Poročila s poti

Sončen dan :)

Čudovito jutro se je naredilo po deževni noči na Kornatih.

Vzhajajoče sonce je pokukalo skozi okna barke in me zvabilo iz tople postelje. Potrkal sem še pri Gregorju in potem sva se s fotoaparati v rokah sprehodila vsak na svoj hribček nad otokom in uživala v lepem razgledu na otočke v okolici in na zasnežene vrhove Velebita.

 

 

Po zajtrku sva odvezala vrvi s pomola pred konobo in z burjo v bok barke odjadrala proti Srednji Dalmaciji.

Dnevnega cilja si ob odhodu še nisva postavila. Vremenska napoved je obetala, da bo burja dopoldne oslabela, popoldne pa jo bo zamenjal maestral.

V igri je bil postanek na deset milj oddaljenem otoku Žirje, kjer bi počakala na popoldanski maestral, pa je burja pri Žirjah še vedno lepo pihala in v spremstvu delfinov sva kar nadaljevala proti jugovzhodu ter uživala v lepem dnevu in lepem jadranju.

Veter je v teku dneva nekoliko oslabel, da sva jadra lahko razvila na polno, postopoma pa je začel obračati najprej na severnik in potem na severozahodnik, da sva pri svetilniku Mulo na levo stran barke namestila tangun in nanj pripela genovo. Pri nameščanju tanguna sva imela nekaj težav, saj je enkrat v preteklih tednih s sornika na držalu tanguna na jamboru odpadla varovalna razcepka in se je zato sornik snel z osi tanguna. Nekaj telovadbe s kleščami in kladivom je bilo potrebne, da je tangun spet deloval tako, kot je treba.

<iframe src=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?height=314&href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Fjadrnicaskokica%2Fvideos%2F1129649311198028%2F&show_text=false&width=560&t=0″ width=”560″ height=”314″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no” frameborder=”0″ allowfullscreen=”true” allow=”autoplay; clipboard-write; encrypted-media; picture-in-picture; web-share” allowFullScreen=”true”></iframe>

Odmetuljčkala sva še mimo Drvenika Malega in potem pod večer v zavetju njegovega večjega brata v zalivčku Solinska spustila sidro. Dneva je ostalo ravno še dovolj, da sva z Gregorjem v vodo spustila čoln, odveslala na obalo in se sprehodila po Drveniku Velem.

Nazaj na barko barko sva v mrazu veslala že ponoči. Januarski dnevi so kratki – prekratki.

 

Z burjo med dalmatinske otoke

 PonočiI je lovik prešla hladna fronta, ki je prinesla nevihte, obrat vetra, veliko dežja in vmes nekaj tesnobe, ko se je veter za eno od neviht za nekaj časa obrnil na tramontano in je Skokico stiskalo ob pomol.

Bokobranov imam na barki dvanajst, vse sem uspel stlačiti med pomol in barko in dobro so opravili svoje delo :). Nevihte so v drugem delu noči odšle naprej proti Dalmaciji, zapihala je burja in preostanek noči sem lahko prespal.

Do jutra se je se je burja ustalila na okoli 25 vozlih hitrosti, odvezala sva vrvi s pomola in odjadrala proti jugovzhodu.

Pričakalo naju je razpenjeno morje in lep pogled na zasnežena pobočja Velebita.

Do Silbe je s kopnega kar dosti odprtega morja na katerem je burja dodobra razgibala morje, zato je bilo jadranje prvo uro kar precej poskočno in mokro. Žal je postalo mokro tudi v notranjosti barke, saj sem pred odhodom pozabil popolnoma zapreti palubna okna, ki jih imam med postanki v pristaniščih priprta, da se barka bolje prezrači. Valovi, ki so se prelivali čez palubo, so skozi reže našli pot v barko in vodo sem pač moral obrisati. Ni bilo prvič.

Za Silbo sva z Gregorjem prijadrala v zavetje otokov, morje je bilo dosti bolj mirno in jadranje udobno. Dvajset do trideset vozlov burje je skrbelo za to, da sva bila s skrajšanimi jadri kar hitro na poti.

Odločila sva se za zunanjo stran otokov, zato sva med Istom in Škardo zavila proti odprtemu morju in potem na razdalji miljo ali dve od obale jadrala mimo Molata in Dugega otoka do Kornatov.

 

Dnevi so prekratki, zato naju je na jugu Dugega otoka že ujela noč, ujela pa naju je tudi ploha, ki nama je popestrila pristajanje na Ravnem Žakanu na jugu Kornatov. Najina oblačila so bila v zavetju kokpita cel dan suha, med pristankom pa je bilo potrebno iti ven na dež, saj se barka tudi danes ni hotela kar sama privezati ob pomol.

Ilovik

Jugo se je danes še okrepil in valovi so nastajali celo v zavetrnem prelivu med Ilovikom in Sv. Petrom, zato je Skokica danes ostala privezana v zavetju pomola.

 

 

Razpihan dan je bil ravno pravšnji za sprehajanje in raziskovanje otoka. Z Gregorjem sva jo najprej mahnila na vzhodno stran otoka in pot naju je vodila med oljkami in grmovjem.

Ovce kraljujejo na otoku in veliko je med njimi videti mladičkov. Poleti priljubljena plaža Pržine je v tem času na debelo zasuta z morsko travo, da mivke sploh ni videti.

 

Odpravila sva se še na jug otoka do zalivčka Parknu, kjer so ostanki objektov jugoslovanske vojske. Ob zalivu sva našla lepo ohranjene podzemne rove in se po njih sprehodila do topniške postojanke na drugi strani otoka.

Včeraj sem med pregledovanjem vsebine omar s hrano na barki ugotovil, da v njih ni niti enega paketa napolitank. Odšel sem do bližnje trgovine, pa je bila zaprta. Domačina, ki sem ga srečal na ulici, sem vprašal: “Kada je ova trgovina otvorena?”, saj na vratih ni bilo napisanega odpiralnega časa.

Nasmehnil se mi je in rekel: “Kada, tada”.

Še nekajkrat sem šel včeraj in danes mimo trgovine, a “tada” nisem doživel. Danes proti večeru pa so pred trgovino sedeli možakarji in vrata so bila odprta. Shramba na Skokici je začasno bogatejša za šest paketkov napolitank :).

Na otoku v tem času zorijo pomaranče in limone, ki jih domačini ne obirajo ravno pogosto, zato jih veliko konča na tleh. Odločila sva se, da bova vsaj nekaterim limonam preprečila, da bi zrele padle na tla, zato sva jih pospravila v vrečo :). Temu bi morda kdo lahko rekel, da sva limone narabutala, a je Gregor ženice na vasi včeraj vprašal, kje bi lahko nabral limone in so mu pokazale na hišo “Amerikanca”, ki ga še nekaj mesecev ne bo na Ilovik.

Proti večeru so se oblaki zgostili, ponoči pa naj bi Ilovik prešla hladna fronta z dežjem in močno burjo. Upam, da noč napovedi navkljub ne bo preveč burna, za vsak slučaj pa sva Skokico z nekaj vrvmi še dodatno privezala ob pomol.

Na morje v januarju

Z Gregorjem sva se pred časom dogovorila za skupno zimsko jadranje, a takrat sem imel v mislih februar, ko imamo zaradi Olimpijade v tekmovalnem koledarju teden dni premora.

Zdaj pa nam je korona v naš tekmovalni koledar žal vsilila še dodaten premor že v januarju in da ne bi preveč posedal doma in šel samemu sebi na živce, bom del tega nepričakovanega prostega časa v naslednjih dveh tednih preživel na barki.

Včeraj popoldne sva se z Gregorjem pripeljala v Izolo, kjer naju je pozdravila megla – sem mislil, da jo imamo le v Ljubljanski kotlini :). Kakšno uro je trajalo, da sva se vkrcala in Skokico pripravila za odhod, potem pa sva pod večer izplula iz marine.

Valobran je v megli za nama izginil že po nekaj sekundah in vidno polje okoli barke se je skrčilo na kakšnih 50 metrov. Vetra ni bilo, morje gladko, vidljivost nikakršna in le ušesa so oprezala za zvoki iz okolice, če je morda na vodi kje blizu še kakšen čoln. Slišalo se je le drdranje lastnega motorja.

Pot proti Piranu sva za vsak slučaj zastavila malo dlje od obale, saj boj, ki označujejo strunjanski naravni park, v megli tudi slučajno ni bilo mogoče videti. Ta del poti ponavadi preplujem la s pogledom na obalo, zdaj pa sem moral za orientacijo uporabljati GPS pozicijo na elekronski karti. Vmes se je znočilo in malo pred Piranom so se skozi megleno temo začeli prebijati bliski svetilnika na piranski Punti.

Skozi meglo sva našla vhod v piransko pristanišče in tam na policiji hitro opravila izstopne formalnosti. Policaj me je spotoma opozoril, da mi na barki ne gori rdeča pozicijska luč. Luč sem hitro popravil, potem pa sva z Gregorjem odplula čez Piranski zaliv proti jugu.

Za Savudrijo se je megla dvignila in prikazale so se luči vasi in mestec ob istrski obali. Plovba po mirnem morju je takoj postala bolj sproščena, ko ni bilo potrebno neprestano buljiti v meglo pred barko.

Vremenska napoved za prihodnjih nekaj dni ni najlepša, ponoči brezvetrje zjutraj pa se začne krepiti južni veter, ki bo sredi dneva iz jugozahodne smeri postopoma prešel na jugovzhodno in se še krepil. Krepak jugo nama za pot proti Dalmaciji nikakor ne ustreza, zato sva se odločila, da poskušava do jutra primotorirati do juga Istre in potem napovedanih nekaj ur jugozahodnika izkoristiva za prečkanje Kvarnerja, preden se veter ne obrne in se jugo preveč ne okrepi.

Ponoči sva se izmenjavala pri krmilu med mirno plovbo ob istrski obali, za Rovinjem pa se je za kakšno uro pojavil rahel burin, da sva za nekaj časa lahko ustavila motor in razpela jadra na poti mimo Brijonov.

Za Brijoni sva zavila v Pulo, kjer sva v drugem delu noči na policiji in kapitaniji opravila hrvaške vstopne formalnosti, potem pa se odpravila proti jugu Istre. V skladu z vremensko napovedjo naju je pred Kamenjakom zares pozdravil jugozahodnik, ki je Skokico ponesel čez Kvarner.

Za Kamenjakom se je začelo daniti, veter pa se je krepil, a ker valovi še niso postali veliki, je bilo jadranje ostro v veter sprva hitro in udobno, le jadra je bilo potrebno postopoma krajšati, da se Skokica ni preveč nagibala.

Za Unijami so se valovi že toliko dvignili, da so začeli škropiti čez palubo in Gregor je ugotovil, da je sprayhood na barki lahko tudi koristen – te zaščite pred valovi oni na svoji barki namreč nimajo :).

Poiskati je bilo potrebno zatočišče za prihodnja dva dni, ko bo valove po Jadranu česal okrepljen jugo. Unije so bile prva možnost, a sva bila hitro mimo, pred Lošinjem je bilo jadranje še vedno dovolj udobno, zato sva jadrala mimo, potem pa se je veter okrepil nad dvajset vozlov in vse bolj je bilo potrebno orcati, zato sva zavila k Iloviku in Skokico opoldne privezala ob vaški pomol.

Tukaj bova počakala do četrtka, da jugo opeša in gre čez še hladna fronta z dežjem, potem pa bova z burjo odjadrala naprej proti jugu.

Šminkanje za novo leto

Zadnjih nekaj dni sem imel čas, da sem se lahko posvetil Skokici, saj se spodobi, da se jo za novo leto uredi. Nekaj bušk in prask se je med letom nabralo na trupu barke zaradi premalo natančnih pristankov ob pomole in Skokica je potrebovala nekaj šminke ter tudi manjšo lepotno operacijo na premcu.

Jon ima te dni počitnice, zato sem ga lahko povabil, da jih delno preživi na morju :). Okov premca je bilo potrebno odstraniti z barke, da sem ga lahko poklepal, a za to opravilo je potrebnih več rok, zato mi je sinova pomoč zelo prav prišla.

Zamudno je delo z napeljevanjem vrvi za varovanje jambora, popuščanjem vseh pripon in odstranjevanjem prednje pripone, da sva potem lahko odmontirala okov premca. En dan sva potrebovala za demontažo, drugi dan pa za popravilo, spotoma pa sva obnovila še sidrni prostor, ki ga je veriga znotraj že krepko obrusila. Dnevi so kratki, zato se nama je delo oba dni zavleklo globoko v večer.

Ko sva končala, se je komajda videlo, da sva kaj naredila, a barka je zdaj vendarle spet polno usposobljena za resno jadranje.

V prihodnjih treh dneh bomo skakali na Ljubnem, naslednja priložnost za jadranje pa bo prišla že veliko prej, kot sem načrtoval, saj nam je korona na žalost odnesla vsa skakalna tekmovanja, ki so bila na Japonskem načrtovana v prvi polovici januarja.

Na barki se mi bo na začetku leta pridružil skrivnosten “odbitek” :).

Istra

V četrtek sva z Matejem zgodaj vstala, saj sva se zvečer dogovorila, da greva zjutraj gledat sončni vzhod na hrib nad Unijami. Pogled na oblačno nebo sončnega vzhoda ni obetal, a naju to ni odvrnilo od namere, saj sva se v bistvu želela predvsem dobro sprehoditi preden odjadrava čez Kvarner.

Po poti navkreber skozi vas sva se povzpela na hrib in potem na drugi strani hriba presenečeno videla, kako je sonce pod oblaki vzšlo izza Lošinja. Čez nekaj minut se je sonce potem sicer skrilo za oblake, a razgled s hriba po kvarnerskih otokih je bil vseeno lep.

 

Mateju moji odmerki kopenske rekreacije niso dovolj, zato je odtekel malo daljši krog po otoških stezicah, potem pa sva Unije zjutraj zapustila.

Tokrat nisva potrebovala pomoči pri odvezovanju vrvi z gradbenega splava, da bi zapustila pristanišče.

Zaradi plime je bila voda za pol metra višja kot zvečer ob prihodu, podnevi pa se je v morju tudi dobro videlo, kje je postavljen betonski blok, na katerega je bil navezana boja in vrv s splava, zato sem ga lahko obplul.

Za Kvarner je bila napovedana burja, a je že zjutraj pihal zgolj rahel severnik, ki se je pozneje obrnil na nekoliko krepkejši maestral. Proti Istri sva imela veter točno v premec, zato sva morala jadrati ostro v veter in križariti.

Po nekaj urah umirjenega jadranja in po nekaj obratih v veter sva opoldne prijadrala do Kamenjaka in svetilnika Porer. Običajno mimo Porerja jadram po notranji strani, med svetilnikom in Kamenjakom, tokrat pa sem si svetilnik lahko ogledal tudi z zahodne strani.

 

Po še eni uri jadranja sva priplula do Banjol, kjer se je Matej na pomolu v Volmah izkrcal, saj je tam prejšnji teden pustil svoj avto. Pomahala sva si v slovo in odjadral sem naprej ob istrski obali navzgor. Maestral se je popoldne okrepil, da sem skrajšal jadra, a se valovi niso zelo dvignili in jadranje je bilo še naprej udobno. Križaril sem po notranji strani mimo Brijonov, kmalu za otoki pa mi je sonce ušlo za obzorje.

Novembrski dnevi so zares kratki, prekratki.

Po še nekaj obratih v veter sem se naveličal nočnega cikcakanja in sem sidro spustil ob otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Ponoči je maestral opešal, proti jutru pa ga je zamenjal burin, ki je s seboj s kopnega prinesel dim, ki me je zbudil. Kaže da Istrani svoje domove grejejo na drva.

Dvignil sem sidro in razpel jadra ter z burinom počasi odjadral proti severu mimo Rovinja, Vrsarja in Funtane. V temi sem jadral mimo ribičev, ki na svojih čolnih pogosto niso imeli prižganih luči in šele ko so me videli prihajati v njihovi smeri, so jih prižgali, ko sem bil le še nekaj deset metrov oddaljen od njih. Nekajkrat sem moral precej ostro zaviti, da sem se jim izognil. Na Hrvaškem sem imel doslej boljše izkušnje glede osvetlitve ribiških čolnov, zdaj pa sem se počutil kot pred leti, ko sem jadral po Rdečem morju in so ribiči s prižiganjem vžigalnikov opozarjali nase.

Daniti se je začelo, ko sem jadral mimo Poreča, sonce pa mi je vzšlo izza Novigrada. Potem so se po morju z juga priplazili oblaki in meglice ter skrili sonce.

Za Umagom je burin opešal in zadnje tri ure do Pirana in Izole sem preplul predvsem na motorni pogon.

Skokica bo prihodnjih nekaj mesecev veliko počivala, saj prihaja čas zimskih športov, vsakih nekaj tednov pa bom med našimi skakalnimi tekmovanji zagotovo našel tudi čas, da na barki prezračim jadra.

 

Iz Dalmacije med kvarnerske otoke

V torek zjutraj je vendarle nehalo deževati in celo otoplilo se je, le burja je na srečo še vztrajala. Dopoldne sva z Matejem odjadrala iz Sukošana zavila na desno, po Zadarskem kanalu proti severu.

Do vrha Ugljana je za hitro jadranje zadoščala že samo genova, ko pa sva mimo Rivanja zavila med otoke, je burja nekoliko oslabela in genovi v pomoč sva na jambor dvignila še glavno jadro.

 

 

Popoldne sva se za dnevni odmerek kopenske rekreacije ustavila v Brguljah na Molatu. Malo sva vsak po svoje tekala po otoških poteh, malo plezala skozi grmovje na hribčke nad zalivom, zvečer pa sva se vrnila na barko. Miren zaliv nama je bil čisto všeč, zato sva ob pomolu v Brguljah potem ostala tudi še čez noč.

Zjutraj sva se začela vračati proti Istri. Ob izhodu iz zaliva naju je pozdravil severnik, proti kateremu sva jadrala ostro v veter in cikcakala mimo Tramerike, Ista in Škarde do Premude, kjer sva se ustavila in sprehodila po otoku.

Roža vetrov, vklesana v ploščo na vaškem pomolu na Premudi.

Popoldne se je zjasnilo, severnik pa je zamenjala burja, s katero sva lahko jadrala neposredno proti severozahodu, ne da bi nama bilo potrebno križariti ostro v veter.

Dan je bil spet prekratek in sonce nama je zašlo že za Srakane, zato sva na Unije prijadrala, ko je že padla noč.

V pristanišču pod vasjo še vedno gradijo pomol. Zraven je privezan velik gradbeni splav, ki je sidran z vrvmi napeljanimi čez zaliv, ki so preprečevale plovbo do starega dela pomola v vasi. Obrnil sem Skokico, da bi šel na sidrišče, pa je iz teme k nama na čolnu priplul delavec s splava in rekel, da greva lahko k pomolu in da bo umaknil vrvi, s katerimi je splav privezan čez zaliv. Iz presenečenja kar nisem mogel verjeti, da sem prav slišal, a je delavec potem zares odvezal vrvi s splava in nama odprl pot do pomola, potem pa je vrvi spet privezal nazaj.

Danes bova prespala ob pomolu na Unijah, za jutri pa upam, da bo delavec še vedno dobro razpoložen in naju bo spustil nazaj na morje.

 

Istra, Kvarner in Severna Dalmacija

V soboto sem se pred Vrsarjem zbudil v mirno jutro. V tem času je svetel del dneva kar prekratek, zato na sidrišču nisem čakal na napovedano burjo, temveč zagnal motor in odplul proti jugu.

Jutranje sonce je skozi oblake začelo kukati, ko sem bil pred Rovinjem, za rovinjskimi otoki pa me je razveselila burja in dovolj napela jadra, da sem ustavil motor.

Proti Brijonom se je veter okrepil nad dvajset vozlov, da sem vse bolj krajšal jadra in Skokica je vse bolj drvela po morju. Plovba v zavetju obale je bila močnemu vetru navkljub vseeno mirna, saj valovi še niso narastli.

Hitro sem jadral po notranji strani mimo Brijonov in potem dopoldne mimo Pule zavil v zaliv in na sidrišče pred Banjolami. Na barko se je vkrcal Matej, ki mi bo naslednjih nekaj dni na krovu delal družbo pri zategovanju vrvi in nastavljanju jader.

Dnevne svetlobe je bilo še dovolj na razpolago, zato sva se odločila, da že popoldne odjadrava čez Kvarner. Do Kamenjaka je bilo jadranje hitro in mirno, za Kamenjakom pa sva se srečala z dva- do tri-metrskimi valovi, ki jih je iz zaliva prignalo 25 do 30 vozlov burje. Valovi so se pogosto prelivali čez krov Skokice, zato sva nad kokpit namestila “šotor”, da naju je ščitil pred valovi in vetrom.

Jadranje je bilo zaradi valov nekoliko naporno, a dovolj hitro, da so se pred premec Skokice prišli igrati delfini. Razigrano so skakali čez valove, vendar se med prelivajočimi valovi s fotoaparatom v roki nisem upal na premec barke, kjer bi delfine lahko videl bolj od blizu. Za delfini sem oprezal v zavetju šotora in potem vedno zamudil trenutek, ko je delfin skočil iz vode, da bi ga fotografiral v zraku. Ko se potem na računalniku pregledoval fotografije, sem videl, da sem delfina v najboljšem primeru ujel le za rep, ko je že priletel nazaj v vodo.

V dveh urah sva od Kamenjaka prijadrala do Unij, kjer so se valovi zmanjšali, da je jadranje postalo bolj udobno. Tudi burja je začela slabeti, a je bila dovolj vztrajna, da naju je pospremila v večer. Jadra sva razvila do vrha in še naprej s kar spodobno hitrostjo jadrala do juga Lošinja, kjer sva v zalivčku Balvanida spustila sidro.

V nedeljo je bilo vetra ravno dovolj za umirjeno nedeljsko jadranje mimo Ilovika, Silbe, Premude in Škarde.

Dopoldne sva se z Matejom ustavila na Istu, kjer sva Skokico privezala na čelo vaškega pomola in se potem odpravila na malo daljši sprehod in tek po otoku. Tudi tokrat sva šla vmes še na obisk k cerkvici Gospe od sniga na vrhu hriba nad vasjo.

Popoldne sva skozi preliv med Istom in Molatom odjadrala proti Zadru. Burja je vse bolj pešala in se obrnila v rahel severnik, ki pa barki ni dal ravno velike hitrosti. Kmalu sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor.

Zvečer sva plula mimo Zadra in potem sidrala v zalivu pred Sukošanom, kjer sem bil z mehanikom dogovorjen za popravilo menjalnika, ki mi je že nekaj let občasno nagajal.

Prestava naprej ali nazaj na menjalniku ni vedno takoj prijela in sem se zato včasih med pristajanjem nekoliko preveč na trdo srečal s pomolom.

Zjutraj sva Skokico s sidrišča premaknila v marino in kmalu sta na barko prišla dva mehanika in odmontirala ter prestavila motor iz motornega prostora, da sta potem lahko razdrla menjalnik na nogi saildrive-a.

Deževen in razpihan dan je bil v zavetju marine ravno pravšnji za popravilo motorja.

Serviserja sta kmalu ugotovila, da je težava v sklopki, pri kateri so se izrabile lamele. S sklopko sta odšla v delavnico, se popoldne z njo vrnila na barko in po dobri uri sta bila menjalnik in motor spet sestavljena in na svojem mestu. Preskusili smo delovanje in menjalnik je vedno brez zamude takoj prestavil v prestavo. Poslej se ob morebitnih trkih ob pomol ne bom imel več mogel izgovarjati na menjalnik 😊.

 

Pobeg na morje

Tekmovalna skakalna sezona se nam začne proti koncu meseca, prosti čas do takrat pa bom večinoma izkoristil za pobeg na morje, pobeg iz slovenske korona-norišnice, stran od slabih novic.

Na vhodu v piransko pristanišče me je ob pogledu na potopljen pomol zaskrbelo, kako bom ob obalo lahko privezal barko, pa je nato na drugi strani carinski pomol vendarle dovolj gledal iz vode, da sem pri policajih na morskem mejnem prehodu lahko suhih nog opravil izstopne formalnosti.

Vremenska napoved ob istrski obali čez dan ni obetala veliko vetra, a je dopoldanski severnik vztrajal in proti jugu sem lahko večino dneva počasi metuljčkal, dokler pri Poreču ni zapihal zmeren vzhodnik, ki je lepo nagnil barko.

Pokrajšal sem jadra in nadaljeval z vse bolj živahnim jadranjem.

Letnemu času primerno je sonce cel dan precej nizko nad obzorjem in vseskozi sem imel občutek, da se večeri. In potem se je zares kmalu zvečerilo 🙂 in ohladilo. V Vrsarju sem bil dogovorjen za jadralsko srečanje z Gregorjem, še prej pa sem načrtoval nekaj kopenske rekreacije, pa potem ko sem spustil sidro, nisem našel dovolj volje za spust čolna v vodo in nočni tek po obali.

Gregor in Ksenija sta zvečer res prišla na obisk. Svojo Lungo sta privezala ob Skokico in mi prinesla palačinke :), da mi ni bilo potrebno premišljevati, kaj bi si skuhal za večerjo (itak si ne bi ničesar skuhal, dokler imam na barki dovolj čipsa).

Večer nam je minil v pogovoru o slovenskih jadralcih, saj kaže, da namerava Gregor napisati knjigo o naših oceanskih jadralcih :).

Za zaključek z burjo domov

V soboto smo se dopoldne malo dlje zadržali na obali in počakali na burjo. Zjutraj sem si v čudovitem vremenu lahko privoščil tek ob obali okoli Pirana in potem na hrib, kjer sem lahko užival v razgledu na naše lepo staro primorsko mestece.

Pred odhodom na morje smo si pred Bernardinom ogledali še start regate, potem pa smo tudi mi odjadrali iz Piranskega zaliva na srečanje z burjo.

 

Do piranske Punte smo jadrali po mirnem morju, za njo pa smo se srečali z valovi, ki jih je iz Tržaškega zaliva prignalo 25 vozlov burje. Skrajšali smo jadra in nekaj ur uživali v poskočnem jadranju.

Naredili smo nekaj obratov v veter in se postopoma bližali Izoli, kjer smo popoldne pred vhodom v marino pospravili jadra in Skokico potem privezali na njeno mesto ob pomolu.

Kot se pred odhodom domov spodobi, smo barko še oprali, pospravili opremo in očistili notranjost, potem pa smo se odpeljali domov.

V prvi polovici novembra načrtujem le še en jadralski izlet do Dalmacije, saj se nam bo proti koncu novembra že začela zimska skakalna sezona.