cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
31. avgusta, 2021

Popoldne smo se v Izoli vkrcali na Skokico in z rahlim maestralom mimo Pirana odjadrali na jug.

Aljaž in Karel sta tokrat z menoj na poti čez Severni Jadran. V petih ali šestih vozlih vetra nismo bili najhitrejši, a jadranje s štirimi vozli hitrosti je bilo vseeno lepo, dokler za Savudrijo veter ni opešal in smo jadrom v pomoč dodali motorni pogon.

Za popestritev dogajanja na poti čez 130 % Piranskega zaliva so poskrbeli hrvaški ribiči ter slovenski in hrvaški policaji.

Že nekajkrat sem videl to predstavo med jadranjem po Piranskem zalivu. Najprej hrvaški ribič povleče mreže čez Piranski zaliv, potem priglisirajo slovenski policaji in ribiče opozorijo,

da se nahajajo v slovenskem morju, potem priglisirajo hrvaški policaji in Slovence opozarjajo, da so v hrvaškem morju in potem policaji krožijo drug okoli drugega in določajo mejo v Piranskem zalivu, medtem pa hrvaški ribiči še naprej lovijo ribe v slovenskem morju :).

Zvečer se je pojavilo nekaj več severnika, ki daje upanje, da se bomo kmalu spet lahko s primerno hitrostjo premikali samo na veter.

Sredozemlje
28. avgusta, 2021

Jutro v zalivu pred Funtano je bilo mirno, preveč mirno in morje gladko. Nikamor se mi ni mudilo, zato sem še malo poležal, potem pa sem dal v vodo sup in odveslal po zalivu in med otoke proti Vrsarju. Za dodatne vaje iz ravnotežja so poskrbele turistične barkače in ladje, katerih kapitani si za plovbo proti Vrsarju niso izbrali najkrajše poti po odprtem, temveč zavito pot po prelivih med otočki, kjer sem veslal. In ladje so valovale morje in moj sup je poskakoval na valovih in eni skupini turistov sem naredil veselje, ko so me valovi prekucnili v vodo.

Pozno dopoldne je zapihal maestral in odjadral sem lahko na pot proti severu. Sprva sem se za prehod meje nameraval ustaviti v Poreču, pa je lepo pihalo in sem jadral še naprej do Novigrada.

Na morju je bilo kar živahno in dosti jadrnic je križarilo ob istrski obali. Po postanku v Novigradu sem z maestralom odjadral naprej proti Sloveniji, a je pred Umagom veter oslabel in se mešal iz različnih smeri. Zavil sem k obali, spustil sidro in počakal uro ali dve, da je začela pihati živahna burja.

Spet sem dvignil jadra, jih skrajšal in potem pod večer z nekaj obrati v veter čez Piranski zaliv odjadral do Pirana in po postanku pri mejnih policajih zvečer še naprej do Izole.

Nekaj dni bo Skokica zdaj počakala v marini, v torek popoldne pa odjadramo čez severni Jadran proti Riminiju.

Še je prostor na barki na našem jadranju proti San Marinu,  zato se lahko še vedno prijavite.

Sredozemlje
25. avgusta, 2021

Vremenska napoved za ponedeljek ni bila najbolj prijazna, zato smo že zjutraj zapluli do marine v Pomerju, kjer je Marinka prejšnji teden pustila avto. Uroš in Marinka sta se z otrokoma izkrcala in odpeljala domov, jaz pa sem med otočki odjadral iz Medulinskega zaliva. Kar naporno je za starše, ko so otroci bolani in jokajo, še zame je bilo včasih naporno te dni, a jaz si bom v naslednjih dneh vsaj lahko spočil ušesa :).

Na radarski sliki padavin sem videl, da imam do prihoda dežja in hladne fronte še nekaj ur časa, zato sem izkoristil najprej vzhodnik in nato kratkotrajen jugo, da sem odjadral na zahodno stran Istre. Med jadranjem mimo Kamenjaka in svetilnika Porer sem videl, da z zahoda in severa že prihajajo temni oblaki, ko sem bil pri Banjolah pa je začelo grmeti in sem nad Pulo videl, kako strele sekajo v tla.

Pospravil sem jadra, zavil v zaliv Paltana, spustil sidro in počakal na prihod nevihte. Kmalu je krepko zapihalo, najprej toplo z juga, nato ledeno s severa, ulilo se je, nevihta pa je šla mimo bolj vzhodno.

S presledki je deževalo večino popoldneva, veter pa se je ustalil pri 20 do 25 vozlih burje. Proti večeru so se oblaki začeli razmikati, čoln sem dal v vodo in odveslal v Banjole.

Med sprehodom in tekom ob obali sem ugotovil, da sem zdaj že spet pri močeh :).

Burja je ponoči oslabela in jo je bilo zjutraj dovolj le še za lahkotno jadranje. Med jadranjem po mirnem morju sem do Brijonov lahko zašil nekaj načetih šivov na glavnem jadru, dokler se burja ni okrepila in je jadranje postalo hitrejše. Na morju je bilo kar dosti jadrnic, z nekaterimi smo se prehitevali, z drugimi srečevali.

 

Pred Rovinjem je veter oslabel, zato sem ob Sv. Andriji spustil sidro in počakal na popoldanski maestral, vmes pa opral blazine, ki so nastradale med izbruhom epidemije “trebušnega virusa” :).

Popoldne sem mimo Rovinja in Vrsarja odjadral do Funtane.

Skokico sem zasidral v zalivu in ker je bilo na soncu spet toplo, sem najprej zaplaval po zalivu, nato pa odveslal do kampa in si privoščil nekaj teka čez travnike, sadovnjake, gozdičke in ob obali. Za razliko od malo zasedenih kampov na jugu Istre, so kampi v Funtani in proti Poreču za moj okus kar preveč polni. Z veseljem sem se vrnil v mir, ki mi ga nudi moja barčica.

Sredozemlje
23. avgusta, 2021

V petek smo se ob Lošinju za kopanje ustavili v zalivčku pred Čikatom, med postankom pa sem dopoldne po telefonu v kamp v Čikatu in v marino v Malem Lošinju povprašal po serviserju za hladilnike. Iz marine so mi posredovali kontakt mojstra, s katerim sem se presenetljivo na hitro lahko dogovoril za popravilo hladilnika.

Dvignili smo sidro in odpluli nazaj v zaliv in do marine v Malem Lošinju, kjer si je mojster na Skokico najprej prišel ogledati, kaj je potrebno narediti, čez nekaj časa pa se je vrnil z opremo za varjenje, s črpalko, merilnimi napravami in s plinsko jeklenko. Mojster je potem najprej zavaril odlomljeno bakreno cevko, nato spojil kompresor in izparilnik, izčrpal preostali plin iz sistema in na koncu vse skupaj napolnil z novim utekočinjenim hladilnim plinom. Popravilo sicer ni bilo poceni, a opravljeno je bilo hitro in hladilnik zdaj deluje :).

Popoldne se je zbudil veter in z maestralom smo z Lošinja mimo Ilovika odjadrali do Silbe, kjer nam je pred nočjo ostalo ravno še dovolj časa za plavanje, sprehod in tek po severnem delu otoka.

 

Po mirni noči v zavetrnem zalivu na severozahodu otoka smo se premaknili do pomola pod vasjo in se sprehodli po naselju ter spotoma nabavili še nekaj sveže hrane.

Burja se je dopoldne nekoliko okrepila in nas pospremila večino poti do Suska, pred otokom pa je burjo zamenjal maestral. Mivkaste plaže na otoku so idealne za mlade družine in majhne otroke, medtem pa sem se v miru barke sam lahko posvetil službenim zadevam in video konferenci.

Razpoloženje na barki je te dni motil nek trebušni virus, ki je z razmikom po pol dneva postopoma po starosti napadel vse člane posadke in na mojo srečo spotoma že toliko oslabel, da se je pri meni končalo brez bruhanja, temveč le z vročino in glavobolom.

V nedeljo smo dopoldne v popolnem brezvetrju s Suska odpluli do bližnjega otoka Unije in pred svetinikom spustili sidro za plavalni premor. Počakali smo na napovedani južni veter in ko je le ta začel kodrati morje, smo dvignili sidro ter razpeli jadra. Jugo je bil bolj len, zato je bilo leno tudi naše jadranje, a počasi smo se popoldne vendarle približevali Istri. Na drugi polovici poti čez Kvarner smo jadrom dodali pomoč motorja, da smo še pred večerom prišli do Medulina in sidro spustili pri tamkajšnjem kampu.

Otroka sta bila po preboleli virozi že pri polnih močeh za obisk zabaviščnega parka, Uroš in Marinka malo manj, moj tek po polotoku pa je bil prav tako bolj počasen in kratek, hoja nazaj do čolna pa se mi je vlekla.

Sredozemlje
21. avgusta, 2021

V torek popoldne sem se po nekaj tednih končno spet lahko za nekaj dni odpravil  na morje. Pod večer sem se v Izoli vkrcal na Skokico in odjadral proti Piranu, kjer se mi je na krovu pridružil še Uroš.

Lepa burja naju je pospremila čez Piranski zaliv v noč in vztrajala ob istrski obali vse do Novigrada, kjer sva šla sredi noči na obisk k dežurni policajki na morskem mejnem prehodu in se tam prijavila za vstop na Hrvaško.

Uroš je šel potem spat, jaz pa sem želel burjo še malo izkoristiti za jadranje proti jugu, a burja je že ob izhodu iz novigrajske luke oslabela in kmalu izginila, da sem za nadaljevanje poti skozi hladno noč moral uporabiti motorni pogon. Po dveh urah sem se naveličal brnenja motorja in barko zasidral ob obali za Porečom.

Zjutraj sva z jutranjim burinom odjadrala do Rovinja, kjer so mi na kapitaniji pregledali dokumente in poštempljali spisek posadke, kot to zahtevajo hrvaški predpisi.

Za otočkom Sv. Andrija sva imela plavalni postanek in počakala sva na popoldanski maestral, ki je Skokico mimo

Brijonov prijazno pospremil do Banjol, kjer sva si z Urošom privoščila še tek po stezicah skozi grmičevje proti Kamenjaku.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa je zapihala lepa burja, ki je Skokico mimo Kamenjaka pognala na Kvarner.

Po nekaj miljah živahnega jadranja sva obrnila nazaj proti Istri, saj smo bili popoldne v Pomerju dogovorjeni z Uroševo družino. Sidro sva spustila pred Medulinom in lotil sem se zamenjave hladilnika. Stari hladilnik je na Skokici dobro služil skorajda 18 let, zadnje čase pa je za hlajenje trošil vse več elektrike in mi praznil akumulatorje.

Kar nekaj ur sva se z Urošem trudila z demontažo starega hladilnega sistema, saj ga nisem želel poškodovati. Medtem se je v pomersko marino pripeljala Uroševa mlada družina. Z Urošem sva dvignila sidro in se zapeljala do marina, kjer so se nama na krovu pridružili še Marinka, Oliver in Glorija, potem pa smo vsi skupaj odpluli do otočka Levan, kjer sem nadaljeval z delom pri demontaži starega hladilnega sistema in pri montaži novega.

Ko sem že zaključeval z montažo novega hladilnika, se mi je med napeljevanjem hladilnih cevk uparjevalnika ena od teh cevčic odlomila in iz sistema je ušel hladilni plin. Čisto nič ni pomagalo moje preklinjanje, lahko sem le pospravil orodje in dvignil sidro.

 

Nekoliko sem se potem potolažil šele med lepim nočnim jadranjem čez Kvarner mimo Unij do Lošinja.

Več objav

Archives