Ko sem se dovolj naspal, sem ponoči dvignil sidro in zapustil otočje Gili. Naslednji cilj je še bolj turističen otok Bali, oddaljen dobrih 60 milj. Prvo uro ni bi vetra, zato je Skokico poganjal motor, ko pa sem zapustil zavetrje Lomboka, sem se srečal s petnajst do dvajset vozli južnega vetra. Razvil sem genovo in ustavil motor. Le eno jadro je popolnoma zadoščalo za lepo, umirjeno, nočno jadranje v soju zvezd. Idilo je čez nekaj ur zmotil le izdaten južni morski tok v prelivu med Lombokom in Balijem, ki je tekel nasproti valovom z juga in krajšal in višal valove. Jadranje je bilo zato bolj poskočno in valovi so se prelivali čez palubo. Zapreti je bilo potrebno okna in potem je postalo vroče v notranjosti barke in dobil sem družbo na palubi 😊. Še nekaj dni bo trajalo, da se bova navadila na tropsko vročino.
Zjutraj se je iz morja pred barko prikazal vulkanski stožec na vzhodni strani Balija, dopoldne pa sva z Zlato prijadrala v zavetrje na severni strani Balija. Najprej sem dvignil še glavno jadro, potem pa v šibkih vetrovih kmalu obupal in zagnal motor. Popoldne sva prispela do Lovine in spustila sidro pred črno plažo turističnega mesteca.
Za ponedeljek sem se s priložnostnim taksistom dogovoril za izlet po otoku in ogled znamenitosti Balija. Zjutraj smo se s šoferjem dobili na parkirišču in se odpeljali v hrib. Prvi postanek na poti je bil namenjen ogledu slapov, brzic in tolmunov, ki jih reka ustvarja na poti z vrha vulkana proti morju. Po strmih stopnicah smo se spustili v sotesko in se potem po lepi gozdni poti sprehodili ob razpenjeni reki.
Ob enem od slapov je bila na skali kakšnih pet metrov visoko narejena polica in zraven napis: »Test your adrenaline«. Vodič mi je rekel, da je voda v tolmunu pod slapom preizkušeno dovolj globoka in da naj kar skočim, če si upam. In sem skočil v razpenjeno hladno vodo. Čudovita osvežitev. Zlata me med prvim skokom ni uspela ujeti na fotoaparat, zato sem potem skočil še enkrat 😊.
Cesta nas je potem od slapov vodila še naprej v hrib na vrh vulkanskega stožca in potem čez greben v krater vulkana, kjer je nekaj vulkanskih jezer. Ustavili smo se v lepem in kičastem hindujskem templju ob jezeru. Prebivalci Balija so pretežno hinduistične vere, ta tempelj pa je eden redkih, ki je odprt tudi za obiskovalce, zato je bila turistična gneča v templju kar precejšnja.
Ogledali smo si še nasad kave, kjer sva z Zlato lahko okusila različne vrste. V nasadu imajo neko žival, ki je po videzu podobna lisici. Hranijo jo s sadeži s kavnih dreves, iztrebko potem poberejo in posušijo ter iz njih poberejo semena kave. Semena potem oluščijo, prepražijo, zmeljejo in skuhajo v vodi. To je znamenita balijska kava. Na zdravje 😊.
Še enkrat smo se (z avtom) povzpeli na krater vulkana in si ogledali znamenito dvojno jezero, potem pa smo se z osrednjega dela Balija začeli spuščati nazaj na severno stran otoka. Bali je kar velik otok, po površini približno kot polovica Slovenije, prebivalcev pa ima dvakrat več.
Ob vznožju hriba smo se sprehajali med terasami riževih polj. Vodič je povedal, da imajo tukaj žetev štirikrat na leto. Pred koncem kar naporne poti smo se ustavili tudi v budističnem templju potem pa pot zaključili na plaži v Lovini. A ni bilo še konec. Zlata je imela še dovolj energije za obisk trgovin, saj je menda normalno, da če si že na Baliju, potem moraš tudi v »šoping«?? Prodajalce v trgovinah je razveselila z nakupom nekaj poletnih balijskih oblačil in tudi jaz sem dobil eno balijsko srajco. Spotoma sem tudi sam našel eno zanimivo trgovino in zaloge čipsa, jabolk, sirov in jogurta na Skokici so se okrepile.
Z Lomboka sva z Zlato v soboto popoldne odplula proti šest milj oddaljenim otokom Gili, ki slovijo po lepih belih plažah in koralnih grebenih, zato so turistično zanimivi. Ob obalah otokov so postavljeni številni hoteli in počitniška naselja, ki jih obiskujejo turisti iz mnogih držav.
Po dobri uri plovbe v brezvetrju in po mirnem morju sva Skokico zasidrala med številne čolne v približno 30 metrov globoki vodi ob otoku Gili Trawangan, najzahodnejšem od otokov Gili. Zaradi velike globine je sidro prijelo šele v tretjem poskusu. Bližje otoku nisem upal sidrati, ker se je morsko dno pred otokom strmo dvigalo in so bili koralne glave blizu.
Z Zlato sva si nadela potapljaške maske in si ogledala podvodni svet. Koralni svet ni bil zelo bogat, pisanih tropskih rib pa sva videla kar dosti. Zanimivost dneva pa so bile želve, ki so se pasle na travi med koralnimi glavami. Niso bile plašne in niso bežale pred nama. Ena od njih je celo dovolila, da jo je Zlata pobožala 😊.
Sprehodila sva se po beli plaži ob kateri so bile na lesenih stebrih na gosto postavljene hiške s terasami, z restavracijami in bari, iz katerih je bilo mogoče slišati raznovrstno glasno glasbo. Tak tropski raj ni ravno po mojem okusu, sem že prestar 😊. Popoldne se je veter dvignil in naredil valove, zato sva skokico premaknila ob obalo sosednjega otoka, Gili Meno, ki je nudil dobro zavetja pred vzhodnikom in tudi morje je tukaj plitvejše, zato je bilo sidranje lažje. Plaža je na Menu podobna kot na Trawanganu, le »resorti« in restavracije ob plaži so bolj luksuzni in glasbena scena bolj umirjena.
Pester teden je za nama z Zlato in zdaj razumem, zakaj upokojenci tarnajo, da nimajo časa, da bi naredili vse, kar si želijo ali načrtujejo.
Dogajati se nama je začelo že začetek tedna, ko sva odletela proti Aziji in je letalo Turkish airways-a tako krepko zamujalo, da sva zamudila odhod letala iz Singapurja proti Lomboku. Mislil sem, da bo tri ure rezerve med leti dovolj in sem pred tedni kupil cenejšo različico letalskih kart, ki ne dovoljuje spremembe. Žal sem moral zaradi zamude kupiti nove karte in proračun za jadralske počitnice se je že na začetku osiromašil.
Po prihodu na Lombok, sva z Zlato dva dni pripravljala barko in s protivegetativno barvo premazala podvodni del trupa, mehanik Gun pa je končal popravilo autopilota.
In potem je prišel četrtek, ko je šla Skokica v vodo. Žal je bil to Murphyjev dan in šlo je narobe vse, kar bi lahko šlo narobe . Zaradi velikega ugreza Skokice in plitvega navoza s plaže v marini smo se dogovorili, da bodo barko v morje odpeljali zjutraj malo nastopom visoke plime. Žal so delavci marine s traktorjem in prikolico z dvigalom prepozno prišli naložiti barko in jo pripeljali do morja, ko se je voda že začela spuščati. In potem so barko pooočasi peljali v vodo in kobilica barke je nasedla v pesek na navozu in barke niso mogli poriniti naprej v globljo vodo. Potem so s črpalko poskušali odplakniti mivko pod kobilico, da bi naredili kanal proti morju, a so to delali tako počasi, da se je voda ob oseki zniževala hitreje, kot so oni uspeli odstranjevati mivko in barka se je vse bol nagibala na stran. Razlika med plimo in oseko je bila v četrtek en meter in pol, kar je pomenilo, da se je globina morja vsako uro znižala za 25 cm, morje se je umikalo s plaže in vse bolj me je bilo strah, da bo Skokica na plaži obležala na boku. Potem so odpeljali prikolico in jo nadgredili s podaljški, ki bi dvignili Skokico in jo potisnili naprej v morje. Žal so za to delo potrebovali krepko uro in oseka je vmes izničila vse, kar so s opdaljški želeli pridobiti. Nazadnje so delavci marine na prikolico namestili nekakšen odbijač, s katerim so Skokico porivali, mi pa smo na barki z vinči in vrvmi privezanimi na muringe vlekli barko v morje.
Centimeter za centimetrom se je barka premikala proti morju, kobilica je orala več kot pol metra globoko v pesek in po še eni uri truda je Skokica končno zaplavala.
S premca in kobilice je bilo med temi nasilnimi dejanji spraskane veliko barve, za nameček pa sem potem med manevriranjem ob pomolu povozil privezno vrv, ki se je zapletla v propeler in ustavil motor. Sunek na motor je bil ob tem tako močan, da se je motor nagnil na stran in na steni motornega prostora polomil separator in filter za nafto. Da nafta pušča je Zlata ugotovila šele pozneje, ko jo je že kar precej litrov steklo v podpalubje.
Petek je bil namenjen odpravljanju posledic Murphyjevege dela in mehanik Gun je bil spet na barki, z Zlato pa sva si vendarle lahko privoščila tudi izlet po Lomboku.
V soboto sva končno lahko izplula z Lomboka in z veseljem sem ugotovil, da po enem letu težav zdaj autopilot končno dobro dela.
V Labuan Baju mi prvi poskus uradnega vstopa v Indonezijo ni uspel, zato sem po vrnitvi na barko v sredo popoldne poklical v marino Medana Bay na Lomboku, da mi pri njih v marini pomagajo urediti vstopne formalnosti. Njihova provizija je za okoli 100 eur nižja kot na Floresu. V marini Medana Bay sem se v bistvu za urejanje vstopnih formalnosti dogovoril že pred nekaj tedni, vendar sem takrat načrtoval prihod na Lombok za šele prvi teden novembra. Zaradi ugodnega vetra na večini dozdajšnje poti sem svoj načrt prehiteval za en teden in za marino je to predstavljalo težavo, ker uradniki iz glavnega mesta Lomboka pri njih gostujejo le enkrat ali dvakrat na teden. Edina hitrejša možnost se je kazala le, če bi mi na Lombok uspelo priti že ta petek dopoldne. To je pomenilo, da bi moral v dnevu in pol (dve noči in en dan) prepluti 250 milj.
Poznal sem vremensko napoved, ki je obetala le malo vetra in vedel sem, da bom imel večinoma za vozel do dva morskega toka nasproti, a sem termin vseeno potrdil. Doslej sem za 2600 milj od Salomonovih otokov zaradi ugodnega vetra porabil le dobro polovico tanka nafte, to je 170 litrov in večino nafte sem pokuril za polnjenje akumulatorjev ob oblačnih dnevih. Zdaj bom za zadnjih 10 % poti zaradi pospešenega motojadranja porabil vsaj še enkrat toliko nafte. Malce trapasto je to in nič kaj trajnostno, a mi bo omogočilo, da bomo barko na kopno postavili vsaj en teden prej, kot sem načrtoval in tudi domov bom lahko prišel že v začetku novembra in se bolje aklimatiziral na začetek zime, ki se nam začne s prvimi skakalnimi tekmami na Norveškem in na Švedskem v drugi polovici novembra.
Čas je denar, je rek, ki ga uporabljajo podjetniki in poslovneži. Med jadranjem po svetu naj to ne bi veljalo, vendar jaz zaenkrat še vedno kombiniram jadranje po svetu s svojo zaposlitvijo in moram zato včasih “dirkati” po morju, da pridem pravočasno v službo. Spomladi se upokojim in potem bo vse drugače???
Ročko za plin sem prestavil še malo bolj naprej, da je motor dosegal 2200 obratov in je bila hitrost po vodi pri šest in pol vozlih. Jadra sem imel razvita in ko je bilo vsaj nekaj sape, je hitrost barke presegla sedem vozlov. Žal je nasprotni tok barko vseskozi upočasnjeval. Moto-jadral sem bliže obali, kjer je bilo nasprotnega toka manj, a je bilo tam na morju več ribičev, zaradi katerih ponoči nisem smel spati. Spanje sem malo nadoknadil čez dan, ko so ribiči vrnili domov in se je morje izpraznilo. Med potjo sem srečeval potniške in tovorne ladje in spotoma ugotovil, da na ladijskih poteh, ni veliko ribičev in ni položenih mrež. Poslej sem na poti proti zahodu sledil ladjam, ponoči pa sem imel poleg AIS-a prižganih še nekaj več palubnih luči, da so me z ladij lažje opazili in se izogibali.
Precej neprespan in utrujen sem tretji dan zjutraj priplul do Lomboka. Vrh mirujočega vulkana sega preko tri tisoč metrov visoko in je bil zato nad obzorjem viden že od daleč. Dopoldne sem med koralnimi grebeni zavil v zaliv, kjer je marina Medana Bay. Pravočasno sem prišel do sidrišča marine, spustil čoln v vodo in se izkrcal na obalo še preden so iz glavnega mesta sem prišli uradniki in uradnice mejne policije in carine. Cel petek popoldne smo potem skupaj izpolnjevali kopico različnih papirjev in prijavo še novo najavo prihoda preko interneta. Do večera so končali, dobil sem nalepko v potni list in za en zvezek različnih dokumentov, ki naj bi jih potreboval za plovbo po Indoneziji.
Zdaj sem uradno v Indoneziji in uradniki so me obvestili, da se lahko zdaj prosto gibam po državi. Gibanje bom preložil na jutri, danes pa sem si privoščil le še večerjo v marinski restavraciji, potem pa je bilo na vrsti spanje.
V soboto je bila Skokica pripravljena, da iz morja skoči na kopno. Tukaj barko v morju pred plažo naložijo na prikolico in jo potem s pomočjo traktorja potegnejo iz vode. Peter, lastnik marine, mi je povedal, da je zaradi precejšnega ugreza Skokice to mogoče le ob visoki plimi, ta pa v času med ščipom in mlajem ni visoka in v naslednjem tednu bodo plime še nižje. Edino kratkoročno možnost za poteg barke na kopno je videl kar takoj danes sredi dneva, pa še za to je rekel, da bo šlo zelo na tesno.
Dopoldne sem spustil, zložil in pospravil genovo ter pobeglo letvico namestil nazaj v glavno jadro, srečal sem se tudi z mehanikom in dogovoril za popravilo sklopke, potem pa Skokico s sidrišča prestavil do pontona pred marino in čakal da se morje s plimo dvigne. Delavci marine so dopoldne z nekakšnim buldožerjem odrinili mivko in poglobili morje pred navozom in pripravili stojalo na prikolici. Prikolico so s traktorjem porinili pod barko, s hidravliko dvignili Skokico na podporne roke stojalu in začeli vleči prikolico z barko iz vode.
A ni šlo gladko,, ker se je prikolica pod težo barke malo pogreznila v mivko. Potem so z motikami pod vodo odkopali pesek pred kolesi, a spet ni šlo, ker se je morje s plimo še malo dvignilo, kolesa traktorja so bila v vodi in so drsela, zato traktor po klančini ni mogel splezati iz vode. Nato so prinesli močne škripce, en konec škripčevja privezali na traktor, drugi konec pa na Petrov avto in poskusili znova. Barka se je malo premaknila in spet obstala, ko je Petrov avto začel poskakovati po cesti in izgubljal oprijem pod kolesi. In potem so v prtljažnik avtomobila naložili nekaj betonskih blokov in zraven se je v prtljažnik usedlo še nekaj ljudi. To je potem delovalo in Skokica je bila čez četrt ure na kopnem, kjer so jo oprali, nato pa odpeljali med palme v park nekaj sto metrov v zaledju obale. V tako lepem okolju Skokica na kopnem ni bila še nikoli.
Popoldne je na barko splezal mehanik Gun in uspel iz menjalnika ns SD pogonskem sklopu motorja odmontirati sklopko. Obljubil je, da bo sklopko popravil v ponedeljek. Do večera mi je potem ostalo še nekaj časa za sprehod po gosto naseljeni okolici marine. Otok Lombok je po velikosti petkrat manjši od Slovenije, na njem pa živi štiri milijone ljudi.
V naslednjih treh dneh sem barko pripravil za petmesečno mirovanje, pospravil opremo, popravljal malenkosti, se smilil samemu sebi v tej tropski sopari in vročini, se pretepal s komarji in se potepal po okolici. Večere sem preživel ob klepetu v družbi jadralcev z vsega sveta. Nekateri so se na svoji poti po svetu tukaj ustavili za teden ali dva in si ogledujejo Lombok, drugi obnavljajo antifouling na podvodnem delu barke, tretji pa imajo na svojih barkah bolj resne obnovitvene projekte ali pa težave z motorjem in opremo ter vroče dneve preživljajo v barkah zakopani v delo.
Končuje se sušno obdobje in začenja se deževna doba. Listavci bodo ozeleneli in narava bo postala še bolj bujna, kot je že zdaj. Predhodnico smo dobili že včeraj, ko je bil deževen dan. Z dežjem sem dobil še eno opozorilo, da je potrebno barko za mirovanje bolje zaščititi, kot sem to naredil na Salomonovih otokih, ko sem v notranjost le pospravil večino opreme. Ko sem se po dveh mesecih vrnil, sem potreboval dva dni, da sem s palube očistil ptičje dreke in iz jader ter buma odstranil vsa gnezda. Barke na kopenskem delu marine so tukaj verjetno z razlogom prekrite s ceradami in tudi jaz sem šel v trgovino in kupil dve kamionski ponjavi.
V bližini je džamija, na katero imam z barke lep razgled. Na minaretih džamije imajo nameščene močne zvočnike, preko katerih večkrat na dan predvajajo molitve tako na glas, da barka kar vibrira. Še posebej kruta je molitev ob štirih zjutraj.
Zadnja dva dneva v Indoneziji sem preživel predvsem v barki, na barki in pod barko. Opravil sem kompleten vzdrževalni servis motorja, skupaj z mehanikom Gunom pa sva naredila še celovit servis pogonskega sklopa. Pri slednjem sem bil jaz predvsem v vlogi svetilnika in občasnega pomočnika. Gun je iz delavnice prinesel popravljeno (očiščeno) sklopko in jo namestil v menjalnik. V naslednjem koraku sva se lotila razdiranja sail drive pogonske noge, kjer sva na os propelerja namestila nove semeringe in cinke ter zamenjala olje. Nekaj težav sva imela z razstavljanjem propelerja, ker sva ga z Jurijem lansko leto preveč temeljito zalepila.
Po še dveh dneh so bila vsa mehanska servisna dela na barki opravljena in po vrnitvi na barko me spomladi čaka le še barvanje podvodnega dela trupa barke. Zdaj sem že vedel, da so popravila in vzdrževalna dela in pospravljanje na barki že v zaključni fazi, zato sem si za čez dva dni kupil tudi letalske karte za domov. Cela jesenska pot od Salomonovih otokov do Indonezije je potekala bolj gladko kot sem načrtoval in v Slovenijo se bom lahko vrnil že začetek novembra, kar deset dni prej, kot sem predvideval.
Zmanjkalo je časa za popravilo avtopilota, a mehanik Gun je s testiranjem hidravličnega sklopa in pretikanjem cevk ugotovil, da težave dela hidravlična črpalka, ki v eno stran ne deluje dovolj dobro. Na barki imam rezervno črpalko, pri kateri pa je pokvarjen elektromotor, a Gun mi je zagotovil, da ga bo popravil in bomo spomladi črpalko namestili na njeno mesto.
Zdaj lahko naslednjih 5 mesecev upam, da bo narava milostna z mojo barko in da aprila po vrnitvi na Lombok ne bo preveč dela s čiščenjem in popravljanjem.
