6.6. Geraldton sem danes prekrižaril peš in na skiroju. Zjutraj sem malo tekel, ker v naslednjih tednih za to ne bom imel dosti priložnosti, potem sem s skirojem pripeljal nafto na barko, ker sem se lani naučil, da je pot čez ocean bolje začeti s polnimi tanki za gorivo. Dopoldne me je poklicala gospa s tukajšnje carine, da naj jih pridem obiskati s potnim listom, da me odjavijo. V skladu s pravili sem mejni službi preko e-pošte najavil pot na Cocos Keeling in namen, da se tam odjavim iz Avstralije, pa so mi zdaj sporočili, naj to za vsak slučaj naredim že tukaj.

Nabavil sem tudi še toliko hrane in pijače, kolikor mislim, da je bom potreboval za naslednjih šest tednov. Popoldne sem, s pomočjo jadralca z ene od sosednjih bark v marini, splezal na jambor, da sem nadomestil strgano letečo pripono. Žal nastavka pripone nisem mogel sneti, zato sem na jambor privezal vrv, ki bo poslej po potrebi nadomeščala pripono. Skrbno sem si na spletu tudi še ogledal vremenske modele za prihodnjih osem dni na poti proti severozahodu in ugotovil, da se za ta konec tedna nenavadno močno razlikujejo in napovedujejo od brezvetrja do močnega severnika ali južnika. Ko bom nekaj sto milj oddaljen od Avstralije, pa vsi modeli napovedujejo med 15 in 25 vozli jugovzhodnika.

Podobno kot druga avstralska pristaniška mesta, kjer sem se ustavil, ima tudi Geraldton lepo urejen priobalni pas s številnimi parki, rekreativnimi površinami in igrišči, in na hribčku nad mestom je tudi tukaj postavljen spomenik padlim avstralskim vojakom in mornarjem, ki so izginili v nesmiselnih vojnah, ki se jih Avstralija udeležuje po celem svetu. Tukajšnji spomenik je posvečen avstralski topovnjači, ki je med drugo svetovno vojno med bojem z nemško podmornico skupaj z več kot 600 mornarji izginila v oceanu in so njene ostanke nekaj sto milj od Avstralske obale našli šele pred nekaj leti.

Dan je bil hitro naokoli in mislim, da sem pripravljen za pot čez ocean. Dva dni bom še jadral ob neobljudeni avstralski obali proti severu in se verjetno spotoma ustavil še v Sharks Bay-u, potem pa končno zavijem na severozahod.

Opazil sem, da ima težave stran mapme.at, pri kateri gostujem z rubriko “Kje je Skokica”. Na hitro pred odhodom nimam druge rešitve, zato bom v prihodnjih dneh kratkim sporočilom preko satelitskega telefona dodajal tudi dnevno pozicijo Skokice.

5.6. Celo noč sem z južnim vetrom zelo lepo jadral oziroma metuljčkal

ob obali Zahodne Avstralije proti severu, zjutraj pa je veter žal obrnil na kar krepak severovzhodnik, ki je v nekaj urah dvignil strme valove in morje je v kombinaciji z dolgimi oceanskimi valovi z zahoda postalo hudo razburkano, da je barka vsake toliko časa grdo tresknila ob nasprotni val in posledica je strgana leteča pripona na jamboru.

Popoldne sem prijadral do pristaniškega mesta Geraldton. Poglobljena plovna potje tukaj globoka 12 metrov, levo in desno od poti pa so se na plitvinah dvigovali in lomili oceanski valovi, ki pa so bili danes že precej manjši kot včeraj.

Zdaj sem že severno od 30 stopinj južne geografske širine in pozna se, da ozračje in morje postajata toplejša, in celo dan se mi je zaradi severnejše lege že podaljšal za okoli dvajset minut. Prejšnji teden je bil dolg le 10 ur.

Vremenske napovedi so trenutno dovolj ugodne, da bom verjetno odjadral proti 1500 milj oddaljenemu otočju Cocos Keeling v smeri proti severozahodu. Pot do Afrike si bom s tem za kakšnih pet dni podaljšal, a severno od dvajsetih stopinj geografske širine do stalnih pasatov moram v vsakem primeru prijadrati in če bo vreme še naprej ugodno, se bom vmes lahko ustavil na lepih tropskih koralnih otokih, ki so mi bili pred enajstimi leti zelo všeč. Zelo že pogrešam toplo tropsko morje. Tukaj, kljub temu da je na poti proti severu vsak dan nekoliko topleje, sem ponoči na krovu barke še vedno oblečen v bundo, v postelji pa spim pokrit z nekaj odejami.

4.6. Delfini me pogosto obiščejo, danes pa na morju srečujem kite. Dva sta nekaj časa mirno plavala ob barki, tretji pa me je kakšno uro pozneje prestrašil, ko je kakšnih pedeset metrov od Skokice skočil iz vode in treskoma pristal na hrbtu.

V tem času se kiti iz vse bolj zaledenelega Južnega oceana selijo v toplejša morja in poskrbijo za naraščaj.

Kar zajetni valovi se danes valijo z Indijskega oceana proti Avstraliji, kakšnih šest ali sedem metrov so visoki in v takšnih valovih bom težko našel zatočišče za čez noč. Takšni valovi se namreč blizu obale lomijo, kjer je globina morja manjša od desetih metrov. Pogledal sem na navtične karte in vse do 170 milj oddaljenega Geraldtona ob obali ni zaliva ali pristanišča, kjer bi bil vhod globji od šestih metrov.

V načrtu sem imel nekaj postankov ob obali, zdaj pa bom pač jadral naprej in prehiteval načrt. Upam, da mi bodo kiti dali ponoči mir in bodo upoštevali varnostno razdaljo.

3.6. Zjutraj so mi barko dvignili na dvigalo, da sem lahko pobarval tudi dele trupa, ki so bili naslonjeni na stojalo in prijazno so počakali več kot eno uro, da se je barva posušila, potem pa so Skokico postavili nazaj v vodo.

Popoldne sem že izplul iz marine in čez plitvine do malo globjega morja.

Zahodno avstralsko obalo pred valovi Indijskaega oceana ščitijo grebeni, čeri in otočki, zato plovba ob obali ne bo najbolj enostavna. Podnevi se vidi, kje je voda plitvejša, saj se tam penijo oceanski valovi, ponoči pa bom moral jadrati kar dosti stran od obale. Pa ni težava jadrati bolj po odprtem, težava je južni morski tok, ki malo dlej od obale teče nasproti s približno enim vozlom hitrosti, ob obali pa je tega toka precej manj.

Zvečer sem se odločil, da sidro spustim pri otoku Rottnest nasproti Pertha. Razmišljal sem, da bi nadaljeval z jadranjem čez noč in izkoristil ugoden jugovzhodnik, a sem bil po dveh dneh dela na barki preveč utrujen in so mi oči lezle skupaj še preden sem pri otoku lahko spustil sidro.

2.6. Pozna jesen je na jugozahodu Avstralije, a je bilo sonce včeraj popoldne kar prijazno, da šok ob prehodu iz slovenskih poletnih tridesetih na tukajšnjih šestnajst stopinj ni bil prehud. Kaže, da bom imel več težav s prilagajanjem na kratek dan, ki preide v večer že ob petih popoldne. Včeraj mi je popoldne oziroma zvečer uspelo nabaviti in s skirojem na barko prinesti večino hrane za na pot, danes pa je Skokica že navsezgodaj skočila iz vode, da pripravim njen podvodni del, kot se za prečkanje oceana spodobi.

Spet enkrat sem spoznal, da beseda “prosim” lahko odpre tudi zaprta vrata. Navajen sem, da na kopnem v ladjedelnici na barki lahko delam, dokler delo ni opravljeno. To pomeni, da čez dan prebrusim barko in pobarvam prvi sloj antifoulinga, čez noč pa še drugega, toda tukaj imajo drugačna pravila. Ob petih se stemni in takrat ladjedelnico zaprejeo in vsi, ki delajo na barkah, jo morajo zapustiti.

Čez dan je nekajkrat nagajal dež, in tudi barve je odstopilo kar dosti, zato sem moral nanesti precer temeljne barve, zato sem zamujal z deli. Ob petihpa so me presenetili z zahtevo, da zapustim ladjedelnico ravno, ko sem imel propeler v rokah, ki sem ga razstavil, da bi zamenjal cink na pogonski nogi. Uslužbenci so bili nepopustljivi, pa se me je potem usmilil šef in mi izjemoma dovolil, da ostanem pri barki in dokončam delo s propelerjem. Ko pa že nikogar ni več bilo tukaj, da bi me pregnal, sem zvečer še drugič pobarval barko, da gre jutri lahko spet nazaj v vodo.