17.7. Zadnja dva dni smo se potepali predvsem ob zahodni obali Reuniona in lenarili na plažah. Deskanje na valovih, kajtanje, surfanje in podobne športne aktivnosti na ali izven koralnega grebena so na Reunionu prepovedane zaradi pogostih napadov morskih psov. Verjetno so domačini izračunali, da jim ena odgriznjena noga odžene več turistov, kot pa privabi vodnih športnih navdušencev.

Pa vendar je na prelivajočih se oceanskih valovih blizu obale ponekod mogoče videti tudi deskarje.

Zlato in Jona sem proti jutru odpeljal na letališče in že letita proti Evropi, sam pa se bom dopoldne odpravil proti jugu Madagaskarja, ko opravim s carinskimi formalnostmi.

Še tri dni nazaj sem bil slabe volje, ko sem gledal vremenske napovedi za ta teden, saj so obetale najprej brezvetrje in nato nasprotni, jugozahodni veter, zdaj pa so se obeti krepko popravili in kaže, da ne bo potrebno veliko motorirati in veter bo pretežno iz vzhodnih smeri.

15.7. Vulkan Fournaise je predvčerajšnjim zvečer oživel le nekaj ur po tem, ko smo bili mi na njegovem vrhu. Po erupciji je začel bruhati dim, prah in lavo. To mi je danes zjutraj povedal šef marine, ko sem šel najaviti svoj odhod z otoka za ponedeljek.

Zgornji helikopterski posnetek delujočega vulkana sem si sposodil na internetu, moj pogled v žrelo takrat še mirujočega vulkana pa je nastal dan prej.

Z Zlato in Jonom se zdaj ne moremo odločiti, ali smo imeli pri ogledu vulkana srečo ali smolo. Vulkan je danes zaprt za obiskovalce in tudi nas nanj ne bi spustili, če bi začel delovati 12 ur prej kot je. Zelo od blizu (morda preblizu) pa bi si njegovo delovanje lahko ogledali, če bi Fournaise izbruhnil devet ur prej.

14.7. Višinske rekreacije imamo dovolj in po nekaj dneh preveč hladnega južnega vetra na obali smo vendarle dočakali tudi topel dan z le malo vetra, primeren za kopanje in lenarjenje. Preživeli smo ga v morju in na eni od svetlih plaž s koralnim peskom. Plaže se na zahodni strani Reuniona vlečejo na desetine kilometrov daleč in so pred oceanskim valovanjem pretežno zaščitene s koralnim grebenom, ki poteka vzporedno z obalo.

13.7. Kaže, da je bilo včerajšnje prilagajanje na višino uspešno, saj nam je danes uspelo splezati na 2.600 m visok vulkan Fournaise.

Na pot na jug otoka smo se z barke odpravili še pred sončnim vzhodom in iz slik se vidi, da smo imeli srečo z vremenom.

Resnici na ljubo moram priznati, da smo se do nadmorske višine nekaj čez dva tisoč metrov pripeljali z avtom, od parkirišča naprej pa smo vseeno morali po planoti Sables in čez pusto marsovsko pokrajino v hrib do vrha vulkana prepešačiti skoraj petnajst kilometrov,

kar se opazi tudi na tem sebku (selfie) z roba kraterja.

Na osrednjem delu Reuniona med tritisočakom Piton de Neige in vulkanom Fournaise je visoka planota Cafres, ki je poznana pa govedoreji in mlečnih izdelkih. Tu pridelajo večino hrane živalskega izvora za potrebe otočanov, ponosni pa so tudi na svoj sir.

Po spustu z gora smo se želeli sprostiti v morju na plaži v St. Pierru, pa smo obtičali v zelo počasnem prometu in plažo dosegli šele pozno popoldne, ko je bilo zaradi hladnega južnega vetra že prepozno za kopanje. Vzrok za zastoje v prometu je jutrišnji nacionalni praznik in z njim povezano današnje praznovanje dneva Bastilije, zaradi katerega so zaprli obalni del mesta.

Namesto kopanja v morju smo si lahko ogledali vojaško parado.

12.7. Drugi poskus za najem avta je bil včeraj popoldne uspešen in za prilagajanje na vožnjo po desni strani ceste smo se zapeljali do plaž na zahodni obali Reuniona, kjer pa nas je pod večer močan veter tako ohladil, da smo opustili željo po kopanju.

Zjutraj sem na jambor namestil še tretjo od pripon, ki jih je s seboj prinesla Zlata. Pri nameščanju leteče pripone sem opazil, da sta žal natrgani tudi obe intermedia priponi med križi jambora. Ti dve priponi sicer lahko začasno nadomestim z letečima priponama, a zelo kmalu se bo potrebno spet ukvarjati z nabavo in nameščanjem pripon.

Napis za prepoved plavanja pred vhodom na pomol v marini ima prepričljivo utemeljitev.

Dopoldne smo se z avtom odpravili v hribe na gorski greben Mafate na severnem delu otoka.

Najprej smo se z avtom po vijugasti cesti skozi prostrana polja sladkornega trsa po pobočju vzpeli na tisoč metrov, potem pa smo šli še peš na skoraj tisoč štiristo. Po grebenu, malo navzgor in malo navzdol bi po urejenih poteh lahko hodili še tri dni in desetine kilometrov ter se vmes povzpeli tudi nad tri tisoč metrov visoko, vendar smo se mi obrnili že po eni uri. Za “aklimatizacijo” na višino je bilo to čisto dovolj. V dveh urah hribolazenja smo se naužili čudovitih razgledov čez prepadne stene na globoke doline in soteske z rekami pod nami.

Oblaki so nam nekoliko kvarili razgled in dva- ter tri-tisočaki vulkanskega nastanka na drugi strani doline so le občasno pogledali iz oblakov.

Popoldne smo se zapeljali še na sladoled do živahne prestolnice otoka, mesta St. Denis in se sprehodili po mestnem središču s starimi kreolskimi in kolonialnimi hišami.

11.7. Deset do petnajst vozlov jugovzhodnika je zdržalo čez noč do jutra, ko je veter opešal. Tudi valovi so se postopoma manjšali in še zjasnilo se je, da sem se počutil skorajda kot na Jadranu. Kar nenavadno se mi je zdelo, da bomo po manj kot enem dnevu jadranja že na drugem otoku. V drugem delu noči smo se že toliko približali Reunionu, da se je, poleg mestnih luči, tudi obrise otoka videlo že v mesečini, zjutraj pa se je otok obsijan z vzhajajočim soncem pokazal v polni velikosti.

Dopoldne smo pristali v Le Portu, privezali barko v marini in hitro opravili z vstopnimi carinskimi formalnostmi. Opozorili so nas, da nam bodo zaradi izbruha parkljevke na Mauritiusu zaplenili vso svežo hrano živalskega izvora ter zelenjavo in sadje, a je bil nato carinik pri pregledu barke usmiljen do našega hladilnika. Iskal je predvsem cigarete in alkoholne pijače, a na moji barki bi to težko našel.

Prvi poskus, da bi si izposodili avto, ni uspel, a bomo še poskušali. Pravijo, da je sezona na višku in so avtomobili zasedeni.

Reunion je francoski otok in spada v EU, zato sem se veselil EU tarife pri uporabi mobitela za pogovore in podatke, pa je bil to žal račun brez krčmarja. Še povezati se mi ne uspe na omrežje in še vedno lahko uporabljam le satelitski telefon.

10.7. Na srečo je vremenska napoved tokrat kazala manj vetra, kot smo ga v resnici dobili. Po dveh urah smo izpluli iz zavetrja Mauritiusa in se srečali s 15-20 vozli jugovzhodnika, s katerim zdaj prav lepo jadramo proti Reunionu.in če bo še ponoči tako, bomo že zjutraj v zavetju tega goratega otoka. Valovi so zmerni in upam, da za Zlato in Jona ne bodo prehudi.