Objavil sem program septembrskega in oktobrskega tečaja odprtomorskega jadranja: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Poročila s poti
Vreme je bilo minule dni ob istrski obali kar pisano. V nedeljo so se po nebu v smeri proti severu sprehajale nevihte, zato smo smo ostali zasidrani pri Puntiželi in se popoldne,
ko smo nadoknadili primankljaj nočnega spanja, sprehodili ob obali, ki so jo v smeri proti Fažani preuredili v obsežno puljsko mestno kopališče.
Jugo je preko noči oslabel, da je bilo spanje mirno, v ponedeljek zjutraj pa se je spet nekoliko okrepil in smo lahko odjadrali proti Rovinju, kjer je moral Tone opraviti covid test za vrnitev v Slovenijo. Ostali smo že cepljeni in nas plačevanje testov in sponzoriranje hrvaškega zdravstva ne zanima več :).
Med postankom v zalivu severno od Rovinja je na obisk s čolnom prišel luški kapitan in se najprej pozanimal, ali smo tam prespali, potem pa me je opozoril, da so za popoldne napovedane nevihte s tramontano in svetoval, naj si izberemo boljše sidrišče. Lepa gesta.
Popoldne smo z jugom “odmetuljčkali” naprej proti severu in spotoma srečevali jadrnice, ki so nam ob obali prihajale nasproti in poskakovale proti nasprotnim valovom in vetru. Nekatere so imele razvita jadra, druge pa so se po valovih mučile z uporabo motorja.
Gledali smo vremenske napovedi in radarsko sliko padavin ter premišljevali, ali bi, glede na za ponoči napovedane nevihte, morda že pred prihodom neviht odjadrali v Slovenijo. Pa se je preko SMS-a oglasil Tomaž in nas povabil na palačinke v Červar. Povprašal sem sojadralce in seveda so bile palačinke zelo vabljive.
Premec Skokice smo obrnili nazaj proti Červarju in po nekaj obratih ostro v veter prijadrali v zaliv, kjer sta nas na čolnu že pričakala Tomaž in Lovro.
Ko je bila barka zasidrana, smo se odpravili v počitniško naselje in se pri Permetovih med pogovorom mastili s palačinkami, ki jih ni pekel Tomaž, temveč njihov najmlajši skakalec, Matic.
Oblaki na nebu so se začeli gostiti, zato smo se kmalu vrnili na Skokico, posadko pa sta za del poti okrepila še Lovro in Matic. Ne samo na obzorju temveč tudi vremenskem radarju na internetu smo videli, da se nam iznad Italije z zahoda bliža serija neviht in prva je nad nas privršala že pred Novigradom.
Najprej sem premišljeval, da bi se pred nevihto skrili v novigradski zaliv, pa nas je nevihta prehitela in sem Skokico raje preusmeril na odprto morje. Oblekli smo si jadralske jakne in vremenu primerno nataknili rešilne jopiče.
Ko je veter presegel 30 vozlov hitrosti, smo pospravili glavno jadro in pustili razvite le še za meter genove, hladni nevihtni veter pa se je medtem za deset minut okrepil nad 40 vozlov. Strele okoli nas so sekale v morje, fantom na krovu pa se je smejalo in sem imel občutek, da uživajo v predstavi, ki nam jo je priredila divja narava.
Prva nevihta je bila za Novigradom mimo, a ji je kmalu sledila druga, ki pa ni bila več tako divja.
Za nevihto smo zavili v Umag in v premoru med plohami opravili hrvaške izstopne formalnosti, po Permetova fanta pa sta se s starši odpeljala nazaj v Červar.
Na poti proti Piranu nas je prešlo še nekaj neviht, ki pa niso prinesle močnejšega vetra temveč močne nalive, strele pa so se sprehajale le med oblaki nad nami. Noč smo prespali v mirnem zavetju izolske marine.
Torek je bil z vremenom bolj prijazen. Po jutranji plohi se je skozi oblake začelo prebijati sonce in dopoldne je po Koprskem zalivu zapihal rahel veter.
Janez je v Izoli dobil obisk svoje mlade družine in vsi skupaj smo potem odjadrali na izlet po Koprskem in Piranskem zalivu. Dopoldansko burjo je kmalu zamenjal maestral in nas od Debelega rtiča mimo Pirana pospremil do Portoroža in nazaj.
Jugo se je ponoči krepil in nas vse bolj preganjal, a smer vetra in valov je bila ugodna, v polkrmo z leve strani, zato je bilo naše jadranje hitro in razmeroma udobno.
Čez ladijske poti sredi Jadrana smo jadrali že ponoči, a smo na morju videli le nekaj ladij.
V jutranjem svitu so se pred nami začele pojavljati črpalne ploščadi na hrvaških in italijanskih plinskih poljih. Pred največjo in najbolj osvetljeno ploščadjo smo naredili obrat z vetrom in premec Skokice obrnili proti Istri.
Jugo se je okrepil nad dvajset vozlov, zato smo jadra nekoliko skrajšali, a smo z vetrom v polkrmo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Valovi so se dvignili nad dva metra in nas guncali od zadaj.
Do Brijonov smo prijadrali že dopoldne in sidro spustili v zavetju Puntižele.
Skozi sive oblake je sonce le redko pogledalo, so pa oblaki zato na zemljo in Skokico spustili nekaj s saharskim prahom pomešanih kapelj dežja, da je barka zdaj vsa marogasta.
Noč je bila zelo mirna in tudi zjutraj ni bilo vetra, zato smo za popestritev zapluli do bližnjega opuščenega zaklonišča jugo-mornarice in si ogledali podzemne rove.
Dopoldne so se med otoki pojavile sapice z jugozahoda, dovolj da smo dvignili jadra in ob Dugem otoku počasi jadrali proti severozahodu.
Molat smo objadrali in se popoldne za sprehod ustavili na Istu.
In če smo že na Istu, je skorajda obvezen tudi obisk cerkvice “Gospe od sniga” na vrhu hribčka nad vasjo. Spotoma sem srečal in se pozdravil z morjeplovcem Tomažom in njegovo posadko s Herona, Gospa na vrhu hriba pa mi je obljubila dobro zimo.
Popoldne smo odjadrali še do Škarde in v zalivu na severni strani otoka počakali, da se južni veter nekoliko okrepi.
Moja posadka si je zaželela nočnega odprtomorskega jadranja, meni pa jadranja skoraj nikoli ni dovolj :), zato smo se hitro dogovorili, da naredimo sto-miljski krog okoli ploščadi za črpanje zemeljskega plina na italijanski meji sredi severnega Jadrana.
V večer smo odjadrali s Škarde proti zahodu. Vetra z juga je kakšnih 8 vozlov, a napovedi obetajo, da se bo jugo preko noči okrepil, da bo naše jadranje nekoliko bolj poskočno. Razdelili smo nočna dežurstva, večer pa zaključili s palačinkami :). Če se bo veter držal napovedi, bomo jutri do večera prijadrali do Istre.
V olimpijskem premoru med skakalnimi tekmami bomo spet jadrali.
Nuša in Jurij sta iz Južne Dalmacije srečno prijadrala do otoka Vir nad Zadrom, kjer smo se zamenjali na krovu Skokice, le pri praznenju akumulatorja sta bila mlada pomorca s svojimi elektronskimi igračkami malo preveč prizadevna :).
Zdaj upam, da bo v prihodnjih dneh dovolj vetra in sonca, da bosta napolnila izpraznjeni akumulator in še naše elektronske igračke.
Aleš, Tone in Janez so z menoj na krovu barke in cilj našega jadranja v prihodnjih dneh je sicer v Sloveniji, a z maestralom je lažje jadrati drugam, zato smo barko usmerili proti jugozahodu, proti Dugemu otoku. In ko smo prijadrali do otoka, je bilo sonce še visoko na nebu, maestral pa je še lepo pihal in smo odmetuljčkali ob Dugem otoku proti jugovzhodu. Rava je bila preblizu, zato je naslednji cilj postala Lavdara.
Pri Lavdari smo cilj prestavili na Žut, ki smo mu samo mimogrede pomahali in sidro potem zvečer v vodo spustili v zalivčku Čelinja na Pašmanu.
Četrtkovo dopoldne je bilo brezvetrno, zato smo se že zjutraj odpravili na malo daljši sprehod čez pašmanske “hribe”.
Ob vrnitvi v zaliv sem ob skoku s pomola lahko ugotovil, da se je morje v zadnjih dveh tednih precej ohladilo, a po nekaj kilometrih teka po prašnih pašmanskih cestah, mi je osvežitev zelo prijala.
Maestral ni zamudil in sredi dneva smo mimo Sita, Žuta in med številnimi majhnimi otočki odjadrali proti Kornatom, kjer smo nadaljevali z “vajami” iz navigacije, saj gostota otočkov, čeri in plitvin ne omogoča ravno zelo sproščenega jadranja – vsaj za tistega člana posadke ne, ki je za krmilom :).
Popoldne smo skozi Malo Proverso prijadrali na notranjo stran Dugega otoka in potem križarili proti vetru ob otoku proti severozahodu. Za nočni postanek smo si izbrali Ravo, a je moj običajni prostor ob robu pomola v Veli Ravi zasedala ladja Zrmanja, ki je na otok pripeljala vodo.
Poskusili smo s privezom ob obalo na drugi strani ladje, a so nas domačini opozorili, da čez pol ure pride potniška ladja. Zasidrali smo se sredi zaliva in s krmo privezali ob sosednji pomol, pa sta nas dva inkasanta prišla opozoriti, da tam lahko ostanemo le dve uri, a bo po novem potrebno za čez noč plačati 300 kun.
Po obisku vaške trgovine smo odvezali vrvi in dvignili sidro ter odpluli še uro naprej. Zvečer smo se potem zasidrali v brezplačnem zavetju otočka Planatak.
