9.6. Končno sem pobegnil iz krempljev levinje. Leuwin je bilo ime holandske raziskovalne ladje, po kateri je dobil ime rt na JZ Avstralije in morski tok, ki teče tja. Zdaj milje hitreje ostajajo za krmo Skokice. Ponoči je bilo veliko ladij na obzorju in si nisem upal zaspati, veter pa je ravno prav popustil za polna jadra in uživaško jadranje po mesečini. Čez dan je morje z močnejšim vetrom spet postalo bolj živahno.

8.6.Zjutraj sem za nekaj minut dobil nek odboj gsm signala, ravno dovolj za hiter ogled vremenske napovedi in videl sem vetrovno zmedo, ki jo bo tu naredil ciklon v prihodnjih 4 dneh. Zdaj sem premeril razdalje in ugotovil, da se večini zahodnika in brezvetrja lahko izognem, če 3 dni hitro jadram bolj proti severu. Včasih je bolje jadrati naokoli. Morda se jutri vremenske karte na novo premešajo. Stabilni pasati bodo šele nad 18 južne g.š.

8.6. Postanek na otoku Dirk Hartog mi ni uspel. Oceanski valovi so bili preveliki in so se prelivali čez petmetrsko plitvino na vhodu v Južni preliv med Avstralijo in otokom. Niso se rolali vsi valovi, a na vsako minuto ali dve je prišel dovolj velik val, da se je razpenil čez preliv. Nisem si upal tvegati.

Ko sem opazoval razmere v prelivu, je skozi priplula reševalna ladja in so mi po radiju rekli, naj premislim, kako se bom odločil. In sem premislil. Brez postanka nadaljujem pot proti otočju Cocos Keeling, ki je trenutno oddaljeno 1265 milj.

7.6. Ponoči sem bolj slabo spal, pa sem kar zagnal motor, odvezal vrvi in izplul iz marine. Vetra ni bilo, morje se je zgladil, luna je lepo razsvetljevala noč, ribiških ovir je tukaj manj v morju in celo dolgi oceanski valovi so si vzeli dan dopusta. Če že spati ne morem, je vseeno, če o jadranju v prihodnjih tednih razmišljam kar na morju.

Dopoldne se je dvignil veter, tokrat spet z juga in čez dan metuljčkam ob obali navzgor. Tukaj se plitvine in čeri ne raztezajo več daleč na odprto morje, zato lahko jadram blizu obale in se izogibam nasprotnemu toku, Obala je nizka, peščena in sem ter tja jo prekinja kakšen klif.

Veter naj bi se čez noč okrepil in upam, da mi skupaj z valovi ne bo preprečil jutrišnjega postanka na otoku Dirk Hartog.

Vremenske napovedi različnih modelov se glede vetra med četrtkom in soboto še vedno ne strinjajo od kje bo pihalo in ali bo pihalo. To mi bo jutri sporočil Darko, ki bo v naslednjih tednih moje vremensko oko v prihodnost. Upam, da bodo njegove napovedi vsaj toliko prijazne, kot je on sam :).

6.6. Geraldton sem danes prekrižaril peš in na skiroju. Zjutraj sem malo tekel, ker v naslednjih tednih za to ne bom imel dosti priložnosti, potem sem s skirojem pripeljal nafto na barko, ker sem se lani naučil, da je pot čez ocean bolje začeti s polnimi tanki za gorivo. Dopoldne me je poklicala gospa s tukajšnje carine, da naj jih pridem obiskati s potnim listom, da me odjavijo. V skladu s pravili sem mejni službi preko e-pošte najavil pot na Cocos Keeling in namen, da se tam odjavim iz Avstralije, pa so mi zdaj sporočili, naj to za vsak slučaj naredim že tukaj.

Nabavil sem tudi še toliko hrane in pijače, kolikor mislim, da je bom potreboval za naslednjih šest tednov. Popoldne sem, s pomočjo jadralca z ene od sosednjih bark v marini, splezal na jambor, da sem nadomestil strgano letečo pripono. Žal nastavka pripone nisem mogel sneti, zato sem na jambor privezal vrv, ki bo poslej po potrebi nadomeščala pripono. Skrbno sem si na spletu tudi še ogledal vremenske modele za prihodnjih osem dni na poti proti severozahodu in ugotovil, da se za ta konec tedna nenavadno močno razlikujejo in napovedujejo od brezvetrja do močnega severnika ali južnika. Ko bom nekaj sto milj oddaljen od Avstralije, pa vsi modeli napovedujejo med 15 in 25 vozli jugovzhodnika.

Podobno kot druga avstralska pristaniška mesta, kjer sem se ustavil, ima tudi Geraldton lepo urejen priobalni pas s številnimi parki, rekreativnimi površinami in igrišči, in na hribčku nad mestom je tudi tukaj postavljen spomenik padlim avstralskim vojakom in mornarjem, ki so izginili v nesmiselnih vojnah, ki se jih Avstralija udeležuje po celem svetu. Tukajšnji spomenik je posvečen avstralski topovnjači, ki je med drugo svetovno vojno med bojem z nemško podmornico skupaj z več kot 600 mornarji izginila v oceanu in so njene ostanke nekaj sto milj od Avstralske obale našli šele pred nekaj leti.

Dan je bil hitro naokoli in mislim, da sem pripravljen za pot čez ocean. Dva dni bom še jadral ob neobljudeni avstralski obali proti severu in se verjetno spotoma ustavil še v Sharks Bay-u, potem pa končno zavijem na severozahod.

Opazil sem, da ima težave stran mapme.at, pri kateri gostujem z rubriko “Kje je Skokica”. Na hitro pred odhodom nimam druge rešitve, zato bom v prihodnjih dneh kratkim sporočilom preko satelitskega telefona dodajal tudi dnevno pozicijo Skokice.