur do Portlanda spet pomagali z motorjem.

Pred vhodom v luko so nam tjulni in delfini pripravili sprejem in Zlata jih je navdušeno opazovala ter lovila in nekaj celo ujela (s svojim fotoaparatom).

Portland je industrijska luka za pretovor debel in sekancev, v vogalu pristanišča pa je našla svoj prostor tudi marina, kjer smo popoldne privezali Skokico. Po ukazu kapitanke je bil prvi opravek danes na obali obisk picerije. Za jutri popoldne je napovedan prehod deževne fronte, zato si bomo tukaj privoščili dodaten dan za počitek, potem pa nadaljevali pot proti zahodu. Vremenske napovedi za prihodnje dni ne obetajo veliko vetra, zato bo potrebno dopolniti tudi zaloge goriva na barki.

18.4.

Nameravali smo se prestaviti v Currie, glavno naselje na drugi stran otoka, vendar je bilo morje neusmiljeno. Okrog 5 ali 6 metrov visoki oceanski valovi so zunaj na morju in ker je morje pred Currie globoko le nekaj metrov, sem zjutraj lokalne ribiče vprašal za nasvet glede vplutja v pristanišče Currie. Rekli so mi, da takšni valovi niso težava, zato smo se dopoldne z barko podali na pot okoli otoka.

Po petih urah smo bili pred mestecem, a v pristanišče se nisem upal zapluti, saj so se na plitvinah na vhodu v luko dvigovali in.lomili valovi. Ne sicer vsi, le tisti večji, a nisem želel tvegati, zato bomo zavetje pred valovi poskušali najti pri otočkih na severu Kinga.

Ponoči bomo izkoristili napovedani severovzhodnik in odjadrali proti 150 milj oddaljenemu Portlandu na južni avstralski obali..

17.4.

Po hitrem jadranju preko noči je veter zjutraj opešal in zadnjih nekaj deset milj je jadrom na pomoč priskočil motor, da smo sredi dneva lahko pristali na otoku King, ki leži v prelivu Bass med Tasmanijo in Avstralijo.

Toplejši dan, kot smo jih bili vajeni zadnje dni, smo izkoristili za sprehod po gričih nad obalo, kjer smo preganjali valabije (kengurujeve manjše brate).

Večeri so tukaj kar hladni in za boljše počutje na barki vsako noč poskrbi plamenček na štedilniku, ki prijetno ogreje notranjost barke.

Čas je že, da se z jesenske Tasmanije preselimo v toplejše kraje.bolj proti severu.

16.4.

Po deževni noči je jutro v Strahanu vendarle postalo dovolj prijazno za sprehod ob obali zaliva, potem pa je spet začelo pršiti z neba in smo odvezali vrvi s pomola ter zapustili najbolj namočen kraj na Tasmaniji.

Po dvournem slalomu med stebri in svetilniki, ki označujejo plovno pot med čermi, otočki in plitvinami, smo zapluli na odprto morje.

Indijski ocean nas je pozdravil z navzkrižnimi valovi, zato si prvih nekaj ur nisem upal na polno razviti jader, da ne bi preveč treskali po nasprotnih valovih.

Čez nekaj ur se je morje dovolj uneslo, da smo s 15 vozli zahodnika lahko lepo jadrali v noč ob zahodni Tasmanski obali.

15.4.

Včeraj smo se z deževnega juga Tasmanije prebili na zahodno stran in lepo jadrali do Port Davey-a. Na številnih čereh in otočkih ob obali so se lomili zajetni valovi, ki so prihajali z juga Indijskega oceana.

Port Davey je slikovit, globok in razvejan zaliv v katerega zavetrnem zalivčku smo prebili popoldne, ki smo si ga popestrili z vzponom na hrib nad zaivom.

Zvečer smo odjadrali naprej proti severu, saj sem želel čim bolje izkoristiti napovedani zahodnik, a je veter sredi noči preveč opešal in zagnati sem moral motor.

Po nekajmetrskih valovih smo se potem guncali do jutra, ko nas je začel ustavljati severni veter. Družbo na poti so nam delali albatrosi in ponavljala se mi je zgodba izpred nekaj let na južnem Pacifiku. Ko sem albatrose le opazoval, so ti čudoviti oceanski jadralci letali tik nad valovi le nekaj metrov od barke, ko pa sem v roke vzel fotoaparat, so odleteli v daljavo.

No, nekaj slik mi je na skrivaj vendarle uspelo posneti ?

Popoldne smo se pred oceanskimi valovi umaknili v zaliv Macquarie, ki ima kar precej zapleten vhod skozi ožine in čez plitvine. Navionicsove karte so bile dovolj natančne, da na plitvinah nismo obtičali.

Barko smo za čez noč privezali v Strahanu.

14.4.

Jadranje okoli juga Tasmanije je kar živahno, vreme pa pestro. Včeraj sem izbral Surprise bay, da bi v zalivu prevedrili napovedano hladno fronto, pa je ta zvečer v zaliv privršala z nalivom in s 40 vozli južnega vetra. Seveda smo morali pobegniti iz zaliva, v noč, na oceanske valove. Čez 3 ure smo našli boljsi zaliv in v njem mirno prebili ostanek noči.

Danes jadramo skozi plohe in se skusamo mimo JZ rta prebiti do zaliva Port Davey..

13.4.

Jutranje sonce me je spravilo iz postelje, Zlata in Grega pa se še prilagajata na avstralski čas.

Po mirnem morju in skorajda brez vetra ob otoku Bruny nadaljujemo pot proti jugu Tasmanije, kjer bomo morali popoldne najti primeren zaliv za prehod deževne fronte, ki bo s seboj prinesla tudi kar precej vetra.

Otoki ob poti so še lepo zeleni, na gričih in hribih otokov se bohotijo mogočna evkaliptusova drevesa, ob obali pa je videti kmetije s polji in sadovnjaki.

V tako mirnem dopoldnevu si kar težko predstavljam, da bo vreme že čez nekaj ur postalo precej živahno, a oblaki nad hribi na jugu Tasmanije že napovedujejo spremembo. Napoved vremena za prihodnji teden pravi, da vreme na jugu Tasmanije ne bo zelo prijazno, zato upam, da bo zahodnik jutri dovolj popustil, da bomo lahko nadaljevali z našo potjo ob zahodni obali Tasmanije proti severu.

12.4.

Po dvodnevnem potovanju smo Zlata, Grega in Miran včeraj prileteli na Tasmanijo in zvečer prišli na našo barko v Hobartu. Skokica nas je pričakala sveže oprana in čista kot še nikoli. Kaže, da je v preteklih dneh tukaj veliko deževalo, zrak pa je seveda čist in se v preteklih mesecih na barki ni nabralo nič prahu in začuda tudi nič ptičjih drekcov. Celo za podvodni del barke kaže, da ni nič obraščen.

Zbudili smo se v lepo hladno jutro, saj je na Tasmanijo že prišla jesen.

Danes nabavljamo hrano, pijačo, nafto, internet, … in pripravljamo barko za odhod na pot proti severu, popoldne pa bomo verjetno že odjadrali med otoke južno od Hobarta.

Ne vem, kako bo z našo spletno povezavo na barki v prihodnjih dneh, saj bomo jadrali mimo nenaslejenih delov zahodne Tasmanije, kjer najbrž ni telefonskih anten. V kolikor ne bomo imeli internetne povezave, se bodo kratka poročila s poti preko satelitskih sms sporočil pojavljala na tej povezavi:https://www.tepes.info/jadranje/blog/

Popoldne smo se potepali po Hobartu, malo pred sončnim pa odjadrali iz marine in Skokico zvečer privezali na bojo pred marino pri Ketteringu.

3.4.

Prejšnje poročilo ja bilo pač datumu primerno, žal. Moji najbližji bodo še naprej na barko prihajali pradvsem takrat, ko bo kopno vsaj vsak drugi dan mogoče videti na obzorju, za daljše poti pa se bom moral znajti po svoje.

Do začetka moje letošnje jadralne sezone zdaj ne odštevam več mesecev in tednov, temveč le še dneve :).

1.4.

Na letošnji poti čez Indijski ocean bom imel kar dosti družbe na barki. Z menoj bo jadrala kar cela moja družina.

Uresničujejo se mi sanje in po dolgem času bomo na resnem jadranju spet vsi skupaj na krovu Skokice.

Zlata in Jon prideta že prihodnji teden na Tasmanijo, Jurij in Anja pa potem spomladi in čez poletje za najdaljši del poti od Avstralije do Afrike. Anja žal ni uspela dobiti toliko dopusta, da bi potem jadrala še naprej do Južne Amerike, Jurij pa se je odločil, da bo izpustil prvi del letnih priprav na skakalnicah in se na barki spočil po naporni sezoni ter se posvetil predvsem psihološkim pripravam in meditaciji.