cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Včeraj smo z Erikousse z Jonskega morja v večer odjadrali proti Jadranu. Zahodnik je ob albanski obali kmalu oslabel in jadrom smo morali ponoči dodati pomoč motorja, da naša plovba ni bila prepočasna.

 

Zjutraj smo nekaj časa jadrali z vzhodnikom, potem motorirali do poldneva, ko nas je sredi Jadrana osrečil jugozahodnik in zahodnik, s katerim smo prejadrali večino dneva, z izjemo ure okoli sončnega zahoda, ko je veter izpuhtel in se je morje popolnoma zgladilo.

Zadnje milje pred hrvaško obalo smo z vetrom še vedno hitro na poti in kaže, da bomo v Cavtat prijadrali že sredi noči.

Sredozemlje

Med potjo s Krfa smo se ustavili v zalivu Agna na severovzhodni strani Krfa in si poleg plavanja in sprehoda privoščili še sladoled v eni od restavracij v sosednjem zalivu.

 

Popoldne smo odpluli proti Erikoussi in nad Krfom je zapihal maestral, s katerim bi lahko lepo jadrali in cikcakali proti vetru, a od ženskega dela posadke je prišla stroga prepoved uporabe jader na poti do naslednjega otoka in če sem hotel imeti mir pri hiši, so jadra ostala zložena, do Erikousse pa nas je še dve uri poganjal motor.

Peščeni zaliv, lep otok in mirno morje so vabili k plavanju in sprehodu, a na barki se nam je zamašil električni WC in potrebno ga je bilo popolnoma razstaviti in popraviti. V smrdečem opravilu sva z Jelčom “uživala” celo popoldne in kopanje je prišlo na vrsto šele zvečer, ko se nam je v zalivu pridružila tudi Lunga.

Zvečer smo si pripravili prijetno poslovilno zabavo s palačinkami in bovlo, ponoči pa sta Ksenija in Gregor odplula proti Hrvaški.

Mi smo na lepem flišnem in peščenem otoku ostali še en dan, se sprehodili po gričih v osrčju otoka in si proti večeru privoščili še okusno grško večerjo pred odhodom iz Grčije.

 

 

Sredozemlje

Z Antipaksosa smo v ponedeljek zjutraj odjadrali z lepim jugozahodnikom, a je veter zadoščal le za polovico poti, potem pa smo morali zagnati motor. Cilj ni bil prav daleč, otoki pred Mourtosom, in že pred poldnevom smo sidro spustili v prelivu med otočkom Mavros in celino.

Popoldne smo namenili plavanju, sprehodom in izletu z našim čolnom do miljo ali dve oddaljenega Mourtosa. Popoldne je zapihal maestral, ki je dvignil tudi valove, del poti proti Mourtosu pa ni bil zaščiten z otoki, zato nas je kakšen val, ki je plusknil čez čoln, spotoma tudi malo osvežil.

Čoln smo privezali med ribiške barke, se sprehodili po turističnem naselju in si privoščili pico. Pozabil sem pač, da Grčija ne slovi ravno po dobrih picah, zato so nam pice ostale še za zajtrk.

Zvečer smo bili dogovorjeni za srečanje s Ksenijo in Gregorjem z Lunge, zato smo se kmalu odpravili nazaj proti naši barki. Nazaj grede so se valovi že zmanjšali in v čolnu smo ostali suhi.

Ko smo se približevali Skokici, je Lunga ravno pristajala. Gregor je zakrožil po zalivu in globino vode najprej izmeril z globinomerom, nato pa še s sidrom in ko je ugotovil, da je vode pod kobilico dovolj, sta Ksenija in Gregor svojo barko privezala k Skokici :). V zalivu je po dnu prevladovala trava, kjer sidro težko prime, redke zaplate peska pa smo uporabili tisti, ki smo v zalivu sidrali prvi.

Večer smo smo zaključili s klepetom, prigrizki in pijačo na Lungi. Med našim pogovorom je bilo veliko tudi glasnega smeha in opazil sem, da so jadralci na sosednjih barkah na boke bark začeli nameščati bokobrane :).

Po jutranji kavi smo odvezali vrvi in se razšli, a še prej smo se dogovorili za skupinsko fotografijo. Mi vsi pripravljeni za slikanje, Gregorja pa od nikoder. Ksenija ga je klicala in potem zardela ter povedala, da si je šel urediti frizuro in make up, da bo na fotki videti lep :). Po pol ure smo Gregorja vendarle dočakali in se slikali, a glej ga zlomka, Gregor je na glavo poveznil slamnik, da se na fotki ne vidi niti frizure, niti make upa.

Morda čisto vsega, kar je zapisano v zadnjih treh odstavkih, ni za verjeti, a prebral sem Gregorjev včerajšnji blog in si ne morem kaj, da mu kakšne bodice ne bi poslal nazaj :).

Vetra je bilo na morju le za vzorec, zato smo se odpravili v bližnji zaliv Valtou nad Igumenitso in ko smo pripluli v zaliv, smo ugotovili, da zelo spominja na film “Ko to tamo pjeva”. Nekaj polomljenih lesenih pomolov, nekaj čolnov nad vodo in nekaj na pol potopljenih, voda v zalivu pa je spominjala na Amazonko, da med plavanjem pod vodo skorajda nisi vedel konca rok in si se oziral naokoli, če bo od kje priplaval kakšen aligator.

Kmalu smo dvignili sidro in šli čez zaliv proti Krfu. Na delu poti se nas je usmilil celo veter, da smo lahko razpeli jadra.

Sidro smo popoldne spustili med številnimi razkošnimi jahtami (kraljevala je 130 -metrska super-jahta bahrajnskega šejka) in jadrnicami na sidrišču pod trdnjavo mesta Krf. Potem smo se razšli, mlajša posadka na potep po trgovinah in na večerjo v mesto, jaz pa na tek ob obali. Ponoči smo lahko vsi skupaj “uživali” v tehno glasbi, ki se je z obale razlegala čez zaliv :(.

Sredozemlje

Pri imenih grških krajev in otokov sem pogosto v dvomu, kako ime zapisati, saj so na navtičnih kartah, v vodičih in na krajevnih tablah napisana različna imena za iste kraje. Ponekod je grška različica, drugod angleška izpeljanka ali pa neko udomačeno turistično ime. Dogaja se mi tudi, ko tekam okoli krajev, da je na enem koncu vasi na krajevni tabli ena rezličica imena, na drugem koncu vasi pa druga. Napisati želim sicer originalno ime, a pri tem nisem najbolj uspešen (Lefkas, Levkas, Lefkada, Andipaxoi, Antipaxos, Andipasi, Antipaksos, ….) in se zaradi tega tudi ne bom zelo sekiral :).

Čas je, da premec Skokice obrnemo proti domu, saj imamo prihodnji teden na Poljskem že prve letošnje skakalne tekme za Veliko nagrado.

Glede na prevladujoč severozahodnik pot proti Jadranu ne bo najhitrejša in ne bo lagodna, a nekaj lukenj v maestralu se v tem tednu vendarle kaže in ta obdobja zahodnega ali južnega vetra bomo poskušali čim bolje izkoristiti, ko pa bo maestral narastel nad petnajst vozlov, bomo sidrali, se kopali, spali in čakali :).

Podobno kot na Jadranu, je potrebno tudi na Jonskem morju za pot proti severu zgodaj vstajati in izkoristiti jutranje sapice s celine, preden se maestral popoldne okrepi in dvigne zoprne nasprotne valove.

Z Meganisija smo odpluli kmalu po sončnem vzhodu in bili že zjutraj pri vhodu v levkaški kanal, po katerem so nam kot račke nasproti prihajale številne jadrnice. Nedelja je dan, ko najemniki jadrnic začnejo svojo počitniško pot in Levkas ima veliko čartersko floto.

Spotoma smo se ustavili na bencinski črpalki v mestu in dotočili nafto, saj vremenske napovedi proti koncu tedna spet napovedujejo bolj malo vetra na poti proti Hrvaški. Po postanku na črpalki smo se prestavili še do pomola pred mestom in se sprehodili po mestu. V preteklih dneh smo polomili tečaje na zadnji klopi v kokpitu in v eni od mestnih navtičnih trgovin mi je uspelo najti ustrezne tečaje in vijake, da jih bom lahko zamenjal.

Pred eno popoldne uro smo izpluli iz Lefkasa, da bi ob enih ujeli odprtje premičnega mostu na izhodu iz levkaškega kanala, a so se upravljalci mostu odločili, da bodo naslednjič most odprli šele ob dveh in smo se skupaj s še nekaj drugimi jadrnicami vrnili nazaj do mesta in spustili sidro. Ob dveh so plavajoči most, ki otok Lefkas povezuje s celino, potem zares odmaknili, postavili smo se v vrsto in za drugimi jadrnicami mimo mostu in tamkajšnje trdnjave na izhodu iz kanala zapluli na morje.

Pričakalo nas je kakšnih 15 vozlov zahodnika do jugozahodnika. Dvignili smo jadra in se glede na smer vetra odločali, kam bi šli. Ostro v veter je bilo možno jadrati celo proti Paksosu, zato je naš dnevni cilj postal 25 milj oddaljeni Antipaksos (Andipaxoi). Nekaj slovenskih bark smo te dni videli po zalivih Jonskih otokov in še eno smo srečali na izhodu iz Lefkasa.

 

Veter nam je sprva omogočal hitro uživaško jadranje, a je potem vse bolj slabel in obračal na maestral, da sem za zadnjih deset milj spet moral zagnati motor. Sidro smo spustili v enem od belih peščenih zalivčkov ob severovzhodni strani Antipaksosa.

Sredozemlje

Dopoldne smo z rahlim zahodnikom odjadrali z Itake proti severovzhodu.

Za dnevni cilj smo izbirali med deset milj oddaljenima Kastosom in Kalamosom, nazadnje pa je o tem, kje se bomo ustavili, odločil veter.

Pred Kalamosom je veter še oslabel, zato smo preprosto zavili proti Meganisiju, saj je bilo jadranje z vetrom v bok hitrejše.

Meganisi je razvejan otok in ima na severovzhodu vrsto lepih zavetrnih zalivov. V enem od njih, v Kapaliju, smo popoldne, ko je začel krepko nažigati maestral, spustili sidro.

Po gričih v zaledju zalivov na Meganisiju se bohotijo številne razkošne vile. Iz napisov na vhodnih portalih posestev, mimo katerih sem popoldne tekel, lahko sklepam, da lastniki večinoma niso Grki.

 

Več objav

Archives