cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
24. julija, 2021

Noč je bila zelo mirna in tudi zjutraj ni bilo vetra, zato smo za popestritev zapluli do bližnjega opuščenega zaklonišča jugo-mornarice in si ogledali podzemne rove.

Dopoldne so se med otoki pojavile sapice z jugozahoda, dovolj da smo dvignili jadra in ob Dugem otoku počasi jadrali proti severozahodu.

Molat smo objadrali in se popoldne za sprehod ustavili na Istu.

In če smo že na Istu, je skorajda obvezen tudi obisk cerkvice “Gospe od sniga” na vrhu hribčka nad vasjo. Spotoma sem srečal in se pozdravil z morjeplovcem Tomažom in njegovo posadko s Herona, Gospa na vrhu hriba pa mi je obljubila dobro zimo.

 

Popoldne smo odjadrali še do Škarde in v zalivu na severni strani otoka počakali, da se južni veter nekoliko okrepi.

Moja posadka si je zaželela nočnega odprtomorskega jadranja, meni pa jadranja skoraj nikoli ni dovolj :), zato smo se hitro dogovorili, da naredimo sto-miljski krog okoli ploščadi za črpanje zemeljskega plina na italijanski meji sredi severnega Jadrana.

V večer smo odjadrali s Škarde proti zahodu. Vetra z juga je kakšnih 8 vozlov, a napovedi obetajo, da se bo jugo preko noči okrepil, da bo naše jadranje nekoliko bolj poskočno. Razdelili smo nočna dežurstva, večer pa zaključili s palačinkami :). Če se bo veter držal napovedi, bomo jutri do večera prijadrali do Istre.

Sredozemlje
24. julija, 2021

V olimpijskem premoru med skakalnimi tekmami bomo spet jadrali.

Nuša in Jurij sta iz Južne Dalmacije srečno prijadrala do otoka Vir nad Zadrom, kjer smo se zamenjali na krovu Skokice, le pri praznenju akumulatorja sta bila mlada pomorca s svojimi elektronskimi igračkami malo preveč prizadevna :).

Zdaj upam, da bo v prihodnjih dneh dovolj vetra in sonca, da bosta napolnila izpraznjeni akumulator in še naše elektronske igračke.

Aleš, Tone in Janez so z menoj na krovu barke in cilj našega jadranja v prihodnjih dneh je sicer v Sloveniji, a z maestralom je lažje jadrati drugam, zato smo barko usmerili proti jugozahodu, proti Dugemu otoku. In ko smo prijadrali do otoka, je bilo sonce še visoko na nebu, maestral pa je še lepo pihal in smo odmetuljčkali ob Dugem otoku proti jugovzhodu. Rava je bila preblizu, zato je naslednji cilj postala Lavdara.

Pri Lavdari smo cilj prestavili na Žut, ki smo mu samo mimogrede pomahali in sidro potem zvečer v vodo spustili v zalivčku Čelinja na Pašmanu.

Četrtkovo dopoldne je bilo brezvetrno, zato smo se že zjutraj odpravili na malo daljši sprehod čez pašmanske “hribe”.

Ob vrnitvi v zaliv sem ob skoku s pomola lahko ugotovil, da se je morje v zadnjih dveh tednih precej ohladilo, a po nekaj kilometrih teka po prašnih pašmanskih cestah, mi je osvežitev zelo prijala.

Maestral ni zamudil in sredi dneva smo mimo Sita, Žuta in med številnimi majhnimi otočki odjadrali proti Kornatom, kjer smo nadaljevali z “vajami” iz navigacije, saj gostota otočkov, čeri in plitvin ne omogoča ravno zelo sproščenega jadranja – vsaj za tistega člana posadke ne, ki je za krmilom :).

Popoldne smo skozi Malo Proverso prijadrali na notranjo stran Dugega otoka in potem križarili proti vetru ob otoku proti severozahodu. Za nočni postanek smo si izbrali Ravo, a je moj običajni prostor ob robu pomola v Veli Ravi zasedala ladja Zrmanja, ki je na otok pripeljala vodo.

Poskusili smo s privezom ob obalo na drugi strani ladje, a so nas domačini opozorili, da čez pol ure pride potniška ladja. Zasidrali smo se sredi zaliva in s krmo privezali ob sosednji pomol, pa sta nas dva inkasanta prišla opozoriti, da tam lahko ostanemo le dve uri, a bo po novem potrebno za čez noč plačati 300 kun.

Po obisku vaške trgovine smo odvezali vrvi in dvignili sidro ter odpluli še uro naprej. Zvečer smo se potem zasidrali v brezplačnem zavetju otočka Planatak.

Sredozemlje
20. julija, 2021

V Elanu sem se zadnjega pol leta dogovarjal za sodelovanje pri mojih jadralskih projektih v prihodnjih letih, in da bi za naslednjo pot okoli sveta po bolj ugodnih pogojih kupil novo Elanovo jadrnico. Za naslednje oceanske poti sem si pač želel nekaj več hitrosti in udobja na morju.

Občutek sem imel, da pogovori z Elanom potekajo v pravo smer, zato smo se za včeraj v Portorožu dogovorili za test Elanove barke GT 6 in za zadnje usklajevanje načrtov in dogovorov.

Vetra je bilo v zalivu zelo malo, zato smo lahko jadrali le zelo počasi in sem žal lahko spoznal le to, da gre barka z motorjem kar hitro. Medtem sem si lahko bolj podrobno ogledal notranjost luksuzne jadrnice in predvsem me je zanimalo njeno drobovje. Ugotovil sem, da je veliko prostora v podpalubju (ki ga sicer uporabiš za shranjevanje opreme, hrane, pijače in goriva za dolge oceanske poti) zasedenega z aparaturami, cevmi, črpalkami in sistemi za podporo udobja ter z akumulatorji, ki vse to poganjajo.

Povedal sem, da veliko tega za oceanske poti ne potrebujem, da pa bo potrebno namestiti nekaj druge opreme in pri tem sem videl, kako so se Elanovcem pomračili obrazi. Zakaj je bilo tako, sem izvedel pozneje, ko naj bi na sestanku potrdili naše predhodne dogovore. Povedali so mi, da naš dogovor o popustu pri nakupu velja le v primeru, da nabavim barko večino opcijske super luksuzne opreme, ki pa žal hudo presega moje finančne zmožnosti in je na mojih poteh niti ne potrebujem.

Žal sem se moral sprijazniti z nepričakovano Elanovo košarico, pred tem sem namreč v pogovorih dobil vtis, da želi Elan svoji novi barki dodati pridih oceanske jadrnice. Kaj čem, GT 6 bo ostala barka za razvajanje po zalivih in o njej bom moral nehati sanjati, po svetu pa se bom v prihodnjih letih najbrž še naprej potepal z mojo staro preizkušeno Skokico.

Sredozemlje
13. julija, 2021

Dolgo je včeraj trajalo, da so se sapice priplazile do Šipana, zato smo na barki v zalivu lenarili celo dopoldne in jadra ter sidro dvignili šele sredi dneva.

Iz zaliva okoli Šipana smo sprva jadrali z vetrom v krmo, potem pa obrnili proti jugu in vetru ter ostro v veter cikcakali po kanalu med celino in otoki do Koločepa, kjer smo se v zalivu pred vasjo Čelo ustavili za kratek obisk otoka.

Pozno popoldne smo odpluli naprej proti Gružu in pod dubrovniškim mostom v Rijeko Dubrovačko, kjer smo Skokico, v marini na koncu dolgega ozkega zaliva, privezali ob pomol.

Za zaključek našega tokratnega popotovanja smo si v marini privoščili še nekaj vodnega razkošja ter večerjo v ribji gostilni malo naprej ob reki.

Na barki smo zvečer dobili zamenjavo. Prišla sta nova kapitanka Nuša in krmar Jurij, mi pa smo se zjutraj odpeljali domov.

Sredozemlje
12. julija, 2021

Nekaj milj pred obalo je zahodnik izpuhtel, s severozahoda pa so se nam nasproti začeli valiti vse večji valovi. V Cavtat smo ponoči pripluli s pomočjo motorja. Že pred odhodom iz Grčije sem poklical hrvaško policijo na morskem mejnem prehodu v Cavtatu in se pozanimal, ali delajo tudi ponoči in dobil odgovor, da delajo od 8. do 20. ure in da ponoči sicer ne dežurajo v pristanišču, a če pripluješ ponoči, jih moraš poklicati po telefonu in potem pride v pristanišče policaj, ki opravi vstopno kontrolo dokumentov.

“Kaj pa, če bi se sidral in v pristanišču počakal na osmo uro zjutraj?”

“E, onda čemo vas kazniti. Ne možete sidrati prije kontrole”.

Skokico smo ponoči v Cavtatu privezali ob carinski pomol, poiskal sem hišo, v kateri je pisarne mejne policije, poklical telefonsko številko, ki je objavljena na vratih in čez 20 minut je do nas prišla policajka.

V pisarni je preverila naše dokumente in certifikate o cepljenju, potem pa smo lahko šli na sidrišče v zalivu na severni strani Cavtata, ki je bolje zaščiten pred valovi. Preostanek formalnosti sem na kapitaniji opravil dopoldne.

Popoldne smo se iz Cavtata mimo Dubrovnika odpravili proti Elafitom, otočju okoli Dubrovnika. Vetra je bilo bolj malo, valovi s severozahoda pa so bili še vedno kar zajetni, zato nas je kar dobro guncalo. Nekje višje na Jadranu je moralo dobro pihati, da je veter naredil takšne valove.

Sidro smo spustili v peščenem zalivu Šlunj na severovzhodni strani otoka Lopud in pred večerom smo potem še malo zaplavali po zalivu.

Gregor in Ksenija sta tukaj sidrala dan prej in poročala o miru na sidrišču.

Mi nismo imeli te sreče. Na plaži na obali si je mladina priredila rave zabavo z glasno štanca “glasbo”, za kontro pa so sosedje na motorni jahti sredi noči začeli navijati italijanske šansone. Za jagodo na torti pa so poskrbeli Finci, ki so se zvečer zasidrali preblizu nas in smo se potem ponoči, ko je vetrič na sidrišču obračal smer, med kroženjem okoli sidra srečevali na pol metra.

Jelko jim je predlagal, da v morje spustijo več sidrne verige, da se bodo oddaljili od nas, pa so nergali, potem sem jih prosil, da naj gredo stran, pa so spet nergali. Na bok Skokice sem nato namestil bokobrane in to je potem zadoščalo, da so dvignili sidro in sidrali nekoliko dlje stran od nas. Verjetno so pred tem mislili, da se bomo presidrali mi.

V nedeljo dopoldne smo se sprehodili po Lopudu, ki je prepreden z lepimi gozdnimi sprehajalnimi potmi po hribih v srednjem delu otoka. Da ima otok bogato zgodovino pričajo ostanki številnih cerkva in utrdb na pobočjih in vrhovih gričev.

Lepo je ohranjena grška cerkvica iz devetega stoletja, do katere me je usmeril kažipot na poti, lep razgled čez Elafitsko otočje proti Mljetu pa se je ponujal s trdnjave na vrhu hriba nad Lopudom.

Po pobočju skozi nasade oljk sem se potem spustil do mesteca in ob obali našel Zlato, Jolando in Jelča, ki so v Lopud prišli po bližnjici čez preval.

 

Popoldne smo odpluli do sosednjega otoka, Šipana, in sidro spustili v globokem zalivu Šipanske Luke.

Do večera se je zaliv napolnil s številnimi velikimi in razkošnimi jadrnicami.

 

Jadralci in gostje z jadrnic so potem zasedli vaške gostilne ob obali in pozno v noč na velikih televizorjih v lokalih gledali finalno tekmo evropskega nogometnega prvenstva med Anglijo in Italijo. Sklepam, da je bilo med jadralci več navijačev Italije kot Anglije, saj je bilo rajanje v zalivu ob italijanskih golih bolj glasno.

Sam nisem pristaš posedanja po gostilnah, zato sem si med večernim sprehodom namesto nogometa raje ogledal partijo balinanja med dvema ekipama domačinov :).

Več objav

Archives