Nekaj milj pred obalo je zahodnik izpuhtel, s severozahoda pa so se nam nasproti začeli valiti vse večji valovi. V Cavtat smo ponoči pripluli s pomočjo motorja. Že pred odhodom iz Grčije sem poklical hrvaško policijo na morskem mejnem prehodu v Cavtatu in se pozanimal, ali delajo tudi ponoči in dobil odgovor, da delajo od 8. do 20. ure in da ponoči sicer ne dežurajo v pristanišču, a če pripluješ ponoči, jih moraš poklicati po telefonu in potem pride v pristanišče policaj, ki opravi vstopno kontrolo dokumentov.

“Kaj pa, če bi se sidral in v pristanišču počakal na osmo uro zjutraj?”

“E, onda čemo vas kazniti. Ne možete sidrati prije kontrole”.

Skokico smo ponoči v Cavtatu privezali ob carinski pomol, poiskal sem hišo, v kateri je pisarne mejne policije, poklical telefonsko številko, ki je objavljena na vratih in čez 20 minut je do nas prišla policajka.

V pisarni je preverila naše dokumente in certifikate o cepljenju, potem pa smo lahko šli na sidrišče v zalivu na severni strani Cavtata, ki je bolje zaščiten pred valovi. Preostanek formalnosti sem na kapitaniji opravil dopoldne.

Popoldne smo se iz Cavtata mimo Dubrovnika odpravili proti Elafitom, otočju okoli Dubrovnika. Vetra je bilo bolj malo, valovi s severozahoda pa so bili še vedno kar zajetni, zato nas je kar dobro guncalo. Nekje višje na Jadranu je moralo dobro pihati, da je veter naredil takšne valove.

Sidro smo spustili v peščenem zalivu Šlunj na severovzhodni strani otoka Lopud in pred večerom smo potem še malo zaplavali po zalivu.

Gregor in Ksenija sta tukaj sidrala dan prej in poročala o miru na sidrišču.

Mi nismo imeli te sreče. Na plaži na obali si je mladina priredila rave zabavo z glasno štanca “glasbo”, za kontro pa so sosedje na motorni jahti sredi noči začeli navijati italijanske šansone. Za jagodo na torti pa so poskrbeli Finci, ki so se zvečer zasidrali preblizu nas in smo se potem ponoči, ko je vetrič na sidrišču obračal smer, med kroženjem okoli sidra srečevali na pol metra.

Jelko jim je predlagal, da v morje spustijo več sidrne verige, da se bodo oddaljili od nas, pa so nergali, potem sem jih prosil, da naj gredo stran, pa so spet nergali. Na bok Skokice sem nato namestil bokobrane in to je potem zadoščalo, da so dvignili sidro in sidrali nekoliko dlje stran od nas. Verjetno so pred tem mislili, da se bomo presidrali mi.

V nedeljo dopoldne smo se sprehodili po Lopudu, ki je prepreden z lepimi gozdnimi sprehajalnimi potmi po hribih v srednjem delu otoka. Da ima otok bogato zgodovino pričajo ostanki številnih cerkva in utrdb na pobočjih in vrhovih gričev.

Lepo je ohranjena grška cerkvica iz devetega stoletja, do katere me je usmeril kažipot na poti, lep razgled čez Elafitsko otočje proti Mljetu pa se je ponujal s trdnjave na vrhu hriba nad Lopudom.

Po pobočju skozi nasade oljk sem se potem spustil do mesteca in ob obali našel Zlato, Jolando in Jelča, ki so v Lopud prišli po bližnjici čez preval.

Popoldne smo odpluli do sosednjega otoka, Šipana, in sidro spustili v globokem zalivu Šipanske Luke.

Do večera se je zaliv napolnil s številnimi velikimi in razkošnimi jadrnicami.

Jadralci in gostje z jadrnic so potem zasedli vaške gostilne ob obali in pozno v noč na velikih televizorjih v lokalih gledali finalno tekmo evropskega nogometnega prvenstva med Anglijo in Italijo. Sklepam, da je bilo med jadralci več navijačev Italije kot Anglije, saj je bilo rajanje v zalivu ob italijanskih golih bolj glasno.

Sam nisem pristaš posedanja po gostilnah, zato sem si med večernim sprehodom namesto nogometa raje ogledal partijo balinanja med dvema ekipama domačinov :).