Prihod na Vanuatu

Vremenska napoved, ki sem jo videl na spletu, je bila ugodna za dvodnevno jadranje od Nove Kaledonije do Vanuatuja, vremenske razmere na morju pa žal ne. V nedeljo po odhodu z otoka Lifou je bilo vzhodnika bolj malo in sem do večera jadral le s hitrostjo med tremi in štirimi vozli, zvečer pa se je veter začel krepiti. Nekaj ur je bilo idealno in po razmeroma mirnem morju sem lahko v prvem delu noči jadral ostro v veter proti severo-severovzhodu, neposredno proti Tanni, proti najbližjemu vanuatskemu otoku.

Sredi noči na ponedeljek se je veter okrepil nad 25 vozlov in dvignil valove, da se je Skokica vse bolj trdo zaletavala vanje. Kurz sem moral spremeniti na sever, proti 50 milj dlje oddaljenemu otoku Efate, in krepko skrajšati jadra, da jadranje za barko ni bilo prenaporno. Valovi so se vse bolj prelivali čez krov, a sprayhood (streha nad kokpitom) me je dovolj uspešno branil pred njimi, sistem elastik, vrvi in škripcev, s katerim sem nadomestil autopilota, pa je tudi nekako deloval, da mi ni bilo potrebno pogosto popravljati smeri ali pa vseskozi stati za krmilnim kolesom.

V ponedeljek zjutraj se je veter obrnil na severovzhodnik in ni mi več uspelo jadrati proti severu neposredno proti Port Vili na Efateju. Barko so valovi in zahodni tok vse bolj odnašali proti severozahodu, stran od Vanuatuja. Na spletu sem si ogledal novo vremensko napoved in ta je kazala, da bo veter v noči na torek popustil in obrnil na za južne pasate običajno jugovzhodno smer. Nadaljeval sem z jadranjem ostro v veter čim bolj proti severu, po živahnem morju in z jadri skrajšanimi na tretjo krajšavo in tretjino genove. Upal sem, da bo vremenska napoved držala in bom v noči na torek s spremenjenim vetrom lahko zavil proti Efateju. Preko Starlinka (satelitskega interneta) sem oblastem na Vanuatuju najavil svoj prihod v Port Vilo za torek zjutraj.

Po treh dneh trdega jadranja ostro v veter sem v torek proti jutru prijadral do Port Vile na Vanuatuju. Krepak vzhodnik in severovzhodnik ter strmi valovi so me dva dni odganjali od Vanuatuja, zadnjo noč pa se me je veter usmilil in zapihal iz običajne jugovzhodne smeri, da sem brez križarjenja (oz. obratov ostro v veter) lahko zavil k otoku Efate. Sidro sem pred Port Vilo v skladu s predpisi spustil v bližini rumene boje za karanteno, vendar nisem šel takoj spat. Čakal me je video sestanek za FIS, med katerim sem se delal, da sem buden in bolj malo oglašal. Ko je bilo sestanka konec in se je na obzorju že začelo daniti, pa sem padel v posteljo.

Dopoldne sem na barko dobil obisk predstavnikov oblasti. »Bio security officer« se je spravil nad moje zaloge hrane, mi spraznil hladilnik in s seboj v vreči odnesel vse sadje, zelenjavo, sire, jogurte in svežo hrano, ter za svojo »uslugo« dodatno zaračunal še okrog 80 evrov. Carinica je bila prijazna, preverila je moje dokumente in listine od barke in ker je bilo vse v redu, mi je brez težav in brezplačno popoldne po mailu poslala plovno dovoljenje za Vanuatu. Bolj zapleten oz. drag je bil obisk dveh »Immigration Officer-jev«, pa ne zaradi mene ali mojih dokumentov, temveč zaradi gostov, ki pridejo k meni na barko na Vanuatu v prihodnjih tednih. Za to je potrebno posebno dovoljenje, za katero je potrebno dostaviti ustrezne dokumente in plačati zajetne takse. Ni bilo zelo zapleteno, le zamudno, nekaj mailov z dokumenti posadke, letalskimi kartami, planom jadranja in garancijo, da jih bom na barki odpeljal z Vanuatuja. V dveh dneh smo tudi to uredili.

Na Novi Kaledoniji sem si domišljal, kako super hitro sem se letos prilagodil na tropsko vročino, pa zdaj vem, da tam zaradi vetra z juga sploh ni bilo vroče. Tropska vročina in predvsem sopara pa me je zdaj tukaj na Vanuatuju kar krepko udarila in sem že dva dni kot zombi. Vendar se prilagajam. Prvi dan sem po dveh neprespanih prejadranih nočeh in po opravljenih vanuatskih formalnostih itak pretežno prespal. V sredo pa sem si že upal na sprehod po mestu, do super marketa na hribu in na večerni tek ob obali.

Pred pol leta je Port Vilo in Efate prizadel rušilni potres, ki je vzel nekaj življenj in ki ga mnoge  v mestu niso preživele. Obalni pas so zdaj že precej počistili in obnovili, malo dlje v notranjosti mesta pa so posledice potresa še zelo vidne. Stavbe so marsikje na pol podrte in zaplankane ali pa so ruševine že odstranili in zdaj prazne parcele na ulicah kot škrbine v zobovju čakajo, da jih nadomestijo nove stavbe.

Slovo od Nove Kaledonije

Z Markom sva se dogovorila, da se mi pridruži na Skokici na približno tisoč milj dolgem oceanskem jadranju od Nove Zelandije do Nove Kaledonije, za doživeto svojevrstno jadralsko pustolovščino pa se mi na koncu oddolži s pomočjo pri delu na barki. Dogovor sva izpolnila in v petek zjutraj sva si z Markom segla v roke in se prijateljsko poslovila. Hvaležen sem mu za vso pomoč na poti in predvsem zadnja dva dni pri delu v ladjedelnici.

Hitro sem opravil z izstopnimi formalnostmi pri mejni policiji, carinikih in na luški kapitaniji. Ker uradniki čez konec tedna ne delajo, moraš formalnosti opraviti v petek dopoldne v naprej, hkrati pa dobiš rok 48 ur, da zapustiš Novo Kaledonijo. To sem želel izkoristiti še za obisk Lojalnih otokov na vzhodu nove Kaledonije, zato sem kar takoj odjadral iz Noumeje proti jugu Nove Kaledonije. A jadranje je bilo kratko, saj sem se kmalu spet srečal s krepkim jugovzhodnikom, ki me je skorajda ustavil. Ker je kot jadranja proti 30 vozlom vetra in nasprotnim valovom zelo slab, sem jadrom v pomoč najprej dodal motorni pogon in ko tudi to ni bilo dovolj uspešno, sem pospravil jadro in se umaknil proti obali otoka, kjer so bili valovi manjši in plovba zato hitrejša.

Autopilot je prejšnji teden takoj po prihodu na Novo Kaledonijo popolnoma odpovedal in potem mi ni ga več uspelo obuditi k življenju. Elektronska kontrolna enota je do konca pregorela. Gospod Nejc iz slovenskega Garmina je našel in naročil rezervni del in Zlata mi ga bo čez dva tedna prinesla na Vanuatu.

Do takrat pa me čaka dva tedna prvinskega jadranja na poti proti Vanuatuju. Ker mi nočno jadranje na roke ne ustreza najbolj, bom skušal čimveč prejadrati podnevi in ponoči sidrati ob otokih. Žal so dnevi na južni polobli zdaj kratki, razdalje med otoki pa dolge, zato bom dobršen del poti proti severovzhodu vseeno moral prejadrati tudi ponoči.

V petek sem proti vetru in valovom uspel napredovati le za 32 milj in sem zavetje pred vetrom zvečer našel v zalivu bone Anse na jugu otoka Grande Terre.

Ponoči sem se zbudil, ker je bilo okoli barke nenavadno mirno. Nič več ni žvižgalo okoli jambora, nobene plohe, popolno brezvetrje na sidrišču.

Preveril sem vremensko napoved in ta je še vedno kazala, da se bo vzhodnik šele popoldne spustil pod dvajset vozlov. Mislil sem, da je vreme prehitelo vremensko napoved in sem to želel izkoristiti.

Dvignil sem sidro, izplul iz zaliva in se zafrknil. Srečal sem se s popolnoma zmedenim morjem, za južnim rtom Grande Terre pa še s krepkim vzhodnikom in trimetrskimi valovi. Zaradi trme se nisem vrnil na sidrišče. Poskušal sem jadrati in moto-jadrati, a sem proti jutru obupal, ker je jadrnica krepko nabijala v valove, čim je presegla 4 vozle hitrosti. Krmaril sem bolj slabo, saj me je vsak val postavil iz smeri in je sled Skokice na ploterju bolj spominjala na slalom kot na ravno linijo. Pospravil sem jadra, ustavil barko in šel spat. Dovolj sem bil utrujen, da me guncanje na valovih na odprtem morju ni zelo motilo.

Dopoldne sem spet poskušal jadrati proti severovzhodu, a me je šele po dveh urah nabijanja v nasprotne valove srečala pamet. Kurz sem spremenil na sever in jadranje je takoj postalo udobnejše in hitrejše. Po izkušnjah z Beringovega morja sem si iz škripcev, vrvi in elastik naredil “autopilota” in z nastavitvami jader in elastik postopoma dosegel, da je stvar delovala tako dobro, da je bilo potrebno smer popravljati le še na približno 10 minut, ko so se popoldne zmanjšali valovi pa je bilo dela s krmarjenjem še manj in sem vmes lahko tudi nekajkrat na kratko zadremal.

Zaradi neugodne smeri vetra, valov in morskega toka sem opustil načrt, da bi jadral na Tanno na jugu Vanuatuja, temveč bom naslednje dni jadral proti malo bolj oddaljeni Port Vili na Efateju. Tudi vmesni cilj na Lojalnih otokih sem prestavil proti severu in se bom, namesto na Mareju, za en dan ustavil na kaledonskem otoku Lifou.

Na otok Lifou sem ponoči prijadral še dovolj zgodaj, da sem se do jutra naspal. Dopoldne sem se sprehodil po lepem mirnem otoku, potem pa otvoril svojo kopalno sezono. Končno je morje tudi zame dovolj toplo, da z barke z veseljem skočim v vodo.

Popoldne sem odjadral proti otočju Vanuatu. Vremenska napoved za nocoj obeta umirjeno jadranje z ravno prav vetra za skoraj polna jadra.

Ladjedelnica

Autopilot je takoj po prihodu na Novo Kaledonijo pred nekaj dnevi popolnoma odpovedal in zadnje dni sva z Markom po laguni krmarila kot v starih časih. Seveda se je autopilot s tem uvrstil na vrh spiska nujnih opravil.

Paluba Skokice je na razburkanem morju, ko so se valovi bogato prelivali čez krov, puščala na nekaj mestih, zato sem mirno dopoldne v marini izkoristil za zatesnitev lukenj v tesnilu okoli jambora, sidrišča pripone in okoli stebričkov ograje. Z Markovo pomočjo sem splezal na jambor in preveril vse pripone ter popravil kontakte na jambornih lučeh, da so spet svetile. Skokica je bila pripravljena za skok iz vode. Ladjedelnica v Noumeji je na drugi strani zaliva le kakšno miljo oddaljena od marine in tam so barko v torek popoldne dvignili iz vode in jo postavili na stojalo. Med dvigovanjem iz vode sem videl, da je poškodovan zadnji rob kobilice, kot bi kdo s kleščami za 10 cm zarezal vanjo. Nič mi ni bilo jasno, dokler se nisem spomnil, da se je medtem, ko smo v Houhouri na Novi Zelandiji vedrili v zalivu, zaradi močnega plimskega toka barka obrnila prečno na veter in se je privezna vrv z boje zavila okoli kobilice. Sile vetra in toka so bile tako močne, da so naredile zarezo v tanek zadnji rob svinčene kobilice.

Z Markom sva se takoj lotila dela na barki. Najprej je bilo s trupa in kobilice potrebno postrgati vse ostanke školjk in skrtačiti staro barvo, in potem nakupiti barve, kit, cink anode in orodje. Na srečo sta trgovini v ladjedelnici dobro založeni, le cena antifoulinga (protivegetativne barve) je občutno višja, kot sem je navajen doma. Najel se še delovni oder in lestev in še pred večerom sva z Markom lahko začela barvati prvi sloj barve. Barval je predvsem Mark, jaz pa sem se lotil klepanja in kitanja kobilice ter menjave cinkov in servisa Gori propelerja.

Naslednji dan je barka dobila še en sloj antifoulinga. Po novem je za spodnje perilo na Skokici zdaj v modi črna barva. Tudi propeler je dobil svojo posebno protivegetativno barvo, da bo bolje kljuboval školjkam. Obiskal se šefico ladjedelnice, plačal dvigalo in po dveh dneh dela od jutra do večera je šla olepšana Skokica v četrtek nazaj v morje. Z Markom sva se preselila v marino v Noumeji na drugi strani zaliva.

Preko konca tedna se nameravam odpraviti proti Vanuatuju in se že pripravljam na pot, Mark, ki mi je v ladjedelnici veliko pomagal, pa se bo v Noumeji po napornem delu lahko spočil in si počitnice podaljšal na otočju Francozov in Kanakov.

V marini na barkah stalno živi kar dosti jadralcev, ki hodijo v službo v mestu. Pogovarjal sem se z enim od njih, Francozom po rodu, in mi je povedal, da se po nemirih lansko leto in po nekajtedenskih spopadih med Kanaki (domorodci) in žandarmerijo, Francozi zdaj tukaj ne počutijo več tako varno kot prej. Nova Kaledonija je francosko prekomorsko ozemlje, ki ima svojo upravo. Francoski parlament je lansko leto sprejel zakon, da Francozi, ki več kot 10 let prebivajo na Novi Kaledoniji, lahko tukaj dobijo volilno pravico in Kaledonsko državljanstvo. Temu so se uprli Kanaki, ki jih je zdaj na otočju že manj kot polovico in izbruhnili so zelo nasilni protesti, ki jih je ob številnih žrtvah francoska vojska in policija lansko leto zatrla. Uveljavitev zakona so potem zamrznili in za letos imajo dogovor za izvedbo novega referenduma za osamosvojitev Nove Kaledonije. Tovrstnih referendumov so imeli v zadnjih letih na Novi Kaledoniji že nekaj, a niso bili uspešni, ker je bila večina prebivalcev prepričana, da bodo bolje živeli pod okriljem Francije, kot pa samostojno.

Veter v laguni

V petek, 9.maja zjutraj, nama je z Markom kar hitro uspelo urediti vstopne formalnosti, potem pa sem se s kolesom odpeljal do nekaj kilometrov oddaljene ladjedelnice in se dogovoril za dvig barke prihodnji teden, da jo bom ali bova lahko končno ustrezno pobarvala s protivegetativnim premazom, da se Skokica na tropskih morjih ne bo preveč obraščala z algami in školjkami.

Leseno palubo Skokice sem v marini v petek in soboto dopoldne temeljito opral, skrtačil in očistil, da bom tik lahko te dni premazal z oljem, potem pa sva iz Noumeje odjadrala ob obali Grande Terre proti severozahodu. Nekaj dni sva se nameravala potepati med otoki v laguni, a vetra na poti je bilo precej več, kot so obetale napovedi. S palmami poraščeni peščeni otočki so ponujali premalo zavetja pred vetrom in valovi, zato sva se med jadranjem držala glavnega otoka. Hitro je šlo proti severu, ker je pihalo od zadaj, a v mislih sem imel tudi to, da se bo potrebno proti tridesetim vozlom vetra in proti valovom čez nekaj dni tudi vrniti. Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni je namreč vseskozi enaka, krepak jugovzhodnik in občasne plohe. Sidro sva popoldne spustila pri otoku Ndukue.

Ni se mi dalo dati čolna v vodo, da bi šel na obalo, zato sem do večera raje barval tik in ugotavljal, da ima barka na palubi veliko preveč lesa. “Pribarval” sem se od premca do jambora, potem pa v soju lunine svetlobe odnehal, da me jutri ob pogledu na palubo ne bi preveč zabolela glava. Mark je nekaj dni nazaj rekel, da komaj čaka, da bo šel lahko plavati, zdaj pa se ni spravil v vodo, ker je v marini nekje prebral, da so v laguni morski psi. Zame je voda tukaj premrzla, da bi užival v plavanju. Neumorni veter sproti odplakne toplo površinsko vodo stran od obale in nadomesti jo hladna voda iz globine.

Ko sem v nedeljo zjutraj prišel na palubo, me je vendarle zabolela glava, ko sem videl, da so mi plohe ponoči odplaknile tikovo olje z vsaj tretjine površine tikove palube, ki sem jo včeraj prebarval in bo potrebno zato tam vajo ponoviti.

Dopoldne, dokler se dnevni veter še ni zelo razpihal, sva se prestavila za nekaj milj proti jugovzhodu v zaliv Timbia, ki je ponudil boljše zavetje pred vetrom, lažji dostop na plažo in lepe sprehajalne poti po okolici.

Misel, da bi nadaljeval z barvanjem tika, so mi že v kali zatrle plohe, ki so skoraj vsako uro privršale nad Skokico. Je bila pa nedelja zato polna kopenske rekreacije.

Z Markom sva v ponedeljek spet izplula že ob jutranjem svitu, saj se jugovzhodnik ob otoku zadnje dni čez dan vedno okrepi nad 30 vozlov. Po dveh urah lepega jutranjega jadranja v veter pri 20 vozlih sva se že sredi dopoldneva srečala z razpenjenim morjem in krepkim nasprotnim vetrom. Križarila sva ob obali proti jugovzhodu, vse bolj krajšala jadra in se popoldne počasi prebila do Noumeje in v zavetje marine.